domenica 27 febbraio 2022

Putinova nevarna patologija

 

Gremo h koncu?

 

Že skoraj teden dni in že predolgo, najbolj črni in grozeči oblaki, kakršne smo nazadnje gledali v 90tih letih na Balkanu, prikrivajo Ukrajino. Spodaj bliska in grmi povsod. Smrtonosna nevihta noče in noče pojenjat. Pa vsi čakamo, najbolj seveda trpeči, prestrašeni in ogroženi prebivalci Kijeva, Mariupola, Harkova, Odese in drugih krajev, kjer dežujejo ruski streli, a tudi oddaljena zgrožena javnost širom Evrope in sveta, pa verjamem, da nič manj velika večina v sami Rusiji, da se kumulonimbusi razblinijo in znova posije sonce, četudi nikoli več z iskrenim nasmeškom.  Molimo, da se Putin zave' posledic odločitev, ki jih je sprejel, zločina, ki ga je zagrešil, posilstva, ki si ga je privoščil nad mednarodnim pravom in zdravim razumom ter zaukaže konec te norije in morije. Zelenski pristaja na to kar je zahteval še par tednov nazaj, na nevtralnost Ukrajine, odpoveduje se namreč članstvu v Natu, za svojo državo prosi le  varnostna zagotovila, tako kot jih je sam Putin iskal za Rusijo pri ZDA in severnoatlantskemu zavezništvu. Invazija se torej lahko ustavi in okupatorji vrnejo domov. A se to še ne dogaja?! Zasleduje še kaj, gospodar Kremlja?! Pripojitev Ukrajine Rusiji, razen samooklicanih neodvisnih republik v Donbasu? Dvomim. Njeno zasužnjevanje z zamenjavo demokratično izvoljenega vodstva s sebi zvesto marionetno oblast, pa zagotovo, v upanju seveda, da bodo Ukrajinci s časoma na vse to pozabili, ali se privadili brez dolgotrajnih zamer. Ali ima v mislih morda še kaj, ki sega dlje od napadene države? Ne daj, Bože! A propo, kaj ko bi se Fračišek podal v Kijev in Moskvo?

Priznam, da si nisem nikoli mislil, da bomo tudi povojne generacije trepetale, kot so one naših staršev in dedkov, ko so prvič slišale firerja nagovoriti nemško nacijo in žugati svetu. Resda, bilo je hudo in zagonetno doživljat tudi (k sreči le 10 dnevno) vojno doma – omenil sem Balkan pred 30 leti - ter spremljati in trpeti za usode sorodnikov, znancev ter prijateljev ob veliko bolj krvavi drami v južni soseščini, a vedeli smo, da se bodo sovražnosti vendarle slej ko prej končale in ostale znotraj meja razpadle skupne države.

Tokrat te vere ni, ker se je šel novodobni ruski car nečesa, kar ni povsem razumeti, še manj predvideti, kdaj in kje se bo ustavilo. Ne vem, če tudi sam ve kaj počne?! Ker izjave in drugi signali, ki jih daje so dokaj konfuzni in po svojem blazni. Za sankcije, ki jih ZDA in Evropska unija sprožajo, da bi ga spametovali, se ne zmeni. Obratno, vrača s kontra-sankcijami. Ne pomagajo tudi ne domači mirovniški protesti ter zahteve, da naj preneha z agresijo in dvigne roke z Ukrajine. Odgovarja s pregonom demonstrantov. Tudi izolacija, osamitev Rusije na vseh področjih, ki se postopoma uvaja, mu ne pride do živega. V nedeljo je celo izdal svojim jedrskim silam ukaz o povečanju pripravljenosti?! To kar si je dal v glavo, očitno, hoče speljati do konca, naj stane kolikor stane. Kje pa je ta konec še ne vemo. Dajmo verjeti, ali vsaj upati, da ga bo kdo od bolj prisebnih svetovalcev posvaril, da so mu tanki že prispeli do meje s Poljsko in da jih kaže ustaviti, ker prestop črte pomeni skorajda zanesljivo korak na pot brez povratka, ali če že z zelo težkim, zanj osebno, za Rusijo, za ves svet!

Končam naj z razmislekom, ki zadeva mojo osebno prepričanje, da nosi pri vsem tem svoj del odgovornosti tudi zahod, bolj konkretno ZDA in NATO, če ne drugo – pa odmislim Kubo '62 ter zagotovila Gorbačovu ob razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta – zaradi tega, ker so sporočanja s Kremlja ostajala redno preslišana, ker jih nihče ni resno jemal in ni videl, da so se nimbusi kopičili.  Pri tem se, kot še vedno zagovornik našega odhoda iz Zveze NATO,  sprašujem koliko izmed somišljenikov je te dni spremenilo mnenje? Češ, ta pripadnost nas vendarle ščiti pred silaki in blazneži ala Putin, vsaj dokler ne obrnejo zakodiran ključ in pritisnejo na rdeči gumb. Res je, toda prav NATO s svojo širitvijo na vzhod, oziroma s približevanjem ruskim mejam in z ignoriranjem ruskih opozoril ter zahtev po varnostnih jamstvih, je sprožiteljica Putinove patologije, če si dovolim tale izraz. Kako naj torej? Moje zadnje upanje, da pristanek Zelenskega na nevtralnost svoje države Putina vendarle prepriča k preklicu tankov in k novi priložnosti diplomaciji, ob polnem in ne samo njegovem zavedanju, da sveta kakršnega smo poznali še teden dni nazaj, ni več. Bojim se, da je izgubljen tudi skupen boj proti podnebnim spremembam!

 

 

 


sabato 19 febbraio 2022

Kdo koga zavaja?

 

BO ALI NE BO? KOMU VERJETI?

 

Generalnega sekretarja OZN Antonia Guterresa, bi kazalo pozvati, če bi bile vse strani v dobri veri, da svetovna organizacija napoti misijo opazovalcev na ukrajinsko-rusko mejo in preveri ali držijo izjave Kremlja o začetku umika v minulih mesecih tam nakopičenih sil, ker da Rusija nima nikakršnega namena napasti sosedo, ali trditve ZDA in zveze NATO da temu ni tako, oziroma, da jih še povečuje in da Putin samo še išče izgovor za vdor na ukrajinsko ozemlje. Po petkovi napovedi ameriškega predsednika Bidna, bi se naj napad zgodil v »nekaj dneh«. Ne vem, ko bo tale zapis objavljen, ali se je prerokba uresničila, ker »nekaj dni« bo že mimo.  

Drži pa zagotovo, da je na terenu vse bolj napeto, da ukrajinske sile in proruski separatisti v Donbasu se tu pa tam obstreljujejo, da so slednji razglasili splošno mobilizacijo, da padajo tudi žrtve, da se civilisti iz te fronte umikajo, tako kot Zahod umika svoje ljudi iz Ukrajine. Vojna psihoza vse bolj vre in kaže da ji je uspelo posrkati vase samega ukrajinskega predsednika Zelenskega, ki je še teden dni nazaj prosil Zahod, konkretno ameriško administracijo in vrh NATA, naj nehata napovedovati skorajšnjo rusko agresijo, ker da to škoduje najbolj Ukrajini sami, še posebej njenemu gospodarstvu, v petek pa je šel v München na tradicionalno varnostno konferenco prosit za pomoč. Če upravičeno oziroma utemeljeno ali ne, širša javnost še ne ve, ker vsaka stran vztraja pri prvotnih izjavah.

Naši politiki, od Janše do Pahorja, od Logarja do Tonina, ter vsi etablirani mediji težijo, kdo bolj, kdo manj eksplicitno, k veri v to kar povedo v Washingtonu in Bruslju. Ja, saj, če ne zaupamo zaveznikom komu naj? A pozabljamo na to, da so nam prijatelji tudi Rusi, da se skupaj družimo ob Ruski Kapelici na Vršiču, od spomeniku padlim ruskim vojakom v ljubljanskih Žalah, ob neštetih gospodarskih izmenjavah in poslih ter kulturnih dogodkih. Pozabljamo pa predvsem, ali tudi ne, toda raje na eno oko ali obe, zamižimo, na zgodovino in dinamiko odnosov med ZDA in predhodnico Rusije, Sovjetsko zvezo, oziroma med NATOm in Varšavskim paktom skozi vse obdobje tako imenovane hladne vojne. Prikličimo k spominu tiste čase in morali bomo podvomiti tudi na »poštenost« namer, oziroma na »dobroto« zahoda, ZDA in primis, na to da so vedno in za vse krivi Rusi.

Kuba, aprila 1961- 1500 kubanski emigrantov, oboroženih in izurjenih s strani CIE ter izkrcani iz ameriških vojaških ladji v Prašičji zaliv, da bi strmoglavili vlado Fidel Castra, naletijo na nepričakovano oster odpor in so v treh dneh poraženi, ubiti ali prijeti. Nihče ni nikoli odgovarjal. Molk tudi v OZN.

Kuba, oktobra 1962 – Ameriški predsednik Kennedy zagrozi Sovjetski zvezi jedrsko vojno če ne umakne iz Kube 5 raket, ki jih je bila tam namestila in ne prekliče dodatne napotitve tega orožja – znana je ladijska blokada pred Kubo. Sovjetski lider Hruščev pristane in dobi v zameno zagotovilo da ZDA Kube ne bodo napadle ter umik raketnih postojank blizu sovjetske meje v Turčiji. Takrat je bil poglavitni argument ZDA, da »nobena država ne sme dovoliti tovrstnih postavitev bližje od 90 km od svojega ozemlja«. Tako Kennedy. In na to se je dobro spomniti, ko govorimo o NATOvih postavitvah v Baltskih državah tik ob meji z Rusijo.

Čile, september 1973 – CIA poskrbi za krvavi vojaški državni udar proti zakonito in legitimno izvoljeni socialistični vladi Salvadora Allendeja, za umor slednjega in za nastavitev fašističnega režima Augusta Pinocheta. Tudi tokrat nobenega resnega glasu iz Steklene Palače.

Irak, marec 2003 – ZDA po volji predsednika Busha lažejo svetu, da iraški režim Sadama Husseina, poseduje orožje za množično uničevanje in to kljub nasprotnim trditvam inšpektorjev OZN, ki so tam bili in ničesar našli, in ob močni podpori Združenega Kraljestva ter odobravanju še mnogih drugih zaveznic – tudi mi smo na to umazano igro pristali, ker smo pač silili v NATO – napadejo Irak in strmoglavijo režim, mimo odobritve Varnostnega sveta OZN.

In smo že pri današnjih dneh, ko izvemo, da je NATO že 2018 okrepila svojo tako imenovano »prednjo prisotnost« (NATO enhanced Forward Presence) na vzhodu, to je v Estonijo, Latvijo, Litvo in Poljsko,  z več nacionalnimi (britanskimi, kanadskimi, nemškimi in ameriškimi) silami štirih bojnih skupin ob meji z Rusijo, veliko bližje od Kennedyjevih 90 km.

Imejmo vse to na umu, ko obsojamo za nastanek trenutne krize, samo Kremelj in prosto po Toninu navdušeno poveličujemo doseženo enotnost zahodnih zaveznikov. Nismo nič manj krivi in odgovorni!

martedì 15 febbraio 2022

GLAS LJUDSTVA nam pomaga izbrati

 

HVALA GLASU LJUDSTVA

 

Najprej za idejo, ki vsem, tudi ministru za notranje zadeve Hojsu, ter svetovalcu predsednika Republike, dr. Petriču, pove, da se je dobro leto dni, ob petkih, kolesarilo ne le zato, da bi se negodovalo proti vladi Janeza Janše, ampak tudi da bi se zbistrile, zbrale ter uskladile misli o tem kaj početi, ko se bo zavoljo poteka časa, ki ga še ima, le-ta poslovila, in bomo volivke in volivci pozvani k utelešenju novega mandata. Še enkrat zaupati odhajajočim, ali poiskati alternativo? To bo vprašanje na glasovnici. Hvala tudi, ker me je gibanje vzelo medse – si štejem v čast, da sem nekje med 1800 aktivnih posameznikov, ki so prispevali k oblikovanju 138 zahtev – in tretjič, hvala nosilcem iniciative, da so omenjene zahteve ponudili vsem političnim strankam, ki gredo na volitve, ter v ponedeljek javno predstavili odzive. Na podlagi le teh bi naj do marca pripravili neko spletno orodje, pravijo mu Volitvomat, ki bi volilnim upravičencem in upravičenkam aprila olajšalo izbiro. Strankam, ki so se javne predstavitve udeležile a tudi odsotnim – koalicijskih ni bilo, kar pove veliko o tem, kar si mislijo o civilni družbi, toda očitek leti tudi na trenutno prvo na anketah, na Golobovo Gibanje Svoboda – so tako rekoč ponudili platformo predvolilnega soočenja in po svojem tudi ogledalo lastnih političnih ponudb. In glede na opredelitve do posamičnih zahtev, moja izbira se je že močno skrčila.

Naj pojasnim. Pred nami, prebivalci planeta Zemlja, sta še dva huda globalna izziva, če odmislimo Covidno pandemijo, ki se kaže kot če ne še povsem obvladovano, vsaj v fazi umirjanja, ter večna problema neenakosti in revščine, ki ju ne bomo nikoli izkoreninili. Gre za podnebne spremembe, dinamika katerih, žal, zaenkrat še prehiteva hitrost ukrepanja za njihovo zajezitev, in pa nova varnostna arhitektura sveta, še posebej Evrope, do katere se bodo morali svetovni voditelji, zlasti jedrskih sil, s pomočjo najbolj žlahtne diplomacije, dokopati, če naj človeštvo preživi vsaj dokler mu bo podnebje to omogočilo. Ukrajinska kriza je razgalila vso nezanesljivost, vnetljivost ter neperspektivnost obstoječih razmer med Zahodom in Vzhodom, konkretno med NATOm z ZDA na čelu in Rusijo. Izkazovanje mišic enih in drugih ne vodi nikamor, razen k stopnjevanju napetosti, v nadaljevanju morda k spopadu sankciji in povračilnih ukrepov, nato še k neposredni uporabi orožja, ki se lahko sprevrže tudi v pot brez povratka. In ker sodim, da je odgovornost za nastalo stanje težko pripisati samo »grdemu in zlobnemu ruskemu medvedu« ne pa tudi politiki ZDA in NATA do njega in še marsikoga, se še enkrat sprašujem kaj Slovenija počne v tej druščini, zakaj ne razmisli o tem, da bi iz nje odšla in si nadela status nevtralnosti, kot nekatere druge članice Evropske Unije. Pridobila bi na prepoznavnosti, ugledu in diplomatski moči. Gre torej za to, da po 19 letih članstva, po tem kar je NATO v tem času pokazala, z afganistanskim polomom vred, kaže povprašati narod, kaj si o tem še misli. Če naj ostanemo v tej navezi se moramo držati tudi danih zagotovil o povečanju obrambnega proračuna na 2% BDPja. Iz tega naslova se je ena od strank, ki niso pristopile k zahtevi za referendum, pa jo namenoma ne imenujem, izkazala za nekoliko nekonsistentno, ko je vendarle podprla omejitev investiciji v vojaško opremo. Oboje skupaj ne gre.

Kakorkoli že, po najnovejših meritvah javnega mnenja, je podpora članstvu v NATO iz 66% v času referenduma 2002 padla pod 60%. Da, še vedno je velika, a ne nepremagljiva. Dobra, artikulirana in argumentirana kampanja s pomočjo stroke predane miru, evropskih mirovnikov, nevladnih organizaciji, bi lahko prevesila tehnico na drugo stran. Nenazadnje, je tudi 40% volilnega telesa dober bazen za stranke, ki nasprotujejo temu članstvu in si želijo vsaj to, da še enkrat preverimo, kaj si ljudstvo misli. Ponovim naj misel, ki sem jo že ubesedil v enem od mojih prejšnjih komentarjev na to temo. Če se spopad velikih začne in sprevrže v jedrski, končamo tako in tako vsi, veliko prej kot zaradi uničevanja podnebja, a Avstrijec, Finec, Šved ali Švicar ki bo slučajno preživel, bo lahko rekel, pri tem nisem imel nič. Kaj pa mi?

 

 

domenica 6 febbraio 2022

Kam pluje RTVSLO?


A VAM MOŽINOV NI BIL DOVOLJ?

Odprto pismo Jadranki Rebernik, Valentinu Arehu in Igorju Pirkoviču

 

Sedaj, v soboto 5.februarja, še Pirkovičev Utrip! Za v anale! A kot sramota za RTV, sramota za vas, ki jo vodite in ji usmerjate fokus in  vsebino!!! Resni javni mediji so in morajo biti kritični do oblasti, do onega, ki ima moč in nam določa usodo, ne do opozicije in javnosti, ki sta lahko tudi grdi, nesramni, nerazumevajoči, sovražno nastrojeni  in ekskluzivni, a nič drugega ne zmoreta kot samo to, da gledata kaj oblast počne in z edinim orodjem, ki ga imata, to je svoboda govora, ji povesta kaj si o njej in o njenem obnašanju mislita. Usode nam zagotovo ne krojita!

Pričakovali smo, uporabniki osrednjega javnega medijskega servisa, da bodo novi vodilni in odgovorni ljudje, ki si jih je zahotela oblast, oziroma vlada, na čelu  zavoda, pričeli stvari, kadrovsko in programsko, spreminjati po njenih okusih in željah, a da se to počne tako robato, ihtavo in od lune vidno, da se RTV hiti pretvoriti v propagandni ustroj, oziroma trobilo SDSa, še preden napoči čas za predvolilna soočenja, mislim, da je prognoziral malokdo.

Gospa in gospoda, ne ugovarjam temu, da imate pravico do politične in ideološke izbire, da čutite in sprejemate opcijo, ki jo družbenemu življenju in razvoju pri nas ponuja premier, da zanjo navijate in da bi storili vse za to, da obstane in ostane na vodilnem mestu, toda te simpatije in prepričanja izkazujte izven delovnega časa, kot aktivisti, podporniki, ne pa tako, da zato, da jih implementirate in prevedete v dejanja zlorabljate položaj, ki vam je bil zaupan, ter mediji, ki ga plačujemo vsi. RTVSLO je javna ustanova, ne državna in še manj partijska!!! Ali vsaj bila je, do vašega prihoda na oblast, in morala bi tako ostati. Tudi sam sem se ukvarjal z novinarstvom, poklicno, polnih 20 let, na javnem radiju in javni televiziji Koper-Capodistria, kot reporter, urednik in voditelj informativnih oddaj in si zato dovolim oceno, da ste vsi trije padli na izpitu profesionalnosti in novinarske poklicne etike!

Sicer še preden bi nove metle na RTVju začele pometati in lomastiti po javnem servisu, kar se dogaja v zadnjem semestru, je bilo opaziti, da je Janšev duh že krojil del informativnega programa, da ga je že bilo čutiti po zavodovih kuloarjih. S prihodom g. Pirkoviča na tretji, to je parlamentarni program, kot vodilni spraševalec političnih akterjev. Človek, ki bi moral biti par exellence nepristranski, objektiven, visoko profesionalen, se je izkazal kot popolno nasprotje temu. Pozorno sem spremljal pogovore, oz. intervjuje, ki jih je vodil v studiu ter goste, ki jih je vabil. Koalicijski so bili in so še vedno deležni hudo bolj prijaznega spraševanja, tudi s sugestivnimi vprašanji in soglašanji, kot opozicijski in tudi med slednje je praviloma izbiral retorično manj vešče. Redko kdaj špice, frontmane. Takrat pa zoprna, kvazi inkvizitorska vprašanja. Je občutek varljiv, napačen? Samo moj? Dvomim.

In se že sprašujem kakšno vlogo bo prevzela in kako jo bo odigrala RTV, ko formalno napoči čas predvolilne kampanje? Oz. kdo bo prevzel organizacijo in vodenje predvolilnih soočenj?

Še enkrat, gospa in gospoda, vedite, da če vam SDSov narod ploska, pa z njim še ona mala manjšina podpornikov ostalih koalicijskih strank, ter služabnikov, ki se razglašajo za "konstruktivno opozicijo", se vsa ostala javnost, za katero ne dvomim, da tvori ogromno večino, zgraža!

 

 

venerdì 4 febbraio 2022

Mir se trese

 

EVROPA IN SVET V NEVARNEM PRIMEŽU EGOTIZMOV

 

Ruski predsednik Vladimir Putin: »Zahod ne upošteva ruskih zahtev po varnostnih zagotovilih. Evropi grozi vojna če Ukrajina postane članica Nata.«

Ameriški predsednik Joe Biden: »Rusija lahko napade Ukrajino že v tem mesecu, a če to stori jo bodo doletele najhujše sankcije doslej,«

Generalni sekretar Nata Jens Stoltenberg: »V primeru ruske invazije, bojnih enot v Ukrajino ne bomo poslali, ker ni članica zavezništva, a ji pomagamo pri krepitvi obrambnih zmogljivosti in odgovorili bomo zoper napadalca tudi najstrožjimi ekonomskimi in političnimi sankcijami«

Ukrajinski predsednik Velodimir Zelenski: »Naj Zahod ne ustvarja panike zaradi kopičenja ruske vojske na naši meji, ki ni nič večja grožnja, kot je bilo podobno ravnanje Rusije lani spomladi. Vsa ta panika hudo škoduje našemu gospodarstvu«

Vsi pa enotni pri tem, da vojne si ne želi nihče, Ukrajina seveda najmanj, in da se naj rešitev krize poišče za pogajalsko mizo.

Jim gre verjeti? Načeloma da, vsaj dokler treznost vpletenih umov ne podleže egotizmom, ki jih je v tej zgodbi že več kot preveč. In teh se je bati!

Kaj si pa o vsem tem mislijo prebivalci Ukrajine, Ukrajinci, Rusi in drugi? Ni si težko predstavljati, da jim ni lahko, da so v stiski in strahu, da živijo hude dneve, da ne vedo kaj bo kdo storil in kaj jih lahko doleti.

Preko italijanskih pacifistov sem prejel Izjavo ukrajinskih kolegov in jo skrbno prebral. Tu podajam dobesedni prevod:

»V Ukrajini in ves svet Smo pred jedrskim spopadom med civilizacijami Vzhoda in Zahoda. Ustaviti moramo kopičenje vojska, orožja in vojaške opreme v Ukrajini in okoli nje ter blazno trošenje denarja davkoplačevalcev v vojne mašinerije namesto da bi z njim reševali vse hujše družbeno-ekonomske ter okolijske probleme. Nehajmo streči krutim kapricam vojaških poveljnikov in oligarhov, ki od prelivanja krvi vsakič kujejo dobiček. Ukrajinsko mirovno gibanje obsoja priprave Ukrajine in držav članic Nata na vojno z Rusijo. Zahtevamo globalno razorožitev, razpustitev vojaških zavezništev, ukinitev vojska in meja, ki ločijo ljudi. Zahtevamo takojšnjo mirno rešitev oboroženega konflikta v vzhodni Ukrajini, okoli Donetska in Luhanska na podlagi:

1)  strogega spoštovanja prekinitve ognja med pro-ukrajinskimi in pro-ruskimi bojevniki ter tesne zavezanosti k paketu ukrepov za udejanjanje dogovorov iz Minska, sprejet z Resolucijo 2202 (2015 leta) Varnostnega sveta OZN;

2)    preklica vseh vojska, prekinitve vseh dobav orožja in vojaške opreme, ter ustavitve mobilizacije prebivalstva k vojni ter vsakršnega spodbujanja k le tej in k sovraštvu med civilizacijami preko medijev in socialnih omrežji;

3)    vodenja odprtih, inkluzivnih in globalnih pogajanj o miru in razoroževanju v obliki javnega dialoga med vsemi vpletenimi stranmi v konfliktu, s sodelovanjem deležnikov civilne družbe predanih miru;

4)    razglasitve nevtralnosti naše države z dopolnitvijo Ustave;

5)    zagotavljanja človekove pravice do ugovora vesti pri služenju vojaščine (vključno z odklonom vojaškega urjenja) tako kot to določajo 18.člen Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, ter paragrafa 2 in 11 generalnega Komentarja št. 22 Odbora Združenih Narodov za človekove pravice.

Vojna je zločin proti človeštvu. Zato smo odločeni pri tem, da ne podpiramo nobene vrste vojne in da se bojujemo za odstranitev vseh razlogov, ki vodijo k njim!«

Tako mirovništvo v Ukrajini. A kot povsod drugje, oblastniki teh glasov ne radi slišijo in jih najpogosteje preslišijo. Bo tudi tokrat?


giovedì 3 febbraio 2022

Neprepričljiv začetek!

 

Kako nas nameravate presenetiti, g. Golob?

 

Spoštovani Robert Golob,

Brez zamere, a me prepričali še niste. Že v redu, da se z vašim Gibanjem za svobodo (GzS ali GS?) ponujate kot alternativa SDSu, oziroma sedanji vladi in vsem strankam, ki jo podpirajo in s katerimi pravite, da nimate niti najmanjšega namena sodelovati v novem parlamentarnem mandatu v smislu oblikovanja nove oblasti. Me pa moti, da se razglašate za alternativo tudi strankam Koalicije ustavnega loka, ki od samega ustoličenja Janeza Janšo na mesto premiera tvorijo edino resno, močno in artikulirano opozicijo znotraj Državnega zbora slovenskemu Orbanu. Že dve leti in ves čas, ko vas slišati ni bilo. Kar nekajkrat za las je šlo, oz. za enega ali dva preračunljiva, oportunistična, da ne rečem kupljena glasova, - sramujem se svojega sonarodnjaka, poslanca Žiže - da je vladajoča koalicija zmogla povleči mandat do konca in omogočiti SDSu predvsem, da se je zajedla, kadrovsko in programsko, praktično v vse družbene podsisteme. Le sodstvu in tožilstvu ter pretežnemu delu akademske in znanstvene sfere, kulturnikom pa glavnim pisanim medijem lahko priznamo da so vzdržali, da so se znali vendarle upreti temu sovražnemu prevzemu. Če bi samo za pol skrajšali strahovlado Janševega časa, bi imeli danes policijo, vojsko, šolstvo, zdravstvo, RTV v bistveno boljši kondiciji. Enako upravljalce državnega premoženja.

Ne, niste in ne morete biti alternativa, kvečjemu dopolnitev ali obogatitev programske ponudbe KULa, kajti drugih zaveznikov, ki jih boste še kako potrebovali pri želenem prevzemu oblasti, v trenutku ko prisegate proti sedanji koaliciji, nimate in ne boste imeli. Zato povsem ponesrečena in vzvišeno butasta trditev, da »Če bi KUL zadoščal potrebam volivk in volivcev (ne volivkam in volivcem!), potem prostora za stranko Gibanje svoboda sploh ne bi bilo.« Lahko bi tezo tudi obrnili: Če se ne bi pojavil, zavoljo izgube položaja na GEN-Iju, Robert Golob in se ponudil kot nov odrešenik s kakršno koli anti-Janševo politično formacijo, bi KUL povsem zadoščal potrebam volivk in volivcev. Ankete namreč kažejo prav to. Pred vašim pojavom so SD, LMŠ, Levica in SAB veljale skoraj enkrat več kot SDS in NSi skupaj. Sedaj so več ali manj poravnane, kar pomeni da ste nastali in zrasli z odžiranjem podpore prav KULu. Toda, ne si delat utvar, g. Golob. Nekaj glasov boste seveda že pobrali tem strankam, a jih nadomestiti in jih potisniti v kot ne morete. Obstale bodo in odigrale pomembno volilno vlogo. Nenazadnje o tem kar so zapisale v dogovoru o povolilnem sodelovanju vemo vse, edino ne še, ali ga bodo in koliko dopolnile s predlogi gibanja GLAS LJUDSTVA – sam jih pozivam, glede na stanje odnosov med zahodom in vzhodom, k odhodu iz zveze NATO, oz. k poizvedovanju (z referendumom) kaj si o tem, po 17 letih članstva, še misli narod – o pogledih, programskih smernicah, predlogih za izboljšanje stanja v državi pri Gibanju svoboda pa ne vemo še nič. Edino, da  – kot pravite – boste »precej drugačni«, in naj se pustimo »presenetiti« ter da boste »Gradili malo levo, malo desno«. Podobno kot Počivalšek: » Ne levo, ne desno, ne nazaj, ampak samo naprej!« Zame hudo premalo in neprepričljivo.

Vseeno nekaj vprašanj, da vidim, ali sem morda v zmoti?! Kot prvo, pristanete na to, da je med alternativami Janši mandatar iz vrst stranke, ki bo prejela največ glasov, tako kot velja dogovor znotraj KULa? Se strinjate z razpisom referenduma o podvojitvi Nuklearke Krško še letos in kaj boste pri tem zagovarjali? Kaj pa članstvo v NATO? Če bo Levica, pa upam, da še kdo iz vrst KULa, (računam vsaj na svoje bivše SD) predlagala, oz. predlagali referendum o tem, mu boste pritrdili? Kaj nameravate storiti za povrnitev zaupanja policiji, vojski, RTVju? Bom vesel, če boste dokazali, da sem s svojo sumničavostjo, nezaupljivostjo in nevero v zmoti.