Koliko še do 2. Big Banga?

 

ČE NAS NE BI VODILO V NEPOVRAT, BI SE SMEJAL…

 

Ima prav Anže Logar, prejšnji zunanji minister in SDSov »neodvisni« kandidat za predsednika Republike, ko pravi, da Golobova vlada strategijo zunanje politike spreminja le simbolno, ne pa tudi vsebinsko. Dejstvo je, da uvaja v dokument nekaj pojmov, ki z usmeritvijo slovenskega pozicioniranja in delovanja v mednarodnem prostoru nimajo veze. Da je več žensk na položajih odločanja in izvajanja odločitev, da prioritetno gledamo na zahodni Balkan, da se »vračamo« k jedru Evropske unije so bolj lepotnega značaja kot vsebinskega. Na naše južno soseščino je gledal tudi Logar, to mu gre priznati, »jedro« EU je pojem, ki nakazuje na razdeljeno unijo, na zahodno in vzhodno, na bolj modro in bolj zaletavo, na Evropo »dveh hitrosti«, čemur smo svoj čas pravili tudi »francosko-nemški vlak«, in to ne zveni dobro, ko prisegamo na enotnost. Edina razlika, da je z novo vlado več feminističnega pridiha. To seveda pozdravljam, a kaj ko pri vsebinah in smereh delovanja vlade, od notranje do zunanje politike, ni bistvenih sprememb? Zlasti pri slednji ne?! In če pogledamo v EU, imamo kar nekaj vnetih feministk, ki so tudi najbolj vnete zagovornice nadaljevanja vojne z Rusi: predsednica Evropske komisije, Von der Leyen, predsednica Evropskega parlamenta, Metsola, nemška zunanja ministrica Baerbock in finska premierka, Marin. Iz tega zornega kota torej nič kaj obetavnega!  

Zunanja ministrica Tanja Fajon je sicer sredi dosedanjega poteka mandata, na očitek, da ni videti kaj drugega v zvezi z vojno v Ukrajini, ki je izziv vseh izzivov od drugega svetovnega konflikta dalje – če za trenutek odmislimo podnebje! -, od tega kar je počela Janševa vlada, oz. njen predhodnik, spomnila na dve bistveni razliki: »Janša je zagovarjal čimprejšnji sprejem Ukrajine v zvezo Nato in pa uvedbo »no-fly zone« nad to državo, s čimer bi resno tvegali neposredni spopad z Rusijo in jedrsko vojno. Mi temu nasprotujemo.« Res je, draga Tanja, a bilo je le vprašanje časa, ko bi se k temu scenariju vendarle približali tudi vi. Moskva daje vedeti, da pošiljanje Leopardov in Abramsov Zelenskemu pomeni vse večje vpletanje Nata in EU v ta spopad ter, da zavoljo te odločitve mirovna pogajanja postajajo nesmiselna. Naš premier pa nove pošiljke glasno pozdravlja. In ni še konec… Beremo o možnih, če še ne kar verjetnih dostavah raket dolgega dosega in bojnih letal, celo o estonski pobudi, da bi OZN dovolila Ukrajini uporabo s konvencijami »prepovedanega orožja«. Kak glas proti? Ga ni slišati.  S čim bomo vojaško Ukrajini lahko še pomagali, če vse to ne bo dovolj? Kar s piloti na letalih, pa s posadkami v tankih in merilcih pri raketah? Ali kot je nek Natov general rekel, morali bomo intervenirati kar z lastnimi silami! In Slovenija? Zraven bomo, kot pri vsem kar odločajo ZDA in Bruselj. Kaj že pravi 124. člen Ustave?

Toda kar mi je pri vsej tej godli najbolj priklicalo nasmeh? Vest o aretaciji para v Ljubljani z argentinskim potnim listom, ki bi naj vohunil za Rusijo. Naj mi obveščevalci Sove ne zamerijo, verjamem v njihovo profesionalnost in ne dvomim, da so obstajali utemeljeni indici ter mednarodni dogovori za ta poseg, toda vprašal sem se kaj pri nas hranimo tako tajnega in pomembnega česar Rusija ne bi vedela, da bi nam pošiljala speče agente? In to ob vseh tehnologijah opazovanja, odkrivanja in obveščanja, ki jih je človeški um razvil v zadnjih desetletjih. Delovala naj bi v nasprotju z našimi nacionalnimi interesi - je dejal v Odmevih Andrej Benedejčič, državni sekretar v kabinetu predsednika vlade, zadolžen za nacionalno in mednarodno varnost, ki se je držal hudo resno, ni pa pojasnil kaj sta konkretno počela in zagrešila. Dodal je le da nas najbolj ogrožajo vohunska dejavnost in kibernetski napadi, pri čemer sem se spet vprašal, ali ni prav kibernetika tista tehnologija in metodologija, ki omogoča vohunjenje brez Mate Harije ali James Bondov? Vsekakor je zanimivo, da v 31 letih samostojnosti nismo poročali o teh rečeh, pa če smo res tako zanimivi za tuje tajne službe, ne verjamem, da delujejo pri nas le ruski obveščevalci. Da bi kdaj kakega ameriškega ujeli? Pa se spet nasmejem in spomnim Kafke...

Živela vojna!

 

UKRAJINSKA VOJNA? VELIK POSEL ZA ZDA!

 

… o katerem naši osrednji mediji neradi govorijo. Ni zdravo vznemirjat javnost in ji vsajat dvome v upravičenost in smiselnost ravnanja Zahoda do vojne v Ukrajini,  bolj, kot to že počno posamezna kritična mnenja, ki se tu pa tam javljajo v kakem časopisu ali na kakem ožjem krogu debatnikov. Ti nebodijihtreba so sitni in moteči kot podrepne muhe, a jim je pravico do svobodne besede težko odvzeti.   

Toda vrnimo se k naslovu. State Department je pred dnevi objavil, da so ZDA v lanskem letu, torej v letu, ki ga je najbolj zaznamovala vojna v Ukrajini, izvozile orožja za 52 milijard dolarjev, 49% več kot lepo poprej. Najbolj »zaslužni« za tak velik poklon rasti njihovega bruto družbenega proizvoda, Nemčija, ki je od zaveznice čez lužo kupila tega blaga za 8,4 milijarde, in takoj za njo Poljska z maksi naročilom 250 tankov Abrams v vrednosti 6 milijard dolarjev. V vsoti ni všteto orožje, ki so ga Združene države neposredno dostavile ukrajinski vojski ali evropskim zaveznikom, kot lasten prispevek krepitvi obrambe proti ruski agresiji in ki torej ne sodijo k eksportu. »Manjše« nakupe, od vrednosti milijarde 200 milijonov do 380 milijonov dolarjev so si privoščile v tem času še Nizozemska, Finska, Litva, Estonija, Norveška, Belgija in Švica. Razliko je dal Američanom ostali svet.

Sočasno je industrijski kolos Lockheed Martin, največji ameriški proizvajalec bojni letal, sporočil pripravljenost dostaviti Kijevu najnovejše F16 ter pozval k temu nakupu evropske države podpornike Kijeva in dodal: »Prejemamo veliko naročil raket. Zremo v prihodnost z optimizmom«.

Če se komu vse to ne zdi pomembno je pač stvar njegove presoje in vesti, kar se mi kot očitek seveda lahko vrne, češ da nimam empatije do ukrajinskega naroda, ko ne verjamem da bo vso to orožje doprineslo k boljšim pogojem za povrnitev miru in za prihodnost – če si sposodim proizvajalca letal – v katero zreti z optimizmom. Vsekakor veliko pove o tem, komu je ta vojna v največjo korist. Pazimo, Poljska bo poslala svoje (nemške) Leoparde v Ukrajino, tako kot še nekatere druge članice Nata in EU, kar je tudi naš predsednik vlade pozdravil (super?!) a je že dala vedet da bo od Unije zahtevala povrnitev stroškov. Ergo, več bo tankov romalo na ukrajinsko bojišče, več bomo evropski davkoplačevalci poklicani poplačati vse to. Da, tudi mi , kljub temu da smo svojih, sicer starejših 30 tankov, Ukrajincem že donirali, »skladno z ustavnim določilom o zasledovanju politike miru in nenasilja« - naj mi bralka ali bralec sarkastičnega vzklika ne zameri!

No, in ko sem uvodoma poudaril,  da naši osrednji mediji, v prvi vrsti TV Slovenija, ne radi poročajo o vesteh v zvezi z vojno v Ukrajini, ki bi upravičevale kritične poglede do odločitev naših in bruseljskih oblastnikov do nje, oziroma do politike, ki jo vodijo ves čas od prvega dne Putinove »specialne operacije« in še prej, ugotavljam, da ves trud, ki ga dober del civilne družbe vlaga v podporo resetiranju RTVja po sovražnem prevzemom Janševih ljudi v prejšnjem mandatu, oziroma vračanju zlasti televizije k neodvisnosti od politike in visoki profesionalnosti, ostaja dokaj nepoplačan. Na začetku vojne smo v Odmevih še videvali profesorje, (Bojka Bučarja, Bogomila Ferfilo, Rudija Rizmana, Antona Beblerja, pa še koga…) ki so pojasnjevali genezo in odgovornosti zanjo in ob obsodbi Putinovega ukaza, kazalce uperjali tudi na Washington in Bruselj, pa nekdanjega predsednika Republike Danila Turka, ki je eksplicitno govoril o porušenih varnostnih razmerjih v Evropi s širitvijo Nata na vzhod in kazal na nujnost novega dogovora o evropski varnostni arhitekturi. Pojavili so se enkrat, v nadaljevanju konflikta nič več. Vmes še vest in kaka izjavica o tem, da so bila pisana pisma, s toliko in toliko podpisi, ki so pozivala vlado k drugačnemu, bolj mirovniško naravnanemu pristopu k tej krizi. Danes videvamo samo še domnevne eksperte za vojaške veščine, oborožitvene sisteme in vojaško moralo, ki nam povedo kako bodo najsodobnejši nemški in ameriški tanki (Leopard in Abrams) vzpostavili nova razmerja moči na bojiščih ter pomagali Ukrajincem odgnati okupatorja in kako je ključno pri tem, da zahodni zavezniki ostanejo enotni in odločni obračunat s »pošastjo« Putinom do konca. »S ponavljajočimi grožnjami, o možni uporabi jedrskega orožja nas Putin skuša samo zastraševati – je dejal »velik stručko« Jelko Kacin v petkovih Odmevih – a trčil je v našo enotnost in mu to več ne uspeva«. Bedno ga je bilo poslušat, skupaj z nekdanjim načelnikom General štaba Slovenske vojske,  Dobranom Božičem, ki ga ni »popravil« niti pri vejici. Povsem enotna v vsem! Gostila ju je Tanja Starič. Sprašujem se in urednike ter voditelje TVja sprašujem, ali bomo še kdaj slišali kak nasproten, polemičen glas? Ali bomo še naprej korakali enotni doma in v EU, vse do pogube in, Bog ne daj, nepovrata?

Pred 60 leti bi globalno segrevanje lahko ustavili

 

Vedeli so za škodo in zavajali, da je ni – 2

 

»V korporacijah, ki se ukvarjajo s fosilnimi gorivi, že 60 let vedo, kakšen učinek imajo na podnebje« - nas Borut Tavčar seznanja v zadnji sobotni ediciji Dela, 21.januarja 2023. Iz članka izvemo tudi, da ExxonMobil še zdaleč ni bil edini med družbami s fosilnimi gorivi, ki so interno vedele, da bo raba teh goriv še pred 2050 imela »dramatične okoljske učinke«. Frapantno! Poiščem še potrditev tega članka v italijanskih medijih in do potankosti povedo isto. Znova, frapantno! Tvitam nek prvi odziv: »Temu lahko pravimo ZLOČIN PROTI ČLOVEŠTVU, kakršnega zgodovina ne pomni!!! Obsodili so vsa živa bitja na planetu na izumrtje! Ker če bi se Kjoto, Pariz, Glasgow in Sharm El Sheikh zgodili pred 60 leti, bi Planet imel pred seboj še kako daljšo prihodnost!

Bilo je zame razkritje brez primere, ki je napovedovalo, da bodo začele »padati glave«. Hitler je bil zakrivil 60 milijonov mrtvih, Stalin bojda še veliko več, blizu 100 milijonov. Gospodje, ki so 60 let tajili kar so bili njihovi znanstveniki napovedali ter kasneje, ko so akademiki in vladni strokovnjaki podobne ugotovitve začeli predstavljati javnosti, ogromno investirali v to, da bi slednje zrelativizirali, marginalizirali, vanje zasejali dvom, so vso človeštvo, 8 milijard in do 2050 morda že 10 milijard  duš, obsodili na brez potomstvo, oz. izumrtje! Pa prištejmo zraven še vse žrtve doslej vremenskih in drugih ekscesov zavoljo mutirajoče se ga podnebja.

Pričakoval sem HALOOO kakršnega ne pomnimo, s strni OZNa, od koder se sicer generalni sekretar Antonio Guterres oglaša in to s pravimi svarili in poudarki, a ostaja neuslišan, sam, pa strani svetovnih voditeljev, vlad, zunanjih in okoljskih ministrov, nevladnih organizaciji, toda članki o tem razkritju so romali mimo, časniki v peči ali zabojnike za papir, in življenje je šlo naprej, kot da se nič takega ni zgodilo. Pri nas, v Evropi, je ostala še vedno prva skrb, kako pomagati Ukrajini poraziti Putinove čete in jih odgnati iz že okupiranih območji, kar bi se naj zgodilo, od trenutka, ko bodo branitelji prejeli nemške tanke Leopard in ameriške Abrams, v relativnem kratkem času - jamčita ukrajinski predsednik Zelenski in sekretar zveze Nato, Stoltenberg. Druga skrb, kako obvladovati draginjo in potencialni družbeni nemir ter omejiti gospodarsko škodo, ki je nastala, kot pravijo, zaradi ruske agresije na Ukrajino, jaz dodajam, da tudi zaradi neustreznega odziva nanjo. Okoljsko-podnebna agenda ostaja sicer med prioritetami, a bolj za lepo videt, kot resna namera se s tem izzivom spopasti.

Če bi slednja obstajala, bi evropske vlade znotraj Nata in EU storile vse, da se vojna konča, (Vojne in vojna industrija sta največji sovražnici podnebja!) kar se z nenehnim oboroževanjem Ukrajine ne more, ker – naj ponovim že desetič – več orožja braniteljem pomeni več aktiviranih uničevalnih moči s strani agresorja. Naj bi Poljska, Nemčija in ZDA v naslednjih tednih dostavile 300 do 500 prej omenjenih najsodobnejših tankov, s katerimi bi naj Ukrajinci na bojiščih končno prevladali. Rusija jih lahko pošlje še tisoč 300 od svojih najmočnejših, kot so T-90. Pa ji v skladiščih ostaja še 12 tisoč starejših. In ne pozabimo na zadnjo izjavo Dimitrija Medvedjeva, bivšega predsednika in premiera ter aktualnega namestnika predsednika Varnostnega sveta Ruske federacije, da morebitni poraz Rusije v konvencionalni vojni privede lahko do jedrske. Toliko o vojni, ki je nočemo končati in o njenih posledicah na podnebje.

Toda to, da se na razkritja medijev glede že 60letnega molka ExxonaMobila in drugih naftnih korporaciji o učinkih uporabe fosilnih goriv na podnebje, ne odreagira kot si tako »opuščanje dolžnega ravnanja«, da ga znova ne naslovim z »zločinom proti človeštvu in naravi«, zasluži, je nadvse škandalozno, če že ne kar sostorilstvo! Tiho vlade, parlamenti, mednarodne povezave in organizacije, vsi glavo v pesek, ali kot tri opice, ki ne vidijo, ne slišijo, ne govorijo in gremo dalje, vse hitreje h koncu homo sapiensa in ostalih doslej znanih oblik življenja na planetu Zemlja.

 

2003 nisem glasoval za to!

 

EU in Nato krepita strateško partnerstvo

Kraj: Bruselj, prizorišče: sedež Zveze Nato, protagonisti: generalni sekretar zveze, Jens Stoltenberg, predsednik Evropskega sveta, Charles Michel in predsednica Evropske komisije, Ursula von der Leyen, predmet: podpis skupne izjave o krepitvi strateškega partnerstva, tokrat – predhodili sta jo deklaraciji 2016 in 2018 – na področjih kibernetske varnosti, vesolja, odpornosti in podnebnih sprememb.

Ni nepomembno, ko se take reči dogajajo, kje se dogajajo ter kdo igra osrednjo vlogo, recimo ji gostitelja, in kdo postransko, gosta. Že slika tiskovne konference po tem dogodku in vrstni red govornikov, pove kdo je bil glavni: kot pri športnikih, ki prejmejo priznanja: na sredi, prvi – Stoltenberg, na njegovi desni, drugi – Michel, na levi, tretji – Leynova. Le pri nastopih je prišlo do rahle disonance: prvi je spregovoril seveda prvi uradnik Nata, druga šefica EK in na koncu predsednik ES.

Ko se je tale trio pojavil na televiziji, v torek 10. januarja, in smo izvedeli, kaj se je bilo zgodilo, sem se vprašal ali sem 2003 glasoval prav, ko sem obkrožil ZA pristop Slovenije k Evropski Uniji ne pa tudi k Severno-Atlantskemu zavezništvu. Da se razumemo, nobenega obžalovanja glede Nata, obratno. Še bolj sem prepričan danes da sem se odločil prav. Ne pa več toliko, kot takrat, glede EU, če se  danes simbolno in tudi vsebinsko vse bolj zliva v vojaško-politično povezavo, ki sem jo takrat zavrnil in za katero je vsakomur s kančkom razuma jasno, da njeno politiko in njena početja vodijo strateški in drugi interesi Združenih držav Amerike in orožarskih kartelov. Ustanovljena 4.aprila 1949 leta kot obrambni pakt držav članic z namenom kolektivne samoobrambe, vemo kaj je z leti Nato postala: skupaj z vodilno zahodno velesilo ZDA, izvoznica neposrednih ali posrednih vojaških posegov širom sveta, ki s samoobrambo članic nimajo ničesar. Irak, Afganistan, Libija, Sirija in, da smo najbolj aktualni, Ukrajina. Slednja se je zgodila in se dogaja predvsem zaradi nje, točneje njenega širjenja na prostor, kamor se ne bi smela, ko je nasprotna vojaško-politična povezava – Varšavski pakt, razpadla in z njo njena vodilna velesila, Sovjetska zveza. Če bi se držala takratnih meja in dogovorov, oz. se ne bi vztrajno približevala ruskemu ozemlju, se Putin februarja ne bi odločil kot se je. Pa jo je bil, ja, pravočasno opozoril, da bi vsaj napovedanemu včlanjevanju Ukrajine rekla NE, s čimer bi v dobrem delu zadostila njegovim zahtevam po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo.

»Imamo politiko odprtih vrat in vsaka neodvisna in suverena država ima pravico se sama odločiti s kom se politično, vojaško in drugače povezati, zato, dragi Vladimir, si tvoje zahteve nekam vtakni!« - je vsebinsko izzvenel odgovor Stoltenberga in, onstran Atlantika, ameriškega predsednika Bidna. Dodajmo še, da se je bila Ukrajina požvižgala na sporazuma Minsk 2014 in 2015 o statusu njenega vzhodnega dela, oz. o avtonomiji pretežno rusko govorečih okrožji Donetsk in Luhansk, in vladarju Kremlja je počil prvi film. Čemu smo priče od 24. februarja dalje ni potrebno posebej opisat. Bog ne daj, da mu poči še drugi!

Kaj imata skupnega EU in Nato, da se čutita poklicani sklepati dogovore o krepitvi strateškega partnerstva? Sedež – Bruselj, pretežni del skupnih članic, recimo tudi osnovne civilizacijske vrednote, kot so demokracija, svoboda, človekove pravice in državljanske svoboščine, toda poslanstvi sta različni: Nato naj bi zagotavljal – kot sem že dejal - samoobrambo svojih članic, a vemo da počne veliko več od tega, Evropska unija pa enotni notranji trg, oz. prost pretok ljudi, dobrin, storitev in kapitala, ter skupni pravni red, to je uveljavljanje zakonov pravosodja in notranjih zadev, skupno sklepanje trgovinskih sporazumov, skupno kmetijsko in ribolovno politiko ter regionalni razvoj. Poleg tega Nato je formalno vezan in dejansko podrejen, si tega priznamo ali ne, Združenim državam Amerike, EU ne, četudi sprejema in se klanja njihovim interesom, pa jim ne ugovarja tudi ko prestopijo meje spodobnega in prej naštetih, pogojno rečeno, skupnih vrednot.

Nenazadnje, me je kot Evropejca, pa verjamem da nas je na milijone ki gledamo na Nato z istimi očmi, kdo vprašal ali pristajam na še tesnejše sodelovanje s to druščino? Pa bom še vlado vprašal, ali sta Michel in Leynova prejela ali vsaj zaprosila za njeno soglasje k temu dogovoru? Hvala za pričakovani molk…kot vsakič.

 

Enotni pri obsodbi, neenotni pri tem kako vojno končati

 

»PRI OBSODBI RUSKE AGRESIJE NA UKRAJINO SMO Z OPOZICIJO NA ISTI STRANI« - SVETA PREPROŠČINA

 

Prestopili smo leto, si voščili vse naj naj, si zaželeli predvsem zdravja in miru. Najboljšim željam naši vladi, parlamentu, vsakomur ki nam na kakršenkoli način kroji usodo, sodržavljankam in sodržavljanom ter vsem ostalim, ki stalno ali začasno prebivajo v naši prelepi domovini, se pridružujem tudi sam. Enako voščim sosedom, vodilnim v Bruslju, vsem Evropejkam in Evropejcem, Zemljankam in Zemljanom, najbolj onim, ki trpijo… zaradi vojn, izgube najdražjih, lakote, vsesplošnega pomanjkanja, brezperspektivnosti! Naj vsi vsaj za trenutek zadihajo s polnimi pljuči vso srečo in dobroto, ki ju premorejo!

Če se vrnem k naši oblasti in vsakomur, ki nam kroji usodo, želel bi si, da ko pristopa k drugemu najhujšemu izzivu današnjega časa, k vojni v Ukrajini – pri prvemu, globalnemu segrevanju, bojim se da je boj že izgubljen, pa itak bolj malo lahko stori – podrobneje prebere zgodovino okoliščin in dejanj, ki so do nje privedli ali vsaj prisluhne onim, ki o tem več vedo, oz. se trudijo detektirati ga z vpogledom 360 stopinj.

Prednovoletni intervju zunanje ministrice Tanje Fajon v enem izmed domačih vodilnih časnikov me v tem smislu, v delu ki se dotika te drame, razočara in žalosti. Pa ja, si mislim, da je prebrala ali slišala Lipuščka, Devetaka, Beblerja, Ferfilo, Turka, Mastnaka, Hribarjevo, pa ne samo Gabrijelčiča, Sobana, Logarja in Volka?! Da ne govorim o tujih virih. Koga sploh ima v strateškem svetu, ki ji svetuje tako kot ji?

Glavno sporočilo intervjuja, da smo »pri obsodbi ruske agresije na Ukrajino z opozicijo na isti strani«.   Ja no, kako odkritje?! Ni ga človeka pri nas, po mojem, mislim na človeka z zdravo pametjo, ki te zločinske nespodobnosti ne bi obsojal. Tudi najbolj strogi kritiki odnosa vlade in ministrstva do te krize obsojamo to kar je Putin zaukazal in počne! Težava ni v tem, da ne bi bilo enotnosti pri obsodbi, razlikujemo se pa pri ocenah kaj storiti, da se s to vojno, s tem pobijanjem in uničevanjem čimprej odneha in pa tudi, kar ni nepomembno, pri razumevanju geneze te tragedije.

Da, agresija je nesprejemljiva, krši vse mednarodne obveze, posega v ozemeljsko celovitost države in Slovenija – pravi ministrica – ne bo nikoli privolila v to, da nekdo s silo ter orožjem zavzame tuje ozemlje. Tako je prav, a se tega vsakič ne držimo. Privolili smo in celo podpirali ameriško-britansko agresijo na Irak 2003, ki je kršila vse mednarodne obveze, posegla v ozemeljsko celovitost države in to celo z pred očmi sveta razkritimi lažmi.

Rekla boš, Tanja, takrat Slovenije nismo vodili mi, bili so drugi časi, a sprejela si z vsemi častmi, celo povabila, Tonyja Blaira na zadnji Blejski strateški forum, vedoč da je bil, skupaj s takratnim predsednikom ZDA, Georgom Bushem mlajšim, sokreator one vojne. Kaj porečeš o Afganistanu, pa, če smo bolj aktualni in zremo k napovedim starega-novega premiera, Netanyahuja, o Izraelu, ki s soglasjem, glasnim ali tihim, ZDA in tudi Evrope, že celo večnost s silo vojaške premoči zaseda in naseljuje palestinska ozemlja, pa s to državo imamo dokaj normalne, celo prijateljske odnose?!

A najbolj nepoučeno, če mi je dovoljeno, »prosto po Stoltenbergu«, izzveni odgovor na vprašanje ali Zahod nosi krivdo za to vojno? »Če bi gledali zgodovino, se je začelo leta 2014 z nezakonito priključitvijo Krima, morda še prej. Takrat se Zahod verjetno ni odzval tako, kot bi se moral, zgodba je šla naprej.« - konec citata. A je to nekaj kar prepriča, kar pije vodo, kot temu pravimo? Da, Tanja, poglejmo zgodovino, toda še bolj nazaj, ko si je Nato začela prisvajati ozemlja, ki jih je do razpada pokrival Varšavski pakt in se tako vse bolj bližala naslednici Sovjetske zveze, Ruski federaciji, ki je v tem približevanju uvidela grožnjo lastni varnosti. Rekla boš, da je bila to posledica suverenih odločitev posamičnih držav vzhodnega avtoritarnega zavezništva, da preidejo k demokratičnemu zahodnemu. Drži, a so se s tem rušila ravnovesja moči - dogovorjena varnostna arhitektura Evrope! - ki so veljala med najmočnejšima jedrskima blokoma od konca druge svetovne vojne pa vse do padca Berlinskega zidu. In celo sami vodilni ameriški strategi ter diplomati so opozarjali, da je bila širitev zavezništva Natova največja strateška napaka, ker je silila k vojni z Rusijo. Pa tudi če ne sežemo toliko nazaj. Pred letom dni je Putin, preden bi se podal na ta krvavi pohod, zahteval od Zahoda varnostna jamstva za Rusijo in implementacijo minskih sporazumov za Donbas. A se ti zdi prav, Tanja, da smo mu tudi mi, preko ust generalnega sekretarja Nata, zabrusili odločen »ni govora!«? Da, krivi smo tudi mi, kot del Zahoda, da se v Ukrajini umira in da zaradi posledic te vojne in našega neprimernega odzivanja nanjo, trpimo tudi ostali Evropejci.