Hinavščine da te kap!

 

Dragi Charles, draga Ursula... Dragi Janez, oz.

ko se ti od visoke diplomacije obrača!

 

16. december 2022 – V Strasbourgu Evropski Parlament sprejme Resolucijo o temeljnih pravicah in vladavini prava v Sloveniji v katero izrazi »globoko zaskrbljenost zaradi ravni javne razprave, ozračja sovražnosti, nezaupanja in globoke polarizacije v Sloveniji, kar je spodkopalo zaupanje v javne organe in med njimi« ter poziva »vplivne javne osebnosti in politike, tudi člane vlade, da naj vodijo z zgledom ter zagotovijo spoštljivo in civilizirano javno razpravo, brez ustrahovanja, napadov, žaljenja in nadlegovanja«.

18.december 2022 – V Bruslju se ob predstavitvi rezultatov šestmesečnega predsedovanja Svetu Evropske Unije, predsednik naše vlade Janez Janša zahvali tako predsedniku Evropskega sveta Charlesu Michelu, kot predsednici Evropske komisije, Uršuli von der Leyen za »odlično sodelovanje« v tem času, in od njiju prejme povratno enako globoke zahvale in pohvale za »sijajno poročilo« o opravljenem delu. So na »ti« in malo manjka, da se tesno vsi trije objamejo in poljubijo. Janša razkrije tudi da se je z obema pogovarjal po telefonu tudi sredi noči, »ko je bilo potrebno koordinirati določene korake«. Pomislim, kaj si je takrat mislila Urška?!

Zahvalam Janši se pridruži še francoski predsednik Emmanuel Macron – Francija prevzema predsedovanje od Slovenije s 1. januarjem 2022 – za »pomembne dosežke na področju zdravja, digitalnih dosjejev in socialnih zadev ter za stalno razpoložljivost«.

Ko vse to vidim, slišim in berem, se mi skorajda obrne. Vemo kje. Pa imam v krvi dobrih 20 let politike z zmesmi diplomacije.

Kako to – se sprašujem - da prihaja do tako diametralno nasprotujočih si ocen o stanju v naši državi, oziroma o delu vlade, ki je tega stanja glavni generator. Razumem, da nekaj je to, kar vlada počne doma, nekaj drugega pa ono, kar opravlja v imenu 27-terice, toda kljub temu se mi računica ne izide. Doma je Janša skoraj leto dni finančno davil STA, s svojimi ljudmi vzpostavljal nadzor nad RTV ter na vrsto drugih podsistemov, kot so vojska, policija, energetika, transport, družba za upravljanje terjatev bank, Slovenski državni holding, nezakonito je zadrževal imenovanje evropskih delegiranih tožilcev iz Slovenije, ignoriral sodbe sodišč, celo ustavnega, o zakonitosti vladanja tokom epidemije s Covidom in vladal naprej z odloki, krivil celo ustavne sodnike za epidemično stanje v državi in za vsako nadaljnjo smrt zaradi Covida, skrbel za tudi personalne diskvalifikacije posamičnih sodnikov in tožilcev, proteste ljudi na ulicah pripisoval tako imenovani »tranzicijski levici« in »globoki državi« ter jih mestoma zatiral z nesorazmerno silo. Pa vse to in še kaj v 18 točkah priporočil, pozivov, zahtev, naslavlja Resolucija Evropskega Parlamenta.

Še nekaj tednov nazaj sta se ob naštetem hudo kritično obregnila tudi sama Charles Michel in Fon der Leynova. Slednja je dokaj jasno in neposredno okregala Janšo, ko je tviteraško obračunaval z njenim podpredsednikom, socialistom Fransom Timmermansom, potem ko se na Brdu, na enem od vrhov predsedovanja, ni hotel slikati z njim, in z evro-parlamentarci, ki so pod vodstvom Nizozemke Sophie in 't Veld, prišli v Slovenijo ugotavljat dejstva ki so bila kasneje podlaga za omenjeno parlamentarno resolucijo. Ob vsem tem ne gre pozabiti še na nič kaj kooperativno vlogo Slovenije, skupaj z Madžarsko, Poljsko in ostalimi Višegrajci, pri naporih Evropske Komisije in sicer EU za dogovor o bolj humani migrantski in azilni politiki in o sankcijah zoper Dodikovo Republiko srbsko.

Razen financiranja STA in imenovanja evropskih delegiranih tožilcev, tik pred 12.to, vse drugo je ostalo tako, kot je bilo, nespremenjeno. Še več, prevzem glavnega medija se je medtem že sklenil česar v Strasbourgu niso pravočasno zaznali, če so napisali, da »Naj vlada preneha se politično vmešavati v RTV in izvajati pritisk na njeno uredniško politiko ter naj ohrani njeno neodvisnost«. Rien va plus, les jeux sont faits! – pravijo Francozi. Vsi vodilni ljudje, ki si jih je vlada zaželela, so na svojih mestih in sprejet je po njenem okusu tudi tv program za 2022.

Kako naj si torej razlagamo vso to ljubečo retoriko in izmenjavo ob koncu predsedovanja? Da se izognem grobosti in nespodobnim sodbam, se tolažim s tem da gledam na vse to kot na neko vrhunsko športno tekmovanje, ki ga Slovenija organizira z odliko, a njena reprezentanca izpade že na v kvalifikacijah. Janez Janša pooseblja oboje.  

A se hočemo pobit?

 

PAHOR ZA OBVEZNO CEPLJENJE?

 Ma se hecamo, Borut?!

Medtem, ko v Strasbourgu Evropski parlament sprejema resolucijo o temeljnih pravicah in vladavini prava v Sloveniji v kateri izraža globoko zaskrbljenosti za, mimo ostalega, razklanost slovenske družbe, konkretno – citiram – »zaradi ravni javne razprave, ozračja sovražnosti, nezaupanja in skrajne polarizacije. ki spodkopava zaupanje v javne organe in ustvarja nezaupanje tudi med njimi« in poziva »prepoznavne javne osebnosti« in politike, vključno s člani vlade, k temu, da dajo zgled in poskrbijo za »spoštljivo in civilizirano javno razpravo, v kateri ne bo ustrahovanja, napadov, žaljenja in nadlegovanja«, naš priljubljen (no, vse manj…) predsednik znova ustreli napotek, idejo, usmeritev, ki bo vse prej kot družbo pomirilo.

55% cca nas je precepljenih – da, tudi sam sem med njimi in ko bo čas se bom še cepil – a 45% jih še ni in velika večina le teh je že s tem da se do sedaj ni odločila za cepljenje, dala vedeti da tega ne namerava storiti. S te populacije se je neka bolj bojevita manjšina nekaj krat podala na ulice in se spopadla s policijo. Na družbenih omrežjih in tudi sicer pred kamerami in mikrofoni ali v tisku pa se na nasprotni strani množijo oni med cepljenci, ki pripisujejo krivdo za še neporaženo Covidno epidemijo prvim in pozivajo oblasti k bolj odločnemu ukrepanju zoper njih, z grožnjami po odpovedi iz služb, po zaračunanju eventualne hospitalizacije in drugih zdravstvenih stroškov v zvezi s Covidom, po visokih kazni in celo po izločanju iz družbe, morda tudi z zaporom. Ozračje sovražnosti in izključevanja ne le med narodom in oblastjo temveč v narodu samem, med zagovorniki in nasprotniki cepljenja, se stopnjuje, narašča. Prepiramo se na to temo celo v družinah.

Ne bom uhajal v razloge, ki jih imajo in navajajo proticepilci za dokazovanje svojega prav, oziroma za pojasnjevanje svojega prepričanja, čeprav zmeda ki se pojavlja že v stroki, da ne govorimo o vladi in njenih svetovalnih skupinah okoli kakovosti in učinkovitosti cepiv, dinamike cepljenja s poživitvenimi odmerki, priporočenih starosti cepljenja, ugibanja v zvezi z novimi sevi itd – priznajmo si, da vsega nihče ne ve in da smo vsi udeleženi v nekem globalnem eksperimentu! - bolj slabo prispeva k odpravljanju pomislekov in strahov v deželi dvomljivcev. Rekel bom le, da se naj vsak odloči sam! Seveda, ob striktnem spoštovanju vseh ostalih preventivnih ukrepov. Naj bo PCT zakon dokler se vse vrste Covida, z Omikronom in njegovimi napovedanimi mutacijami vred, izpojejo.

Ostajam prepričan, da dosledno nošenje mask, upoštevanje fizične distance, in sprotno razkuževanje rok, predmetov in prostorov, ter pogosto samotestiranje, bolj kot samo cepljenje, prispevajo k nadzorovanju in omejevanju epidemije. Ne samo to, cepljenje utegne postati mnogokrat tudi varka, češ sem sedaj varen in masko lahko odvržem.

Pa nenazadnje, dragi Borut. Sam dobro veš, da obstaja nek pomemben dokument za katerega moramo popaziti, da se ga ne odpravi z zamahom roke ali odvrže kot rola toaletnega papirja. Svet Evrope, kot vodilna svetovna organizacija za človekove pravice, v svoji Resoluciji 2361 iz 27. januarja letos vsem državam članicam prepoveduje, da bi cepljenje proti Covidu postalo obvezno, ali da se lahko uzakonjena dolžnost cepiti uporablja za zapovedi, prepovedi ali diskriminacijo delavcev ali kogarkoli, ki se ne cepi. Drži se tega sporočila, povej, da si se nanj za trenutek spozabil in prispevaj k umirjanju strasti, sicer – namenoma pretiravam – bo naraščajoče sovraštvo med nami privedlo do veliko hujšega, kot nam prizanaša sama epidemija.

 

NE instrumentalizaciji manjšine? Seveda!

 

TREMUL SE ODDALJUJE OD POLITIČNIH ODLOČITEV ŽIŽE  - 3

 

Ni edini in ni sam pri tem. Že dolgo pisarim poslancu Žiži, mimogrede brez odgovorov, in ga opominjam na nespodobnosti, ki jih počenja vlada s katero se je tudi formalno zavezal sodelovati in do katere bi, pri podpori njenih dejanj, kot zdravnik, intelektualec in humanist, moral vendarle nastopati selektivno. Tega žal ne počne, slepo asistira s ključnimi glasovanji vred, pri vsem, kar si Janez Janša in njegovi ministri privoščijo. Zato je razumljivo in mnogim sonarodnjakom v tolažbo, da se je predsednik Unije Italijanov oglasil in se od Žižinih političnih odločitev distanciral.

Vzel pa jih je v bran predsednik obalne samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, Alberto Scheriani, ki je Tremulu očital neprimernost in škodljivost te kritike na račun poslanca. »V zelo občutljivem političnem času, ki ga doživljamo – pojasnjuje – bi morali biti do njega solidarni in se mu zahvaliti za vse kar dela v prid narodne skupnosti in celotnega prostora kjer le ta živi. Odločen NE vsakršni  instrumentalizaciji skupnosti v politične namene!« – dodaja.

S Scherianijem se pri slednjem strinjam. Ves čas, odkar smo spisali slovensko ustavo 92. leta - bil sem takrat zraven! - in vanjo vgradili pravice avtohtonih narodnih skupnosti, ki jih je bila že ustavno uredila 1974 leta SFRJ, zagovarjam prav to, da manjšine (pri nas konkretno naša, madžarska in romska) ne smejo pristati na to in da nobena oblast jih v to nima pravice prisiliti, da postanejo instrument kogarkoli za dosego političnih ali drugih ciljev. Toda se s predsednikom obalne samoupravne skupnosti očitno ne ujameva pri razumevanju kdo koga in za kaj instrumentalizira. Pravi, v intervjuju Radiu Koper, da mu je vedno hudo ko sliši kako si v ta namen italijanske skupnosti privoščijo politične stranke ali posamezniki, ki imajo neke svoje interese. No, Scherianiju zagotavljam, prisegam, da kot upokojeni novinar in politik, ki ni več ne v svoji nekdanji stranki (SD) ne drugje v aktivni politiki , nimam nobenega posebnega ali osebnega interesa pisati in izpovedati to kar mislim, razen skrbi za usodo dežele v katero živim, torej tudi mojih zanamcev, in manjšine, kateri pripadam.

Prav poslanec Žiža in madžarski kolega Horvat z njuno brezpogojno, nekritično, nemo, apriorno podporo vladi ji omogočata največjo instrumentalizacijo obeh narodnih skupnosti, ali točneje obeh njima zagotovljenih parlamentarnih sedežev, doslej, ne le za dosego posamičnih zakonskih ciljev, temveč kar za samo svoje preživetje in za nadaljevanje njenega lomastenja po atributih demokracije. Brez njunih glasov, tudi pomoč »kooperativne opozicije« (SNS in disidenti DeSUSa) ne bi pomagala, da bi se Janša izognil predčasnim volitvam že pol leta nazaj. Prvič sta omenjena poslanca pristala na to, da odigrata vlogo jezika na tehtnici, čemur smo se v 30 letih neodvisne RS vselej izogibali. Vsakič sta manjšinca sodelovala z vlado, kakršna koli že bila, a le kot zaveznika, ko so ji večino zagotavljale koalicijske stranke. Tokrat prvič jo ima z njuno podporo. To je ta huda instrumentalizacija in dodajam kar zloraba narodnih manjšin, dragi Scheriani.

Morda za konec še tvoje mnenje, ali je prav, da se tvoj varovanec ni oglasil pri skoraj celoletnem finančnem davljenju STA, tudi takrat ko sta to ravnanje vlade obsodila in domače vrhovno sodišče in Evropska komisija, enako pri zgodbi z evropskima delegiranima tožilcema? OK tudi z neustavnim vladanjem z odloki v času Covidne epidemije, s kadrovskimi prevzemi cele vrste podsistemov, najbolj odmevnih, vojske, policije, energetike in RTV, s pritiski in poskusi utišanja oz. pogojevanja sodstva ter z nasilno represijo miroljubnih protestov? Nič kaj oporekati predsedniku vlade tudi ob njegovih pogostih napadih in žalitvah na račun vidnih predstavnic in predstavnikov Evropske unije? Kaj pa njegova javna podpora Trumpu, ko je bil le ta že poražen, in nič kaj spodobne ocene do predsednika Bidna? Nenazadnje tudi podpora Netanyahuju ob nadaljevanju gradnje judovskih naselji na zasedenem palestinskem ozemlju in Poljski pri zavračanju umirajočih afganistanskih in drugih beguncev na meji z Belorusijo?

Ni kaj, Alberto, Tremul ima prav! Če damo kaj na humanost, na pravičnost, na demokracijo, na vladavino prava tudi v mednarodnih odnosih, vsega naštetega ni moč podpirati. Tudi s molkom ali tlačenjem glave v pesek, češ se italijanske narodnosti to ne tiče, ne!

 

Biden že ve kdo je dober in kdo ni!

Zavračanje miselnosti hladne vojne in spodbujanje skupnega razvoja – 2

 

Pod tem naslovom se je veleposlanik Ljudske republike Kitajske v Sloveniji, Wang Shunqing  odzval na virtualni »vrh demokracij«, ki ga je nedavno sklical ameriški predsednik Biden in vanj povabil, po lastni presoji in izbiri, 110 držav, katere ureditve bi naj veljale za demokratične. Tudi našo seveda, v osebi predsednika Republike, Boruta Pahorja. Namen vrha, skupen boj proti avtokracijam in totalitarizmom.

Ne kaže dvomiti v to, da so odziv spisali v Pekingu in naložili vsem svojim ambasadorjem širom sveta, da ga odpošljejo medijem, toda vsebini je težko kaj očitati. Sam nisem našel stavka, kateremu bi prepričljivo ugovarjal. Resda Kitajska se z demokratičnimi atributi težko kita, vprašanje pa je ali se z njimi lažje vsi Bidnovi povabljenci?

Demokracija je oblika vladavine v kateri oblast, oziroma pravica vladati, izvira iz ljudstva. To svojo pravico slednje izvršuje lahko neposredno ali, naj pogosteje, preko svojih političnih predstavnikov, ki jih na volitvah izbere in jim podeli mandat vladanja za določeno časovno obdobje. Tako vzpostavljena oblast se znotraj demokratičnih oblik vladavine deli na tri veje: zakonodajno, izvršilno in sodno. Vse tri svojo funkcijo opravljajo v okviru danih pooblastil in po svoji vesti, državljani pa nad njimi vršijo nadzor in skrbijo, da oblast deluje v skladu z njihovimi individualnimi in družbenimi pričakovanji. Wikipediji hvala.   

Če je to nekako najbolj shematizirana razlaga demokracije, imamo z njo težave že mi, pri nas doma, ki veljamo za dokaj zgledno tovrstno ureditev. Naj omenim že skoraj dvoletno vladanje, od pojave Covida dalje, z odloki namesto z zakoni, kar pomeni da se vlada postavlja nad parlament in sodstvo, ko jo le ta opozarja in razsodi, da ravna narobe a se ona za to ne meni. Če temu dodamo še postopno vladno podrejanje podsistemov in omejevanje svobode medijev s finančnimi pogojevanji, kadrovskimi menjavami in cenzuro, dobimo demokracijo s primesmi avtokracije. Pohabljeno. Pa naj ponovim, veljamo za dokaj zgledno urejeni med evropskimi demokracijami.

                                                                                              

Mediji niso kaj veliko poročali o Bidnovih izbrancih, a sem se potrudil in jih nekaj pomembnejših našel. Tudi izključene. Poleg Kitajske, Rusije, Turčije in Madžarske še Egipt, Alžirija, Tunizija, Saudska Arabija, Jordanija, Katar, Združeni arabski emirati, kakopak Kuba in Venezuela, ter Bolivija in Nikaragva. Recimo da ok. Demokracija pri njih zagotovo ni prioriteta. Toda enako lahko povemo za povabljene Pakistan, Irak in tudi Izrael. Slednji ima ja od ljudstva izbran večstrankarski parlament in vse kar formalno pritiče demokratični ureditvi, toda demokracija se meri tudi v odnosu do notranjih manjšin, do naroda, ki mu nezakonito in nekaznovano jemlješ ozemlje, mislim na Palestince, do vladavine prava in spoštovanja mednarodnih pravil in dogovorov. Izrael je med članicami Organizacija združenih narodov, ki se najmanj drži njenih resoluciji! Zahod, z nami in EU vred, očita Kitajski represijo Ujgurov, tolerira pa vse kar počne Izrael s Palestinskim narodom, tudi z občasnimi obstreljevanji in poboji civilistov. In Palestincem še vedno ne priznamo države!

Pa nenazadnje so ZDA z rasizmom ki pri njih še razsaja zlasti do temnopoltih, ustreljeni ali zadavljeni kar pred kamerami samo zato ker niso belci, z občasnimi menjavami vlad in vladarjev, tu pa tam, vzor demokracije in ta prave, ki lahko delijo svet na dobre in zlobne? Ne bi se raje Biden dogovoril s Putinom in Xi Jinpingom, ali še bolje to prepustil Antoniu Guterresu, za semestrski virtualni vrh  vseh članic OZNa o izvajanju zavez glede podnebja?

Polemike znotraj italijanske manjšine

 

TREMUL SE ODDALJUJE OD POLITIČNIH ODLOČITEV ŽIŽE  - 2

 

Da ne bo izpadlo, kot da je pri tem osamljen, edini - navsezadnje zastopa, vsaj formalno, ves italijanski živelj v Sloveniji in na Hrvaškem -, po odzivih drugih dveh pomembnih predstavnikov manjšincev pri nas, predsednika obalne samoupravne skupnosti, Scherianija, in predsednika koprske skupnosti ter podžupana MO Koper Steffeta, ki se od njegovega pisma z različnimi podtoni v glavnem ograjujeta, se oglašam tudi sam, kot nekdanji predsednik koprske skupnosti in dolgoletni poslanec v Državnem zboru, ki je s kolegom Battellijem in drugimi sonarodnjaki v ustavodajni republiški skupščini (Marino Domio, Isabella Flego in Franco Juri),  takoj po osamosvojitvi, popazil na to, da so bile pridobljene manjšinske pravice še iz prejšnje socialistične in samoupravne  ureditve prenesene v novo, slovensko, oz. vnesene v novo republiško Ustavo. Ni bilo lahko. Demosova večina temu ni bila najbolj naklonjena, a si po končani vojni novih front ni želela. S tega naslova mi je težko oporekali pravico, da o Tremulovem pismu tudi sam povem svoje. No, v celoti delim sporočilo in kritiko, ki jo predsednik UI naslavlja poslancu Žiži. Nastope slednjega spremljam, točneje njegova glasovanja, ker slišat, ga je bolj malo. In to počnem zlasti zato ker sem mu bil zaupal svoj glas in sem računal takrat, da bo kot zdravnik, po antonomaziji humanist, ravnal vselej v skladu s humanističnimi pogledi in vrednotami. A se žal to ne dogaja. Ne ugovarjam temu, da sodeluje z vlado, četudi hudo desno obarvana, tudi temu ne, da ima z njo sklenjen celo formalni  dogovor o sodelovanju, problematiziram, pa, tako kot Tremul, dejstvo da ta sporazum ni šel skozi ustrezne preverbe mnenj vseh manjšinskih struktur, da se o njem ni vodila širša javna razprava znotraj narodne skupnosti, predvsem pa pomanjkanje varovala, ki bi omogočilo poslancu, da bi v podporo vladi pristopal vendarle selektivno. V 30 letih parlamentarne prakse se je vselej pazilo na to, z desne in leve, da ne bosta manjšinska poslanca nikoli ključna, oz. jeziček na tehtnici, pri preživetju vlade. Bila sta, ob večini, ki si jo je vsaka vlada zagotovila s poslankami in poslanci koalicijskih strank, zaveznika koalicije. In prav je bilo tako. Tokrat pa smo prvič priče situaciji v kateri si vlada zagotavlja večino prav z glasovoma manjšincev. Brez niju, tudi podpora "kooperative opozicije", SNSa in uporniške poslanske skupine DeSUSa, ne bi zadostovala in bi se moral g. Janša že zdavnaj sprijazniti s predčasnimi volitvami. 

A spoštujmo ustavno določilo, da vsak poslanka/poslanec lahko ravna po svoji vesti in če mu je slednja narekovala, da gre vlado podpreti, ok, naj bo tudi jeziček na tehtnici. Toda kar nekajkrat je ta vlada, ali so njeni posamični členi, hudo zašli s poti spodobnosti, ko bi moral humanist vendarle odreagirati, reči "NE, pri tem štange ne bom držal, ne vladi, ne koaliciji, ne ministru". Govorim o zgodbah z STA, z delegiranima evropskima tožilcema, z nespoštovanjem sodb sodišč, tudi Ustavnega ne, glede vladanja z odloki, z neupoštevanjem razporeditev mest v parlamentarnih organih, ko so trije poslanci zapustili SMC in ustanovili svojo nepovezano skupino, s kadrovskimi cunami v podsistemih, z žaljivimi izjavami premiera na račun vidnih predstavnic in predstavnikov Evropske unije in sramotenjem Slovenije, z čestitkami Trumpu, ko je bil že poražen ter podporo Izraelu pri nadaljevanju gradnje judovskih naselji na palestinskem ozemlju in Poljski pri zavračanju umirajočih beguncev na meji z Belorusijo. Še in še bi lahko našteli. In pisal sem poslancu Žiži, mu posredoval svoje misli in pripombe. Odziva nikoli. Tremul ima prav in upam, da bo njegovo pismo še koga prebudilo iz tega zaskrbljujočega dremanja v katerega je zašla italijanska manjšina pri nas.

 

 

 

Kaj nas še drži v NATO?

 

NATO, Slovenija in vojne - 2

 

Spoštovani gospod predsednik, gospoda nadškofa – oprosti Marcel če se ti sposojam - Kam gremo? Mislim z zvezo NATO. Mar nimamo več dobrih odnosov z Rusijo? Bo rusko kapelico na Vršiču pogoltnil gozd?

Ko hodimo v Bruselj in minule dni v Rigo poslušat grozeče litanije generalnega sekretarja zavezništva Stoltenberga na račun »malopridnega« Putina, da naj se skulira, pri Ukrajini, Belorusiji in še kje, sicer bo plačal »visoko ceno«, se kdaj vprašamo kam taka retorika, kam taka žuganja vodijo? In se vprašamo tudi, ali so upravičena, oziroma kdo se komu približuje in kdo koga izziva ter kdo komu spodbuja občutek ogroženosti? Vzajemno? Morda?! Toda nekoč je obstajal, poleg Severnoatlantskega zavezništva še Varšavski pakt, pa tudi omembe vreden svet neuvrščenih in ravnovesja v takratni hladni vojni med jedrskima blokoma sta nekako držala. Celo pri osvajanju vesolja med ZDA in Sovjetsko zvezo. Nato se je Varšavska aliansa sesula, enako SSSR, dober del bivših zaveznic, ali če hočemo koloniji, Rusije, kljub zahodnim zagotovilom tvorcu tega procesa, Mihailu Gorbačovu, da se Zahod ne bo širil na Vzhod, oziroma do ruskih meja, sta Evropska Unija in NATO posrkali in s tem storili prav to česar sta se bili zavezali, da ne bosta in tako prišla z članstvom Estonije in Latvije do samega ruskega ozemlja. Sta edini še Ukrajina in Belorusija, ki tvorita tampon cono med Rusijo in Zahodom.

Smo pozabili na Kubansko raketno krizo, ki je jeseni 1962 leta za celih 13 dni na niti držala usodo sveta? Las je manjkal do neposrednega oboroženega spopada med ZDA in SSSR in celo do tretje, zelo verjetno jedrske svetovne vojne. Za kaj je šlo? Sovjetska zveza je v dogovoru s kubanskim liderjem Fidelom Castrom, na ozemlju Kube nameščala jedrske rakete z dometom do ameriških tal. Ko se je to izvedelo, je ameriški predsednik John Fitzgerald Kennedy s pomorsko blokado otoka zagrozil napad na ladjevje, ki je dovažalo to orožje in zahteval takojšnjo odstranitev raket, ki so tam že bile. Gledali smo na televiziji, kako so se sovjetske ladje bližale ameriški floti in kako je le ta imela že vse topove uperjene vanje. Rdeči telefon med Belo Hišo in Kremljem je pregoreval, toda sekundo pred dvanajsto, bi rekli, je ruski predsednik Nikita Hruščov zaukazal umik, oziroma povratek ladji domov. V zameno je prejel Kennedyjeva zagotovila da Kuba ne bo napadena. In svet se je oddahnil! Kasneje bi se izvedelo, da je bil del dogovora tudi umik ameriškega jedrskega orožja iz Turčije.

To kar se dogaja danes ne spominja na tiste čase? Toda z obrnjenimi vlogami?! NATOve pogoste vojaške vaje in ameriški protiraketni ščit ter preleti bombnikov tik pred ruskimi vrati? Čemu začudenje, da Rusija kopiči sile ob ukrajinski meji in se vse tesneje povezuje s Kitajsko?

Seveda, mi smo ta dobri in oni ta zlobni. Zahod je zakon, spoštuje človekove pravice, ima demokracijo, svobodo medijev in vladavino prava, oni ne, so še daleč od tega. In mi smo dolžni varovati pri njih vrednote, ki jih sami ne varujejo. Prav imamo mi, ne oni. Zato jim mi lahko povemo kar smejo in česar ne. To počnemo že od konca 2.svetovne vojne malo tu malo tam, sirom planeta, nazadnje smo to počeli 20 let v Afganistanu in vemo kako se je končalo.

Sprašujem se, kaj počne Slovenija v tej druščini?... In zavidam Avstrijcem, Švedom, Fincem, Švicarjem, Ircem, ker bremena te soodgovornosti ne nosijo. Če se ima zgoditi, se bo pač zgodilo. Nastradali bomo vsi, z nami tudi neodvisni in neuvrščeni, a če bo od njih kdo preživel in prispeval k novemu rodu človeštva, bo vsaj znal povedati, da tega hudiča s pekla ni bil on potegnil.

Sicer, da bomo čez kako stoletje tako in tako, pod vse bolj vročim soncem in visokimi vodami odšli vsi, bi moral vedeti vsakdo, ki danes tako rad rožlja z orožjem, namesto da bi napore in sredstva usmeril k podnebju.

Janševa metla na RTVju pometa dalje

Da novinarja utišaš, mu vzemi mikrofon.

Po odmevnih kadrovskih čistkah, pa ni pomembno ali je nekdo odšel sam, ali je bil odstavljen, oz. premeščen, je nova metla na RTVju pometla še s pomenom in poslanstvom informativnega programa. Nič jo ni zmotilo, da so se programsko-produkcijskem načrtu zavoda za leto 2022, ki močno reže, krajša in seli vsebine nosilnega stebra zavoda, to so informativne in raziskovalne oddaje, uprli uredništva, novinarji, medijska stroka, stanovska združenja, sindikati, civilna družba, veliko gledalk in gledalcev. Spremembe utemeljuje s potrebo po inovacijah, modernizaciji in večji gledanosti. Edino kar so protesti dosegli je dvomesečni, oz. trimesečni zamik in postopnost njihovega uvajanja v informativnem programu. Pravijo mu »dober kompromis«. Toda bodimo pošteni in povejmo za kaj gre, brez olepševanj in skrivalnic.

Vladi je ratalo. Preko svojih 17 podpornikov v Programskem svetu je dosegla to, da bo vse, ali skoraj vse kar jo moti pri poročanju o njenem delu, pri vodenju soočanj, pri raziskovanju njenih packariji itd, preneseno na manj gledan drugi program ter stisnjeno v krajše oddaje. O vsem tem bomo vedeli in videli manj. Celo predvolilna soočenja za tako imenovano super-volilno leto (kar tri krat bomo odšli na volišča – za parlament, predsednika države in župane ter občinske svete) se  bodo selila iz programa 1. Res je, da nam marsikdaj v jezi in razočaranju uide stavek: »Dovolj imam politike!«, a ko o njej spregovorijo, ji znova posvetimo vso našo pozornost. Tudi otroški živ žav mora takrat v drug prostor. Hočeš nočeš, brez politike ne gre. V dobrem ali slabem kroji našo usodo.

Janezu Janši je torej v tem vsaj delnem utišanju njemu najbolj nepriljubljenemu in motečemu delu programa nacionalke uspelo, njegove podizvajalce med odločevalci o njem ne bi odvrnil od sprejetja sprememb niti sam Bog, tudi če bi le ta Ivanu Štuhecu zabrusil, da ga bo ekskomuniciral. Razmerja sil pač, kot je v Odmevih priznal predsednik Programskega sveta, Ciril Baškovič. In ker je temu tako, bo treba izvesti nemudoma po aprilski prenovi Državnega zbora tudi sorazmerno prenovo Programskega sveta, nato še zamenjavo vodstva. Morala bo biti ena od prvih kadrovskih potez nove parlamentarne večine. Razume se, da verjamem v javnomnenjske ankete in v to da bodo SDS s sateliti primorani v opozicijo. Posledično naj se takrat vrne informativnemu programu vlogo in dostojanstvo nosilnega stebra osrednje medijske hiše v republiki ter povabijo umaknjeni uredniki in urednice k prevzemanju prejšnjih nalog, oziroma se naj izvedejo za vodilna mesta na vseh ravneh pošteni in transparentni razpisi. A propo, komu je vodstvo zaupalo vodenje informativnega programa, potem ko je mesto zapustila Manica Janežič Ambrožič? Jah, Jadranki Rebernik, ki ni nikoli skrivala simpatije do g. Janše. S tega naslova dvomim, da je sodelovala pri protestu 93% kolegic in kolegov.

Moram na koncu vendarle vprašati v.d. generalnega direktorja televizije na RTVju, Valentina Areha, kako to, da novinar ki je poročal celo iz vojne v Iraku, o njej napisal nekaj knjig, in ki pri 50 letih plus se lahko pohvali z bogato novinarsko kariero, obrne hrbet Ambrožičevi, Dejanu Ladiki, Meti Dragolič, Igorju E. Bergantu, Tanji Gobec, Tanji Starič, Eriki Žnidaršič ter ostalim kolegicam in kolegom v informativnem programu, da bi stregel nekomu, ki se morda spozna na pravo in finance – mislim na generalnega direktorja zavoda - nima pa pojma o zgodovini Radia in Televizije Slovenije, o tem zakaj je hiša nastala, še manj o novinarstvu in njegovem poslanstvu?

 

Proti JEK2

 

PO GLASGOWU, KOLIKO ŠE? – 2

 

V prejšnjem prispevku s tem naslovom, sem se spraševal koliko časa je še ostalo človeštvu po skromnem izplenu na konferenci OZN o podnebju – COP26, v Glasgowu, ki naj bi bila ključna in zadnja postaja za dogovor o ukrepih posamičnih držav za zajezitev globalnega segrevanja planeta do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi s predindustrijsko dobo. Vemo, da je do nekega dogovora prišlo a ne do takega, kot so si ga želeli in zanj pledirali znanstveniki ter nevladne organizacije, ki bdijo nad podnebjem, okoljem, naravo. Sprejete zaveze so preohlapne – sodi stroka – in ne bodo omogočile dosego zastavljenega cilja. Za stopinjo in pol se bo ozračje segrelo, po najslabših napovedih, že do konca desetletja, po najbolj optimističnih do 2050, medtem ko bomo 2100 že prek 2 stopinji, kar pomeni velika verjetnost katastrofalnih scenarijev.

No, in ko sem govoril o nadomeščanju fosilnih goriv (nafte, premoga, plinov) z obnovljivimi (sonce, veter, voda, biomasa) sem se dotaknil tudi jedrskega, ki zagotovo ne proizvaja CO2 in ne prispeva k segrevanju ozračja ter daje veliko energije, je pa potencialno hudo nevaren za ljudi in okolje. Poznamo nesreče in posledice – najbolj znani Černobil in Fukushima – in vemo, da je še velik in marsikje nerešljiv izziv za vsakogar, ki je v svoji energetski bilanci sprejel jedrsko opcijo, varno odlaganje nizko in srednje radioaktivnih odpadkov ter samega iztrošenega jedrskega goriva. Nam v Sloveniji zagotavlja več kot tretjino potrebne elektrike Jedrska elektrarna v Krškem, ki se počasi stara in bo njeno proizvodnjo, ko se bo poslovila, potrebno poiskati drugje. Še prej pa bomo morali zapreti 6.blok Termoelektrarne Šoštanj, ki je s kurjenjem premoga največji proizvajalec ogljikovega dioksida, skupaj s prometom. V relativno kratkem času bomo lahko ob 2/3 elektrike, ki jo moramo poiskati drugje: v čim širši aktivaciji potencialov obnovljivih energentov ter po mnenju vseh vlad doslej, levih in desnih, v izgradnji nove, to je 2 jedrske elektrarne. Lokacija ostane ista. Krško. Toda, ker je tema vendarle občutljiva,(kot sem malo prej dejal: nevarnost incidenta, problem odlaganja in shranjevanja radioaktivnih odpadkov, nenazadnje tudi potencialne skušnjave po koriščenju nuklearke in njenih stranskih produktov za vojaške interese, da ne govorimo o stroških) naj bi o tej gradnji odločal narod na referendumu, ki se napoveduje za prvo leto novega parlamentarnega mandata.

Zagovorniki projekta trdijo da že sedanjemu povpraševanju z elektriko s samimi obnovljivimi viri ne moremo zadostiti, kaj šele povečanim potrebam, kar bi nas sililo k uvažanju elektrike česar si pa ne bi smeli želeti. »Brez jedrske energije – pravi minister za infrastrukturo Jernej Vrtovec – ne bomo kos nalogi, brezogljični družbi in energetski neodvisnosti«. A tu ga je potrebno ujeti na čistino. Trditev o energetski neodvisnosti z jedrsko elektrarno je lažna, zavajajoča. Tudi s tem virom bomo odvisni: od konstruktorja centrale, od rezervnih delov in občasnih remontih, nenazadnje od jedrskega goriva, ki ga doma nimamo. In minister ne pove, ali ne ve, da je denarja za odlaganje in shranjevanje odpadkov ter za razgradnjo obstoječe centrale (bojda 200 milijonov evrov) hudo premalo, da bo s Hrvaško, kot enakopravne solastnice JEKa, dogovor o enakopravni porazdelitvi bremena, težko doseči, in da sama nacionalna energetika ne bo zmožna najti 10 in več milijard za drugi blok.

Rešitev je torej v opustitvi te ambicije in v dogovor z Avstrijo in Italijo, ali samo s Furlanijo Julijsko Krajino, o pospešenem razvoju in skupni uporabi obnovljivih virov. Pa se na koncu vprašajmo: kako zmoreta Avstrija, z 8,5 milijoni prebivalcev, torej več kot 4 Slovenije, in Italija s 60 milijoni (30 krat več od nas) brez jedrskih central? Pa ja imamo mi, na glavo prebivalca, veliko več sonca, vetra, vode in gozda od obeh sosedov. O tem kako bom glasoval na referendumu je vsakršna dodatna beseda odveč, mar ne?!

Bo človek dokačal 2100?

 

PO GLASGOWU... KOLIKO ŠE?

 

Z zdravim življenjskim slogom praviloma živiš dlje, a predpisano ti je že ob spočetju, ali če hočemo ob rojstvu, da se boš slej ko prej poslovil, da boš užival življenje, če bo vse v redu, tam do 85 ali 90tih čez, bolj redki tudi onstran številke 100, da si boš v tem času ustvaril, vsaj v večini primerov, družino in potomce ter se dan za dnem skušal veseliti vsega dobrega kar ti trenutek ponuja.

Zakaj bi bilo s človeštvom drugače? Tudi zanj obstaja neka življenjska doba. Če odmislimo evolucijo in Darwina in si za rojstvo človeške vrste zapišemo pojavnost Homo sapiensa, smo pri častitljivi starosti cca 200 tisoč let. In se vprašajmo: Koliko še?

Spomnim se iz časov osnovne šole, da smo razpredali o tem da se bo sonce enkrat vendarle ugasnilo, kot se ugaša vsaka zvezda, in da bo takrat tudi življenja na zemlji konec. V letih 1956-1963 besedne zveze »klimatske spremembe« še nismo poznali. Morda v ožjih strokovnih krogih, a širša javnost o tem ni imela pojma. Že globoko v industrijski dobi, smo se prej spraševali kako se bomo greli in vozili ko se bodo naftni vrelci izsušili. Na veliko smo v industriji, transportu in gospodinjstvih kurili nafto, premog, plin in v ozračje spuščali vse večje količine ogljikovega dioksida, ki so sčasoma presegle kapacitete presnavljanja, ki jih ima narava s svojimi gozdovi in ostalo floro (gozdove smo celo krčili) in nastala je topla greda, ki jo danes nismo več v stanju prebiti. In grejemo se. Iz leta v leto bolj. Topijo se večtisočletni ledeniki, na Arktiki, Antarktiki, Himalaji, Andih, Alpah, tudi v naših gorah, višina morji narašča, prihaja po eni strani do poplav, po drugi do suš in požarov, povsod do spremenjenih in hudo ekstremnih vremenskih pojavov, izumirajo biotopi, pričakujmo kmalu še vse  bolj množične migracije ljudi iz, zavoljo podnebja, huje prizadetih območji. Danes bežijo v glavnem zaradi vojn in revščine, jutri že iz same osnovne potrebe po pitni vodi ali ker jim bodo domovi že pod morsko gladino. Možne če že ne kar verjetne bodo zaradi teh selitev tudi vojne. Da ne bo pomote, govorimo o tistih podnebnih spremembah, ki so posledice človeških dejavnosti, ker se podnebje spreminja tudi zaradi povsem naravnih procesov, a problematične in že skoraj neobvladljive so le tiste za katere smo krivi sami.

Kako vse to preprečiti, vse te procese ustaviti ali vsaj upočasniti ter se jim prilagajati in z njimi sobivati, je vprašanje ki nas mori že nekaj desetletji. Sicer najbolj glasni in goreči alarmi od devetdesetih let prejšnjega stoletja, kolikor lahko razberemo iz takratnih dnevnikov. Odgovor znanstvenikov je jasen in danes povsem enoglasen: opustiti fosilna goriva, jih nadomestiti z obnovljivimi  (sonce, veter, voda, biomasa – jedrsko je poglavje zase?!), zmanjšati energetsko porabo, in zadržati na tak način segrevanje ozračja do konca stoletja na največ stopinjo in pol v primerjavi z predindustrijskim časom. Danes smo pri plus 1. Le tako si bomo podaljšali preživetje, oziroma obstoj na planetu Zemlja še za kako stoletje. A vse kaže, da je ta cilj že zamujen, še posebej po ohlapnih zavezah, ki so jih sprejeli na Konferenci COP26 v Glasgowu, ki je veljala za zadnji vlak stran od katastrofe. Stroka in okoljevarstveniki so razočarani in jezni. Drvimo k segrevanju, ki bo doseglo stopinjo in pol že konec desetletja, v najboljšem primeru leta 2050. O posledicah pa je grozljivo že samo pomisliti. A vlade, kot da so z drugega planeta, pravi naša vodilna klimatologinja Lučka Kajfež-Bogataj.

Nič dobrega torej pred nami. Koliko še?

Distancirati se od samega sebe...

 

ANDREJ VIZJAK KOT DR. JAKYLL AND MR. HYDE?

Odmislimo za trenutek vprašanje politične (ne)kulture in (ne)etičnih standardov na Slovenskem, ki po mnenju mnogih, ki ga tudi sam delim, nas vmeščajo na Balkan, v najslabšem pomenu izraza, huje kot je to bilo pred osamosvojitvijo in novo družbeno ureditvijo izpred 30 let, oz. v časih enopartijskega ali, prosto po Janši, totalitarnega sistema. In osredotočimo se na pojasnjevanja, ki jih je javnosti brezsramno a neprepričljivo serviral minister za okolje (ubogi okolje, narava, biotopi, vode, podnebje...!) Andrej Vizjak po objavi nekega njegovega že davnega a skrajno spornega, sicer zasebnega pogovora s predsednikom družbe DZS Bojanom Petanom, o davkih, Termah Čatež, Cerkvi, Al Caponeju in nekooperativnih sodnikih. Takrat je bil Vizjak minister za gospodarstvo (ubogo gospodarstvo...!). No, ne ve se še, ali ga bo zavoljo tega razkritja predsednik vlade in SDSa, Janša, razrešil sam, ali ga raje prepustil presoji koalicijskih partnerjev (NSI in SMC), morda celo izidu interpelacije, ki so jo vložile na ministrov račun stranke KULa in skupina nepovezanih poslancev. Kakorkoli že je zanimiv in dokaj bizaren razplet omenjene objave preko Vizjakovih odzivov. Najprej je minister skušal obstoj pogovora tako kot je bil objavljen zanikati, češ bi naj bila zlepljenka z namenom njegove osebne diskreditacije za katero bi naj stal smetarski lobby, s katerim je v nekakšni vojni. Petan se tega pogovora celo ni niti spomnil. Ko je neka forenzična ustanova potrdila izvirnost posnetka, Vizjak ni imel drugega kot priznati tudi sam, da se je bil ta klepet zgodil, a da je bil njegov namen zaščititi interese države in davkoplačevalcev pri prodaji Term Čatež.  In pri tej "plemenitosti" bi naj poskrbel tudi za ustrezno kooperativnost sodstva, ki takrat kot danes, ni vselej streglo interesom in pričakovanjem SDSa. "Šli bomo z vsemi kanoni na to z začasnimi odredbami - je prepričeval Petana, naj bi odstopil od nakupa lastnih delnic - Veš, da bomo sodniku jajca strli. To se bo hitro zgodilo!". Tako minister Vizjak, ki danes meo culpo izrecitira le pri tej zadnji izjavi. "Izjava je bila nepremišljena, izrečena v neformalnem pogovoru, zanjo se vsekakor opravičujem in se od nje distanciram". OK, da se za izrečeno opravičuje, v jezi in prizadetosti, oz. druge pogojene vneme, lahko vsakomur uide marsikaj, kar bi v normalnih pogojih zadržal zase, zlasti če ne veš, da si sneman, a bizarnost če že ne kar absurdnost si Vizjak dovoli ob izreku, da se od izjave distancira. Halo? Ne moreš se distancirati od nečesa kar si sam povedal, ne moreš tega početi do samega sebe. Distancirajo se lahko Janša, Hojs, Tonin in ostali zavezniki, ne avtor izrečenega. Razen če živi in deluje v podvojeni osebi, tako kot Dr. Jakyll in Mr. Hayde. A sedanjem ministru za okolje česa takega težko pripišemo.  Želja in misel, da bi sodnikom "strli jajca" speče leži v SDSovemu DNKju, tako da je Vizjakovo obžalovanje vredno le toliko kolikor so se omenjene mokre sanje znašle v medijih.  

 

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit

 

Bomo uspeli?

 

GLASGOW – ZADNJA POSTAJA?

 

Greto Thumberg pozna že ves svet. Za mnoge čudaška in celo umsko zaostala najstnica,  ki se nekaj igra s podnebjem in okoljem, ker je pač trendy,  a pojma nima o realnem življenju in realnih potrebah ljudi in tudi odgovornosti ne, za mnoge druge, hočem verjeti, da ogromna večina, pa glas generaciji, ki bodo največ utrpele in plačale škodo, ki jo naša, sedaj še vodilna, prinaša planetu in človeštvu. Ni več nobenega dvoma, da je za vse bolj pogubno segrevanje ozračja, taljenje ledenikov ter posledično dvigovanje morja, izumiranje biotopov, vse pogostejše ekstremne vremenske pojave, kar pomeni uničevanje pogojev za  daljše preživetje človeštva na planetu Zemlja, kriv človek sam. Da, daljše, in mislim s tem na obdobje nekaj stoletji, tam do morda 2500, ker v absolutno, neomejeno prihodnost, pa tudi ne v letnico 3000, za človeško vrsto seveda, ne verjamem, tudi če bi izumili življenje pod zemljo, ali na površju v kupolah z umetnim podnebjem. Toda pustimo znanstveno fantastiko.

Zakaj Greta Tumberg in zakaj vse več mladih okoli nje? Omenimo, ker je prav, vsaj še njene najbližje soborke: Dominiko Lasoto s Poljske, Mitzi Jonelle Tan s Filipinov in najstarejšo, 25 letnico Vanesso Nakate iz Ugande. Ker bodo one in oni prevzeli vajeti sedanjih odločevalcev, čez 5, 10 ali 20 let, a bo takrat že prepozno, zamujeno že skoraj vse pri sprejemanju tistih odločitev o ukrepanju za zajezitev toplogrednih emisiji in upočasnitev segrevanja, ki so imperativ že danes, že takoj, kot od "odraslih" opozarjata z vso vnemo papež Frančišek in generalni sekretar Organizacije Združenih Narodov, Guterres. Pregoreli so že vsi alarmi in snidenje v Glasgowu odločevalcev sveta, ki se je pravkar začelo in bo trajalo do 12. novembra - gre za podnebno konferenco pogodbenic Konvencije OZN o spremembi podnebja, COP26, - je, po opozarjanju najeminentnejših imen meteorologije, klimatologije, hidrologije in ostalih sorodnih ved in znanosti, to je vseh, ki najbolj vedo kaj se s podnebjem dogaja in je nujno postoriti, da nas ne pogubi, vsaj še nekaj stoletji, zadnja in to skrajno zadnja priložnost, da se dogovorijo in pričnejo izvajat že znani ukrepi, kolikor že težki in boleči.

Nanje nas team Grete Thumberg opozarja z najnovejšo peticijo svetovnim voditeljem. Medtem ko to pišem, v nedeljo ob 15.30, jo je po spletu, potem ko je bila zjutraj objavljena, podpisalo že skoraj 600.000 ljudi.

Pa ne gre za najstniške fantazije ali blodnje, marveč preprosto za to kar predlaga znanost in je bilo navsezadnje sprejeto pred 6 leti v Parizu: Vztrajajmo torej – pravi apel - pri osnovnem cilju 1,5 stopinj segrevanja do konca stoletja v primerjavi s predindustrijsko ravnjo, kar terja drastične reze letnih emisiji, prenehajmo takoj z vsemi investicijami v pridobivanju in rabi fosilnih goriv, predajmo obljubljenih 100 milijard dolarjev bolj ranljivim državam in jim dodajmo še nekaj za kritje škode klimatskih katastrof, sprejmimo podnebne politike, ki naj ščitijo delavce in najbolj ranljive sloje prebivalstva. 

Lahko nam še uspe - sklene peticija - lahko preprečimo najhuje če pristanemo na spremembe, za kar pa so seveda potrebni odločnost, daljnovidnost in ogromen pogum. Ste tega zmožni, spoštovani voditelji? Verjamem, da skupaj lahko uspemo! 

Tako Greta in mladi. Sam dodajam, poleg podpisa na peticiji, še najboljše želje! Ob vedenju, da mi »stari« in krivi, bomo pravočasno odšli.

Ko praznika ne čutiš več...

GRENAK DAN SUVERENOSTI

 

Bil sem zraven, ko so zadnji vojaki JLA odhajali iz Slovenije, iz Luke Koper. Po funkciji. Predsedoval sem občini, ki se je bila jeseni 1990 leta, po prvih večstrankarskih volitvah pri nas, s soglasnim sklepom občinske skupščine, z glasovi tudi Demosovih strank,  razglasila za demilitarizirano in ki je bila izbrana, zavoljo pristanišča, za odpremno postajo ostankov tri mesece poprej poražene a še vedno nevarne zvezne vojske, ki so se še zadrževali na slovenskem ozemlju. Ne brez zapletov, nekaj malih zamud in velike napetosti, se je zadnja ladja, ki jih je odvažala, malteški trajekt Venus z zadnjim vojakom na krovu, nekaj po polnoči, vendarle odlepila od pomola. In vso to operacijo je profesionalno, umirjeno in strokovno nadzoroval ter izvedel namestnik poveljnika slovenske policije, Boris Žnidarič.

Naslednje jutro je glavni mestni pomol že gostil slovesnost ob pomembnem dogodku, ki velja za zadnje dejanje z desetdnevno vojno izborjene polne suverenosti Republike Slovenije. Bil si ga je zamislil republiški sekretar za informiranje, Jelko Kacin. Občina je poskrbela za oder, ozvočenje in stojnico z nekaj osvežilnega. Kacin si je bil zaželel še pečenega vola, a zato je bilo premalo časa in resnici na ljubo, se tudi potrudil nisem, da bi klicaril po gostilnah, hlevih in klavnicah. Navsezadnje biki niso bili nič krivi za to kar se nam je bilo zgodilo.  

Prišlo je s cele države nekaj več kot tisoč uniformiranih teritorialcev, stotina policistov, domačinov je bilo bolj malo, ter državni vrh s predsednikom republiškega Predsedstva, Milanom Kučanom, na čelu.  Spregovorila sta poleg predsednika še sekretarja za notranje zadeve in za obrambo, Bavčar in Janša, ki sta si izmenjala zahvale in čestitke policiji in teritorialni, na koncu pa sem vse prisotne pozdravil še jaz, kot domačin in, v duhu s stališčem občinske skupščine, v odhodu zadnjega jugoslovanskega vojaka pozdravil pričetek postopne demilitarizacije republike. Res, da je bila osamosvojitev izborjena tudi z orožjem, a dlje od primerno usposobljene in opremljene policije ter teritorialne obrambe, v Kopru nismo verjeli v nujo oborožene sile z vsemi atributi klasične vojske, kakršno imamo in še dograjujejo danes. No, bil sem edini govorec, ki ni prejel aplavza niti z dveh rok. Le veliko mrkih pogledov in nekaj tudi zvočnega negodovanja.

V spomin na tisti dan in v političnih razmerah, ki jih doživljamo že leto in pol ter vsak dan slabše, se povabilu na ponedeljkovo slovesnost v koprski Osnovni šoli "Antona Ukmarja" nisem odzval. Zanimivo, tudi Milana Kučana, ki ne zamudi proslave, ko je nanjo vabljen, tokrat nisem videl. Pa ja, sem si mislil, da razume kar pravi sedanji predsednik države Pahor, da so to "redki trenutki, ko je prav, da skupnost stopi skupaj in praznuje kar nam je skupno". No, priznajmo si, da praznik moramo tudi intimno čutiti, zato da se ob njem veselimo. Če si ga oblast prisvoji, ga prikroji svojim potrebam, svojemu razumevanju in tolmačenju slavljenega zgodovinskega trenutka, je lahko le še njen. Odvzela ga je vsem ostalim!  In da je letos tako je v ponedeljek dokazal tudi, takoj po neposrednem prenosu proslave v Kopru,  dokumentarec na prvem programu TV Slovenija "Hrepenenje naroda". Pripovedovalci in pripoved izključno po kroju Demosa, SDSa in premiera. Nenazadnje sam dan pričetka agresije JLA, ki ga SDSovsko zgodovinopisje vztrajno obeležuje 27. in ne 26. junija 1991, potem ko je bilo ničkolikokrat dokazano, da so enote jugo armade odkorakale s kasarn in se napotile k meji z Italijo na Primorskem Dan prej! Sicer sramota tak dokumentarec za TV Slovenijo! Odličen za NOVO24TV, ne za glavni javni medijski servis!

Sedanji obrambni minister Matej Tonin, ki je bil še deček, 8 letni, ko so vojaki JLA odhajali in bi zato komod prepustil oder onemu, ki je odhod speljal, g. Žnidariču, nas je v njegovem značilnem moraliziranju pozval k umirjanju vse bolj pregretih političnih strasti v državi, pozabil pa je na to, da je sam kot udeleženec v vladi eden izmed glavnih generatorjev te napetosti in da bi je bilo takoj manj, če ne že kar konec, v trenutku, ko bi vlada odstopila in bi se dogovorili za čimprejšnjo izvedbo predčasnih volitev.

A še koga, razen oblastnikov, veselijo državni prazniki v takih razmerah? Morda le še če so dela prosti.

 

Uboga Slovenija!

 

JJ in EU

Kaj počne naš premier in zakaj to počne v odnosu do Evropske unije ter njenih instituciji in to prav v času, ko mu je zaupano predsedovanje skupnosti,  je vprašanje, ki verjamem da si ga postavljajo mnogi, potem ko smo minuli teden prebirali in gledali njegovo komunikacijo, twitteraško in sicer, ki jo lahko označimo najmanj za nespodobno, z delegacijo Odbora evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, na tridnevni misiji pri nas radi ugotavljanja dejstev na področju pravne države, svobode medijev in boja proti korupciji. Vemo zakaj so parlamentarci iz Bruslja prišli: STA, delegirani tožilci, nespoštovanje sodb sodišč, afera z maskami in ventilatorji ter mnogokaj še odmevajo močno tudi onstran domačega praga.

In odgovor? Možna sta po mojem dva.

Prvi: Ali se mu je povsem skisalo ob pogostih opozorilih iz belgijske in evropske prestolnice, da tako ne gre, oz. da se naj že enkrat skulira, ob težavah s parlamentarno večino doma, pri uveljavljanju svojih želja in načrtov, ob utrujajočih interpelaciji, ki jih vlaga opozicija, ob moteči in pogosto neizprosni medijski pozornosti, ob protestih, petkovih in sredinih, ter zahtevah po njegovem odhodu, ob sodbah sodišč, ki mu nikoli ne dajo prav, ob občasnih javnomnenjskih anket, ki mu ne napovedujejo novega vladanja, ko se tale konča, ob grožnjah sindikatov zaradi zavračanja socialnega dialoga, ali ob nezmožnosti in nesposobnosti se učinkovito spopasti s Covidno epidemijo. Če vse to seštejemo je za običajnega smrtnika nepojmljivo, da še sedi na Gregorčičevi in celo, kao suvereno, predseduje svetu EU?! 

Drugi odgovor: Da vse to počne načrtno, v tihi, pa tudi ne, spregi z madžarskim Orbanom, poljskim Mazowietskim, češkim Babišem, morda tudi s srbskim Vučičem in še s kom, da se oslabi in torpedira bistvo Evropske unije, ali se jo vsaj podredi primatu suverenih članic pri kreiranju in izvajanju evropske politike. Prepričan sem da ni slučajno kar počnejo poljska, celo sodna, madžarska, slovaška in z njimi povezane druge vzhodnoevropske oblasti.

Če je temu tako, če je drugi odgovor bolj oprijemljiv in verjeten, si po svojem vso to sranje, če si dovolim nesramnost,  vrhovi EU zaslužijo. Vedelo se je mnogo od tega že dolgo prej, preden bi štartalo slovensko predsedovanje, vsem na očeh je bil primitivizem s katerim se je premier Janša odzival na poizvedovanja evropskih komisarjev in komisark ter poslank in poslancev, nenazadnje tudi prve evropske tožilke zaradi neimenovanja slovenskih delegiranih tožilcev, v zvezi z zapleti pri slednjih, pa s pritiski na medije, zlasti na STA in RTV, ter na sodstvo in sicer glede odnosa do vladavine prava. Vedeli so torej vsi, a mu enkrat niso resno zažugali s preklicem predsedovanja, s kako drugo sankcijo ali vsaj z odpovedjo sodelovanja na minulem vrhu EU na Brdu. Še več, prišli so vsi, od Leynove in Michela, do Macrona in Merklove, od Dragija do Sancheza, Kurza in Rutteja, in se vsi objemali, si izmenjavali nasmeške in se trepljali po hrbtu, kot največji prijatelji in privrženci iste miselne ter vrednostne družine. Oddali so mu priznanje enakopravnega in enakovrednega partnerja, velikega mediatorja in interpreta evropskih ambiciji ter so-kreatorja evropske prihodnosti. Tudi če so mislili in upali, da se bo s tako toplim, prijaznim, ljubečim pristopom Janša omehčal, omilil svojo retoriko, pričel s financiranjem STA , napotil delegirana tožilca na svojo novo dolžnost, se uklonil sodbam sodišč, nenazadnje ustavnega, in tako umiril doma vse bolj dinamičen in tudi nevaren nemir, so se krepko ušteli. Sedaj pa žanjejo kar so sejali ali sproti zalivali, oziroma se mu niso pravočasno zoperstavili. Pozabili so očitno od kod izhajamo in kako se utegnejo vesti bivši militantni komunisti, ko naenkrat preidejo na povsem nasprotno politično-ideološko stran, se pa militantnosti ne odpovedo.

Smešnice g. Grimsa

 

GRIMSOVE PRAVLJICE

 

Pa ne mislim na brata Wilhelma in Jacoba. sicer bi PRAVLJICE  naslovil GRIMMOVE . Govorim o Branku ali Brankotu, kot mu pravimo tu pri nas. Sedi v Državnem zboru - najbolj glasno in brezsramno a tudi že smešno trobilo SDSa in vlade Janeza Janše - in se včasih pojavi tudi na TV Slovenija, ko ga kdo kaj vpraša ali povabi v kako oddajo. Nazadnje smo ga občudovali na četrtkovi TARČI, skupaj z druščino ki je bodisi branila, bodisi kritizirala početje policije ob zadnjih, torkovih, deloma nasilnih protestih nasprotnikov vladnih protiCovidnih ukrepov. O mojem odnosu do teh demonstraciji sem že pisal. Naj ponovim: jih ne odobravam, kolikor jih lahko že razumem, a še manj odobravam po mojem mnenju evidentno prekomerno, ali nesorazmerno, če hočete, uporabo sile s strani policije, da bi jih zatrla. Ne ve se še - to bo pokazala upam, da neodvisna preiskava policijskega ravnanja – kdo in čemu je zaukazal tako masivno uporabo prisilnih sredstev ter predvsem kdo je prvi prešel k nasilju, oziroma ali je bil izstreljen solzivec potem ko je padla na policiste prva granitna kocka ali obratno?! Vsekakor o nesorazmernosti pri ukrepanju pove že to, da so se dražljivega in škodljivega plina nadihali mnogi ljudje, ki s protesti niso imeli nič, mimoidoči ki so se slučajno tam znašli, ko so se demonstranti pričeli premikati iz Trga Republike po Slovenski in drugih cestah, družine na sprehodu, otroci in še kdo. Toda vrnimo se k našemu simpatičnemu Grimsu in k njegovim pripovedkam. Pogledal sem si TARČO še enkrat, v sobotni ponovitvi, in posebno pozornost posvetil prav njemu, oziroma njegovim tezam in trditvam. O, recimo, spoštovanemu direktorju Policije, g. Olaju, naj povem le to, da ni človek, ki, ko ga vidiš in slišiš, bi širšo javnost  prepričeval v primernost, učinkovitost in predvsem poštenost njegovega direktorovanja.

Branko Grims torej. V enem stavku, in ne predolgem, lahko napišemo vse kar je povedal tokom celotne oddaje: "Po 30 letih samostojne države se je policija končno pretvorila iz nekdanje Ljudske Milice v sodobno in učinkovito varuhinjo javnega reda in miru, nasilne proteste so zanetili SDjevci in Levica, uboge mamice in otroci, ki zaradi nasilnih protestnikov niso mogli v šolo, pa tudi Kučan se je tam pojavil" To je vse kar je zmogel njegov intelekt. A ja, še to, "Nekoč so se pravljice pričele z Za devetimi gorami in devetimi vodami, danes z Na miroljubnih protestih, ups?!" To je res vse in znova in znova to isto ponavljal, pri čemer kot dokaz kazal neke slike, vedno iste, na katerih so bili vidni predstavnice in predstavniki omenjenih dveh strank. Poskus manipulacije, ki je izpadel ne le infantilni, celo idiotski, Vsakdo, ki spremlja izkazovanje ljudskega nezadovoljstva s politiko in zlorabami vlade Janeza Janše, ve dobro za ločnico med petkovimi, kolesarskimi in skoraj da vsakič miroljubnimi protesti pred Državnim zborom, pred Vlado ali na Prešernovem trgu, protesti, ki imajo neko zelo jasno in oprijemljivo politično agendo ter bolj levo-liberalni predznak, in proti-epidemičnimi protesti, ki jih spodbuja ob sredah ali drugih dnevih bivši strankarski kompanjon Zmaga Jelinčiča, danes predsednik neke strančice, ki jo težko postavimo ob bok Levici, SDju, LMŠju ali SABu. Tanja Fajon, Matjaž Nemec, Alenka Bratušek, Luka Mesec, Nataša Sukič in ostali iz omenjenih strank so bili s protestniki le ob petkih, enako Kučan, in da se je "kolesarjem" le enkrat zalomilo z nasiljem, so bili krivi provokatorji, simpatizerji SDSa, tako imenovani "Rumeni jopiči". Bi se lahko še drugič, pod Prešernovim spomenikom, a jih je policija pravočasno odstranila, za kar si je prislužila grajo tako direktorja Olaja kot notranjega ministra Hojsa. Saj pomnimo: "Ne meči biserov med svinje". Skratka, Branko. Ne smeši se bolj kot se že samo s tvojim pojavljanjem. Pravljice, ki jih pripoveduješ in ponavljaš do onemoglosti ne prepričajo več nikogar. Čas je za odhod. Škode ste naredili že več kot preveč! Čas je za takojšnje volitve!