lunedì 11 maggio 2020

Možina in Petrič za skupaj!


Dr. Petrič, nesporna avtoriteta?

Dr. Ernest Petrič pri Jožetu Možini. »Nesporna avtoriteta v slovenskem prostoru, kar daje njegovim pogledom in vrednotenju sedanjih razmer - ga predstavi avtor in voditelj nedeljskega »Intervjuja« - posebno težo.
Mah, pomislim, ali je res temu tako?! Poznamo ga že dolgo in četudi dober poznavalec mnogega z bogato zgodovino še v prejšnjem,  jugoslovanskem režimu, pa profesor, diplomat, ustavni sodnik in danes svetovalec predsednika Republike, njegova pogosta modrovanja me malokdaj prepričajo.
Ima se za levičarja, pa se takoj spomnim, ko se je Janez Janša razglašal za vodilnega socialnega demokrata v Sloveniji, a ga kot takega Evropska Socialna Demokracija ni prepoznala in še manj sprejela, oziroma se vanjo bojda sam ni videl in takrat tudi zamenjal ime svoje stranke ter kasneje pristal v Evropsko ljudsko stranko z vse bolj vztrajnim spogledovanjem, v zadnjih časih, z njeno ekstremno desnico.
Pa tudi sicer, od kdaj Možina vabi k sebi »levičarje«? Je probal kdaj s Kučanom, Kocjančičem ali povsem sredinsko usmerjenim Danilom Turkom? Enkrat nisem zasledil gosta, ki bi bil kritičen do Janeza Janše. Tako, da tudi tokrat, od »levičarja« Petriča nisem česa takega pričakoval. Navsezadnje je sam navijal za to, da bi že od začetka mandata vlado vodil prvak SDS, ker da relativni zmagovalec volitev, in okregal sedanje opozicijske stranke, ker niso hotele z njim v koalicijo.
In me dr. Petrič ni presenetil. Pohvalil je sedanjo vlado, ki da je »navkljub zamudam prejšnje« - povsem je prevzel tezo Janeza Janše - stopila na pot uspešnega spopada z epidemijo, za kar »prejemamo komplimente z vseh strani«. Da je Šarčeva ekipa vzpostavila zdravstveni nadzor na mejah, zaprla šole in domove za starejše, prepovedala Bocellijev koncert v Ljubljani, ki je bil po besedah »vladnega« Milana Kreka, sedanjega predstojnika Nacionalnega Inštituta za javno zdravje, ključni ukrep, ki je preprečil, da bi prišlo do katastrofe, ter storila vse kar je v tistem trenutku svetoval NIJZ, s čimer je tlakovala naslednici sedanje uspehe, Pahorjev svetovalec ne priznava.
Skrbi pa ga »tendenca, da bi probleme reševali na ulici«, pri čemer nedavno protestno kolesarjenje povezuje s poročanjem medijev o sumljivih vladnih poslih z zaščitno medicinsko opremo in prizadevanjem raziskovalnih novinarjev, ki te nečednosti razkrivajo, pripisuje »medijski linč«, »medijski stampedo« s »prevratniškimi nameni«, kar bi naj predstavljalo - pravi - največjo nevarnost za demokracijo, ki da deluje dobro če vlada red in se spoštujejo pravila.
Tudi sam sem zagovornik reda in pravil a le, če so vzpostavljeni na spodoben, konsensualen, dogovorjen, do pravic vseh spoštljiv in skrben način. Zato dr. Petriču vprašanje: je vse to kar počne g. Janša s svojim timom spodobno, neproblematično, skladno z največjimi standardi demokracije? Nobenega zadržka ali vsaj pomisleka do bliskovitih kadrovskih zamenjav na čelu Policije in SV v času, ko sta oba organa potrebovala maksimalno stabilnost in trdnost? Bila se je pravkar začela pandemija. In enako velja za SOVO in NIJZ? Kaj pa vztrajanje pri dodeljevanju policijskih pooblastil voski in pa sramotilna »depeša« Svetu Evrope o medijih v Sloveniji, najnovejši dopis zunanjega ministra, ki pred EU obračunava s sodstvom ter napad premiera na vodilnega pri Svetovni zdravstveni organizaciji usklajeno z ameriškim predsednikom a povsem razglašeno z EU? In nenazadnje, kaj pravite o zamenjavi direktorja Nacionalnega preiskovalnega Urada v trenutku, ko napove, da je sprožena preiskava in da so zbrani vsi relevantni dokazi glede sumljivih dobav medicinske opreme?
No ja, da ne pozabim: Mojca Šetinc Pašek je napovedala pritožbo na Ustavno sodišče po sodbi Vrhovnega, da Janez Janša z žaljivim tvitom izpred nekaj let na njen račun in na račun kolegice Evgenije Carl, s katerim ju je označil za »odsluženi prostitutki«, ni storil nič tako hudega, da bi bil sankcioniran. Kaj pravite? Da, tudi kot nekdanji ustavni sodnik. Je vse našteto ok? Če je temu tako, je nespornost Vaše avtoritete na zelo majavih nogah, pa brez zamere.

Se pa še vedno sprašujem, ali predsednik Republike sledi vašim nasvetom in se zato na vse navedene in druge packarije ne odziva, ali se odloča samostojno? Kakorkoli že, je vse to žalostno!




"Pripovedujem svoje življenje"

Pubblicato da alle Nessun commento:
Etichette:

giovedì 7 maggio 2020

Napisal za soborno prilogo Večera



70. rojstni dan Evropske Unije

Ko se je Evropska skupnost ja jeklo in premog rojevala sem bil jaz že shodil in prihajal s staršema iz rojstnega Pulja v Koper. Še nekaj let bi minilo, da bi tam po 60ih, ko je oče kupil prvi televizor, slišal za neko Evropsko gospodarsko skupnost, ki je povezovala del celine a v kateri nas (Jugoslavije) ni bilo. Na gimnaziji je bilo o tem že nekaj več govora. Tudi zato, ker smo ob meji z Italijo in zavoljo poznavanja italijanščine spremljali pogosteje italijanske tv programe in slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi s povezavo, oziroma integracijo evropskih držav preprečil nadaljnje vojne v Evropi, zlasti med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni protagonistki tako prvega kot drugega svetovnega konflikta. Članstvo v Evropski gospodarski skupnosti je v naslednjih letih zraslo iz 6 na 12 članic, od tu tudi število rumenih zvezdic v krogu na modri zastavi sedanje Evropske Unije, ki pa nastane z Maahtrichtsko pogodbo 1992 in pridobi leto kasneje še 3 članice. Medtem v že razpadli Jugoslaviji divja vojna, najbolj krvava v Bosni in Hercegovini, Slovenija je že leto dni osamosvojena in neodvisna, suverena članica mednarodne skupnosti in si kot taka prizadeva povezati se z EU, vstopiti vanjo, ker pojem miru, svobode, demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin, vzajemnosti, blaginje in družbenega napredka.
In prizadevanja obrodijo. 2004, skupaj z drugimi 9 državami predvsem iz vzhodne Evrope, Slovenija postane polnopravna članica Evropske Unije, ki šteje tako po novem 25 članic. 3 leta kasneje vstopita Romunija in Bolgarija ter 2013 še Hrvaška, a 2020 odide Združeno Kraljestvo.
27 članic torej šteje danes EU in to v njenem najbolj občutljivem, rekel bi kar usodnem času. Brexit, kot vrhunski produkt nacionalizma, je odnesel eno njenih najpomembnejših članic, tovrstne tendence se pojavljajo tudi drugod - Salvini v Italiji že agitira k odhodu -, pravila in vrednote na katerih je skupnost ustanovljena in utemeljena, se vse bolj zrelativizirajo, naj pogosteje v mlajših, vzhodnih članicah, kar mi pove, da je bil »veliki pok« 2004, oziroma enkratna vstopnica 10 držav, z nami vred, ne najbolj posrečena poteza. Zakaj tako mnenje? Ker določene družbene skupnosti, morda zaradi dolgoletne izpostavljenosti sovjetskemu jarmu, niso bile dovolj dozorele za preklop v povsem drugačno ureditev in predvsem miselnost. Najbolj povedna je v tem smislu Višegrajska skupina, kateri se naša sedanja vlada vse bolj približuje. A da je temu tako nosijo dober del odgovornosti tudi ustanovne in druge stare članice, Nemčija in primis s svojimi poslovnimi, finančnimi in bančnimi interesi, ki jih malo kdaj vodi princip solidarnosti.
In predvsem na solidarnosti so se začeli temelji EU krhati. Finančna huda kriza na prelomu prejšnjega desetletja, prej in potem migrantska, ko namesto da bi se določale poštene kvote razporejanja in sprejemanja beguncev, so se začele dvigovati žice, ograje in meje. Grčija in Italija sta pri obeh krizah največ stradali in še vedno stradata. Sedaj pa še zdravstvena s pandemijo Covida-19 in znova solidarnost med članicami le za vzorec.
Ko sem postal član Evropskega parlamenta, sicer le 10 mesecev, potem ko sem nasledil Boruta Pahorja, ki se je vrnil domov in prevzel vlado, 2008, teh kriz ni bilo, niti na vidiku ne, in osnovna preokupacija moja in od ostalih 6 kolegic in kolegov iz Slovenije je bila meja s Hrvaško in članstvo slednje v EU, DA ali NE. Kot predlagatelj arbitraže že 2004 v Državnem zboru, ki jo pač naša vlada ni sprejela, sem nanjo vztrajal in edini od sedmerice obsodil našo blokado hrvaških pogajanj z Unijo, kar je seveda pomenilo konec moje politične kariere. Se pa je kmalu videlo da brez arbitraže ni šlo in danes obsojam Hrvaško, ki zavrača njen izid.
Ostala moja prizadevanja v Bruslju in Strasbourgu zlasti v okviru skupine Socialistov in Demokratov so se bolj nanašala na priznanje Palestine in na razmišljanja, ki bi kasneje dozorela v pobudo ICAN in na pogodbo OZN o propovedi jedrskega orožja, kako do sveta brez te grožnje. Slovenije še danes ni med podporniki te ideje in z Janševo vlado, ki se najraje spogleduje z Orbanovo na Madžarskem in s Trumpovo administracijo v ZDA, se od nje vse bolj odmikamo. In odmikamo se žal tudi iz samega jedra Evropske Unije.



"Pripovedujem svoje življenje"

Pubblicato da alle Nessun commento:
Etichette:
Iscriviti a: Post (Atom)