Napisal za soborno prilogo Večera

70. rojstni dan Evropske Unije

Ko se je Evropska skupnost ja jeklo in premog rojevala sem bil jaz že shodil in prihajal s staršema iz rojstnega Pulja v Koper. Še nekaj let bi minilo, da bi tam po 60ih, ko je oče kupil prvi televizor, slišal za neko Evropsko gospodarsko skupnost, ki je povezovala del celine a v kateri nas (Jugoslavije) ni bilo. Na gimnaziji je bilo o tem že nekaj več govora. Tudi zato, ker smo ob meji z Italijo in zavoljo poznavanja italijanščine spremljali pogosteje italijanske tv programe in slišali o Robertu Schumanu ter o njegovi želji, da bi s povezavo, oziroma integracijo evropskih držav preprečil nadaljnje vojne v Evropi, zlasti med Francijo in Nemčijo, ki sta bili glavni protagonistki tako prvega kot drugega svetovnega konflikta. Članstvo v Evropski gospodarski skupnosti je v naslednjih letih zraslo iz 6 na 12 članic, od tu tudi število rumenih zvezdic v krogu na modri zastavi sedanje Evropske Unije, ki pa nastane z Maahtrichtsko pogodbo 1992 in pridobi leto kasneje še 3 članice. Medtem v že razpadli Jugoslaviji divja vojna, najbolj krvava v Bosni in Hercegovini, Slovenija je že leto dni osamosvojena in neodvisna, suverena članica mednarodne skupnosti in si kot taka prizadeva povezati se z EU, vstopiti vanjo, ker pojem miru, svobode, demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin, vzajemnosti, blaginje in družbenega napredka.

In prizadevanja obrodijo. 2004, skupaj z drugimi 9 državami predvsem iz vzhodne Evrope, Slovenija postane polnopravna članica Evropske Unije, ki šteje tako po novem 25 članic. 3 leta kasneje vstopita Romunija in Bolgarija ter 2013 še Hrvaška, a 2020 odide Združeno Kraljestvo.

27 članic torej šteje danes EU in to v njenem najbolj občutljivem, rekel bi kar usodnem času. Brexit, kot vrhunski produkt nacionalizma, je odnesel eno njenih najpomembnejših članic, tovrstne tendence se pojavljajo tudi drugod - Salvini v Italiji že agitira k odhodu -, pravila in vrednote na katerih je skupnost ustanovljena in utemeljena, se vse bolj zrelativizirajo, naj pogosteje v mlajših, vzhodnih članicah, kar mi pove, da je bil »veliki pok« 2004, oziroma enkratna vstopnica 10 držav, z nami vred, ne najbolj posrečena poteza. Zakaj tako mnenje? Ker določene družbene skupnosti, morda zaradi dolgoletne izpostavljenosti sovjetskemu jarmu, niso bile dovolj dozorele za preklop v povsem drugačno ureditev in predvsem miselnost. Najbolj povedna je v tem smislu Višegrajska skupina, kateri se naša sedanja vlada vse bolj približuje. A da je temu tako nosijo dober del odgovornosti tudi ustanovne in druge stare članice, Nemčija in primis s svojimi poslovnimi, finančnimi in bančnimi interesi, ki jih malo kdaj vodi princip solidarnosti.

In predvsem na solidarnosti so se začeli temelji EU krhati. Finančna huda kriza na prelomu prejšnjega desetletja, prej in potem migrantska, ko namesto da bi se določale poštene kvote razporejanja in sprejemanja beguncev, so se začele dvigovati žice, ograje in meje. Grčija in Italija sta pri obeh krizah največ stradali in še vedno stradata. Sedaj pa še zdravstvena s pandemijo Covida-19 in znova solidarnost med članicami le za vzorec.

Ko sem postal član Evropskega parlamenta, sicer le 10 mesecev, potem ko sem nasledil Boruta Pahorja, ki se je vrnil domov in prevzel vlado, 2008, teh kriz ni bilo, niti na vidiku ne, in osnovna preokupacija moja in od ostalih 6 kolegic in kolegov iz Slovenije je bila meja s Hrvaško in članstvo slednje v EU, DA ali NE. Kot predlagatelj arbitraže že 2004 v Državnem zboru, ki jo pač naša vlada ni sprejela, sem nanjo vztrajal in edini od sedmerice obsodil našo blokado hrvaških pogajanj z Unijo, kar je seveda pomenilo konec moje politične kariere. Se pa je kmalu videlo da brez arbitraže ni šlo in danes obsojam Hrvaško, ki zavrača njen izid.

Ostala moja prizadevanja v Bruslju in Strasbourgu zlasti v okviru skupine Socialistov in Demokratov so se bolj nanašala na priznanje Palestine in na razmišljanja, ki bi kasneje dozorela v pobudo ICAN in na pogodbo OZN o propovedi jedrskega orožja, kako do sveta brez te grožnje. Slovenije še danes ni med podporniki te ideje in z Janševo vlado, ki se najraje spogleduje z Orbanovo na Madžarskem in s Trumpovo administracijo v ZDA, se od nje vse bolj odmikamo. In odmikamo se žal tudi iz samega jedra Evropske Unije.