Cerarjeva zamujena priložnost

NOVA STRAN V ODNOSIH S ZDA?

Pohvalno, da je po tako dolgem obdobju stopicanja na mestu v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami Amerike, naš novi zunanji minister, Miro Cerar, obiskal Washington, precej manj, da ni izkoristil prilike za naslovitev pravih tem z ameriškimi sogovorniki. Vsaj tako ni razbrati iz poročil o tem obisku in o srečanjih, ki jih je imel.

Najpomembnejša zagotovo s svetovalcem predsednika Trumpa za nacionalno varnost Johnom Boltonom, in s kolegom, državnim sekretarjem Mikom Pompeom.

In o čem so spregovorili? O odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo, ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji njene odločbe. Kot vemo, ZDA so se vse doslej postavljale v neko zadržano, neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ gre za spor med enakopravnima članicama Evropske Unije, ki da ga morata rešiti sami.

Slovenski zunanji minister je pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolege Pompea prejel bojda zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.

Lepo to slišati, a ne pričakujmo veliko. Rekel bi celo da nič. Malo morgen, da bo Trumpova administracija »temeljito« razmišljevala o, zanjo, taki malenkosti, ko ne premore resnega, odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu z postopnim odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma, in z ogrožanjem svetovne prihodnosti.

OK, dr. Cerar, o bilateralnih odnosih, ki da se naj krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati, toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet nesodelovanja ZDA pri implementaciji Pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi konkretizirala v globalni akcijski plan to kar je bilo sklenjeno pred tremi leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisiji le še 15 let in da kasneje ne bo več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja. Dodaja, da ukrepanje mora bili globalno, oziroma v sodelovanju in največjem bremenu, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih plinov, z ZDA na čelu. Brez njenega deleža, bo vse ostalo zaman! In če je temu tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in Katovicah za največji zločin proti človeštvu! Da on tovrstnim opozorilom ne verjame, oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih in zlasti da mu kao »prijatelji«, kot se tudi mi imamo, ne povemo odkrito, da gre v napačno smer in da ogroža ves Svet, je tiho pristajanje na ta zločin.

To pogrešam, dr. Cerar. V luči Katovic tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji je irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, sta umika iz jedrskega sporazuma z Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Spisek je še dolg!

In mi, z EU in NATOm kaznujemo s sankcijami Rusijo, ker da se nevarno in neodgovorno igra z Ukrajino in z njeno suverenostjo ter ozemeljsko nedotakljivostjo, oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska. Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk vs Pariz, Katovice in Marakeš. Na katero stran se bo, glede prihodnosti Sveta, nagnila?

Edini dobri vesti iz bazena naše zunanje politike v minulem tednu, pristanek na Marakeški dogovor in pa, četudi neformalno, izražena solidarnost, tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri, Kataloniji v njenim prizadevanjem za neodvisnost, oziroma večjo avtonomijo od Španije. Bravo Vajgl, bravo Kučan, bravo Židan, bravo Pahor. Le premier Šarec je nekoliko ustrelil mimo.

Vztrajam pri izstopu iz NATA

odziv na proNATOvski zagovor dr. Boža Cerarja

https://www.dnevnik.si/1042845565/mnenja/odprta-stran/nato-se-vedno-potrebujemo-

Ali Nato res še vedno potrebujemo?

Pred dobrim mesecem sem s svojimi ocenami in pozivi prispeval k razpravi o primernosti oziroma neprimernosti slovenskega članstva v Natu

Pozival sem dr. Milana Brgleza k utemeljitvi njegove teze, da bi bil referendum o odhodu iz zavezništva, ki ga predlaga Levica, nesmiseln, in odgovor me je delno zadovoljil, ker vendarle priznava, da se do tega članstva vedemo neprimerno, pomanjkljivo, podrejeno, celo servilno, in ne kot suverena, podjetna in tudi kritična članica, oziroma da le izvajamo politiko, ki jo določajo druge, seveda vplivnejše članice, pri njenem kreiranju pa nas ni.

A tokrat si bom namesto odziva na Brglezovo pisanje dovolil polemiko z vnetim pronatovskim zagovorom dr. Boža Cerarja pod naslovom Nato še vedno potrebujemo (Objektiv, 3. novembra 2018). Izkušen diplomat in nesporen poznavalec zgodovine ter drobovja severnoatlantskega zavezništva je podal množico argumentov v prid njegovemu obstoju in pomenu na mednarodni šahovnici ter slovenskemu članstvu v njem, in to s tako dolgim pisanjem, da mu kot preprost bralec ne morem parirati… Na voljo imamo namreč omejeno število znakov. A kljub strokovnemu pristopu k obravnavi te teme dr. Cerar ne odpravi vtisa, da ostaja predan filozofiji in doktrini zavezništva še iz časov hladne vojne, da »zlo prihaja z vzhoda«, da je prva grožnja Evropi in svetovnemu miru domnevno pohlepna in agresivna Rusija, katere ambicije je mogoče zajeziti le z močno in enotno ter jedrsko oboroženo vojaško-politično povezavo, v kateri imajo vodilno vlogo ZDA – prva svetovna velesila. Če bi ZDA morebiti zapustile povezavo, kot je svojčas zagrozil njihov trenutni predsednik, jezen, ker ZDA plačujejo tudi za članice, ki so slabe plačnice, in če bo Združeno kraljestvo odšlo iz Evropske unije, bo za to, da bi bilo nuklearno odvračanje ruske grožnje še učinkovito, v Evropi ostalo premalo jedrskega orožja, pravi Cerar (ima ga le Francija). Ups?!

Ste slišali, dr. Cerar, kaj pravi smetana podnebne stroke? Da imamo samo še 15 let časa, da segrevanje podnebja ustavimo in zadržimo znotraj znosne ravni, ker bo sicer prepozno in pot planeta k njegovemu koncu bo postala nepovratna. Res, tudi Rusija, tako kot Kitajska, Indija in ZDA, je v jedru največjih proizvajalcev toplogrednih plinov, a le Združene države Amerike so doslej odstopile od pariške podnebne pogodbe in napovedale, da se njenih določil in priporočil ne bodo držale. In brez deleža ameriških emisijskih rezov v dokumentu zapisani cilji ne bodo uresničeni, kaj šele da bi zaostrili ukrepe, tako kot svareče moledujejo največji svetovni umi. Torej, dr. Cerar, »Zlo tokrat prihaja z zahoda!«, ker ne dvomim, da veste, kaj prinašajo podnebne spremembe… taljenje ledenikov, zvišanje gladine morja, izginjanje vrste malih obmorskih držav in obalnih predelov celin ter obenem hitrejša dezertifikacija Afrike, in ne le nje; posledično bodo sedanje migracije iz srednje Amerike v ZDA in iz Afrike ter Azije v Evropo v primerjavi s tako imenovanimi podnebnimi migracijami izpadle kot osnovnošolski izlet do sosednje vasi. Čakajo nas biblijski eksodusi, nas pa panika grabi že takrat, ko moramo odpreti kak center za integracijo nekaj desetin azilantov – shodi, civilne iniciative, peticije, s skupnim sporočilom: »Migranti raus!«

Kaže, da se ta fobija vse bolj zajeda tudi v trenutno, deklarirano napredno vladno kompozicijo. Kako naj drugače razumem izjavo predsednika vlade Šarca, da je »marakeška deklaracija za nas nezavezujoč dokument«? (Gre za nedaven dogovor Združenih narodov o migracijah.) Pri tem se sklicuje na to, da k dogovoru ne bo pristopila – poleg ZDA, kakopak – še vrsta evropskih držav, kot so Avstrija, Madžarska, Poljska, Češka. Same »vzornice«. Pa dodajmo še eno – Salvinijevo Italijo. In če ne bodo one, čemu bi mi, mar ne, predsednik vlade? Kje je tisti dober, obetajoč Marjan Šarec, ki je v času kampanje za predsedniške volitve podpisal poziv Mirovnega inštituta k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja? Še danes čakam, da kot prvi vladni mož sproži aktivnosti v tej smeri, a vem, da je čakanje zaman, saj že pri vprašanju migracij daje razumeti, da bomo svetovno organizacijo tudi mi začeli jemati kot neke vrste samopostrežnico oziroma da si lahko marakeški trud prihranimo.

No, še stavek ali dva za dr. Boža Cerarja. Da »zlo tokrat prihaja z zahoda«, poleg izstopa ZDA iz pariškega dogovora dokazujejo tudi vsa druga dosedanja početja ameriškega predsednika, ki od zavrnitve jedrskega sporazuma velikih sil z Iranom in uvedbe najostrejših sankcij doslej zoper to državo ter od odstopa od pogodbe z Rusijo o jedrskih raketah kratkega in srednjega dometa ter selitve ameriškega veleposlaništva v Jeruzalem in do razglašanja vrste trgovinskih vojn, pa še bi lahko naštevali, skorajda revolucionarno sesuva vse, kar je bilo v minulih desetletjih multilateralno dogovorjeno v prid bolj mirnemu, varnemu in stabilnemu svetu.

In Nato ter mi z njim, dr. Cerar, mu stojimo ob strani!

O imenovanju Črnčeca

ZAKAJ JE ŠARČEVO IMENOVANJE DR. ČRNČECA ZA SVETOVALCA V SVOJEM KABINETU SPORNA?

Gledam Tarčo in prebiram ter poslušam komentarje predstavnikov koalicijskih strank o imenovanju dr. Damirja Črnčeca za sekretarja za državno varnost v premierjevem kabinetu. Razen Levice, ki sicer ni del koalicije a namerava z njo projektno sodelovati in je že podprla Marjana Šarca za mandatarja ter z vzdržanim glasov omogočila tudi imenovanje vlade, nihče iz vladajoče večine, ki bi se resneje obregnil ob tem kadrovanju, oziroma predsedniku vlade povedal, da je potegnil slabo in za nadaljevanje skupnega dela škodljivo potezo, - sam trdim, da za državo tudi nevarno! - Niti Socialni demokrati ne. »Gre pač za suvereno pravico, ki jo premier ima, da v svojem kabinetu imenuje kogarkoli, za kar nosi seveda vso odgovornost« - tako v glavnem odzivi iz koalicijskih vrst. »Izraze nestrpnosti, rasizma in ksenofobije, ki jih je v preteklosti g.Črnčec trosil preko twittov - dodaja kdo - sicer obsojamo, a vsakomur gre ponuditi drugo priložnost!« Sam Šarec umirja, oziroma skuša pomiriti strasti, s pojasnili, da tudi sam sovražne Damirjeve twitte zavrača, da ga je vzel k sebi ker strokovnjak varnostnih ved in da sta se dogovorila, da izbranec twittal ne bo več, vsaj ne vsebine, zaradi katerih bi ga moral premier odsloviti.

Gospe in gospodje iz koalicije in sam g.premier, ne gre za twitte, ne gre za to kar je v preteklosti dr. Črnčec sporočal javnosti preko socialnih omrežji ali kot član civilno-družbenih gibanj, ala Odbor 2014, gre za njegova politična in ideološka prepričanja, za katera ni nujno, da jih bo še skomuniciral tako kot jih je nekoč, mimo katerih pa ne bo mogel v opravljanju svojega dela. Bom malce grob in morda prestrog, toda domnevam lahko, da v njegovih analizah in varnostnih ocenah za predsednika vlade se bodo kot grožnja nacionalni varnosti prej našli migranti, pa četudi par desetin ali kaka stotina, ki bo našla pot skozi rezilno žico in vstopila v slovenske ozemlje in bodo med njimi tudi otroci, ženske in starčki, ali drugače misleči iz nevladnih organizaciji, Levice itd, kot Štajerske varde, SDSovi postroji, in prihodi ameriških vojaških tovorov v Luko Koper in čez njo preko slovenskega ozemlja. S takimi idejami ne gre računati na njegovo nepristranskost in profesionalnost, za razliko od politično nevtralnega dr. Grošlja. Črnčecu je zaupana za varnost države pomembna funkcija in njegov politični in filozofski credo je vse prej kot garancija za strokovno in objektivno ocenjevanje razmer.

V tem je njegovo imenovanje sporno in nevarno. Dovolil bi si reči, da je tako kadrovanje prej grožnja nacionalni varnosti kot nekaj nelegalnih prestopov meje.

Izstopimo iz NATA!

POVABILO DR. MILANU BRGLEZU:

OŽIVIVA RAZPRAVO O PRIMERNOSTI ČLANSTVA V ZVEZI NATO

Spoštovani dr. Brglez,

Ker Vas kot poznavalca in proučevalca mednarodnih razmer in mednarodne politike cenim in ker sebe imam še za dokaj razumnega človeka, starosti navkljub, me je nekoliko zbodlo Vaše stališče, izrečeno na nekem soočenju nekaj dni nazaj na TV3, da bi moral vsak razumen človek zavračati zamisli Levice in še koga izvedbi referenduma o izstopu Slovenije iz Zveze NATO.

Sam sem večkrat spomnil, da za tako članstvo pred 15 leti nisem bil, da sem kot poslanec SD, takrat še ZLSD, odločno agitiral proti in da sem danes še bolj prepričan da je bila takratna izbira napačna ter škodljiva tako za našo varnost kot za naše finance in obče interese. V to prepričanje me vodijo izkušnje 15 let članstva in pa, predvsem, izvolitev Donalda Trumpa na čelu ZDA, torej velesile, ki je bila, ostaja in še naprej bo - priznajva si vsaj to - prvi generator in usmerjevalec politike Severno-Atlantskega zavezništva. In Vam ne bo težko priznati tudi, da je Trump najnesposobnejši in za stabilnost in prihodnost planeta najnevarnejši ameriški predsednik doslej, zagotovo od Harryja Trumana dalje. Glej najnovejše grožnje do Irana in posredno tudi do EU če bo zaobšla ameriške sankcije proti Teheranu! A so ZDA danes lahko še naš zaveznik?

Da bi šli znova na referendum in se opredelili do izstopa iz zavezništva ste torej označili za nekaj nespametnega. Enako bi dejal sam, če bi šlo za Evropsko Unijo. Odhod iz slednje je nedvomno veliko bolj zapleten korak, kot izstop iz NATA. Dokaz so težka pogajanja o Brexitu med Združeno Kraljestvo in EU in tudi mnogi dvomi, ali je bila odločitev prava, ki se porajajo med samimi privrženci odhoda. A če so si Britanci privoščili tak referendum, čemu si ga ne bi tudi mi za eno veliko bolj enostavno in preprosto potezo?

V članstvu v EU vidim veliko prednosti, navkljub vsem težavam in slabostim unije in možnosti njenega razkroja, ki mu botrujejo zlasti rastoča nacionalizem in avtoritarnost. Popravili smo si življenjski standard, odprli smo si meje in, vsaj dobromisleči, tudi glave, postali smo prepoznavni in dejavni onstran naše majhnosti. Na vseh področjih smo pridobili veljavo in koristi. Ne vidim enega kjer bi nazadovali....No, morda v prehrambeni samozadostnosti?! 

Kaj pa v zvezi NATO? Veliko zavez, veliko stroškov, veliko soodgovornosti pri odločitvah in  dejanjih poveljnikov zavezništva, od Trumpa navzdol. Bi se mi lotili vojne v Iraku in Afganistanu tako kot so se ZDA in Velika Britanija, celo s prevaro in lažmi, ki smo jim z Vilensko izjavo servilno pritrjevali, če ne bi hiteli v NATO? Plemenite naše mirovne misije v bivši SFRJ, toda a jih ne bi lahko izvedli, oziroma opravljali, z lastno, suvereno odločitvijo in v dogovoru z zavezništvom, tudi kot nevtralna država? Edini plus ki ga iz naslova tega članstva vidim, a sem prepričan, da bi se o tem dogovorili tudi izven njega, je nadzor našega neba, domačega zračnega prostora, za kar nam ni treba imeti lastnega letalstva, in pa morda nekaj znanja in veščin za domačo Vojsko iz sodelovanja na skupnih vajah in misijah, pri čemer, ne pozabimo, da so se tudi ameriški Ramboti nekaj naučili od naših gorskih enot in ne samo od njih. Obkroženi smo, razen na severu, kjer domuje nevtralna Avstrija, s članicami zavezništva. Od koder torej grožnja naši varnosti? Trošimo za Vojsko in članstvo v NATO slab odstotek BDPja, pol manj kot bi morali - nas opozarjajo iz Bruslja. No, pa še bolj ostra opozorila v to smer smo v zadnjem času slišali od samega ameriškega predsednika, s pripisom, da moramo orožje in opremo kupovati od ZDA! Investirali naj bi v nadaljnjih letih milijardo 200 milijonov za usposobitev dveh bataljonskih bojnih skupin. OK. Toda, ali bosta ostali doma za potrebe obrambe domovine, sicer ne vem proti komu?, ali bosta kot skoraj vsa naša najboljša tehnika in najboljši možje, odpotovali na mednarodne misije ščitenja predvsem ameriških in Trumpovih interesov po svetu? Da. več ali manj argumenti Levice, ki pa jih v osnovi zagovarjam že od takrat ko je bil Luka Mesec pravkar končal osnovno šolo. In nenazadnje, lani poleti je OZN z 122 glasovi sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in njeni pobudniki - ICAN - so postali Nobelovci za mir 2018. Da jedrske sile niso pristopile k temu dokumentu in še prej pogajanjem o njem je razumljivo, ne pa da so enako ravnale tudi nejedrske članice NATA, med njimi Slovenija, ki so si od mirovnikov prislužile pridevnik "vazalske". Bili smo nekoč pobudnici s Švedsko, sveta brez jedrskega orožja, danes še OZNove resolucije si ne upamo podpreti. Sramota! 

Da, cenjeni dr. Brglez, če bo prišlo do zbiranja podpisov za razpis referenduma o izstopu, moj bo zagotovo med prvimi.

Hvaležen Vam bom za nekaj prepričljivih argumentov o tej moji in naši (Levica in mirovniki) morebitni zmoti.

Znova o arbitraži...

OKROG ARBITRAŽNE SODBE SPRENEVEDANJA NA TONE

Nekaj je po objavi mnenja pravne službe Evropske komisije povsem jasno: Z ne-uveljavitvijo arbitražne sodbe o meji s Slovenijo, Hrvaška krši pravni red Evropske Unije, tako kot ves čas trdi slovenska oblast, a jasno je tudi da gospodje, ki imajo politično moč in tudi pravno-finančne vzvode, nenazadnje kot garanti vladavine prava znotraj unije, da Hrvaško prisilijo k uveljavitvi omenjene razsodbe, tega nočejo storiti, ker politični zavezniki s politično garnituro, ki trenutno vlada Hrvaški.

Gre v prvi vrsti za predsednika Evropske komisije Junckerja, ki je poskrbel, da komisija ne bi nikoli obravnavala gradiva svojih pravnikov v zvezi z arbitražo, ker bi ga to prisililo k ukrepanju, in ki ponuja, na vprašanje slovenskih sogovornikov in novinarjev, le že dolgo znucano frazo, da EK zagovarja zavezo obeh v spor udeleženih strani k implementaciji arbitražne razsodbe, pri čemer ne premore niti drobca distinkcije med stranjo, ki je svoj del naloge v celoti opravila – Slovenija, in ono, ki tega noče storiti – Hrvaška.

Še huje v zadnjih dneh. Preko svojega pooblaščenca za ta spor, sicer socialista & demokrata Timmermansa, ki pa ne zine ene, ki ne bi bila všeč šefu, sporoča, da sta oba pripravljena priskočiti na pomoč obema stranema pri iskanju rešitve, ki ima - glej ga hudiča - »dobro podlago v arbitražni razsodbi«???  Tako kak dan nazaj Timmermans. Noro! Podpredsednik komisije, zbudi se! Razsodba je rešitev, ni predlog, osnutek ali kakršna koli podlaga za nadaljnjo obravnavo!

Skratka sprenevedanje na vsakem koraku, Junckerja, Timmermansa, portparola komisije Schinasa.  A tudi iz slovenskih vrst, ki bodisi nočejo pretirano drezat v absolutnega vladarja EK, da se mu ne bi zamerili, ala komisarka Bulčeva, ki v Odmevih pojasnjuje le da je dobila od šefa zagotovilo da stališče komisije izpred dveh let, da treba odločbo arbitraže spoštovati in jo implementirati, še vedno velja, bodisi jim očitno ustreza tako neurejeno stanje, oziroma arbitraža jim ni bila nikoli po godu, a si ne upajo slovenski javnosti to odkrito priznati, ala evroposlanci iz vrst Evropske ljudske stranke, Zver, Tomčeva in ostali, ki po eni strani problematizirajo razsodbo arbitraže, po drugi pa branijo sopartijca Junckerja, in krivijo za ne-ukrepanje proti Hrvaški Timmermansa ter dodajo še kritiko na račun vlade, ker v Bruslju preslabo lobira, za razliko od Hrvaške.

Ne gre za lobiranje in ne sme biti lobiranja - je naš evroposlanec iz vrst Zelenih Igor Šoltes v sredinih Odmevih podučil kolego Zvera - ko je v igri vprašanje vladavine prava, ko gre za izvrševanje judikata. Tu ne sme biti političnega preigravanja!

Pa vendarle, na vprašanje voditelja Bobovnika, ali bosta ob koncu mandata lahko zagotovila svojim volivkam in volivcem, da sta storila vse kar je bilo v njunih močeh, da bi bila arbitražna razsodba uveljavljena in mejni spor a sosedo končan, samo Šoltes je izzvenel verodostojen. Iz Zverinih ust le mencanje nekaj konfuznih stavkov in znova izliv sprenevedanja.

Naj bodo Janševi ljudje vsaj toliko v hlačah, ali v krilu, da narodu povedo: Arbitraža nam nikoli ni bila všeč, z njenim izplenom nismo zadovoljni in srečni smo, da Hrvaška onemogoča njeno uveljavitev! Kako me vse to spominja na razkrita telefonska spodbujanja incidentov v Piranskem zalivu med Janšo in Sanaderjem v času Ropove vlade. Če volivkam in volivcem SDSa paše taka drža in bi radi še spremljali prepire in napetosti v Piranskem zalivu, naj si pripišejo tudi odgovornost za kaj hujšega, ki se utegne iz tega izroditi.

NATOva baza v Kopru? Noro!

ODPRTO PISMO

KOPRČANKAM IN KOPRČANOM

TER VODSTVOMA MESTNE OBČINE IN LUKE KOPER

Jeseni 1990 leta je Skupščina Občine Koper sprejela Izjavo o demilitariziranem statusu občine. Soglasno! V njej je med drugim pisalo, da je občina zavračala kakršnokoli vojaško postavitev na svojem ozemlju in razglašala svoje mirovniško poslanstvo v stičišču narodov in treh velikih evropskih kultur: slovansko, romansko, germansko, poslanstvo, ki ga ta prostor goji v vsej svoji zgodovini. Poveden je napis, v latinščini, slovenščini in italijanščini, ki krasi dvorano Občinskega sveta v Pretorski palači na Titovem trgu: »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem!«

No, Demosova vlada in njen obrambni minister Janez Janša sta sprejeto izjavo razglasila za brezpredmetno, češ da se izvajanje obrambnih nalog vrši na celotnem ozemlju republike Slovenije in Koper pri tem ne more biti izjema.

Zgodila se je vojna in streljalo ter umiralo se je tudi v Kopru, a »požar« je bil z aktivacijo razuma, dokaj hitro spravljen pod nadzor in z umikom enot JLA tudi dokončno pogašen. Vsaj pri nas, seveda. In prav ob umiku zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije sem dejal, da sem v njem videl prvi korak k postopni demilitarizaciji ne le Kopra ampak celotne Slovenije. Kako sem se uštel! Še grdo so me gledali vsi teritorialci, ki so me 26. oktobra 1991 poslušali na koprskem pomolu.

Dvanajst let kasneje smo že vstopali v Evropsko Unijo in NATO. V Ankaranu, v prostorih nekdanje bolnišnice, je že domoval 430. Mornariški Divizion Slovenske Vojske in pričeli smo dobivati obiske vojaških ladij prijateljskih držav in članic Severno Atlantskega zavezništva. Protokol Ministrstva za obrambo ni mogel mimo občine in svojo vlogo gostitelja je le ta dostojno odigrala. Pa še prilika je bila da bi gostom, z vso potrebno vljudnostjo, povedali o zgodovini miru predanega Kopra ter o naši Izjavi proti vojaškim prisotnostim.

V Državnem zboru sprejeti Pomorski zakonik je prepovedoval vplutje v slovenske teritorialne vode in slovenska pristanišča vojaških in drugih ladji na jedrski pogon ali z jedrsko oborožitvijo, a članstvo v zvezi NATO nas je vodilo k temu, da bi postali bolj Papeži od Papeža. Spremenili smo zakonik tako, da o prej omenjenih vplutji odloča vlada. In prišli sta v Koper ameriški letalonosilka in podmornica na jedrski pogon. Sama sreča je hotela da se nič neljubega ni zgodilo.

Kasneje so se vendarle tovrstni prihodi korenito zmanjšali, a znašli smo se na zemljevidu jedrskih pristanišč, skupaj s Trstom. Nič kaj časten naslov, ko pomislimo čemu jedrsko orožje služi in kaj sta pomenila za človeštvo Hirošima in Nagasaki.

Na referendumu 2003 bil sem odločen privrženec včlanjevanja v Evropsko Unijo in enako odločen nasprotnik članstvu v NATO. Kaj nam je prvo prineslo vemo in uživamo vsi, kar drugo pa le vojaške obveznosti zunaj Slovenije na pogojno rečeno mirovniških misijah zavezništva. Da, pogojno rečeno, ker ne vse imajo dejanski mirovniški predih. Večina je le vzdrževanje stanja kvazi miru po vojnah, ki so jih zanetile vodilne članice NATA, Združene Države Amerike, in pomoč slednjim pri ohranitvi njihovega vpliva in njihovih interesov na osvojenih ozemljih.

S prihodom na čelu ZDA, Donalda Trumpa, so se pomnožili razlogi za izstop iz zavezništva. Jasno je omenjeni gospod sporočil, da zahteva povečanje obrambnih izdatkov pri vseh članicah NATA, ki so izpod 2% BDPja in nakup predvsem ameriškega orožja in ameriške tehnike. Obenem ruši skozi dolga desetletja zgrajeni svetovni red in grozi svetu z novimi vojaškimi posegi. Celo z uporabo jedrskega arzenala.

In mi? Namesto premisleka o tem članstvu, v luči spremenjenih okoliščin, in vsaj povpraševanja ljudi, kot je predlagala Levica, ali nebi raje optirali za nevtralnost, po vzoru Avstrije, Švedske in Finske, prav na Koper in na našo Luko oči zveze NATO, da bi si tu ustvarila logistično bazo za transport predvsem ameriške oborožitve in druge vojaške opreme v okviru menjave zavezniških sil na evropskih tleh. Ok, lahko pogledajo na nas, a mi, sodeč po prvih odzivih, vsi veseli. Vodstvo Luke takoj ZA. Pripravljeno odmakniti druge tovore za sprejem vojaških. Tako se je dalo razumeti tiskovnega predstavnika, Sebastjana Šika. Naš veleposlanik pri NATU, Jelko Kacin, pa vidi priliko za dodaten evropski denar.

Zbudi se, Koper! Reci enkrat: NE, hvala. Že to da pridete kdaj na obisk je preveč! Dajte, gospodje iz Washingtona in Bruslja, a tudi iz Ljubljane, enkrat »Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem!«

Bo Marjanu Šarcu uspelo?

ŠARČEVA KVADRATURA KROGA

Mučno je, za vsakogar, ki je računal, da bo Marjanu Šarcu uspelo zbrati dovolj glasov za oblikovanje krepke koalicije in stabilne vlade, četudi s šestimi deležniki, spremljati ta njegova prizadevanja in videti, kako mu ne prinašajo željenih rezultatov. Še to kar je kazalo, da je doseženo in trdno dogovorjeno z ostalo četverico levosredinskih strank (SD, SMC, SAB in DESUS) se mu počasi drobi. No, najprej ga je pustila na cedilu Nova Slovenija, navkljub vsem koncesijam, ki jih je bila od levosredincev prejela – prva od vseh, mesto predsednika Državnega zbora Meteju Toninu. Nato mu je rekla NE še Levica, ker da osnutek koalicijske pogodbe tudi po resnih usklajevanjih, še preveč oddaljen od njenega programa, pri čemer bi mu šla naproti le toliko, da bi ga podprla za mandatarja in ponudila projektno sodelovanje z njegovo tako usojeno manjšinsko vlado. Kako in kako dolgo bi tako partnerstvo delovalo in trajalo je še za videt. Če ostanejo dosledni svojim zahtevam v pogajanjih s petorko, Luka Mesec in tovariši proračuna ne bodo podprli in brez proračuna ve se, da je vlada gola in bosa, da ne rečem mrtva. Dodajmo še javno negodovanje Mira Cerarja in Alenke Bratušek z opcijo manjšinske vlade,  je razumljiva grenka hudomušnost Marjana Šarca, v twittu, da njegova ne bo manjšinska ampak vlada 1+5, oziroma LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj.

In medtem ko Šarec menjava prepotene srajce in se verjetno sprašuje kaj mu je bilo treba podati se v ta cirkus, Janez Janša z družinico lepo počitnikuje. Zagotovo se mu smeji, ko vse to spremlja. No, bo šel bivši kamniški župan vendarle do konca, če bo že sprejel mandatarstvo, in tvegal vse tudi s formulo 5+1, torej sestavil vlado, ki bo imela za seboj manj od potrebnih 46 glasov in si večino iskala vsakič, ko se bo o določenem projektu dogovorila z Levico? Bo to trajalo pol leta, leto ali dve? Kot sem dejal, že pri proračunu zna vse pasti. Res je da za njegov sprejem potrebuješ le navadno večino in že vzdržani glasovi Levice bi ji to omogočili, toda po verjetnem suspenzivnem vetu Državnega sveta, taka abstinenca ne bi več pomagala. Da ne poudarimo, da Mesečeva deveterica že z vzdržanostjo, ali »slučajno« odsotnostjo na prvem glasovanju, ob predlogu proračuna z milijardo in 200 milijonov evrov za Vojsko, bi hudo ujezila strankino članstvo. Nekdo napoveduje tudi možnost vnovičnega aktiviranja Nove Slovenije, potem ko je videla da z Janezom Janšo nihče drug noče sodelovati, a tu se zna sesuti vse, ker bi padlo v vodo sodelovanje z Levico in popustili bi živci še komu in osnovnega petorčka. Pol pa k novim volitvam in k vnovični ter še bolj prepričljivi zmagi SDS.

No, spremljajmo nadaljnjo Šarčevo Odisejado, ki je po svojem prava kvadratura kroga. Sicer, in res da kot povsem zunanji opazovalec, brez internih in zakulisnih informaciji, menim, da v pogajanjih z Levico, levosredinci, vsaj pri enem od ključnih vprašanj morebitnega polnopravnega partnerstva, niso bili dovolj spretni. Enako Levica. Merim na članstvo Slovenije v NATO in na milijardo 200 milijonov evrov, ki naj bi jih v naslednjih osmih letih porabili za to, da domačo vojsko okrepimo z dvema bataljonskima bojnima skupinama. Gre seveda predvsem za izpolnjevanje standardov, ki jih postavlja sodelovanje z zavezništvom.

Levica je prehitro, še preden bi se pogovori sploh začeli, odstopila od zahteve po referendumu o izstopu iz te povezave in direktno napadla proračunski vložek za vojsko. Peterica pa je z veseljem sprejela umik teme o nadaljnjem članstvu v NATO in na vse kremplje branila oblikovanje bataljonski skupini. Morala bi ponuditi Mescu pristanek na povpraševanje naroda o nadaljevanju ali prekinitvi severnoatlantskega članstva – sam menim, da je to nujno po radikalnih in nevarnih spremembam v zunanji politiki ZDA, ob vedenju, da le te ostajajo glavni če ne že edini dejanski usmerjevalec politike zavezništva – in o morebitnem nevtralnem statusu Slovenije, po vzoru Avstrije in še katere države EU, in vezati usodo vojaškega proračuna na izid referenduma. Pa če tega ni storila peterica, moral bi to predlagati Luka Mesec. Opravimo referendum, pa naj vsaka stranka zagovarja svoje, in po njem bomo videli ali bomo še potrebovali bataljonski skupini. Morda je bil to tudi predlog na mizi, a pisalo se o njem ni.

Kakorkoli že, kocke so za enkrat padle in imamo to kar imamo. Ajde, Marjan, pogumno naprej!

Poimenovanju po Pučniku tudi v EP

KJE SI TANJA?

Ni kaj… EPPjevci v Evropskem parlamentu znajo in poskrbet za svoje. Danes so, ob prisotnosti našega predsednika republike Pahorja in predsednika parlamenta Taianija, eno od konferenčnih sob poimenovali po Jožetu Pučniku in preminulega voditelja »slovenske pomladi« postavili tako ob bok velikim evropskim državnikom, kot sta pri kancler zahodne Nemčije Konrad Adenauer in britanski premier v času 2.svetovne vojne Winston Churchill.

Pobudnik te geste, ki sovpada s 15.obletnico smrti doktor Pučnika, poslanec SDS Milan Zver. Ni manjkal, seveda, Janez Janša.

Pučnik je sicer edina osebnost v novejši zgodovini slovenskega naroda, ki ji je zunaj Slovenije posvečena takšna čast, je izpostavil Pahor ter poudaril, da ga navdajata zanos in ponos ob enkratnem in posebnem dogodku, ko evropska dvorana dobiva ime po nestorju slovenske države.

Do tu vse lepo in prav, toda se mi ob tem poraja vprašanje, kako da ob vseh protagonistih in tvorcih naše nove, neodvisne države, le dr. Pučniku posvečamo tolikšno čast. Vodil je »slovensko pomlad«, spodbudil proces osamosvajanja in nove demokracije v Sloveniji, če hočemo, a kakih posebnih državniških funkciji nikoli ni imel, tudi ko je kandidiral za predsednika republike večine volivk in volivcev ni prepričal. In vodenje javnih zadev pomeni prevzemanje odgovornosti.

Pučniku je bilo to prihranjeno, zato postavitev ob bok Adenauerju in Churchillu mi izzveni nekoliko pretirano in nezasluženo, z vsem spoštovanjem do njegove osebe in vloge.

A mu nismo že namenili naše osrednje letališče? In kdo je vodil pogajanja z zvezno vlado in dosegel, da se je vojna za osamosvojitev končala le po desetih dneh in z relativno majhno škodo, zlasti v primerjavi v vojnami na ostalih tleh bivše SFRJ? Le narod je Milanu Kučanu, z dvakratno izvolitvijo na čelu republike, priznal zasluge, ki jih je imel za preporod in preživetje države. Pučnikovi častilci nikoli.

Kaj pa nesporna vloga, kot predsednik tako vlade kot republike, zlasti ob včlanjevanju v EU, preminulega dr. Janeza Drnovška. Če Janša & company ne prebavijo Kučana, ker svoj čas tudi predsednik Zveze komunistov Slovenije, tega ne morejo pripisati Drnovšku. A ne Kučanu, ne Drnovšku nobeno posebno državniško ali evropsko posvetilo, po njiju nobeno odmevno poimenovanje.

Zato, kje si Tanja…Fajon? Kje ste Socialist & Democrats? Ali Ivo Vajgl in Igor Šoltes, ki verjamem, da enako priznajo in cenijo figuri in delo Milana Kučana in Janeza Drnovška.

Kot sem dejal v uvodu. Ni kaj, naši člani Evropske ljudske stranke so zagotovo veliko bolj dejavni in uspešni pri lobiranju znotraj najmočnejše politične družine v Evropskem parlamentu in tudi, seveda, Evropski komisiji. Vsaka jim čast, a obenem graja, ker se enako ne potrudijo, ko gre za odnos vodilnih EPPjevcev z Jean Claude Junkerjem na čelu, do načela vladavine prava, konkretno do vprašanja implementacije arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško, ki jo Zagreb vztrajno zavrača. Če bi bili tako dejavni in uspešni tudi pri tem, nam danes ne bi bilo potrebno poiskati pravico na evropskem sodišču.

Juncker naj se upokoji!

Juncker bi najbolj koristil eVROPI če bi se upokojil

priznajmo si, levi in desni, da je bilo prejšnje vodenje izvršilnega organa Evropske unije, v mandatu Portugalca Jose Manuela Barrosa, veliko uspešnejše od sedanjega, ko na čelu Evropske komisije sedi Luksemburžan Jean-Claude Juncker. Resda begunsko-migrantske krize in Donalda Trumpa še ni bilo, a bili so drugi in za njegov čas nič manj težki izzivi, kot recimo zavrnitev Evropske ustave s strani Nizozemske in Francije 2005, ki jo je nadomestila Lizbonska pogodba, ter še hujši, ekonomsko-finančna kriza 2008 ter težave evra.

Ni mu bilo lahko, a je vse to zmogel preveslati in predati EU v relativno dobri kondiciji 2014 nasledniku, ki je slovel kot ena najbolj karizmatičnih figur na evropskem parketu, kot vodja vlade (Luksemburga) z najdaljšim stažem v kateri koli članici EU in v času omenjene krize kot prvi stalni predsednik Evro-skupine.

Ali se je Jean Claude-Juncker prehitro postaral, sicer je v letih še polne modrosti (64), ali ne živi zdravega življenja, dejstvo je, da novi funkciji in novim izzivom ni kos, kot bi od njega pričakovali. Autoritete ima le še toliko, kolikor mu jo voditelji držav članic Unije priznajo. In veliko jih ni, ki bi bili do Junckerja tako vljudni. Naši, recimo, vse do danes, ko so končno na glas povedali, sicer posredno, to kar bi mu morali že zdavnaj. Predsednik Republike Pahor: »Evropska komisija ni izpolnila pričakovanja, da bi se postavila na stran evropskega in mednarodnega prava ter tako dala jasen signal, da je sporazume in odločitve sodišča potrebno spoštovati,«, predsednik vlade, dr. Cerar: »EK je varuhinja pogodb. V tem primeru je politika prevladala nad pravom.« in v enakem tonu tudi predsednik Državnega zbora, dr. Brglez.

In če jih je vse bolj kontroverzni vodja Evropske komisije slišal, veliko ljubčkanja na naslednjih srečanjih ne bo več. In prav je tako.

Še nekoliko razumem njegovo vedenje vezano na politično pripadnost, to, da se kolegom premierjem iz iste ali sorodne politične opcije noče zameriti, da jim gre kolikor lahko na roko, zato Orban in ostali EPPjevci počnejo to kar jim najbolj ustreza (sesuvanje načela solidarnosti pri razporejanju azilantov in prevzemanju bremen migrantske drame je najbolj evidenten znak tega početja), ne razumem pa, da ne premore neke bolj načelne drže, ko gre za očitno obrambo vladavine prava, oz. načela spoštovanja evropskega in mednarodnega prava.

Kako si drzne izjaviti v Evropskem parlamentu, potem ko je že potekel rok za implementacijo arbitražne razsodbe o meji med Slovenijo in Hrvaško in je Slovenija svoj del naloge v celoti opravila, »da gre za dvostranski problem, ki ga je nujno rešiti na dvostranski ravni« ter da »je Komisija ponudila pomoč a da nobena država še ni posegla po njej«?!

Slovenija je skorajda že moledovala po tej intervenciji, zaprosila je sedaj Komisijo samo, da prevzame tožbo zoper Hrvaško za kršitev pravnega reda EU na Evropsko sodišče v Luksemburgu in znova nič. Ne le to, Juncker je celo napovedal, da pod njegovim vodenjem Komisije ne bo več sprejemanja novih kandidatk v članstvo EU če ne bodo prej imele jasno in formalno definirane meje, s čimer je dal gromozanski adut v rokah Hrvaške, ki bo lahko izsiljevala Srbijo, Bosno-Hercegovino in Črno goro, s katerimi ima vrsto odprtih tovrstnih vprašanj,  z rešitvami, ki bodo njej po godu. A se pri tem skriva tudi velika nevarnost razplamtevanja novih nacionalizmov in konfliktov v tem prostoru.

No, slovenska Vlada je primorana sedaj vložiti sama tožbo na Sodišče EU in zanimivo bo videti, ali lovke EPP politike niso morda prodrle tudi skozi njegovih vrat. Medtem pa bi veljalo pozvati evroposlanca iz slovenskih koalicijskih strank, Tanjo Fajon in Ivo Vaigla ter tudi Igorja Šoltesa, naj javno pobarajo Junckerja glede te njegove nedostojne in nesprejemljive drže, zlasti ob mnenju pravne službe EK.

Referendum o članstvu v NATO naj bo!

NATO, KAMEN SPOTIKE PRI OBLIKOVANJU LEVO-SREDINSKE VLADE

Ob vseh kombinatorikah, ki se te dni vrtijo okoli vprašanja oblikovanja nove slovenske vlade dobiva članstvo v zvezo NATO poseben pomen.

Če prvouvrščeni na nedavnih volitvah Janez Janša, oziroma SDS, z njim ali s kom drugim na premierskem položaju, ne bo zbral potrebno število podpornih poslank in poslancev – in če se bodo levosredinske stranke držale napovedi, ki so jih dajale pred in po glasovanju o tem da z Janševo stranko že programsko, ne le personalno, ne morejo sodelovati, se bo to zgodilo – bo druga priložnost ponujena drugo uvrščenemu Marjanu Šarcu, ki se že na to pripravlja z vrsto pogovorov s potencialnimi partnerji, oziroma z ostalimi levosredinskimi prvaki in tudi z Novo Slovenijo. Morda mu bo ratala formula petih levosredinskih strank (LMŠ, SD, SMC, SAB in DeSUS) + NSi, brez Levice, ker da preveč ekstremna za sodelovanje v vladi, a dvomim, da bo Matej Tonin privolil v španovijo s kar petimi, torej močno prevladujočimi, levosredinci. Tako da bo moral Šarec povabiti, hočeš nočeš, Luko Mesca in njegovo poslansko skupino. Menim, da je možen kompromis pri večini programskih točk, a je ena pri kateri bodo morali popustili ne Levica, ampak vsi ostali: članstvo v NATO. No, ne trdim, da morajo Šarec, Židan, Cerar, Erjavec (?) in Bratuškova pristati na umik iz zavezništva, bi pa naj pristali vsaj na to, da se o nadaljevanju tega članstva razpiše referendum in po 15 letih od onega, ki je z 66% določil naš vstop v to druščino preveri voljo naroda.

SDjevci izpostavljajo med svojimi prioritetami prizadevanja za večjo varnost, ker da samo v njej lahko tudi gospodarsko in družbeno prosperiramo. Soglašam, toda vprašajmo se, ali nam članstvo v Severno-atlantsko zavezništvo zagotavlja to varnost, bolj kot jo recimo uživa naša severna soseda, ki ni članica NATA? Sam si dovolim oceno, da ne, še več, da bi nas nevtralni status odvrnil od mnogih tveganj, ki nam to članstvo prinaša, zavoljo obveznega sodelovanja v mednarodnih misijah dvomljivega porekla (Irak, Afganistan, Baltik itd…) in že same pripadnosti organizaciji, ki gre mnogim narodom v nos, ker ostanek kolonializma, branik kapitala, podaljšana roka ameriške politike in kupec predvsem ameriške vojaške tehnologije.

Bil sem proti temu članstvu že 2003, toliko bolj sem danes zagovornik odhoda v luči spremembe pri vodenju ZDA. Novi ameriški predsednik, s svojo »America first and only America first« je z vrsto odločitev in potez dal svetu vedeti, da si ga želi po svoji zamisli in da bo storil vse, za ceno tudi globalne destabilizacije, da to uresniči (umik iz Pariškega podnebnega dogovora in jedrskega sporazuma z Iranom, sesuvanje dosežkov mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu, trgovinske vojne s polovico sveta itd…). Zakuhal bo tudi kako novo vojno ali zaostril že obstoječe in vanje potegnil, vsaj deloma tudi NATO, z nami vred.

Združenemu Kraljestvu je uspelo izglasovati odhod iz Evropske unije, ker je pač menilo da bo svoje interese zagotavljalo lažje in bolje izven te družine. Ali bo res tako, ali obratno bo pokazal čas. Vsekakor taka ločitev, kot kažejo pogajanja, je izredno draga, zahtevna, naporna za obe strani. Ločitev od Zveze NATO pa je po mojem trdnem prepričanju veliko bolj enostavna, ker so tudi razmerja, ki so botrovala poroki, bolj preprosta. Rešili bi se obveze o čim prejšnjem zagotavljanju 2% BDP, ter sodelovanja na bolj ali manj tveganih misijah, za katere bi sami ocenili da nam ni mesta. Lažje bi se pogovarjali z Rusijo in ostalim, ne blokovsko opredeljenim svetom. Kdo bi naj nam grozil če bi bili, tako kot Avstrija in Švica, nevtralni? Sosede, članice NATA?

Skratka, možno je seveda mojemu prepričanju in prepričanju Levice tudi ugovarjati, težje pravici naroda, da se še enkrat, ob spremenjenih mednarodnih okoliščinah, o tej naši povezavi izreče. In ne nazadnje, gre za uspeh ali neuspeh Šarčevih želja in prizadevanj, da Slovenija dobi znosno levosredinsko vlado.

Trump vse bolj nevaren!

VSOTA VSEH STRAHOV NE MIRUJE

Kako žalostno je bilo obeleževanje letos 9.maja, svetovnega Dneva zmage nad nacifašizmom! Bila je poražena največja pošast v zgodovini človeštva pri čemer pomembno vlogo so bile odigrale Združene države Amerike, a po 73 letih od one zmage, kot da se pošast, sicer v novi osebi in z novim imenom, prebuja v samih vrstah zmagovalne velesile.

Razen svetilke upanja pri reševanju dolgoletne Korejske krize, ki jo je prižgal nihče drug kot sam severnokorejski voditelj Kim Džon Un, odkar je v Belo Hišo vkorakal Donald Trump, svet vse bolj tone v neko negotovost, oziroma, rekel bi kar v gotovost nečesa hujšega kot je bila druga svetovna vojna.

»Vsota vseh strahov« se glasi naslov filma  Phila Aldna Robinsona izpred 16 let. Prav minule dni sem ga znova gledal na enem od slovenskih tv kanalov. Zgodba skorajšnjega poka jedrske vojne med ZDA in Rusijo, ki se reši v zadnjih sekundah pred sprožitvijo balističnih raket in ki nekako spominja na Kubansko raketno krizo ’62. leta.

No, in »Vsoto vseh strahov« vidim v politiki, ki jo zganja gospod, ki poveljuje danes prvi svetovni velesili. Sesuva po vrsti vse kar je dobrega in zgodovinskega za podaljšanje življenjske dobe človeštva zmogel postoriti njegov predhodnik, Barack Obama, se ne ozira na zavezništva, na prijateljstva, na to kar preprosto narekuje zdrav razum in rine svojo državo in z njo ves svet v pustolovščine, ki ne vodijo nikamor, kot k globalni katastrofi!

Nazadnje je uresničil grožnjo o umiku ZDA iz iranskega jedrskega sporazuma in reaktivaciji sankciji proti Iranu in ne le, da je ostal gluh do vseh pozivov in prošenj ostalih podpisnic dogovora (Rusije, Velike Britanije, Francije, Nemčije in Kitajske) ter Evropske unije in OZN naj bi tega ne storil, dovolil si je celo posvariti ves svet pred sodelovanjem z Teheranom: »ZDA ne izrekajo praznih groženj!« - je zabrusil. Edini, ki so pozdravili njegovo odločitev Izrael, Savdska Arabija in Združeni Emirati, zapriseženi sovražniki Irana.

In lagal je, še enkrat več poleg že 3 tisoč laži, ki so mu jih našteli odkar je postal predsednik. V nasprotju z vsemi znanimi dejstvi je Trump dejal, da Iran izsiljuje ZDA z jedrskim orožjem in dodal, da je odločitev sprejel po posvetovanju z zavezniškimi državami. No, nobena od zavezniških držav razen Izraela mu ni svetovala umika iz sporazuma, pa še tam mnenje ni enotno, saj izraelski generali v nasprotju s premierjem menijo, da je sporazum koristna zadeva. Oglasil se je sam Obama in Trumpa pošteno okaral ter spomnil, da mu je celo obrambni minister James Mattis odsvetoval umik s sporazuma. In kot da to ni bilo dovolj, je tudi udejanjil napoved a prenosu ameriškega veleposlaništva v Izraelu il Tel Aviva v Jeruzalem, gluh na vsa svarila o posledicah tega dejanja iz vrst kritikov že umika iz dogovora z Iranom, svarila, ki so se takoj izkazala za utemeljena. Gaza je eksplodirala, Palestinski narod je znova vstal in žrtvoval na desetine mrtvih in tisoče ranjenih, da bi izrazil svojo pravico do obstoja in priznanja.

Ob takem početju se znova postavlja vprašanje scenarijev, ki čakajo Evropo in svet, ker temu gospodu ne gre verjeti niti ob skorajšnjem zgodovinskem srečanju s severnokorejskim kolegom, ki naj bi prispeval k končni umiritvi razmer na korejskem polotoku. Kim Džong Un se je zavezal k opustitvi jedrskega orožja, a za Trumpa bo to zagotovo premalo in se ta »ljubezen« ne bo srečno končala.

In vprašanje našima prvima voditeljima, predsedniku Republike in predsedniku Vlade, (predsednik Državnega zbora in minister za zunanje zadeve sta se odzvala, pohvalno, in to zelo kritično do ZDA in Izraela!) kaj na vse to porečeta? Ali je Melanijin soprog zaupanja vreden sogovornik? Ali je lahko zaveznik in prijatelj, oziroma ni morda že napočil čas, da poiščemo in izrečemo enotno obsodbo Evropske unije njegove politike? Zagrozimo morda tudi s sankcijami, kot sam rad počne? Sam menim, da bi morala Slovenija postoriti korak več, izstopiti iz zveze NATO in s tem iz Trumpovega poveljevanja, ker v tej navezi tvegamo, da se znajdemo še mi v kaki novi koaliciji voljnih tokrat proti Iranu in morda tudi Palestincem.

Trump z Macronom zadal nov udarec enostnosti EU

TRUMP ZNOVA OKLOFUTAL EVROPSKO UNIJO

Mnogi smo upali, da je bila aktivna vloga Francije pri nedavnem raketiranju Sirije, skupaj z ZDA in Združenim kraljestvom, le dobro odigrana igra s katero naj bi se francoski predsednik Emmanuel Macron čim tesneje zbližal Donaldu Trumpu, se mu prikupil in prikazal kot najbolj pomemben, zanesljiv in prijazen partner, ter ga prepričal k temu, da bi vendarle ostal vezan tistim mednarodnim dogovorom, ki jih je bil predhodnik Obama podpisal skupaj z Evropsko Unijo in drugimi akterji. Izpostavil je pri tem jedrski sporazum z Iranom, ki da nima alternative, »nima plana B«, če želijo podpisniki ohraniti do leta 2025 nadzor nad jedrskim programom te države.

Kot je znano, je Trump ta dogovor že med volilno kampanjo lani raztrgal, kot škodljiv in nesprejemljiv za interese tako Združenih držav Amerike kot sveta in po vselitvi v Belo Hišo dal Franciji, Veliki Britaniji in Nemčiji čas do 12. maja letos, da ga izboljšajo, oziroma s Teheranom izpogajajo  na novo, sicer bodo ZDA iz njega izstopile. Da je to nemogoče, da je tak kot je maksimum, kar se je dalo doseči in da je dober, ker se ga Iran drži, oziroma da bo katastrofa, da bodo posledice hude, če se mu bo Washington odpovedal, je več krat ponovila visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini.

In kaj sta Macronov trodnevni obisk v ZDA in njegovo srečanje s Trumpom obrodila? Kot kažejo zadnje izjave francoskega predsednika, nič dobrega. Ne le to, da ameriškega predsednika ni prepričal, še huje. Dal se je prepričati. Izjavil je namreč, da je za sklenitev novega sporazuma, takega ki bo zadovoljil tudi Trumpa. Verjamem, da gre za preobrat, ki šokira mnoge v EU in ki razkriva po eni strani šibkost in nedoraslost mladega francoskega liderja, ki se obnaša kot otrok, ki gre v trgovino z denarjem, ki mu ga je dala mama, da kupi kruh in mleko in se vrne domov  s sladoledom in žvečilnimi bomboni, po drugi pa morda podzavestno in nevarno skušnjavo, da bi Francijo vrnil med kolonialnimi velesilami in jo postaviti ob bok ZDA pri razdelitvi sveta. Prava blamaža za »čarobnega dečka« evropske politike, ki pa postaja plavajoča mina za Evropo, nezanesljiv, podkupljiv partner ostalim članicam EU.

Da je britanska premierka Theresa May na isti poti, še posebej ker si ne želi izgubiti primata pri evropskem zavezništvo s Trumpom, se že sluti, tako da tudi nje ne bo težko ogovoriti, da se pridruži proti-Iranski fronti. Upanje ostajata le nemška kanclerka Angela Merkel, ki se tudi sama podaja v Washington, in pa že omenjena Mogherinijeva.

No, pa si je z Macronom, Melanijin soprog privoščil še en tresljaj enotnosti EU. Okregal jo je ne le zaradi Irana, ampak tudi zaradi trgovine. Izrekel je obžalovanje, da je glede gospodarskih vprašanj ameriška sogovornica ne samo Francija, ampak vsa Evropska Unija, ki da je »zelo nepopustljiva in ima carine, ki so za ZDA nesprejemljive! « Precej jasno je torej nakazal, da si prizadeva za šibko in neenotno EU in spomnil sem se na izjavo predsednika Evropskega sveta, Donalda Tuska, ki je Trumpa, takoj po njegovi izvolitvi, izpostavil kot grožnjo uniji. Napoved se torej uresničuje. In kaj poreče o tem slovenska politika? Nič, ker ni tema, ki bi sodila v tekoče posle, mar ne?

Slovenija ZA napad na Sirijo

VILNJUS 2. JE ŠE KOGA SRAM?

Ministrstvo za zunanje zadeve: »Slovenija izraža podporo aktivnostim, usmerjenim proti vojaškim ciljem, katerih namen je zagotoviti, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. Vojaško operacijo treh zavezniških držav - ZDA, Francije in Združenega Kraljestva - razumemo kot poskus uničenja preostalih zmogljivosti sirskih oboroženih sil, ki so namenjene uporabi kemičnega orožja«.

Nato pa: »Podpiramo delo misije za ugotavljanje dejstev Organizacije za prepoved kemičnega orožja. Obžalujemo, da Varnostni svet OZN-a, kateremu je zaupana najvišja odgovornost za vzdrževanje svetovnega miru, ni uspel doseči soglasja o oblikovanju neodvisnega preiskovalnega mehanizma, ki bi na podlagi neodvisnih in verificiranih poročil ugotovil odgovorne za napad«

Spoštovani zunanji minister, odpravnik tekočih poslov, Karl Erjavec, res je, da sem že nekaj časa izven realne politike, da se bližam 70.tim, a toliko še nisem onemogel, da ne bi zaznal vsaj nekaj dihotomije, ali po domače, da ne gresta skupaj, med opredelitvama. Po prvem stališču vemo, kdo je kriv za napad s kemikalijami v Doumi - sirski režim. Po drugem pa tega ne vemo, ker pravkar začeta misija OPCW ugotovila ni še ničesar in ker Varnostni svet ni oblikoval mehanizma za neodvisno preiskavo. Obstajajo le trditve Trumpa, Macrona in Meyeve, da je Assad kriv, in pa nasprotno zatrjevanje ruskih predstavnikov, da on nima nič s tem, oziroma da je vse inscenirala Velika Britanija. Torej?

Sprašujem, gospoda Erjavca, ali je ruski veleposlanik v Ljubljani, Doku Zavgajev, ko vas je pred parimi dnevni tako lepo pohvalil in vas, resnici na ljubo, nespodobno za diplomata, priporočil volivcem 3. junija, vedel za to vaše stališče? Oziroma, da boste prej verjeli trditvam zahodnih zaveznic, kot ruskim?

Je to torej pravilo? Če si v NATO in EU moraš verjeti zaveznicam pa četudi samo na besedo in ob vedenju, da boš lahko znova izigran, tako kot 2003 z Vilnjuško izjavo v podporo lažem o Saddamovi posesti orožja za množično uničevanje, s katerimi se je takratni ameriški predsednik George Bush podajal v vojno na Irak?

Je to načelnost, je to konzistentnost, ki ste jo zmogli teden dni nazaj ob zadevi Skripal, vsaj ob prvem odzivu po sprejetih sklepih evropskega Sveta, ko ste se uprli sankcijam proti Rusiji vsaj do neizpodbitnih dokazov o njeni odgovornosti pri zastrupitvi svojega nekdanjega dvojnega agenta v Salisburyju? Kasneje pa vendarle podlegli pritiskom, zunanjim in notranjim (predsednik Republike), ter vpoklicali na konzultacije veleposlanika v Moskvi.

Tokrat je bil odziv očitno bolj usklajen s šefoma države in vlade, ki sta enako kot vi pozdravila ameriško-britansko-francoski napad, ker namenjen temu, da sirske oblasti ne bodo več razpolagale z možnostjo uporabe kemičnega orožja. In mene je bilo sram.

Edini, ki je pokazal vsaj kanček dostojanstva in suverenosti in mu gre zato zahvala dobro mislečih ljudi, je predsednik pravkar razpuščenega Državnega zbora, Milan Brglez. Zmogel je obžalovanje za to kar so storili ZDA, Združeno Kraljestvo in Francija, predvsem ker brez avtorizacije Varnostnega sveta OZN. »Še posebej skrbi dejstvo - je zapisal na Facebooku - da so vse te države članice Varnostnega sveta. Njim pa smo z ustanovno listino Združenih narodov zaupali posebno nalogo varovanja mednarodnega miru in varnosti v svetu«.

Res je, tudi Rusiji, ki se vse prej kot prizadeva, da bi Bashar Al-Assad odnehal s pobijanjem nedolžnih civilistov, pa je irelevantno če s klorom ali s strelnim orožjem, toda če je bil razlog tokratnega kaznovalnega pohoda zahodnih jedrskih sil uporaba kemičnega orožja, morali bi vsaj počakati na končno poročilo preiskave OPCW, oziroma na neizpodbitne dokaze o tem da je bilo prepovedano orožje res uporabljeno in da je res to storil Assadov režim.

A tudi pri tem perfidnost sobotnih napadalcev nima meja. Že predlagajo Varnostnemu svetu resolucijo, ki naj naloži OPCW da v 30 dneh poroča o tem, ali je Sirija odstranila vso svoje kemično orožje. Kar pomeni, da skušajo kar preskočiti prvotno preiskavo o uporabi tega orožja v Doumi in o odgovornosti zanjo. A še komu vse to zaudarja po pokvarjenem?