Prošnja Predsedniku Republike
Spoštovani g. Predsednik Republike, Borut Pahor,
Poznava se... koliko že? Dobrih 30 let, še iz časa izdihljajev Zveze
Komunistov, ko sva skupaj sedela na zadnjem Centralnem komiteju in prispevala
tudi mi dva, kdo več kdo manj, prilagajanju partije izzivom časa in prehoda iz
enopartijske v večstrankarsko politično ureditev. Opuščali smo komunizem in
stavili na sodobno, evropsko profilirano socialno demokracijo. Vodili so nas v
prvih korakih te preobrazbe najprej zadnji predsednik ZKS Milan Kučan, nato
Ciril Ribičič ter preminula Peter Bekeš in Janez Kocjančič.
1997 leta je nastopil tvoj čas, prevzel si vodenje stranke in ostal na
njenem čelu celih 15 let. Spomnil se boš, da sem ti bil prva štiri leta podpredsednik,
ki ga je bil izbral tako kot tebe kongres, in da kohabitacija pri vodenju in
zastopanju stranke ni bila ves čas enostavna. Tudi javno sva se prepirala
predvsem okoli razumevanja mejnega spora s Hrvaško in ponujanja rešitev zanj,
pa tudi sicer na temo bolj in manj levih pogledov na razvoj družbe. A s
sprotnimi včasih, priznam, tudi zelo kislimi nasmeški, ter vzklili, da ima v
stranki pač vsak pravico do svojega mnenja in da znamo sobivat z razlikami, sva
speljala mandat do konca. Ker je bil vendarle naporen, se v njegovo
nadaljevanje več nisem podal. A to ni prekinilo najinega sodelovanja bodisi na
Predsedstvu stranke bodisi v poslanskih klopeh Državnega zbora. Slednjega si
tako dobro vodil, da si se tu pa tam spozabil na stranko in sotovariše, ki pa
smo ti kljub temu vselej stali ob strani. Nekaj letni skok v Bruselj, v
Evropski parlament, nato vrnitev domov in prevzem vlade ter končno od 2012
dalje na čelu Republike. Brez dvoma, kariera, ki jo v sodobni Sloveniji ni
zmogel nihče drug.
Čemu ves ta historiat? Ker bi te rad tudi spomnil, da te je volilo
ljudstvo, ne strankarska matematika, in da si poklican ne le k podeljevanju
priznanj in k vsem všečnim slavnostnim govorom, temveč tudi in predvsem, k
varovanju vrednot in temeljev na katerih slonijo zidovi Republike in njene
ureditve. Res je, da o tem ne odločaš ti, da to počneta zakonodajna in izvršila
oblast, a tvoja beseda, tvoje mnenje, tvoj pogled na to kar počneta omenjeni
dve ima neko težo, ki jo ne ena, ne druga, ne vlada, ne parlament ne moreta preslišati.
No, ne zameri, a osebno in prepričan sem da tudi velik del javnosti, pogrešamo
tovrstno odzivanje.
Dogajajo se, ob zgodovinsko pogubni zdravstveni krizi, ki smo ji priča,
dramatični udori v temelje demokratične ureditve države, predvsem s strani
vlade, (napadi na sodstvo, medije in civilno družbo, nespodobne kadrovske
menjave in prevzem tudi zapisano neodvisnih družbenih podsistemov, blatenje
države v tujini, nevarna nova pota v zunanji politiki in še kaj…) in kar ti
zmoreš je le pozivanje, ki postaja že dolgočasno, duhomorno in brezvezno, k
spravljivosti in k medsebojno spoštljivemu dialogu. To ni nič!
Nedavno si gostil posvet o načelu delitve oblasti, ki se je sprevrgel
skorajda v proces zoper sodnike in tožilce. Prvi tožnik predsednik vlade, Janez
Janša, ki je zabrusil predsedniku Vrhovnega sodišča Damijanu Florjančiču, ne da
bi se mu niti z besedo opravičil za žaljive tvite, da si naj sodstvo, ugled
zasluži. Bolj očitajoča kot pohvalna do sodne veje oblasti tudi oba predsednika
zakonodaje, oz. Državnega zbora in Državnega sveta. Da bi Janšo, Zorčiča in
Kovšco spomnil, da ugled njihovih ustanov ne seže niti do kolen sodstvu, si
nisi upal.
No, sedaj je tu nova priložnost, da se vsaj delno odkupiš. Solidariziraj z
odgovornimi uredniki poglavitnih slovenskih medijev, podpisniki pisma »Pod
pritiski ne bomo klonili«, povej jim, da deliš njihove skrbi in njihov boj za
ohranitev neodvisnosti hiš in uredništev, ki jih vodijo, oziroma novinarstva v
celoti, ponudi jim »jabolko navdiha«, ki
si jo že podelil zdravnikom, medicinskim sestram, delavcem zdravstvene nege,
prodajalkam in prodajalcem, komunalnim delavcem. Ali meniš, da si jo ne
zaslužijo? Skratka, Borut, stori končno korak v pravo smer! Slovenija ti bo
hvaležna.
