http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/o-azilnem-pravu-ndash-da-o-morali-ne-izgubljamo-besed.html
O azilnem pravu – da o morali ne izgubljamo besed …. Odziv
S spoštovanim mag. Matevžem Krivicem sva
nazadnje polemizirala ob mojem pozivu slovenskemu sodstvu k večji usklajenosti,
tam sredi januarja. Očital mi je nizko pravno kulturo, pri čemer sam priznam,
da sem faliran študent prava, ki se je o pravu, vsaj malce seveda, podučil šele
v kasnejših 15 letih, kolikor je sedel v klopeh Državnega zbora in Evropskega
parlamenta, hudo demagogijo in totalno zgrešeno razmišljanje o domnevni potrebi
po večjem sozvočju med vsemi instancami in organi pravosodnega ustroja. Zato,
da bi sodbe ne padale, kot fige z drevesa, ko jih ne pobiraš, kar se je začelo
prepogosto dogajati v naši ljubi deželi. In o tem teče danes strokovno-politična
in širša javna razprava bodisi v samih sodnih vrstah, bodisi v parlamentu,
bodisi v medijih. In vsi, razen tistih, ki radi demonstrirajo pred sodno palačo
v Ljubljani in si prizadevajo z nje odnesti Maslešo, Fišerja in ostale sodnike
ter tožilce, ki so se kadarkoli dotaknili njihovega vodje, oziroma sodstvo kar
lustrirat in ga podredit svojim političnim ambicijam, govorijo na glas o
potrebi do dodatnega usposabljanja sodnic in sodnikov in tudi o nujnosti večje
usklajenosti med njimi in njihovimi izreki sodb, ker da preštevilno razveljavljanje,
vračanje v prvotne obravnave in zastaranje le teh ne prispevajo k zaupanju
javnosti v pravni sistem in pravno državo. Obratno. Se absolutno strinjam!
Torej, dragi Krivic, moj januarski poziv, ki je šel v to smer, vendarle ni bi
tako idiotski, mar ne?
Toliko o takratni polemiki. Se pa v celoti
strinjam z magistrom o tem kar je napisal v včerajšnjem Delu pod gornjim
naslovom. Ter dodajam, ne da bi uhajal v pesnitve na družbenih omrežjih in
drugih medijih, pro et contra sprejemanju
migrantov, da če drži to, da bo skupinica sirijskih prebežnikov, ki jih je naša
policija prijela ob nezakonitem vstopu v slovensko ozemlje, pri Lendavi, in jih
začasno namestila v Postojno, vrnjena tam od koder so prišli, to je na Madžarsko,
je Slovenija že na začetku padla na izpitu iz razumevanja, dojemanja in odzivanja
na izziv, ki ga predstavlja ta novodobna selitev narodov.
Zgražali smo se nad prizori s srbsko-madžarske
meje in iz glavne železniške postaje v Budimpešti, obsojali grobost madžarske
policije in politiko Orbanove vlade, uperjena k preganjanju oz. zavračanju migrantov,
Cerar in njegove pristojne ministrice so zagotavljali da bodo pri nas ti ljudje
sprejeti povsem drugače, z odprtimi rokami, da obstajajo plani za njihovo
oskrbo in namestitev v kolikor bi želeli ostati z nami, oziroma asistenco ob
tranzitu k drugim destinacijam, a namesto da bi tem 14 Sirijcem pomagali
nadaljevati pot proti Avstriji in naprej do Nemčije, kamor si želijo, bi jih
naj vrnili v državo, ki jih noče in maltretira? Mejo so prestopili nezakonito?
Ne dvomim, a enako trdijo Madžari, ko gradijo 4 metre visoki zid na meji s
Srbijo, pa naj bi ga tudi s Hrvaško, in pravijo da so zakonite poti le preko mejnih
prehodov ter da z bodečo žico in zidom varujejo Schengensko mejo. Torej vse ok,
bi lahko rekli, tako za Madžare kot za nas?! A temu ni tako! Mase prebežnikov
iz vojnih območji Sirije, Iraka, Afganistana in še kod, ki so ubrale pot na
kopnem proti domnevno obljubljenim deželam srednje in severne Evrope, kjer vsaj
vojne ni, so šli od doma le s kako cunjo in nekaj prihranjenega denarja,
večinoma brez ustreznih dokumentov, viz in drugih dokazil o obstoju in pravici
do gibanja. Korakajo po avtocestah ali se tlačijo v vozilih tihotapcev in,
srečnejši, v vlakih ne da bi se spraševali ali bo njihov prehod iz države v
državo zakonit ali ne, ampak le z upanjem, da jim bodo civilizirani Evropejci
pomagali in da bodo s čim manj mukami prispeli na cilj. To jim je edina želja,
zanjo so tvegali in še tvegajo življenje, svoje in svojih najdražjih, ki so jih
vzeli s seboj. In ko naletijo na dobre ljudi, kot se je zgodilo v Srbiji, kjer
so se tako državni organi kot domačini izkazali po dobrosrčnosti in humanosti,
za razliko od makedonskih in kasneje tudi madžarskih oblasti, se jim prikaže
pred tv kamerami nasmeh hvaležnosti in radosti, ko pa jih policisti odrivajo,
tepejo in celo novinarka spotika in brca, se na njihovih obrazih slika vsa
drama njihovega življenja.
Pridružujem se pozivu naših nevladnih in drugih
humanitarnih organizaciji vladi in Ministrstvu za notranje zadeve, da naj
omenjene štirinajst sirijske begunce s
Postojne napotijo naprej v Avstrijo, oz. Nemčijo, ne pa nazaj na Madžarsko.
Morda še to. Preuranjeno je zapisovati tako pri
nas kot v Bruslju število migrantov, ki bi jih naj prevzela, nastanila in
oskrbela Slovenija. Baje cca tisoč dvesto. Šele ko se bo ta val ustavil, ali
vsaj umiril, ko ne bodo ti ljudje več bežali s svojih domov, bo mogoče prešteti
vse in doreči koliko bo vsaka članica Evropske unije, z onimi iz Višegrajske
skupine vred, sicer naj gredo ven s te skupnosti, ali naj bodo ustrezno sankcionirane, dolžna sprejeti. Ker
da se vse to dogaja niso krive le ZDA. Tudi EU je prispevala svoj delež ko je
podprla Busheve laži ob napadu na Irak in pri strmoglavljenju Sadama Huseina.
Ostali diktatorji, ki so padali, so bili le nadaljevanje te iste, neokolonialne
politike.
Ja, in mi? Slovenija? Stali smo zraven, z
Ruplovim podpisom na Vilensko izjavo, celo aktivno in torej soodgovorno!
,
