Poimenovanju po Pučniku tudi v EP

KJE SI TANJA?

Ni kaj… EPPjevci v Evropskem parlamentu znajo in poskrbet za svoje. Danes so, ob prisotnosti našega predsednika republike Pahorja in predsednika parlamenta Taianija, eno od konferenčnih sob poimenovali po Jožetu Pučniku in preminulega voditelja »slovenske pomladi« postavili tako ob bok velikim evropskim državnikom, kot sta pri kancler zahodne Nemčije Konrad Adenauer in britanski premier v času 2.svetovne vojne Winston Churchill.

Pobudnik te geste, ki sovpada s 15.obletnico smrti doktor Pučnika, poslanec SDS Milan Zver. Ni manjkal, seveda, Janez Janša.

Pučnik je sicer edina osebnost v novejši zgodovini slovenskega naroda, ki ji je zunaj Slovenije posvečena takšna čast, je izpostavil Pahor ter poudaril, da ga navdajata zanos in ponos ob enkratnem in posebnem dogodku, ko evropska dvorana dobiva ime po nestorju slovenske države.

Do tu vse lepo in prav, toda se mi ob tem poraja vprašanje, kako da ob vseh protagonistih in tvorcih naše nove, neodvisne države, le dr. Pučniku posvečamo tolikšno čast. Vodil je »slovensko pomlad«, spodbudil proces osamosvajanja in nove demokracije v Sloveniji, če hočemo, a kakih posebnih državniških funkciji nikoli ni imel, tudi ko je kandidiral za predsednika republike večine volivk in volivcev ni prepričal. In vodenje javnih zadev pomeni prevzemanje odgovornosti.

Pučniku je bilo to prihranjeno, zato postavitev ob bok Adenauerju in Churchillu mi izzveni nekoliko pretirano in nezasluženo, z vsem spoštovanjem do njegove osebe in vloge.

A mu nismo že namenili naše osrednje letališče? In kdo je vodil pogajanja z zvezno vlado in dosegel, da se je vojna za osamosvojitev končala le po desetih dneh in z relativno majhno škodo, zlasti v primerjavi v vojnami na ostalih tleh bivše SFRJ? Le narod je Milanu Kučanu, z dvakratno izvolitvijo na čelu republike, priznal zasluge, ki jih je imel za preporod in preživetje države. Pučnikovi častilci nikoli.

Kaj pa nesporna vloga, kot predsednik tako vlade kot republike, zlasti ob včlanjevanju v EU, preminulega dr. Janeza Drnovška. Če Janša & company ne prebavijo Kučana, ker svoj čas tudi predsednik Zveze komunistov Slovenije, tega ne morejo pripisati Drnovšku. A ne Kučanu, ne Drnovšku nobeno posebno državniško ali evropsko posvetilo, po njiju nobeno odmevno poimenovanje.

Zato, kje si Tanja…Fajon? Kje ste Socialist & Democrats? Ali Ivo Vajgl in Igor Šoltes, ki verjamem, da enako priznajo in cenijo figuri in delo Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Kot sem dejal v uvodu. Ni kaj, naši člani Evropske ljudske stranke so zagotovo veliko bolj dejavni in uspešni pri lobiranju znotraj najmočnejše politične družine v Evropskem parlamentu in tudi, seveda, Evropski komisiji. Vsaka jim čast, a obenem graja, ker se enako ne potrudijo, ko gre za odnos vodilnih EPPjevcev z Jean Claude Junkerjem na čelu, do načela vladavine prava, konkretno do vprašanja implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Zagreb vztrajno zavrača. Če bi bili tako dejavni in uspešni tudi pri tem, nam danes ne bi bilo potrebno poiskati pravico na evropskem sodišču.

Juncker naj se upokoji!

Juncker bi najbolj koristil eVROPI če bi se upokojil

priznajmo si, levi in desni, da je bilo prejšnje vodenje izvršilnega organa Evropske unije, v mandatu Portugalca Jose Manuela Barrosa, veliko uspešnejše od sedanjega, ko na čelu Evropske komisije sedi Luksemburžan Jean-Claude Juncker. Resda begunsko-migrantske krize in Donalda Trumpa še ni bilo, a bili so drugi in za njegov čas nič manj težki izzivi, kot recimo zavrnitev Evropske ustave s strani Nizozemske in Francije 2005, ki jo je nadomestila Lizbonska pogodba, ter še hujši, ekonomsko-finančna kriza 2008 ter težave evra.

Ni mu bilo lahko, a je vse to zmogel preveslati in predati EU v relativno dobri kondiciji 2014 nasledniku, ki je slovel kot ena najbolj karizmatičnih figur na evropskem parketu, kot vodja vlade (Luksemburga) z najdaljšim stažem v kateri koli članici EU in v času omenjene krize kot prvi stalni predsednik Evro-skupine.

Ali se je Jean Claude-Juncker prehitro postaral, sicer je v letih še polne modrosti (64), ali ne živi zdravega življenja, dejstvo je, da novi funkciji in novim izzivom ni kos, kot bi od njega pričakovali. Autoritete ima le še toliko, kolikor mu jo voditelji držav članic Unije priznajo. In veliko jih ni, ki bi bili do Junckerja tako vljudni. Naši, recimo, vse do danes, ko so končno na glas povedali, sicer posredno, to kar bi mu morali že zdavnaj. Predsednik Republike Pahor: »Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da bi se postavila na stran evropskega in mednarodnega prava ter tako dala jasen signal, da je sporazume in odločitve sodišča potrebno spoštovati,«, predsednik vlade, dr. Cerar: »EK je varuhinja pogodb. V tem primeru je politika prevladala nad pravom.« in v enakem tonu tudi predsednik Državnega zbora, dr. Brglez.

In če jih je vse bolj kontroverzni vodja Evropske komisije slišal, veliko ljubčkanja na naslednjih srečanjih ne bo več. In prav je tako.

Še nekoliko razumem njegovo vedenje vezano na politično pripadnost, to, da se kolegom premierjem iz iste ali sorodne politične opcije noče zameriti, da jim gre kolikor lahko na roko, zato Orban in ostali EPPjevci počnejo to kar jim najbolj ustreza (sesuvanje načela solidarnosti pri razporejanju azilantov in prevzemanju bremen migrantske drame je najbolj evidenten znak tega početja), ne razumem pa, da ne premore neke bolj načelne drže, ko gre za očitno obrambo vladavine prava, oz. načela spoštovanja evropskega in mednarodnega prava.

Kako si drzne izjaviti v Evropskem parlamentu, potem ko je že potekel rok za implementacijo arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško in je Slovenija svoj del naloge v celoti opravila, »da gre za dvostranski problem, ki ga je nujno rešiti na dvostranski ravni« ter da »je Komisija ponudila pomoč a da nobena država še ni posegla po njej«?!

Slovenija je skorajda že moledovala po tej intervenciji, zaprosila je sedaj Komisijo samo, da prevzame tožbo zoper Hrvaško za kršitev pravnega reda EU na Evropsko sodišče v Luksemburgu in znova nič. Ne le to, Juncker je celo napovedal, da pod njegovim vodenjem Komisije ne bo več sprejemanja novih kandidatk v članstvo EU če ne bodo prej imele jasno in formalno definirane meje, s čimer je dal gromozanski adut v rokah Hrvaške, ki bo lahko izsiljevala Srbijo, Bosno-Hercegovino in Črno goro, s katerimi ima vrsto odprtih tovrstnih vprašanj,  z rešitvami, ki bodo njej po godu. A se pri tem skriva tudi velika nevarnost razplamtevanja novih nacionalizmov in konfliktov v tem prostoru.

No, slovenska Vlada je primorana sedaj vložiti sama tožbo na Sodišče EU in zanimivo bo videti, ali lovke EPP politike niso morda prodrle tudi skozi njegovih vrat. Medtem pa bi veljalo pozvati evroposlanca iz slovenskih koalicijskih strank, Tanjo Fajon in Ivo Vaigla ter tudi Igorja Šoltesa, naj javno pobarajo Junckerja glede te njegove nedostojne in nesprejemljive drže, zlasti ob mnenju pravne službe EK.

Referendum o članstvu v NATO naj bo!

NATO, KAMEN SPOTIKE PRI OBLIKOVANJU LEVO-SREDINSKE VLADE

Ob vseh kombinatorikah, ki se te dni vrtijo okoli vprašanja oblikovanja nove slovenske vlade dobiva članstvo v zvezo NATO poseben pomen.

Če prvouvrščeni na nedavnih volitvah Janez Janša, oziroma SDS, z njim ali s kom drugim na premierskem položaju, ne bo zbral potrebno število podpornih poslank in poslancev – in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih dajale pred in po glasovanju o tem da z Janševo stranko že programsko, ne le personalno, ne morejo sodelovati, se bo to zgodilo – bo druga priložnost ponujena drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se že na to pripravlja z vrsto pogovorov s potencialnimi partnerji, oziroma z ostalimi levosredinskimi prvaki in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo ratala formula petih levosredinskih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) + NSi, brez Levice, ker da preveč ekstremna za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar petimi, torej močno prevladujočimi, levosredinci. Tako da bo moral Šarec povabiti, hočeš nočeš, Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena pri kateri bodo morali popustili ne Levica, ampak vsi ostali: članstvo v NATO. No, ne trdim, da morajo Šarec, Židan, Cerar, Erjavec (?) in Bratuškova pristati na umik iz zavezništva, bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše referendum in po 15 letih od onega, ki je z 66% določil naš vstop v to druščino preveri voljo naroda.

SDjevci izpostavljajo med svojimi prioritetami prizadevanja za večjo varnost, ker da samo v njej lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda vprašajmo se, ali nam članstvo v Severno-atlantsko zavezništvo zagotavlja to varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica NATA? Sam si dovolim oceno, da ne, še več, da bi nas nevtralni status odvrnil od mnogih tveganj, ki nam to članstvo prinaša, zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd…) in že same pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker ostanek kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec predvsem ameriške vojaške tehnologije.

Bil sem proti temu članstvu že 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda v luči spremembe pri vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik, s svojo »America first and only America first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji zamisli in da bo storil vse, za ceno tudi globalne destabilizacije, da to uresniči (umik iz Pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske vojne s polovico sveta itd…). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi NATO, z nami vred.

Združenemu Kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo da bo svoje interese zagotavljalo lažje in bolje izven te družine. Ali bo res tako, ali obratno bo pokazal čas. Vsekakor taka ločitev, kot kažejo pogajanja, je izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od Zveze NATO pa je po mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se obveze o čim prejšnjem zagotavljanju 2% BDP, ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za katere bi sami ocenili da nam ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in ostalim, ne blokovsko opredeljenim svetom. Kdo bi naj nam grozil če bi bili, tako kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice NATA?

Skratka, možno je seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pravici naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.