Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«

Evropski balast pri iskanju miru

 

Si evropski voditelji res želijo konca vojne v Ukrajini?

Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor DA… TODA – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. »Nič o Ukrajini brez Ukrajine!«, je moto  ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, TODA - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postala bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.

Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela stopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno da je bil dober mesec pred njo naslovil ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji Minskih sporazumov o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata, Stoltenberg grobo zavrnila.

Vojna traja že pol četrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21% ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijardam evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem, še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo na stotine tisočih, umrli civilisti na desetine tisočih, razdejanje na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko 4 milijone Ukrajincev se potepa po Evropi in svetu, večina brez namere da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic scientist nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne, ali apokalipse, prvič nastavljena 1947 leta, na začetku hladne vojne.

Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo odraščanja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.

Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po 7 mesecih vladanja  ni ratalo je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nihče si v resnici ne želi miru in zagrozil, da se bodo s te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima stranema in Evropi.

A slednja, ki že od samega začetka konflikta ni dojela zakaj se je bil zgodil, še manj kako bi naj z njim upravljala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal Kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022 v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenj ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.

Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi, sprejeli karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – »Nič o Ukrajini brez Ukrajine… in Evrope!« - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanjin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala Evropa!