lupus est semper in ovibus

 

Slovenija na zahodu – 2

 

Svetovalec predsednika Vlade za zunanjo in varnostno politiko, Vojko Volk, nas  v zadnji Sobotni prilogi Dela, znova poučuje o tem kako je naša pripadnost zahodnemu politično-vojaškemu zavezništvu, oz. Natu in Evropski uniji, ter Zahodu kot takem, tudi v širšem svetovnonazorskem in kulturnem pomenu,  zgodovinsko utemeljena in že skorajda usojena. Da si ne bi slučajno kdo drznil pomisliti, da bi šli drugam, da bi tej danosti ubežali.

Sposoja si pri tem tudi ubogega Josipa Broza Tita, ki naj bi se »na sestankih gibanja neuvrščenih z dejanji povezoval z Zahodom«. Nisem zgodovinar a sem se pozanimal, ob tistem kar kot takratni novinar še pomnim. Razen tega da se je Tito sestajal tudi z ameriškimi in drugimi zahodnimi predsedniki, kar sta počela enako ali še bolj intenzivno njegova sovjetska kolega Hruščov in Brežnjev, nisem našel nič oprijemljivega, ki bi upravičevalo Volkovo trditev o Titovem pogostejšem povezovanju z Zahodom v smislu soglašanja z njegovimi početji. Seveda, pametno je izkoriščal vse kar so mu, še posebej ZDA ponujale, od denarja do znanja, od nuklearke do normalizacije odnosov z Italijo, a težko bi rekli, da je delil njihove poglede.

Bil je ne le med ustanovitelji in prvo ime neuvrščenih, ampak tudi varuh, da je gibanje svojo zunanjo politiko miroljubne koeksistence  strogo vodilo z ekvidistanco do obeh še takrat obstoječih, rivalskih vojaško-političnih blokov v Evropi – do Nata in Varšavskega pakta. In prav neuvrščeni so ključno prispevali k temu, da hladna vojna ni ušla izpod nadzora, oz. se izrodila v kaj bolj vročega, v tretji svetovni, zelo verjetno jedrski spopad.  

Toda pustimo našega nekdanjega priljubljenega maršala, no, za koga osovraženega, ki se mu je celo JJ ideološko klanjal s svojimi potovanji na partijsko šolo ZK v Kumrovcu, in vrnimo se k temu kar g. Volk hoče povedati. Da bodimo veseli in ponosni, da smo danes tudi formalno del tega opevanega Zahoda, ki da je edini na svetu, ki živi demokratično, svobodno, spoštljivo do človekovih pravic in državljanskih svoboščin, ki zagotavlja svojim državljankam in državljanom ter vsem, ki k njemu pridejo, največ varnosti, blagostanja in dobrega počutja.

Recimo, da vsaj delno drži, ali točneje da je držalo dolga desetletja po končani drugi svetovni vojni. Toda na čigav račun? Jah, tistega dela sveta, ki ga je Zahod znal več ali manj elegantno, pogosto s prisilo, s zasužnjevanjem, izkoriščati.

A ne glede na to, težili smo k njemu tudi komunisti-prenovitelji. »Evropa zdaj!« je bil naš moto v času osamosvajanja. In 13 let kasneje smo že ponosno vstopali v Evropsko unijo. Obenem, žal, tudi v Nato, sicer brez mojega glasu, ker sem čutil, kam  nas bo to vodilo.

No, minilo je od takrat 20 let. In kje smo danes, mi Zahodnjaki, najboljši od najboljših? Bom kar spomnil na izjavo samega Volka kak teden nazaj: »Hodimo po robu prepada!«. Pa ni jeklenice kjer bi se prijeli v slučaju napačnega koraka.

V vsakem primeru, smo pri dveh vojnah v naši soseščini, do katerih se vedemo povsem nekoherentno, krivično, arbitrarno. Neizprosno do agresorke Ukrajine, do Ruske federacije, prizanesljivo do  rablja Palestincev, do Izraela, ki že skoraj 10 mesecev, vsem na očeh, dnevno pobija civiliste, tudi ženske, starce in otroke, v nekaj kratniku v primerjavi s početjem ruske vojske v Ukrajini, pri čemer ga celo sproti oborožujemo. Ne govorim o Sloveniji, ki ji gre priznati vsaj to, da je končno, po dolgih desetletjih, Palestino priznala, govorim o njenih vodilnih in najbolj vplivnih zaveznikih: ZDA, Združenem kraljestvu, Nemčiji, Franciji, Češki.

Če se Vojko Volk veseli takih prijateljev, je stvar njegove vesti. Jaz se jih sramujem. Tako kot večina mirovnic in mirovnikov, tistih nadležnih osebkov za katere premierjev svetovalec pravi, da smo »ob napadu agresorja koristni toliko kot zvonjenje po toči«. 1991 leta ob agresiji JLA »eni smo se uprli – dodaja - drugi pa potuhnili« No, vprašal bi ga kako se je on konkretno uprl in ga seznanil,  da v Kopru se mirovniki nismo potuhnili, ampak obratno, stopili pred orožje in se z zvezno vojsko pogodili o njenem čim prejšnjem in mirnem odhodu.

In na koncu, Vojko, povej Milanu Kučanu, da je Orban »postal vzor ne samo evropski skrajni desnici, ampak tudi našim novodobnim mirovnikom«.

Mi o Volku, Volk iz...Golobovega kabineta

 

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/izenacevanje-agresorja-in-zrtve-je-moralno-zavrzno-2

Izenačevanje agresorja in žrtve je moralno zavržno – 3

 

Naj mi Tone Rački dovoli, da se mu pridružim, pri odzivu na nedavni intervju Barbare Kramžar s svetovalcem za mednarodne zadeve in nacionalno ter mednarodno varnost v kabinetu premiera, Vojkom Volkom. V celoti delim kar je g. Rački napisal, s tem da mu lahko tudi odgovorim na vprašanje, ki si ga zastavlja, ali so stališča Vojka Volka njegova osebna ali tudi stališča vlade, katere sekretar je. Odgovor je pritrdilen in enak bi bil karkoli bi g. Volk izjavil. Kolikor spremljam njegove performanse, občasna pojavljanja v javnost, opredeljevanja mestoma tudi kontradiktorna, do vojne v Ukrajini in masakra v Gazi,  mi ni težko reči, da je on dejanski kreator in usmerjevalec slovenske zunanje politike z občasnimi malimi vložki s strani njenih formalnih nosilcev in izvajalcev, kot so predsednica Republike, predsednik Vlade in ministrica za zunanje in evropske zadeve. Državni zbor večinoma le potrjuje kar Vlada določi.

Eden od takih pobegov od volje Vojka Volka, je bilo, recimo, priznanje Palestine. Po vseh zapletih in odstopanj od dogovorjenega s Španijo, Irsko in Malto, o skupnem priznanju - za vsem tem je »sijala« senca g. Volka, ki je vidno spravljala v zadrego zunanjo tudi ministrico Fajonovo - je Robert Golob podlegel pritiskom javnosti in končno poslal predlog v parlament. Volk se je moral tokrat ugrizniti v jezik in izvršeno sprejeti. Naj pri tem znova pohvalim odločnost predsednice Državnega zbora, Urške Klakočar Zupančič, da je onesposobila manever dodatnega zavlačevanja pri razglasitvi priznanja Palestine, ki ga je bil pripravil SDS, in odločanje speljala do konca.

A vrnimo se k… »Lupusu in fabula«. Ko izjavlja da »izenačenje agresorja in žrtve je moralno zavržno«, cilja na tisti del javnosti, ki poziva k čimprejšnjemu končanju vse bolj nevarne vojne v Ukrajini, tudi za ceno ukrajinskega žrtvovanja dela ozemlja ali suverenosti. Ne gre za izenačenje agresorja in žrtve, gre za preprosto spoznanje, da je agresor močnejši, da se ga premagati ne da - je vendar prva jedrska velesila na planetu – in da v izogib še hujšim scenarijem (okupacija še več Ukrajine,  še več žrtev in razdejanj, še več razmetanih milijard, ali, Bog ne daj, vkorakanje zahodnih vojska v Ukrajino njej v pomoč in neposredni spopad z ruskimi silami, kar vemo kaj bi to pomenilo), se je potrebno z njim pogoditi. Da je to nujno, neizbežno, priznava, sicer nehote, sam Volk z izjavo da »Hodimo po robu prepada!«.

»Da imamo Ruse na naših mejah« drži. Od vselej, vsaj tisoč let jih imamo, in imeli jih bomo, dokler nas ne bo podnebje pokurilo, utopilo, zasulo ali odpihnilo. So naši sosedje in ko se tega zavemo, ko slišimo to besedo, prikličimo Prešerna: »Žive naj vsi narodi, ki hrepene dočakat dan, ko koder sonce hodi, prepir iz sveta bo pregnan, ko rojak prost bo vsak, ne vrag, le sosed bo mejak«.

Seveda, namen Vojka Volka ni nas pomiriti s to soseščino, ampak strašiti, kar pa je res moralno zavržno – Vojko -, češ da imamo »vraga« za mejaša, ki ko opravi z Ukrajino, bo prestopil tudi našo mejo, zasedel tudi naš prostor, si polastil našega ozemlja, naših dobrin in naših usod. No, takim teorijam, ki jih ves čas trobijo predvsem v Bruslju, da bi pognali vojno ekonomijo in novo oboroževalno ero ter iz tega naslova kovali nove mastne dobičke, verjame lahko le nižje izobražena in do propagandnih prijemov lažje dovzetna javnost. Podatek, da večina naših ljudi ne sodi v to kategorijo, opogumlja in daje upati v končno spoznanje, da je bil 2004 vstop v zvezo Nato napaka in da je čas, da iz nje odidemo, da razumemo moč in vpliv ter širši mednarodni ugled neuvrščenega, nevtralnega statusa ter mirovniške, oz. miroljubne politike.

Bolj žalostno modrovanje Marka Crnkoviča

 

https://vecer.com/pogledi/pogled-kolumna-marka-crnkovica-svet-je-iz-tira-levicarski-slovenski-intelektualci-mislijo-o-ukrajini-isto-kot-trump-10361741

Svet je iz tira. Levičarski slovenski intelektualci mislijo o Ukrajini isto kot Trump - 2

 

Tu quoque Brute fili mihi?! Od Marka Crnkoviča, ki sem ga do te, tako naslovljene kolumne, cenil kot še redko koga od kolegic in kolegov na plačilnem seznamu naših treh osrednjih dnevnikov, česa takega nisem pričakoval. Vedel sem da je rad izzivalen, pogosto sarkastičen, a vselej sem ga imel za pronicljivega, odpornega do režimske narative, odprtega do alternativnih pogledov. Še eno izmed tistih peres, torej, ki ga »levičarski slovenski intelektualci« moramo umestiti med nam in našim prizadevanjem sovražna. Pa ne samo to, tudi površen, skorajda amatersko in politično motiviran izpade v tej svoji kolumni. Da ga mir ne zanima, da ne najde ene besede nam v prid, da ne bere,  kdo smo ti 100 in več »nebodigatreba«, ki pisarimo pozive k razumu ob vojni v Ukrajini, ki opozarjamo, da bolj kot ona traja več bo mrtvih, krvi, razdejanj, razseljenih, manj bo Ukrajine in bližje bomo neposrednemu spopadu Zahoda, z nami vred, z Rusko federacijo, je pač njegova pravica.

Toda da si sposodi Donalda Trumpa, da bi nas diskvalificiral je podlo in butasto, nevredno njegovega slovesa.

Nismo mi »Levičarski slovenski intelektualci«, ki mislimo o Ukrajini isto kot »koruptivni, perverzni, neoliberalni, lunatični« Trump, prej bi rekel obratno, da on misli kot mi. No, bodimo realni in manj šaljivi. Trump ima svoje interese in kalkulacije, o nas niti slišal ni in ga od male Slovenije zanima morda samo to, da ga naše gore list Melanija, znova kot prva dama, pospremi v Belo hišo, a ve, da njegovim poslom konfrontacija s Putinom, Bog ne daj, jedrska, ne koristi, kot ne koristi vsa ta evropska in svetovna negotovost.

Naj spomnim Crnkoviča, da smo prve mirovniške apele, ki so zagotovo antimilitaristični in kritični do ZDA, Nata in EU, a vse prej kot »razumevajoči« do Rusije (vsakič smo jo obsodili za kar je storila 24. februarja 2022!), spisali in odposlali državnemu vrhu že takoj, ko je postalo vsaj nam jasno, da ukrepanje Zahoda proti Kremlju (prekinitev stikov, sankcije, oboroževanje Ukrajine)  ni bilo ta pravo, da je škodovalo predvsem nam Evropejcem in Putina niti slučajno odvračalo od cilja ali ciljev, ki si jih je bil zadal. Takrat sta bili Donaldu Trumpu Ukrajina in vojna zadnja briga. Romal je po sodiščih zaradi napada njegovih privržencev na Kapitol, utaje davkov, porno-zvezdnice Stormy Daniels in še česa.

Seveda, kritični in to ostro, smo bili in ostajamo tudi do ZDA in Nata, ki bi agresijo in vojno lahko preprečili, če bi nekoliko bolj taktno odgovorili na Putinovo zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji sporazumov iz Minska glede statusa vzhodnega, rusko-govorečega  dela Ukrajine.

No, od takrat sta minili že več kot 2 leti in kje smo danes, Crnkovič? Pri 22% okupiranega ukrajinskega ozemlja, nekaj od ruske Dume že tudi anektiranega, pri iluzornem pričakovanju ruskega poraza, pri na desetine tisočih mrtvih, pri  milijonih Ukrajink in Ukrajincev razseljenih po Evropi in svetu, pri desetinah milijard evrov evropskih davkoplačevalcev vrženih v ukrajinsko-rusko kri in v ukrajinsko blato. In kar je najbolj zastrašujoče je da smo tik pred neposrednim spopadom dvojčka Nato/EU z Rusijo.

Dva od naših mirovniških korakov sta podpisala, enega celo kot prvo podpisana, nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk. In skoraj vse doslej, imena kot Spomenka Hribar, Rudi Rizman, Ivo Vajgl, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Vesna Godina, Bogomir Kovač, Mojca Drčar Murko, Maca Jogan, Svetlana Slapšak, Danijel Rebolj, Matjaž Kmecl, Jože Pirjevec in še in še… imena, ki jim »velekolumnist« Večera ne seže niti do kolen. Pa brez zamere.

Ko rečeš A, povej še B!

 

Priznanje Palestine doslej edini cvet zunanje politike.

 

Spoštovana Samuel Žbogar in šefica Tanja Fajon. No, naj prebereta še njuna šefa, predsednica Republike in predsednik Vlade.

Po edino svetlem utripu naše diplomacije v zadnjem letu - priznanju Palestine, smo znova zapadli v mrk. Pustimo Ukrajino kjer smo povsem odpovedali, se uklonili volji močnejših, tako nizko, da celo minister in podpredsednik vlade iz vrst Levice, Luka Mesec, ki  naj bi bil v koaliciji edini še naravni zaveznik domačih mirovnikov,- SDjevci to že dolgo niso več! - obsodil nedavni Orbanov obisk k Putinu. Vemo, da je šel madžarski premier, takoj po prevzemu začasnega predsedovanja EU, še prej v Kijev k Zelenskemu, po Moskvi odpotoval v Peking in pred povratkom domov, ko je v Washingtonu Zveza Nato praznovala svojo 75. obletnico, se sestal na Floridi s Donaldom Trumpom. Potipal je teren za politično, pogajalsko reševanje konflikta v Ukrajini, a namesto pohval doživel polaren tuš! Pritegnil je nase ves srd Bruslja, ostalih evropskih prestolnic, včeraj še Evropskega parlamenta. A pustimo za trenutek Orbana in Ukrajino, in zrimo v Gazo.

Po priznanju Palestine je bilo upravičeno upati, da bodo sledili še koraki h končanju genocida, ki ga Izrael nad Palestinci še naprej izvaja. Še nizko izobražen človek ve, da brez sankciji, brez kaznovalnega, represivnega ukrepanja, Netanyahuja ne moreš ustaviti. A še vedno niti glasu iz EUja  in tudi Nata ne, temu v prid. Še huje. Ko je domnevno ruska raketa nedavno zadela otroško bolnišnico v Kijevu smo se vsi zgražali, klicali po še enem zločinu zoper človečnost in h kaznovanju odgovornih v Moskvi, sprožili nove sankcije proti njim ter nakazali 40 milijard evrov, iz naslova zaplenjenih ruskih sredstev, Ukrajini za nakup dodatnih oborožitvenih zmogljivosti. Ko to stori in to  ponavljajoče, vztrajno, dnevno, Izrael v Gazi, s petkratnikom glede števila žrtev, tudi otrok, vsi tiho, zapiše se le statistika. In Izraelu se še naprej dostavlja orožje. Majčken plus predsedniku vlade, Golobu, ki je ob 75.obletnici Nata v Washingtonu, okaral politiko dvojnih standardov. OK, toda kaj smo mi storili, da ji ne bi sledili? Nič! Prosto po Toninu: priznali smo Palestino, povedali smo, da so dvojna merila sporna in si pilatovsko umili roke.

Ups... da ne bom krivičen. Samuel Žbogar, naš portparol v Varnostnem svetu Združenih narodov, je na včerajšnji odprti seji o položaju na Bližnjem vzhodu, ki jo je sklicala Rusija, predlagal, naj OZN k reševanju krize v Gazi pristopi v treh korakih: najprej prekinitev ognja, nato politični proces, ki bi mu sledila obnova Gaze. Mali koraki za Slovenijo, veliki za človeštvo! Sarkastična opomba je bila spontana.

Toda poglejmo podrobnosti:

Prvi korak - takojšnja prekinitev ognja ob spoštovanju resolucij Varnostnega sveta ter odredb Meddržavnega sodišča. Drugi - obnova političnega procesa, ki bi pripeljal do rešitve z dvema državama. Za to je po Žbogarjevih besedah potrebna mednarodna mirovna konferenca. Tretji - obnova Gaze, za kar je potrebna močna palestinska uprava, ki bo sposobna izpeljati notranje reforme.

Ja, super, Samuel, a vemo kako Izrael ravna s resolucijami OZN in sodbami mednarodnih sodišč. Tako kot Papež, ko hodi nekam sam! Mednarodna mirovna konferenca da, a do takrat bo genocid že sklenjen. Obnova Gaze? Seveda, a za koga, za judovske priseljence? Palestincev ne bo več.

Storimo že enkrat kar je prav, da ne bo ostalo priznanje Palestine edini dosežek slovenske zunanje politike v mandatu Roberta Goloba!

Imamo mirovniki pravico do besede?

 

https://www.dnevnik.si/1043054304/mnenja/pisma-bralcev/za-mirovnike-odprta-le-parlamentarna-vrata-4

 Za mirovnike odprta le parlamentarna vrata, 5.

Spoštovani stotnik Jordan Kodermac, me znova poučuje kaj piše v Ustavi. Lepo, plemenito. Če bi jo vsi poznali in to do potankosti, pa se zapovedanega držali, bi živeli bolje. Še več, mi citira tudi Preambulo Ustanovne listine OZN, ki je imperativ čim bolj mirnega in prijetnega sobivanja narodov na planetu Zemlja.

Toda sklepanja, ki jih iz obeh listin potegne ne razumem najbolje. No, recimo, da sem si sam kriv, da me že grabi senilnost in da mi zato lucidnost peša. Pa sem ga več krat pozorno prebral?!

Spominja me, da v »mirovniškem« 124. členu Ustave piše tudi, da »izvajanje obrambe nadzoruje Državni zbor« in da le-ta v celoti podpira doktrino in sistem ter vrsto, obseg in organizacijo obrambe RS, oz. da do danes ni sprejel nikakršnih sklepov, ki bi nakazovali kaj drugega?! Ok, in? Ali to pomeni da je stališče parlamenta sveto? Da mu moramo vsi državljanke in državljani Republike Slovenije priseči zvestobo? Da naj strela udari onega, ki bo pri tem zavihal nos, razmišljal drugače ali si to drznil izreči javno?

Nato opomba, s strani prijatelja s Solkana, pa se izogibam pridevnikov, da »v Ustavi RS ne piše, da v področje obrambe lahko posegajo »mirovniki« ali nevladne organizacije«. Povem naj samo da mi je prikradla nasmeh. Saj tudi  ne piše, da lahko klatimo neumnosti, pa vendarle to počnemo, dragi Kodermac, žal vse pogosteje tudi javno. 39. člen Ustave o svobodi izražanja, pač. Še nekaj drugih členov treba prebrati: 42. nam zagotavlja pravico do zbiranja in združevanja, in mirovniki se zbiramo in združujemo, pa izkoriščamo tudi člene 44., 45. in 46., ki nam omogočajo sodelovanje pri upravljanju javnih zadev, vlaganje peticiji (pozivov, zahtev, protestov) dajanje tudi drugih pobud splošnega pomena, ugovarjanje politiki, ki nam jo oblast vsiljuje in se z njo ne strinjamo.

Citiral bi še dva zanimiva člena, v zvezi z našim delovanjem: 63. o prepovedi spodbujanja k nasilju in vojni, ter 72. o pravici do zdravega življenjskega okolja.

Trdimo namreč, da politika EU in tudi naših doma do vojne v Ukrajini krši oba! Militarizacija družbe, prehod k vojni ekonomiji, investiranje na desetine milijard letno samo za Ukrajino v oboroževanje, zavračanje tudi najbolj sramežljivih poskusov dialoga z Moskvo, sodi k »spodbujanju k nasilju in vojni« in nam povsem izničuje pravico do zdravega življenjskega okolja!

Ne, Kodermac, ne vztrajajte pri tem, da že skoraj 80 let nimamo vojne (v Evropi!), ker ujezili boste zlasti JJ in druge »velike patriote«, da naša, desetdnevna, osamosvojitvena, to ni bila. Da ne govorim o onih na Hrvaškem, v BiH in na Kosovu z nekaj tedenskim nezakonitim bombardiranjem Beograda. Veliko daljše in hujše kot sedanja v Ukrajini.

Kar pa se Preambule Ustanovne listine Združenih narodov tiče, pove nam to kar govorimo mi: »Obvarujmo bodoče rodove pred strahotami vojne, bodimo strpni, živimo skupaj v miru z drugim kakor dobri sosedi in združujmo moči, da ohranimo mednarodni mir in varnost! Seveda, vodilo pri tem mora biti mednarodno pravo, a težava v zvezi z Ukrajino je v tem, da preden bi ga prekršila Ruska federacija z agresijo 24. februarja 2022, ga je Zahod nič kolikokrat, zlasti ZDA in najožje zaveznice (ob bombardiranju Beograda naštejmo še agresije na Sirijo, Afganistan, Irak, Libijo…), zato si treba včasih pomagat, da se razmere še ne poslabšajo, z real-politiko. K temu stremimo in pozivamo mirovniki!

Ah, ti mirovniki?!

https://www.delo.si/mnenja/kolumne/kolumna-mir-je-prevec-dragocen-da-bi-ga-prepustili-mirovnikom 

Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom – 2

Da bi mi Luka Lisjak Gabrijelčič, ob nedavnem obisku pri predsednici Državnega zbora Urški Klakočar Župančič s še  5 veliko bolj znanimi in spoštovanimi domačimi intelektualci, pogledal skozi prste, bi me skorajda užalostilo. Tako, da sem kar olajšan, ko spoznam, da mi sledi, da spremlja moje korake, tudi na twitterju, in predvsem da se z mano ne strinja, da ga moti to kar počnem. Se opravičujem Spomenki Hribar, Rudiju Rizmanu, Ivu Vajglu, Mojci Drčar Murko in Urošu Lipuščku, če sem jim v Lisjakovi kolumni v sobotnem delu vzel prostor. Privilegiji pač »koordinatorjev«. Seveda, opravičilo tudi predsednici parlamenta, ki jo je v podtonu vesti pokregal edino Uroš Esih dan kasneje, češ da se je bila z nami sestala »skrivno« in mimo uradne politike do vojne v Ukrajini.

In kaj počnemo ti »prekleti« mirovniki, ki se tu pa tam oglašamo s komentarji in pozivi državnemu vrhu k drugačnim pristopom k omenjeni drami od onih, ki nam jih narekujeta obsedenost z enotnostjo vrst znotraj povezav, ki jima Slovenija pripada, Natu in Evropski uniji, ali ubogljivost do višje rangiranih voditeljev,  ki pa v dveh letih in pol, odkar vojna traja, no, odkar jo je ruska vojska s prestopom ukrajinske meje 24. februaria 2022 sprožila, niso prispevali k ničemer, razen k zaostrovanju konflikta, k poslabšanju razmer tako na frontah, kot v odnosih z Rusko federacijo in sicer po svetu, nenazadnje tudi k temu, da smo v samih članicah zavezništva in unije pred tem, materialno in duhovno živeli bolje. Da, kriv je Putin, ki da je z agresijo, s tečajev vrgel svet, da ga je Nato z nenehnim približevanjem ruskim mejam pri tem spodbujal je za gospodje, ki nam ugovarjajo, nepomembno. »Ve se kdo je agresor in kdo žrtev, pika!«

A vrnimo se k skorajda že »zločinskemu« obnašanju mirovnikov. Namenoma karikiram s pridevnikom, ker nas mnogi pri skledi oblasti, tudi mediji, gledajo in obravnavajo kot državi in družbi sovražna bitja, pa bo morda napočil čas, ko nas bo treba celo kazensko preganjat, ker da širimo bogokletne misli. »Mir je preveč dragocen, da bi ga prepustili mirovnikom« – pravi Lisjak Gabrijelčič. Prepustimo ga torej tistim, ki znajo kako se mu streže, kako z njim rokovati, kako do njega sploh priti in ga utrditi, da bo čim dlje zdržal, a ne Lisjak? Ursuli Von der Leyen, Kaji Kallas, Stoltenbergu, »vitalnemu in pravemu voditelju zavezništva« Bidnu, kot ga je označil ob 75.obletnici Nata v Washingtonu naš premier, ter raznim Mocronom, Scholzem, Tuskom in podobnim. »Putina je potrebno premagati! Oditi mora z Ukrajine poražen, če hočemo Evropi dobro, ji zagotoviti varnost!«.

Da nekateri tega prepričanja ne delimo, ker menimo da onega, ki razpolaga z največjim jedrskim arzenalom na planetu ne moreš premagati, in da ruski voditelj dlje od nevtralnosti Ukrajine in od priznanja jezikovnih in drugih narodnih pravic Rusov na vzhodnem delu države kakih večjih ambiciji nima, lahko pa se z njim dogovoriš o znosnem sobivanju, je že grešno in škodljivo za nov gospodarski čudež Zahoda z zagonom orožarske in druge vojaške industrije. »Naj traja, naj traja« - poje Rudi Bučar, a ne misli, kot trenutni Zahodni odločevalci, na vojne in sovraštva. Obratno!

Še beseda-dve o mojem odzivanju na twitterju, oz. X, ob raketi, ki je nedavno padla na otroško bolnišnico v Kijevu. Da, »Še ena svinjarija. Kot Izraelci v Gazi« - sem zapisal. Kasneje žaloval z žrtvami, tako kot bi morali vsi dobromisleči ljudje, tudi Gabrijelčič, a tega ne berem pogosto, dnevno obžalovati in žalovati z pobitimi civilisti in otroki v Gazi. A nekdo je medtem poročal, pa ne iz Moskve, da naj bi bil projektil izstreljen pomotoma s strani domače protizračne obrambe - tudi sami opazovalci OZN niso bili o tem povsem gotovi - in sem zato dodal, da bi bilo »vredno raziskati to tragedijo, ki enkrat več kliče po končanju vojne«.

Vemo da obe propagandi, ruska in ukrajinska-zahodna delata s polno paro in vemo tudi, da ne bi bilo prvič, da bi kdo padel pod domačimi streli. Bila ruska, ukrajinska, britanska ali katerakoli druga raketa, pokončala je nedolžna življenja. Nehalo se bo s tem samo takrat, ko bo spet zavladal mir.

Če v Luki Lisjaku Gabrijelčiča prepoznam glasnika Zahoda, mu sporočam, verjamem da v imenu večine mirovnic in mirovnikov: Mir nam dajte, pa bomo odnehali!    

stotnik Kodermac v bran Goloba!

 

https://www.dnevnik.si/1043054015/Pisma%20bralcev/za-mirovnike-odprta-le-parlamentarna-vrata-2

Za mirovnike odprta le parlamentarna vrata, 3.

Naj uvodoma sporočim, da nas je minuli četrtek predsednica Državnega zbora sprejela in pozorno poslušala vse kar smo ji imeli povedati v zvezi z slovenskim odnosom do vojne v Ukrajini, ki je po našem mnenju vse prej kot mirovniški, oziroma zvest 124. členu ustave, ki zapoveduje, da »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. V celoti namreč sledimo vojno-hujskaškim odločitvam, ki jih sprejemajo v Bruslju, v sobanah Nata in Evropske unije, ne dvomimo, da po željah ali diktatu ZDA, ki vojno morijo samo podaljšujejo, odnose z Rusko federacijo pa potiskajo k vrelišču do vse bolj verjetnega neposrednega oboroženega spopada, Bog ne daj, jedrskega. Toda tudi po takem vse bolj zaudarja. Pozdravili smo mirovniška prizadevanja madžarskega premiera Orbana, konkretno njegovo nedavno poizvedovalno pot v Kijev, Moskvo in Peking, - k Trumpu na Floridi še ni bil - ter obžalovali, da Slovenija česa takega ne zmore, ne zna ali noče. Še huje, naš premier Golob je v Washingtonu na vrhu Nata ob  njegovi 75. obletnici, celo podprl načrte glavnih odločevalcev zavezništva, na čelu z Bidnom, da bi vpliv in vlogo »svetovnega policaja« izvedli v polno, z razširitvijo še na indo-pacifiški prostor, v očitno konfrontacijo s Kitajsko, ki jo je generalni sekretar Nata Stoltenberg kar obtožil sodelovanja z Rusko federacijo pri agresiji na Ukrajino. Še en dokaz, da vse bolj nas Severnoatlantsko zavezništvo potiska k globalnemu spopadu. Zdaj pa kratek odziv na pisanje Jordana Kodermaca, ki kot stotnik Slovenske vojske, z znanjem, ki ga izpričuje, sami vojski ne more biti v zgled. Da mene in somišljenike »močno moti članstvo Slovenije v Natu…«  je odkrivanje tople vode. Bil sem proti temu članstvu ker sem vedel kam nas je peljalo, že na referendumu 2003. Glede drugih mednarodnih organizaciji, ki odločno obsojajo agresijo Ruske federacije na neodvisno Ukrajino, te tako hude motnje ni, saj početje Putina tudi sam obsojam, ugotavljam pa, da nadaljevanje s sankcijami proti Kremlju in z oboroževanjem Ukrajinskega odpora ne prispeva v ničemer h končanju vojne, ali k porazu okupatorskih sil – igranje z najmočnejšo jedrsko velesilo na planetu je igranje s hudičem! – ampak razmere tako v Ukrajini kot na splošno v Evropi in svetu samo zaostruje, upati je le, da ne to točke, ko bi komu počil film in se zgodil incident z nepopravljivimi posledicami. Ugotavljam tudi da gospod, ki mi ugovarja, je bil v šoli pri zgodovini bolj slab. Da v Evropi nismo imeli vojne 80 let, zahvaljujoči Natu? Halo? Smo jih imeli v desetletju 1991-2000 in bile so še bolj krvave in genocidne (Srebrenica), kot sedanja v Ukrajini. 10 dnevno tudi mi doma. Prej je bil mir, ja, a ne po zaslugi Nata, temveč ravnovesja moči z Varšavskim paktom in kar se nas tiče, neuvrščenosti SFRJ. Omenjena vojaško-politična bloka sta pravzaprav bila, od konca druge svetovne vojne pa do padca berlinskega zidu 1989, v stalni vojni, sicer hladni, ki se pravzaprav niti ni končala, in trdim, da nam Nato in EU, z vodstvom zadnjega mandata,  prej kot da bi nam zagotavljala mir nas potiskata v vojno z Rusko federacijo in izpostavljata globalnemu spopadu. Gospod stotnik se ni dal poučiti o dogajanjih, okoliščinah in vzrokih 13 dni trajajoče kubanske krize 1962 leta, pozablja tudi na enako početje, kot je rusko v Ukrajini, ZDA in Združenega Kraljestva, celo z našo, slovensko podporo (Vilenska izjava), v Iraku 2003. 9 let, milijon mrtvih! Pa dodajmo ameriški-francoski poseg v Libijo in še in še bi jih našteli, s strani Zahoda, vsi v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino OZN. Soglašam, Kodermac, da za mirovnike se ne morejo razglašati tisti, ki podpirajo agresorja. In mi agresorja ne podpiramo – naj ponovim še enkrat: ga obsojamo! – pozivamo le odločevalce o tej vojni k iskanju poti, z občutkom možnega in realnega, k njenemu čimprejšnjemu koncu, morda res tudi za ceno kakega izgubljenega ozemlja s strani Ukrajine in kršenega člena mednarodnega prava, da nas strasti in vojno dobičkarski apetiti ne zapeljejo v močvirje iz katerega ven se več ne bo dalo.

Streljanje kozlov!

 

https://www.rtvslo.si/slovenija/han-in-bostjancic-o-spornem-nakupu-sodne-stavbe-naj-pridejo-imena-in-priimki-na-plan/713423

Sklepna izjava ministra za gospodarstvo, šport in še česa Matjaža Hana v oddaji Politično s Tanjo Gobec v nedeljo 30.6.2024:

"Ja, treba z vsemi državami sodelovat, so pa nekje rdeče črte, ki jih je treba na nek način rečt, ker drugače bi lahk rekli da bomo sodelovali z Rusijo"... Nekaj sekund molka in zaključek voditeljice.

Poslal sem mu takoj naslednji mail:

"Joj, joj ...Pa si ustrelil kozla, Matjaž, najhujšega ta teden. "...da bomo sodelovali z Rusijo"?! Seveda, morali bomo znova sodelovati tudi z njo, sicer prekinimo odnose tudi diplomatske. A ne sodelujemo z Izraelom, ki je v tretjini časa ruske agresije na Ukrajino pobil 3x več civilistov in 7x več otrok kot Rusija v Ukrajini? Če z njim, tudi hudič ni onstran "rdeče črte". A ne sodelujemo, celo klanjamo se ZDA, ki so zanetile 4 x več vojn kot Rusija?  Za to tvoj strel jih boš še slišal. Joj, joj ... Česa takega si s tvoje pragmatične strani nebi nikoli pričakoval... Veliko razočaranje. No, čuvaj zdravje"

Dodal bi lahko še, da ima Evropa za seboj dve svetovni vojni in so da vsi njuni protagonisti, na obeh straneh, zmagovalcev in poražencev, po koncu in za sam njun konec, sodelovali med seboj. Vodenje mirovnih pogajanj in sklepanje miru nista možna brez sodelovanja!

Tudi Ukrajina, kolikor je bo pač ostalo, če se svet ob morebitnem jedrskem globalnem spopadu, vmes ne sesuje, bo sodelovala z Rusijo! Že zdaj sodeluje, recimo ob izmenjavi ujetnikov.