Pozabljiva predsednica?

 

ODPRTO PISMO PREDSEDNICI REPUBLIKE

Spoštovana ga. predsednica, Nataša Pirc Musar,

 

Lepo in pomembno za Republiko Slovenijo, za njeno mednarodno prepoznavnost, da ste se, četudi le po video-povezavi in bolj na kratko, udeležila Drugega svetovnega Vrha o demokraciji, ki ga gosti v Beli Hiši ameriški predsednik, Joe Biden. Ogovorila ste sodelujoče plenarnega zasedanja  in se dotaknila, kakopak, tudi ruskega napada na Ukrajino, ki ste ga opredelila - kot je poročala Televizija Slovenija - za grobo kršitev ustanovne listine Združenih Narodov ter izziv za demokracijo in vladavino prava. Poudarila ste, da se vam zdi zastrašujoče kako argument moči porazi moč argumenta ter da je pri tem potrebno predvsem zaščititi pravila. 

Kolikor se zdi izjava morda samoumevna, bila je potrebna in potrebno jo je ponoviti vsakič, ko stopamo stran od dogovorjenih pravil sobivanja na planetu, ki je vse bolj prežet s konfrontacijami, navzkrižnimi interesi, kršitvami mednarodnega reda, vsiljevanjem surove sile.

Toda, ničesar ne poročajo dopisniki, da bi obenem udeležence vrha spomnila, ko ste se že opredelila do ruske agresije na sosedo,  tudi na enako grobo kršitev ustanovne listine OZN, ki so si jo pred 20 leti z napadom na Irak, privoščile Združene države Amerike ter Velika Britanija in to z zavestnim laganjem in izigravanjem svetovne skupnosti. Ste morda na to pozabila? Ali menite, da je bil takratni poseg, ki ga je mimogrede s pristopom k Vilenski izjavi, Slovenija podprla, povsem nekaj drugega, oziroma v skladu s dogovorjenimi pravili, legitimen in upravičen?

V kolikor mi boste pritrdila, da je tudi ameriški napad kršil mednarodno pravo in da bi moral nekdo za to odgovarjati - Putina je Haaško sodišče že ovadilo - menite, da bi morali enako ukrepati tudi proti takratnima glavnima akterjema omenjenega zločina, ameriškim predsednikom Georgeom Bushem mlajšim in britanskim premierjem Tonyjem Blairom? Bojda, zločini proti človečnosti ne zastarajo, mar ne?

Zahvaljujem se za odziv.

Vaš volivec

Aurelio Juri iz Kopra

30.3.2023

Mirovna politika, kultura miru in nenasilja? Kaj je že to?

 

Če ne bi bilo tako hudo, bi se iz tega norčevali.

 

Kakopak, o ukrajinski vojni, še vedno.

Iztekajoči se teden nas je postregel z novim paketom ukrepanja Evropske unije  proti Rusiji, oziroma oskrbovanja Ukrajine z dodatnimi odporniškimi močmi. Medtem ko Ukrajincem že prihajajo bojna letala – za prva je poskrbela Slovaška – v Bruslju so voditelji članic povezave minuli četrtek podprli nekaj dni prej dosežen dogovor zunanjih in obrambnih ministrov o dobavi milijona topniških izstrelkov napadeni državi v prihodnjih 12 mesecih. Strošek 2 milijardi evrov! -  spoštovani davkoplačevalci! Zanimivo je, da so s tem oblastniki priznali, da pričakujejo še najmanj leto dni vojne in da ne računajo na to, da bi že prej dogovorjeno dobavo najsodobnejših tankov ter raketnih sistemov dolgega dosega, ukrajinske sile prevesile razmerje na frontah v svojo korist. Kar pa je v navzkriž s trditvami našega, domačega velemojstra pri analizah in napovedovanju razvoja situacije, Jelka Kacina. Na Novi24 tv je namreč, ob neki debati na to temo, izjavil, da ima Putin samo dve opciji, da se izvleče iz te godlje, sicer v obeh primerih kot poraženec: ali se zave sam, da nima možnosti zmagati in odide ter svojim silam prihrani veliko življenj, ali ga bodo v to ekspresno prisilili Ukrajinci, samo da prejmejo Leoparde, Adamse, Chellengerje in ustrezno zračno podporo. »Stvar je le nekaj dni, niti ne mesecev ali tednov - je pojasnil - da se od takrat  ruski agresor pobere domov in to z dodatno bilanco izgub«. No, plemenito s strani Kacina da ga vendarle skrbijo tudi življenja ruskih vojakov.

A vrnimo se k dogovoru o milijonu izstrelkov. Financiran bo, glej ga zlomka, iz evropskega MIROVNEGA instrumenta. Prvič slišim in berem, da nek finančni instrument namenjen vzpostavitvi ali vzdrževanju miru omogoča proizvodnjo in dobavo ubijalskih sredstev. Česa je amoralen človekov um vsega sposoben?!

In pri tej amoralnosti smo, žal, tudi  mi, Slovenija. No, ni prvič. Pred 20 leti smo podprli nezakonito ameriško-britansko agresijo na Irak, samo zato da nam ZDA ne bi zaprle vrata za v Nato. Toda tokrat, ko sicer agresorja obsojamo, da bi vsaj malo počakali in slišali kaj meni javnost, kaj imajo reči oni nebodigatreba od »mirovnikov«, ki se tu pa tam oglašajo s pozivi h prenehanju oboroževanja vojskujočih si sil in končanju vojne, oziroma k sprožitvi okrepljene diplomatske ofenzive?! Kaki, premier Golob je ne le zagotovil sodelovanje naše vlade pri financiranju dogovorjenega, ampak pristavil tudi piskrček pri proizvodnji predmetnega streliva. Dajmo še mi in to za potrebe drugih, ne za lastno obrambo, oživeti orožarsko industrijo! Če bodo potrebni standardi, ki jim recimo sledijo Britanci, bomo poskrbeli tudi za osiromašen uran. Morda bodo prav prišli odpadki Krške nuklearke?! Vedi kaj vse zmore znanost in, nenazadnje, reciklaža sodi k konceptom trajnostnega razvoja, mar ne?! Noro in zavržno, gospod premier! Dobesedno teptate 124.člen Ustave in koalicijsko pogodbo!

A še nekaj gre vsemu temu dodati: kako se bo odzvala Rusija na ta milijon topovskih granat, ki naj bi v naslednjih 12 meseci pobijale njene vojake?

So vojaški in drugi kvalificirani strategi in analitiki sploh kaj povedali o tem, kaj se utegne zgoditi, kako morda razmišljajo v Kremlju? CIA, MI6 in drugi obveščevalci kaj o tem vedo in kaj poročajo svojim delodajalcem? Kaj, recimo, če v preprečitev uresničitve dogovora EU o omenjeni dobavi, oziroma za krajšanje predvidenega časa in zmanjšanje lastnih izgub, se Rusija odloči zraketirat do tal vso Ukrajino, morda z uporabo celo taktičnega orožja? ZDA učijo. 2 bombi na Hirošimo in Nagasaki pa je bilo vojne z Japonsko konec. A je tak scenariji zagotovo izključen? Je Putin še vedno dovolj pri sebi?

Sprašujem se in sprašujem tudi našo oblast, ker je na samem začetku vojne verjela vodstvu EUja, da se bo ruski voditelj že po prvih sankcijah premislil, oziroma se potegnil nazaj. Ali se gremo, kot sem nekoč že zapisal, partijo šaha ne da bi pomislili na to da so največji mojstri v tej igri prav Rusi?

ZDA smejo česar Rusija ne sme

 

Bil sem edini proti…

 

Čemu? Vilenski izjavi. A pojdimo po vrsti.

20. marca 2003, - minuli ponedeljek je minilo od tistega dne točno 20 let - so Združene države Amerike in Združeno kraljestvo brez predhodne odobritve Varnostnega sveta Združenih Narodov, kar pomeni v nasprotju z ustanovno listino svetovne organizacije in mednarodnim pravom, povsem samovoljno, s svojimi silami izvedle silovit napad, ki mu je sledila še invazija, na Irak še pod režimom Sadama Huseina. Kot povod za ta poseg je takratni ameriški predsednik George Bush mlajši navajal, da je Huseinov režim posedoval orožje za množično uničevanje in z njim grozil svetu, a ker tega orožja izvedenci OZNa niso našli, ga je sam sproduciral z vrsto lažnih artefaktov. Najbolj znan, ampula z neko snovjo, verjetno sama pobarvana voda, ki jo je državni sekretar Colin Powell razkazoval Varnostnemu svetu. Leta kasneje bi Powell skesano priznal,- vest mu ni dala miru - da je bilo vse ponarejeno.

Napadu na Irak so izrecno nasprotovale Francija, Nemčija in Ruska federacija ter večina arabskih držav, z Vilensko izjavo pa so jo posredno podprle nekatere države vzhodne in srednje Evrope, med njimi tudi Slovenija. Nastala je bila »Koalicija voljnih«. Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora sta Slovenska nacionalna stranka in Stranka mladih sicer predlagali da bi vlada odstopila od omenjene izjave, a je bil poskus neuspešen. Kljub temu, da je bilo že vsem jasno, da je Washington operiral z lažmi, je odločitev vlade podprlo 15 kolegic in kolegov, Jožef Školč  iz LDSa se je vzdržal, podpisani sem bil proti. »Jah, spoštovani poslanec – je skušal dokazati da se motim zunanji minister Dimitrij Rupel – če hočemo da nam ZDA odobrijo vstop v zvezo Nato, moramo njihov napad na Irak podpreti. To je to«. Res je, da sem sam bil proti temu vstopu, z malo manjšino Socialnih Demokratov, a tudi če bi bil za, bi tako prostituiranje zavračal. Še mlada osamosvojena država, ki se je imela za neodvisno in polno suvereno, ne bi smela pristati na tako nizkotno kupčijo.

No, koalicijska vojska iz ameriških, britanskih in avstralskih čet je v dveh tednih zasedla vsa večja mesta v Iraku, vključno z Bagdadom. 1. maja je Bush razglasil konec vojnih operaciji in začetek obnove razdejanega Iraka. A spopadi so se kljub temu nadaljevali. Mnoge oborožene skupine okupacije in novo nastavljene marionetne vlade niso sprejemale in šele z umikom ameriških sil 18. decembra 2011 je prišlo do kratkega predaha. Nato so se sektaški boji znova razplamteli in povsem destabilizirali državo. Bilanca te ameriške avanture, milijon mrtvih in 6 milijonov razseljenih Iračanov.

Na vse to se gre spomniti, ko živimo skorajda neposredno, preko tv prizorov, radijskih in časopisnih poročanj, ukrajinsko dramo pri kateri posredno, kot člani Nata in Evropske unije, celo sodelujemo, a tokrat na pravi strani, na strani žrtve, kar pomeni da če danes ravnamo prav, smo takrat narobe, a nikogar ni ne v ZDA, ne v Natu, ne v EU, ne v takratni »koalicij voljnih«, ki bi se kesal. Nikogar, ki bi priznal, da če danes Putina pošiljamo v Haag, bi morali enako storiti takrat z Bushem in Blairom, ki mu je stal tesno ob strani. Še huje, lanskega avgusta smo na tradicionalnem Blejskem strateškem Forumu, Tonyja Blaira gostili z vsemi častmi in ministrica za zunanje zadeve ni skrivala zadovoljstva, da ji je tak veliki met uspel. Pa nekdanjega britanskega premiera smo tudi slišali na TV Slovenija, pojasnjevati Adrijanu Bakiču, razliko med obema vojnama: »V Iraku je vladal diktator, ki ga je bilo potrebno, v imenu demokracije in človekovih pravic, odstraniti. V Ukrajini pa je demokracija že vladala, ko  je Putin nanjo izvedel agresijo«. Da je bila tudi takrat, kot lani februarja, napadena neodvisna in suverena članica OZN, mimo dogovorjenih mednarodnih pravil, zanj ne igra vloge. Sklepam, da tudi za ostale zahodne odločevalce ne?! Drži, Tanja? Bi temu rekli dvoličnost, ali kako?

 

Ukrajina pred zmago ali še dolgim krvavenjem?

 

Sprašujem oblast ter razne Ciglerje, Steinbuche, Žižke, Petriče, Grobovške…

 

… in vse ostale »razsvetljence«, ki vedo kako  se je bolj prav vesti do vojne v Ukrajini in se po vrsti posmehujejo, mestoma tudi prostaško in žaljivo, na račun piscev in podpisnikov nedavnega poziva vladam EU, Nata, ZDA in Rusije h končanju te vojne - naj še enkrat spomnim, da sta prva podpisnika nekdanja predsednika Republike, Milan Kučan in Danilo Turk, do katerih vsaj s strani Ciglerja, Grobovška in dr. Petriča bi se spodobilo malce več uvidevnosti - kaj bodo povedali in pisali dan potem, ko bodo medij poročali, morda čez leto dni ali še prej, o podvojenem številu žrtev spopadov in uničenih vitalnih infrastrukturah, o ukrajinskem narodu, ki bo v domovini le še za vzorec ter o vojskujočih si silah, ali njihovih ostankih (najstniki in starčki) ki bodo še vedno vkopane več ali manj v istih rovih kot danes? Ko se bo pokazalo še enkrat, da državo, ki ima 1600 jedrskih konic ne moreš poraziti, ali, Bog ne daj, ko bo ena od teh, tudi manjša, taktična in le demonstrativno ter opozorilno, nekam padla? »Zločinec in terorist Putin si je dovolil nekaj nepojmljivega! Prestopil je še zadnjo rdečo črto! Pokažimo mu, da se ga ne bojimo, da zmoremo odziva, ki ga bo enkrat za vselej utišal. Pojdimo v napad!« Seveda z udobnosti vsak svoje pisarne.

Naj tu dodam še našega najbolj znanega pravljičarja, Kacina, ki pravi, da ko Ukrajinci v Donbasu prejmejo najnovejše zahodne tanke, pa tudi naše, slovenske iz Kijeva, ki streljajo dlje od ruskih, ter F16 za podporo iz zraka, je stvar dnevov, ne tednov ali mesecev, da se Rusi poberejo domov.

Če se bo to uresničilo, sam bom priznal da sem se bil uštel, da sem bil v zmoti ter starostno naiven, česar bom iskreno vesel ker bo to pomenilo konec vojne. Kaj pa vi, če se to ne bo zgodilo? In bomo še vedno, kot sem prej dejal, pri statusu quo, le s spremenjeno bilanco krvi in škode? Ali, če vrag res odnese šalo, v protijedrskih zakloniščih in pili kalijev jodid? Kar mene zadeva, če se ima kaj takega zgoditi, naj raketa namenjena na Aviano zgreši cilj in zadane direktno mojo hišo, ker ubogi preživeli.

Toda bodimo optimisti, odmislimo najhuje in ostanimo pri veri, da jedrskih silosov nihče ne bo odpiral. Ob scenariju, za katerega se pa zavzemamo vsi, tudi mi naivneži, rokerji in hipiji, ki nimamo pojma o pomenu vojne, in to je osvoboditev Ukrajine do meja z dne 24. februarja 2022 (da bi si povrnila še Krim ne verjamem niti onstran fantapolitike), kaj boste rekli o tem, da bosta avtonomiji Donetska in Luganska dogovorjeni v Minsku 2014 še vedno neuveljavljeni, o tem da bodo etnične in jezikovne pravice tam živečih avtohtonih Rusov povsem izbrisane ali še huje, da bo ta populacija maltretirana, preganjana in izgnana v Rusijo? Menite da se ji bo Evropska unija postavila v bran? Jo boste pozivali k temu?

Naj sklenem z odločitvijo Mednarodnega kazenskega sodišča v Haagu, da gre v kazenski pregon Putina zaradi suma, da je odgovoren za nezakonite deportacije ukrajinskih otrok na okupiranih območji. Nalog za aretacijo je že izdan in navdušeno sta ga takoj pozdravila, poleg Zelenskega, ki ga je označil za zgodovinskega, naša premier in zunanja ministrica ker Slovenija med 43 pobudnicami zanj. Navdušeni tudi vi, gospodje? Pa sem se znova, zlasti nad tem navdušenjem Goloba in Fajonove, nasmehnil in tako kot ob nedavnem prijetju dveh domnevnih ruskih vohunov pri nas, pomislil na Franza Kafko ter tokrat tudi na Samuela Becketta in na njegovo gledališče absurda. Ko leto dni vseh mogočih sankciji, mednarodne izolacije in krčevitega odpora Ukrajincev, Putinu nič ne morejo, kaj mu bo nalog ICCja? Kdo, kje, kdaj, kako naj mu nadene lisice? Ni Miloševič, ki so ga prijeli doma in ga izročili Haagu. Poleg tega Rusija ni podpisnica rimskega statuta, ki je ustanovni akt tega sodišča, in mu ni zavezana, ter kamorkoli gre Putin uživa diplomatsko imuniteto. Smo torej le pri neki simboliki, ki pa utegne vse prej kot koristiti diplomatskim potem iskanja izhoda iz te vojne. Edini pameten in moder odziv, Guterresov. »Zaradi te odločitve Putin pri meni ni persona non grata. Vedno se bom pogovarjal z vsemi, s katerimi se bo treba pogovarjati.« - je dejal generalni sekretar Združenih Narodov. Kaj menite o tem, gospodje?  

Sachsovo ogledalo Zahodu glede Ukrajine

 

»Za človeka gre«…

 

Tako naslov 11. edicije mednarodne konference, ki jo tradicionalno gosti Maribor v organizaciji tamkajšnjega Visokošolskega zavoda »Alma Mater Europaea«. Osrednja tema: družbeni in tehnološki napredek za varnost in dostojanstvo. Zvezdniški gost, ob predsednici Republike, Nataše Pirc Musar, ki je odprla konferenco, priznani ameriški ekonomist in poznavalec mednarodnih odnosov, prof. Jeffrey Sachs, ki mu je organizator tudi podelil častni doktorat Alma Mater Europaea, za izjemni prispevek k napredku ekonomskih znanosti, trajnostnemu razvoju in pri socialno-ekonomski tranziciji Slovenije.

Nagovoril je udeležence, več kot 300 in 30 držav, in spregovoril tudi o prvem vprašanju ki že leto in več dni bremeni svet, še posebej Evropo, o vojni v Ukrajini in to tako, da je bilo predsednici, domnevam, vsaj malce neudobno, glede na njeno neomajno podporo uradni drži naše in ostalih vlad Nata in EU do omenjene teme. In verjamem, da so se še mnogi počutili enako, ko je rekel, da se mora vojna prevesiti v pogajanja in ne v oboroževanje. »Sam sem na začetku devetdesetih let – je pojasnil – delal tako za Ruse kot za Ukrajince in povem vam, da razlogov za vojno ni. To je velika odgovornost ZDA!«. Pohvalil je Mihajla Gorbačova kot največjega državnika modernega časa, ki pa da »ga nismo dovolj poslušali in razumeli«, in spomnil na njegovo vizijo Evrope kot skupnega doma vseh Evropejcev, tudi Rusov in Ukrajincev. »Evropa ima priložnost – je še poudaril – zgraditi nov svet in govoriti o miru, ne o vojni!«

Blagodejne besede, sem pomislil, za vso tisto izpostavljeno manjšino – kaj si večina javnosti o tem misli se pravzaprav ne ve, ker se drži bolj nemo – ki si odkar se je z rusko agresijo vojna začela, prizadeva v prid temu, kar je profesor povedal, ki pa je vse bolj prezrta in popljuvana ter medijsko odrinjena ali marginalizirana. Spregovoril je, Sachs, kot bi bil med podpisniki zadnjega poziva »Kučanovih mirovnikov« - če mi je dovoljeno – h končanju vojne v Ukrajini takoj! Pa še bolj neusmiljeno do odgovornosti ZDA, Nata in EU, ki jo je kasneje podrobneje pojasnil v televizijskih Odmevih Tanje Starič, ob vprašanjih Edvarda Žitnika. »Vojna bi se lahko končala kmalu, oz. takoj – je dejal – če bi se odločili za razumna pogajanja, a ZDA in EU menijo da je to možno le s Putinovim porazom, kar je po mojem zmotno in popolnoma nestvarno. Kako lahko premagaš državo, ki ima 1600 jedrskih konic?« Izrazil je tudi razočaranje nad evropskimi voditelji, ker povsem podrejeni ameriški administraciji.

Da ne citiram ves intervju, vabim one, ki ga niso videli, da si na spletu naložijo Odmeve iz 10. marca.

Če sklenem z Jeffreyem Sachsom in parafraziram naslov mariborske konference »Za človeka gre…«, povedal je skratka, da v primeru vojne v Ukrajini, ne gre za človeka, ne gre za Ukrajince, ne gre za njihove ambicije in pravice, temveč za nadaljevanje že 200 let stare Monroejeve doktrine, ki pravi, da ZDA odločajo o zunanji politiki vsega Zahoda, in še posebej danes za uveljavitev njihovega strateškega interesa postati in ostati edina svetovna velesila ter vladati svetu. – Sochsove besede.

Pa minule dni ni le ameriški ekonomist postavil ogledalo Evropi in vsem zagovornikom nadaljevanja dosedanjega pristopa do vojne, tudi naši predsednici, našemu premierju, naši zunanji ministrici. Oglasil se je znova Papež Frančišek v intervjuju za Vatican News. »Smo v svetovni vojni« je dejal ter spomnil poleg ukrajinskega še na konflikte v Jemnu, Sirij, na uboge Rohingye v Myanmaru. »Začela se je v koških in zdaj nihče ne more več reči, da ni svetovna. Vpletene so vanjo vse velesile. Glavno bojno polje, Ukrajina. V igri so tam imperialni interesi, ne samo ruskega imperija, tudi drugih, in kar je značilno za vsak imperij – je sklenil Frančišek – je da nacije postavi v drugi plan.

Sprašujem se kako to, da ob vsem tem, ob tako eminentnih pogledih, ob dejstvu da podobno ali povsem enako razmišljamo nekateri tudi pri nas, pa da sta med nami celo dva nekdanja predsednika Republike, mednarodno prepoznana po izkušnjah, ugledu, integriteti in modrih besedah, vlada in vsa oblast ter večina mainstream medijev, niso sposobni oz. voljni ustreznega premisleka, pa niti soočanja s temi pogledi. Najlažje jih je etiketirati, jim pripisati krivičnost in zle namere ter jih čim bolj utišati, s čimer pa odpremo novo fronto, tokrat notranjo: koliko dejanske demokracije nam je še ostalo?

Mirovniki, naj vojna gre dalje!

 

Tudi Mussolini je naredil kaj dobrega! – 2

 

16 let, 4 polne mandate, dokler ga je prezgodaj prižgana božično-novoletna okrasitev mesta odnesla, je najbolj popularen od mojih naslednikov na čelu občine pripovedoval in prepričeval vse naokoli, da sem bil najslabši župan Kopra, ki jih je poznal. Pa je imel morda tudi prav. Vsake oči imajo svojega malarja. A nekdo me je potolažil, češ, da sem tudi jaz kaj dobrega naredil. Vprašal sem ga, kaj pa? Res, da nisi ene same palme posadil, a pogovoril si se s Čadom in preprečil, da bi se tisti 3 mrtvi na Škofijah namnožili in bi na Koprskem okusili pravo vojno. Primerjava z Mussolinijem je povsem naključna. Malce za šalo.

Sicer se na zelo eleganten način avtor prispevka pod gornjim naslovom z dne 8.3.2023, radijski kolega Stefano Lusa, izogne omembi nedavnega »Kučanovega« Poziva h končanju vojne v Ukrajini, ki smo ga četica, recite nam, »mirovnikov«, naslovili vsem vladam, ki se s to vojno ukvarjajo odkar traja, ne da bi nakazale doslej niti ene uresničljive poti iz nje. Pa ne grem ponavljat kaj sta Putinova agresija in napačen odziv Zahoda nanjo v enem letu pustila za seboj in kaj utegneta še pustiti. In ne samo v Ukrajini.

Ker pa je vsakomur jasno, da njegovi očitki letijo na vse, ki rešitve te drame ne vidimo v vztrajanju pri sankcijah zoper Rusijo in v nenehnem oboroževanju braniteljev, ob polnem spoštovanju do njihove pravice na odpor, ampak v nagovarjanju agresorja naj se ustavi, kar je možno le s tudi njemu sprejemljivo pogajalsko ponudbo, se kot eden od podpisnikov omenjenega poziva čutim poklican k repliki.

Lusa potegne vrsto vzporednic med rusko-ukrajinsko vojno, ki je – to pa gre poudariti znova in znova - po sodbi mnogih boljših poznavalcev od naju, dejansko vojna med ZDA in Rusijo za njuna vplivna območja, na plečih ukrajinskega naroda in ruske manjšine ki z njim živi, z našo osamosvojitveno vojno. »Če bi se je bali, Če bi verjeli v dogovor z Beogradom, Če bi računali na posredovanje mednarodne skupnosti temu v prid, Če bi se ustrašili svarilom s tujine da nas ne bodo priznali še 50 let etc etc…,ne bi razglasili neodvisnosti« - pravi Lusa, pri čemer dodaja, da če kdo, »Slovenija ve, da se je za dosego velikih ciljev treba boriti in da je pot do zmage kruta in negotova, a jo je treba prehoditi do konca.«

No, možno se je s tem tudi strinjati, a s hipotezami se daleč ne pride. Jaz rad uporabljam nekaj drugih Čejev… Če se Nato ne bi začel širiti na vzhod po padcu Berlinskega zidu, Če bi se Zahod držal dogovorjenih varnostnih razmerji iz Helsinkov ’75, in, še bližnji Če… Če bi Biden, Johnson in Stoltenberg rekli Ukrajini, da radi varnosti članic povezave (10.člen Severnoatlantske pogodbe), zanjo v njej ni mesta, naj ostane nevtralna in ji bodo v dogovoru z Rusijo tudi njej zagotovili varnost, vojne danes ne bi bilo.

Toda, če se vrnem k naši neodvisnosti, Če bi se dogovorili z Beogradom jo verjetno ne bi potrebovali. Zmenili bi se za boljšo in mednarodno konkurenčno Jugoslavijo. In prepričan sem, da če bi se dogovorili mi, bi se tudi ostali narodi in narodnosti. Kaj narobe s tem? 200 tisoč ljudi bi še živelo. Odšli smo na svoje ker dogovor ni bil možen.

In naj bi že takrat,  po Lusinem mnenju, sanjali o članstvu v Natu in Evropski uniji. Eni so, drugi niso. Če sodimo po referendumih, želja po Natu ni imelo kar 700 tisoč naših državljank in državljanov (34%). Bil sem med njimi, ker sem, če ne še vedel, slutil pa, v kaki druščini bomo končali. Pod »varnim« okriljem ameriških bombnikov, Stefano? Hvala za tako varnost. V njej osebno vidim in čutim prej veliko nevarnost! In nisem osamljen. Poglej mirovnike pri najinem matičnem narodu in po vsej Evropi. Pa ne more nam nihče reči da smo naivni ali idioti.

Da, sanje so legitimne, tudi za Ukrajince, do neodvisnosti in celovitosti svoje države, do boljše prihodnosti in geostrateškega položaja, ki naj jim zagotovi mir, varnost in blagostanje. A so enako legitimne sanje avtohtonih Rusov v Donbasu po svojih jezikovnih in ostalih manjšinskih pravicah – kot pripadnik italijanske narodne skupnosti pri nas bi Stefano Lusa to moral razumeti –, morda celo po samoodločbi in priključitvi matičnemu narodu,  pa sanje Rusov v Rusiji po sosedih, ki jih ne bodo ogrožali, ki ne bodo nameščali v njihovi bližini raket z jedrskimi konicami in pa sanje celotne svetovne skupnosti po temu, da se s kompromisi, s popuščanji enih in drugih, najdejo rešitve za izhod iz te vojne, ki ji bodo zagotovile še kako stoletje mirnega preživetja, vsaj do takrat, ko ji bo usodo zapečatilo podnebje.

SDS znova v akciji

 

O SDSovski interpelaciji vlade

 

Mirovali so še kar, če odmislimo referendume, ki se jim niso izšli, ustavno pritožbo na Zakon o RTV, ki pa kaže da jim uspeva – pa tudi če ne, z referendumom vred o tem istem zakonu so si pridobili veliko časa za vsaj upanje na dokončanje sovražnega prevzema osrednjega medijskega zavoda - in nedavno tiskovko »mušketirjev osamosvojitve« na kateri so se spravili nad Vlado in še posebej Ministrstvom za kulturo zaradi pripojitve njihovega Muzeja slovenske osamosvojitve k Muzeju novejše zgodovine. Govorim o SDSu s podizvajalci in Janezu Janši, katerega pojavnost sem že skoraj pogrešal. Na omenjeni novinarski konferenci ga je nekoliko zasenčil Lojze Peterle z napovedjo »akcijskega plana« za ubranitev samostojnega statusa osamosvojitvenega muzeja. No, zdaj je pa on na vrsti. Najprej s topništvom - ob bobnenju demagogije in populizma iz ust Pavla Ruparja pred množico simpatizerjev, resda večinoma upokojencev, SDSa, na trgu Republike se je tresla Slovenija -, nato ob napovedi Rosviti Pesek v Odmevih, z vdorom v sam parlament z interpelacijo zoper celotno vlado. »Ne da bi jo rušili – pravi Janša – ampak se le pogovorili o njenem devetmesečnem delu, zlasti o uresničevanju njene prisege podane ob imenovanju v Državnem zboru«. Sicer glavni očitki: »ukinitev Muzeja slovenske osamosvojitve in Urada za demografijo, pa tudi ravnanje v nasprotju z ustavo in koalicijsko pogodbo«.- tako prvak opozicije.

Pri zadnjem očitku mu dam delno prav vedoč da pa nima tega v mislih, vse prej kot to – govorim o podpori vlade politiki netenja vojne v Ukrajini, ki jo z ZDA vodijo vrhovi Nata in Evropske unije, tako z nadaljevanjem sankciji proti Rusiji kot še bolj z najsodobnejšem oboroževanjem ukrajinskega odpora, sicer s plemenitim ciljem da le ta obrne tehtnico moči na frontah in odžene okupatorja, a kateri najverjetnejši učinek bo še leto in več prelivanja krvi in zemlja še naprej pod vsaj delno rusko okupacijo. Pa še to po najboljšem scenariju, ker Evropi in svetu visi nad glavo še Damoklejev meč svetovnega jedrskega spopada. In kje vidim ravnanje vlade v nasprotju z ustavo in koalicijsko pogodbo? Pri teptanju 124. ustavnega člena, ki pravi da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Toda odmislimo za trenutek vojno v Ukrajini pri kateri bom spet deležen očitkov, da se ponavljam, in se osredotočimo k oni, k sreči le desetdnevni, ki jo obravnava Muzej slovenske osamosvojitve, poleg ostalih dogajanj, ki so zaznamovali ves proces ločitve Slovenije od razpadajoče SFRJ in ustanovitve ter uveljavitve nove neodvisne, samostojne in suverene države. Muzej, ki ga je na pobudo Združenja za vrednote slovenske osamosvojitve ustanovila Janševa vlada avgusta 2021, je zagotovo dragocena zbirka pričevanj in dokumentaciji onega časa, ni pa njegov celovit in objektivni prikaz. Nisem ga obiskal, a že njegova spletna stran kaže na to hibo, na enostransko, pomanjkljivo ali popačeno interpretacijo vlog in zaslug takratnih akterjev.

Ni, recimo, protestnega odhoda delegacije slovenskih komunistov s Kučanom na čelu iz 14. izrednega kongresa Zveze komunistov Jugoslavije 22. januarja 1990 leta, ki je napovedoval razpad enopartijskega sistema in torej veziva SFRJ.

V napovedniku o Osamosvojitveni vojni je govora o »odločenosti, motiviranosti, iznajdljivosti in boljši organiziranosti, kot ključne sestavine uspeha, le Teritorialne obrambe, slovenske vojske«?! Kje pa vse to in še visoka profesionalnost zraven pri policiji, takrat še milici, ki je imela levji delež vsaj pri začetnih bojih?

Niti besede v spletnem napovedniku o dogovoru vseh političnih strank v takratni republiški skupščini, s komunisti prenovitelji in mladimi social liberalci (ZKS-SDP in ZSMS-Liberalna stranka) vred o prizadevanjih za uspeh plebiscita in celotnega procesa osamosvajanja.

Pa če se s parimi vrsticami ustavim na takratna dogajanja na Primorskem, konkretno v Kopru. A je sploh kje vidno, napisano, povedano, da smo imeli »samo« 3 mrtve? Tri mlade vojake JLA? Na Škofijah? In da se ne bi vnelo kaj hujšega smo se na Občini (z Občinarji še predstavniki Policije in TO) pogodili z generalom Čadom, ki je najprej umaknil okrepitve, ki jih je bil poslal z Ilirske Bistrice in ustavil na Črnem Kalu, po 5 dneh pa še vse vojake, ki so bili že prvi dan agresije zasedli mejna prehoda Škofije in Lazaret ter zaselek Moretine? In če je o tem kaj, kako smo akterji tistih dogodkov obravnavani? Janša nas je v njegovih »Premikih« obtožil, še posebej mene osebno, kapitulanstva in kolaboracije z JLA, medtem ko so me Koprčani v prvem krogu med 10 imeni znova izbrali za župana. Nenazadnje je vse povedano tudi o ostali Primorski v zborniku Primorskih Novih »Dan prej«, ki ne sledi povsem naraciji »velikih osamosvojiteljev«. Ga muzej sploh ima v kaki vitrini?

Povsem pravilna odločitev vlade da se Muzej slovenske osamosvojitve vnese v Muzej novejše zgodovine in se ga preda bolj strokovnim rokam in umom.