Koronavirus nas uči kako živeti drugače od običajnega

Ko bo izredno stanje postalo redno…

Vemo vsi, ali skoraj vsi, skupaj ali vsak pri sebi, da moramo čimprej, kar pomeni že včeraj, ne jutri, pričeti spreminjati vzorce našega vedenja in sicer življenja, če naj omogočimo da bodo prišli do svoje kolikor toliko spodobne starosti tudi naši vnuki in pravnuki, oziroma človeštvu dali dihati še kako stoletje več. Izpustili smo, z uporabo fosilnih goriv, toplogredne pline in postopno segrevanje planeta je tu, kot kaže danes že ireverzibilno. Lahko ta proces le še upočasnimo in podaljšamo, če se odpovemo že takoj premogu, nafti in plinu ter energijo pridobimo iz sonca, vode, vetra. Seveda tudi iz jedrske fuzije, toda tu imamo težavo? Vlada, ki opravlja tekoče posle, in tudi dober del stroke pravita, da brez nje ne bo šlo, da bo v vsakem primeru elektriko treba proizvest in da za naše današnje in še bolj prihodnje energetske potrebe – v industriji, prometu, gospodinjstvih pa še kje - to kar nam lahko dajejo sonce, voda in veter, oz. obnovljivi viri, kot jim pravimo, ne bo dovolj. A problem nukleark, četudi 110% varne, je, kot vemo, to kar puščajo za seboj in ki ni kot vsak drugi odpadek. Smrtno nevarno obsevanje, za človeka in naravo, moraš za dobo stoletji pokopati v, upajoč, neprebojnih sodih globoko v zemljo a tudi zemlja ne zmore vsega. Če se torej odpovemo še fuziji, nam ne preostane drugega kot radikalno zmanjšanje električne potrošnje, ker vsaj za enkrat znanost ni izumila obnovljivega vira iz naštetih treh naravnih ali drugih elementov, ki bi ta manjko pokril. In kako zmanjšati porabo elektrike, ko bi se naj množili njeni uporabniki: toplotne črpalke, električni avti, elektro pogon tudi javnega in pomorskega prometa? Posebna zgodba je letenje na elektriko. Boscarol sicer napoveduje in dokazuje da se da, toda za enkrat je nepredstavljivo, da bi Airbusi s 600 ali samo 200 potniki iz Evrope leteli v New York ali Sydney in obratno v primernem času s fotovoltaiko in akumulatorji.

Kakorkoli že, poraba energije se bo, tako ali drugače, morala zmanjšati in nič ne bo več tako kot je bilo. A kako pridobiti družbeni konsenz za tovrstne reze? Že ko spregovorimo o nameri da bi zgradili še kako hidroelektrarno na Savi ali drugje ter postavili dodatno vetrnico na Volovji Rebri se pobunijo tamkajšnje civilne iniciative, sladkovodni ribiči, kajakaši in ljubitelji krajine in ptic. Da se jim na zameri, oblast umolkne in dovoljenj za umeščanje v prostor in izgradnjo ni. Tako, da še danes in ne ve se do kdaj, bodo obnovljive kapacitete ostale neizkoriščene.

Pa vendar, do tega širšega družbenega konsenza za tem, da jih pričnemo izkoriščati, da postavimo vetrnice in hidrocentrale in povrh še zmanjšamo porabo elektrike, ker bo treba TEŠ6 zapreti in morda tudi NEK, bomo morali čim prej priti.

Zato je situacija, ki nastaja ob kitajskem korona-virusu, na nek način dobrodošla. V soseščini, tudi tam kjer okužb še ni, kot v Furlaniji Julijski Krajini, so preventivno že razglasili izredne razmere, zaprli vrtce, šole, fakultete in druge javne ustanove, preklicali gledališke predstave, omejili možnosti množičnega združevanja v športu ter omejili gibanje, oziroma uvedli nadzor tudi na meji… in se  narod ne punta. V strahu, da ne rečem paniki, na vse to pristaja, se prilagaja, izrednost sprejema, seveda, v veri, da bo trajala le kak teden. No, navaditi se moramo na to, da zavoljo vsaj delne zmage nad podnebnimi spremembami, bo sprejemanje izrednosti moralo nekako postati stalnica, da se bomo morali marsičesa odvaditi in postopoma pristajati na manj potrošniško ali če hočemo razsipniško oz. na bolj skromno življenje. Druge poti ni.

A dodaten problem pri nas je da prevzema oblast stranka, ki nas bo najmanj do naslednjih volitev, odvrnila ali, za mnoge, »obranila« pred opisanimi spremembami, ker preprosto razglaša, da podnebne spremembe niso posledica človeške nespameti, ampak naraven ciklični proces ter mantra radikalnih okoljevarstvenikov. Kako pa bo SDS odgovoril predsednici Evropske komisije, Uršuli Von Der Leyen, ki pričakuje da bo sleherna članica EU prispevala k njenemu New Green Dealu, bomo še videli.

Na obzorju čas lustraciji

Še je čas za premislek…

Drage poslanke in poslanci, ki računate na pozitivni izplen pogajanj vaših strankarskih šefov z Janezom Janšo,

Vam kaj pomeni poziv 75 akademikov, da se naj ne oblikuje vlada z ekstremno desno politično formacijo, ker je to slabo za državo, za njeno demokracijo, za njene vrednote in cilje, ter slabo tudi za Evropsko unijo? Dopuščam odgovor, da vsak ima pravico do svojega mnenja, da pa boste raje prisluhnili pozivu ta prve skupine 22tih intelektualcev, ki je takemu dogovoru naklonjena.

Ok, toda če se malce spustite v vsebino obeh pozivov, videli boste veliko strukturno razliko v argumentiranju ene in druge izbire.

Gospe in gospodje, ki so se prvi oglasili, kličejo k »vključujoči in operativni koaliciji«, ker da bi predčasne volitve le podaljšale »agonijo«, kot ji pravijo, v kateri se je znašla Slovenija po odstopu Marjana Šarca. Sam se in jih sprašujem ali je sistem res v tako hudih krčih in škripcih, da potrebuje takojšnje nadaljevanje vladanja? Ker prave argumentacije o tej domnevni agoniji ni.

Akademiki, vsi z doktorskimi nazivi, kar ni nepomembno, pa nizajo celo vrsto razlogov, zakaj ne vlada z SDSom na čelu. Sam sem twittal, da podpišem vse kar so napisali, da pa dodajam še zame nesprejemljiv in škodljiv odnos g. Janše in njegovih do arbitraže o meji s Hrvaško.

Vaš odgovor je lahko, da profesorji vendarle malce pretiravajo, da smo itak že imeli dve Janševi vladi in se Slovenija ni sesula, oziroma, kot sem zadnjič slišal bivšega kolego iz vrst SDSa, Jožefa Jerovška, da ko je JJ predsedoval Evropskemu svetu so iz Evropske Unije deževale same pohvale. In tudi sedaj prihajajo iz Bruslja, resda  samo iz Evropske ljudske stranke, spodbude Novi Sloveniji, k oblikovanju desne koalicije z SDSom. »Ne zamudite te priložnosti« je Mateju Toninu priporočil nov predsednik EPPja, Donald Tusk.

Toda a se slednji sploh zaveda, da Janševa stranka ni več tisto, kar je morda bila pred leti, še dokaj zmerna članica EPP, da se je, odkar ni več na oblasti in še posebej odkar je njen predsednik preživel nekaj časa na Dobu, premaknila precej bolj na desno, če podpira početja Viktorja Orbana in nasprotuje temu, da bi ga Evropska ljudska stranka izločila iz njenih vrst. A ni sama nekdanja predsednica NSi, evroposlanka EPP, Ljudmila Novak, posvarila na škodo, ki jo dela (zmerni) desnici JJ?

Slišim z vaših ust, da koalicija bo le če ne bo ideologije in bodo dogovorjene konkretne izboljšave sistema: skrajšanje čakalnih vrst, novi domovi za ostarele, spodbudnejša davčna politika za gospodarstvo in še kaj. A kar se že dogaja v času dogovarjanja, kar počnejo in pišejo gospodje iz SDS, napoveduje vse nekaj drugega, kar takoj prikliče utemeljenost opozoril akademikov: napad Žana Mahniča na vodstvo Policije, grožnja z ovadbo in odstavitvijo direktorice Tatjane Bobnar, Janševa takojšnja podpora svojemu varovancu ter ponavljajoča njegova obtoževanja na račun direktorja Nacionalnega preiskovalnega urada, Darka Muženiča, zlasti v zvezi s tako imenovano afero pranja iranske milijarde na NLB, kažejo na to kar si je vsa ta leta Janša sam očital – na lustracijo, ki je ni še Demosova oblast opravila. Na udaru cela vrsta državnih organov in medijev, poleg policije, pričakujmo tudi v pravosodju, tožilskih vrstah in še kje, kjer naj bi še imeli vpliv, po njegovem, »strici iz ozadja«, oz. po novi skovanki, »globoka država«. Adijo neodvisnost sodstva, policije, vojske, univerz, medijev…Za slednje bivši poslanec Vinko Gorenak pravi, da ker jih je treba uravnotežiti, bo potrebno dodati nekaj na desno in ukiniti nekaj na levo…

A se vam, spoštovani Počivalšek, Pivčeva in Tonin, ne prižge rdeči alarm? Pa je tu še vse ostalo za kar ste se v Šarčevi vladi zavzemali in bo zdaj odpadlo: preferenčni glas (No, DeSUS ne sodi zraven), ohranitev javnega zdravstva in javnega šolstva, priprava še bolj ambicioznega Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta, ki ga treba dokončati in odposlati v Bruselj, pa vztrajanje na implementaciji arbitraže o meji ter na spoštovanju vrednot NOB… In ne nazadnje, se vam zdi prav, da podporno infrastrukturo SDSa, zlasti medijsko, financira Viktor Orban? A se zavedate odgovornosti, ki jo prevzemate?  

https://www.dnevnik.si/1042921309

ODGOVOR NA ODZIV KONTRAADMIRALA RENATA PETRIČA

Ali vojsko res potrebujemo? – 5

Spoštovani g. Petrič,

Štejem si v čast, da se je odzval na mojo domnevno provokacijo, za katero naj takoj povem, da ni na to ciljala, da pa naj provokacija bo, če že provocira debato in odzive na to temo, kontraadmiral in svojčas tudi namestnik načelnika Generalštaba Slovenske vojske, ki je vso svoje znanje, svoje sposobnosti in svoje ambicije, že od mladih let, posvetil vojaškemu poklicu. Povsem nasprotno temu kar sem jaz počel, ki zaradi zdravja, še naborništva nisem služil. Torej se klanjam Vašemu vedenju o tem kaj pomeni in čemu služi vojska. In slabo ste me razumeli, če menite da so mi uniforme odvratne, oz. da nanje gledam z »groznim pogledom«. Obratno. Bolj so pisane, bolj so mi všeč.

To čemur ugovarjam je prepričanje in dopovedovanje narodu, da se ta poklic in če hočeva poslanstvo, morata razvijat še dandanes le ali predvsem v smislu obrambe države pred grožnjo potencialne tuje agresije, okupacije, in sicer uporabe sile s ciljem prilaščanja našega ozemlja, ter sodelovanja na mednarodnih misijah, ki naj bi služile zastopanju naših interesov. No, če je v našem interesu ne ujezit Donalda Trumpa, razumem.

Kot sem dejal, nisem bil, nisem in nikoli ne bom vojak niti v prenesenem smislu, ker sem do hierarhiji in slepe poslušnosti vedno imel nek določen odpor. Tudi v nekdanjem sistemu. Reciva da se imam za svobodnega misleca, kakorkoli se moje misli zdijo marsikomu napačne, utopične ali celo nevarne. JJ me je nemalokrat naslovil za izdajalca, ker sem se med osamosvojitveno vojno pogajal z generalom Čadom, kljub temu da je dobro vedel, da sem bil za to zaprošen s strani pristojnih. Ostajam pa prepričan in neomajen mirovnik, ki bo svoje zagovarjal - kot sem se nedavno na nekem shodu somišljenikov v Trstu pošalil - tudi ko bomo primorani sestankovat v protijedrskih zakloniščih!

Ker vas poznam kot zelo odprtega in razumnega človeka, izobraženca tudi onstran uniforme, vas sprašujem, g. Petrič, ali ste res prepričani, da ko bi odšli iz Nata in preoblikovali SV tako kot predlagano že dobrih deset let nazaj s strani vrste priznanih slovenskih intelektualcev, kar sem prenesel v mojem prvem prispevku, bi bili lažji plen vsakomur, ki bi si želel prisvojiti ali deliti našo domovino? Oziroma ali je res pričakovati da si naši sosedje pa še kdo drug to želijo in bi se v to tudi podali? Čemu?

Vam kaj pomeni to, da imamo še ne sredi februarja temperature blizu 15 stopinjam, da vetrolomi danes, žledolomi včeraj, lomastijo po naseljih in gozdovih kot še nikoli prej, da protipoplavne vreče so vse bolj primorani koristiti tudi Pirančani in Izolani, da ne le burja ampak tudi že jugo presega 100 km na uro, da se mariborska Zlata Lisica vse pogosteje seli v Kranjsko Goro, pa če pogledamo malce širše, da tudi v Evropi ekstremne vremenske nevšečnosti začenjamo poimenovati, tako kot v Ameriki ali Aziji tornade, orkane in ciklone? Ne nazadnje, da, kot nas opozarja dr. Bogatajeva, podnebnih sprememb se ne da več ustaviti, le še upočasniti?

To je to kar nas ogroža danes in nas bo še bolj jutri. Celo nevarnosti globalnega jedrskega spopada se ne gre pretirano bati, ker nas bo prej pokončalo podnebje. Seveda, vmes bodo migracije, in tudi verjetni konflikti, ki jih bodo spremljali, in z vsem tem se bomo tudi pri nas soočali, a odziv bo moral biti maksimalno človekoljuben.

Gre torej za to, za soočenje s posledicami vremenskih ekstremov. »Mission«, skorajda »impossible«, za katero se pa moramo vendarle kot družba usposobiti in ustrezno opremiti, vanjo največ investirati in ni populizma v tem, da vidim vse večjo vlogo v policiji, gasilcih, civilno zaščito, gozdarjih, reševalcih, socialnih službah in humanitarcih. Prej kot oklepnike bomo potrebovali protipožarna letala, helikopterje, pontone, reševalna plovila, terenske bolnišnice in vse ostalo kar še sodi zraven reševalnih akciji. Pri vsem tem menim, da je z ustreznim preoblikovanjem in prilagajanjem novim izzivom, največji bazen znanja in moči prav v SV.

Pa ne pozabimo na vojno izpred 29 let. Imeli smo, poleg diplomacije in modrih politikov na vrhu poveljevanja, le Policijo in (lahko oboroženo!) Teritorialno obrambo. Tanki, oklepniki, topovi, lovci, bombniki in bojni helikopterji, JLA niso kaj dosti pomagali.  Pa lep pozdrav

Pismo Matterelli

LETTERA APERTA

al presidente della Repubblica italiana, Sergio Mattarella

Spettabile signor presidente,

A scriverle e' un connazionale, uno dei cosiddetti »rimasti«, o meglio uno dei »nati dopo«, un cittadino sloveno di nazionalita' italiana, nato a Pola dopo che dalla conclusione della seconda guerra mondiale e dalla liberazione dal Nazifascismo erano passati 4 anni. Da padre friulano, partigiano e comunista, madre croata, anche lei attiva nella lotta partigiana in Istria.

Oggi 70enne, da 68 anni Capodistriano, in pensione dal 2009, ricordo i miei 40 anni di lavoro, principalmente come giornalista di Radio e TV Capodistria e poi come primo sindaco italiano di Capodistria dopo il ’45, per 7 anni a partire dai giorni che anticiparono l'indipendenza slovena, nonché' nei successivi 20 anni, fino al pensionamento, in tre legislature parlamentare nazionale e per un breve periodo anche europeo.

Da attivista della comunità' italiana, poi giornalista e politico mi sono trovato, volente o no, ad inoltrarmi nelle vicende storiche della mia regione e del mio gruppo nazionale, scontrandomi con negazionismi su esodo e foibe ma piu' spesso con esagerazioni e revisionismo storico. Nel 1988, in qualità' di presidente della Comunita' degli Italiani di Capodistria, organizzammo con Gruppo 88, un gruppo di intellettuali italiani, sloveni e croati fuori dagli schemi del regime, una conferenza che fece storia, perché smantello' e rimosse i tabù' che gravavano su esodo e foibe: »Gli Italiani in Jugoslavia ieri, oggi e domani«, e che contribuì' ad un riavvicinamento fra »andati« e »rimasti«. Nell'allora funzione conobbi e detti il benvenuto a tanti esponenti degli esuli che invitai a cooperare coi noi, a raccontarci anche lo loro verità', ma non a ridiscutere quanto era stato fatto negli anni del dopoguerra per riappacificare popoli e genti e dare una prospettiva ai rapporti fra i nostri due paesi. Penso in primo luogo agli accordi di Osimo. 

Visto che non tutti colsero questo invito, ma anzi sfruttarono la mia buona fede per riaprire le ferite del passato imputando tutte le colpe alla Jugoslavia, agli Slavi e al comunismo e che le esagerazioni, manipolazioni e strumentalizzazioni su esodo e foibe continuavano e si moltiplicavano, salutai nel 1993 lo scambio di note fra i ministeri degli esteri di Italia e Slovenia in cui si concordava l'istituzione di una commissione storico-culturale mista italo-slovena che approfondisse tutti gli aspetti più' rilevanti nella storia delle relazioni politiche e culturali fra i due popoli nel periodo più' discusso, ovvero dal 1880 al 1956, e desse loro un quadro di verità' accertata, comprovata e condivisa. Chi scommetteva in un salto di qualità' dei rapporti bilaterali, del buon vicinato, della creativa convivenza fra i due popoli, credeva che la relazione di codesta commissione, pubblicata dopo 7 anni di lavoro, nel 2000, fosse fatta propria dalle rispettive istituzioni nazionali, in primis da governi, che entrasse nelle scuole, nei libri di testo, nel processo di insegnamento del nostro passato e disarmasse i malintenzionati, coloro che preferivano continuare ad alimentare ostilità' nei confronti del vicino, nelle loro interpretazioni storpiate, fuorvianti e strumentali di quel difficile e drammatico periodo, incominciato - non lo si dimentichi - col fascismo e l'occupazione italiana di terre che non erano solo italiane e concluso con le foibe e l'esodo.

Aspettative deluse in pieno. A prendere per buona la relazione storica solo la parte slovena, a ignorarla del tutto quella italiana, e con la proclamazione nel 2004 della legge sul Giorno del ricordo, il via ad una retorica ancor più' pesante e lesiva della verità' storica e non solo nei discorsi commemorativi delle associazione degli esuli, ma anche in quelli dei rappresentanti ufficiali dello stato.

Così' leggo oggi anche il suo ultimo messaggio. Non un riferimento a chi genero' e alimento' l'avversione e l'odio degli uni contro gli altri, e non furono certamente i comunisti jugoslavi o i partigiani di Tito i primi a farlo, e neanche una parola di richiamo a leggere e divulgare la relazione storica italo-slovena. Non discuto che dichiariate le foibe una sciagura nazionale, potete proclamarla anche per un solo infoibato, e' nel vostro diritto e puo' esserlo nella percezione nazionale, il problema e' che chi ne parla nelle manifestazioni del ricordo, da' loro dimensioni numeriche spropositate, come lo fa con l'esodo, le sdogana dal contesto che le precedette e tutto questo non fa che alimentare il baratro con l'altra parte. A Trieste abbiamo sentito di recente che sarebbero stati terroristi jugoslavi a incendiare la Casa del popolo slovena, e non invece, come da molte testimonianze dirette, fascisti con la complicita' dei carabinieri locali.

Critica, signor presidente, il negazionismo su quanto avvenuto in Istria, Dalmazia e Venezia Giulia, fascismo e occupazione italiana compresi? Se cosi' e', mi fermo qua e condivido le sue parole. Se si riferisce invece solo alle foibe e all'esodo, allora completo la sua frase in cui dichiara come il vero avversario da battere, piu' forte e insidioso, sia quello dell'indifferenza, del disinteresse, della noncuranza, che si nutrono spesso della mancata conoscenza della storia e dei suoi eventi, storia ed eventi che gli storici italiani e sloveni della commissione storico-culturale mista ci raccontano nella chiave più' compiuta e veritiera possibile e che nel Giorno del ricordo nessuno e' nel diritto di ignorare.

Con ossequi

Aurelio Juri

Capodistria, 10 febbraio 2020

Zadnji izdihljaji arbitraže

KONEC JE…

Z arbitražo, namreč, spoštovani gospod predsednik. »Stranke naj gredo v vlado zaradi programa, ne strahu pred volitvami« - prav je tako, a to velja samo za eno, ki je v igri, ne za ostale, ki bi se ji pridružile do konca mandata. Pri teh je strah gromozanskem, a ga razumljivo nočejo priznati. »Ne gre za nas, gre za Slovenijo!« - pravijo in še sebi ne verjamejo. Sicer je seveda korektno da pozivate k programu, kot vodilo k novi vladi, in kaj ima v mislih morate takoj vprašati potencialnega in edino verjetnega novega mandatarja za katerega, recimo, že veste kako gleda ves čas na tisti vaš »fantastičen dan« izpred desetih let. Če vam je mar do svojega največjega kariernega zunanjepolitičnega dosežka, prvaku SDSa preprosto ne morete podeliti mandata. Nikoli ni verjel v arbitražno reševanje mejnega spora s Hrvaško, s hrvaškim strankarskim kolegom in predsednikom vlade, Plenkovičem, sta igrala pri tem zelo usklajen duet, s svojimi poslanci v Bruslju ni enkrat ogovoril prejšnjega predsednika Evropske komisije, Junckerja, da bi hrvaško vlado izrecno poklical k implementaciji arbitražne odločbe, ugovarjal je vložitvi tožbe zoper sosedo na Evropskem sodišču, uživa in poziva pobudnika le-te, Cerarja, da naj sam poravna procesne stroške, potem ko je iz Luksemburga prišla vest, da tožbe omenjeno sodišče ne bo obravnavalo, ker da ni njegova stvar. Kaj je pričakovati da bo program nastajajoče nove vlade o tem povedal? Ne predstavljam si nič drugega kot obrat za 360 stopinj, oziroma preklic »arbitražnega fiaska« - kot mu pravi Janša - in sprejem Plenkovičevega povabila k novim dvostranskim pogajanjem. Morda bo kdo od malih partnerjev, da bi  malce rešil obraz, vztrajal pri tem, da naj se arbitraža ohrani vsaj kot osnova pri iskanju novega kompromisa - kot sugerira dr. Marko Pavliha - in ne izključujem, da bo na to hrvaška stran tudi pristala. A ne pozabimo, da je že arbitražna sodba kompromis. Kaj pomeni nov kompromis med tem in hrvaškimi pričakovanji, oziroma zahtevami? Še dodatno koncesijo z naše strani, in smo pri paradoksu: SDS ni hotel arbitraže in kasneje ni sprejel njene odločitve, ker bi naj bila v škodo predvsem Sloveniji, zlasti na morju, glede tako imenovanega neposrednega stika z mednarodnim Jadranom, ki ga dejansko ne bi bilo. Čemu torej ta deal med Janšo in Plenkovičem? Da se znova odpre tema, ki bo na notah bolj militantne politike, nacionalizma in patriotizma, obema koristila še posebej, ko se bodo bližale volitve, da se bo obenem znova odprla tudi sezona lova v Piranskem zalivu, njima malo mar. Mimogrede tudi zadnjo politično karto v rokah Šarčeve vlade, kot pritisk, ali če hočemo prisilo Hrvaški, da naj se vendarle ukloni vladavini prava in sprejme arbitražo, je prvak SDSa pokuril z izjavo, da si soseda zasluži čimprejšnji vstop v Schengen. Iz vsega tega sklepam, da če gospod Janša prevzame vlado bo z zgodbo »fantastičnega dne« konec.

Spoštovani gospod predsednik, če ostajate zvest takrat izkazanemu navdušenju in pričakovanju, ko se boste posvetovali s strankami in še posebej z najbolj verjetnim mandatarjem, ne boste mogel mimo tega. Bodite dosledni vsaj s seboj! Pa naj si novo vlado in novega premiera izberejo raje poslanke in poslanci sami, tisti ki ne gredo »ne levo, ne desno, ne nazaj, ampak samo naprej«!