Naj se ukrajinska kriza reši kot kubanska '62 - pozivajo mirovniki

 

ZDA IN NATO ODGOVORILE NA VARNOSTNE ZAHTEVE MOSKVE

In kaj so povedale? Pričakovani »No way!«

Rusija zahteva končanje širitve Severno-Atlantskega zavezništva proti njenim  mejam, kar pomeni odpis načrtovanega članstva Ukrajine in umik ofenzivnega orožja iz vzhodnih članic, nekdanjih članic Varšavskega pakta, iz Washingtona in Bruslja pa ji znova odgovarjajo, da so njene zahteve nesprejemljive, da vsaka suverena država ima pravico se sama odločati o varnostnih povezavah in da torej če Ukrajina želi v NATO jo bodo tudi sprejeli. Načeloma je slednjemu težko ugovarjati, toda pomislimo na odziv ZDA, če bi se Kuba in Venezuela ali še kaka druga latinsko-ameriška država s pro-rusko politiko, recimo, želele varnostno povezati z Rusijo in na svojih ozemljih namestiti rusko varnostno infrastrukturo - orožje?! Nekaj takega je Kuba že poizkusila '62 leta in vemo kako se je končalo. Hvala Bogu dobro, s sovjetskim odstopom od namere po namestitvi jedrskih raket na karibskem otoku v zameno za zagotovilo ZDA da slednjega ne bodo napadle in za umik ameriških tovrstnih raket iz Turčije. A 13 dni je svet zadrževal dah. Grozil je neposredni spopad med najmočnejšima jedrskima velesilama. Sama sreča, da rdeči telefon med Kremljem in Belo Hišo, ni pregorel in da so radio zveze med sovjetskimi ladjami ki so prevažale projektile in Moskvo delovale brezhibno. Po ukazu iz Kremlja, tik pred trkom z ameriško pomorsko blokado so se ladje ustavile in se vrnile domov. Fragment zgodovine nekdanje hladne vojne med zahodom in vzhodom ki ga ne gre pozabiti, ker se nekaj podobnega dogaja danes, 60 let kasneje, le da so vloge obrnjene. Tokrat ne rinejo Rusi k ameriškemu ozemlju, temveč Američani k ruskemu. In z njimi ali bolje za njimi tudi Evropejci, ne da bi nihče – mislim na institucionalne kroge - niti malce pomislil na to, da bi tudi Ruse povabili medse, da bi Rusijo vsaj vprašali ali bi si želela v Evropsko Unijo. Da ni le evropska ampak tudi azijska država ni odgovor. Turčijo bi sprejeli, če ne bi Erdogan lomastil po vrednotah EU kot to rad počne.

Dejal sem ZA in ne Z Američani tudi Evropejci. Da, ker vso to igro diktirajo iz Washingtona. Evropski partnerji v NATO temu le sledijo. Pa medklic: čemu dva odgovora? Ameriškega in zavezniškega? Če bi bile ZDA enakopravne z ostalimi članicami povezave, bi zadostoval le eden - NATOv. Toda vemo da temu ni tako, da nekdo vendarle poveljuje, da svoje najprej pove poveljnik ladje, za njim pa kot papagaj, ostali člani posadke ali molče izvršujejo ukaz. In če se obrnem proti domu, vprašanje Toninu in Logarju, ali ju je kdo sploh pobaral kako odgovoriti Moskvi? Pa če je, ali sta onadva povprašala še koga, recimo parlamentarni Odbor za zunanjo politiko ter skupino prijateljstva z  Rusijo? Ni mi znano da bi.

ZDA in NATO, kot rečeno, zavračajo varnostne zahteve Rusije. »Vabimo jo k dialogu, - pravi generalni sekretar zavezništva Stoltenberg - lahko se pogovarjamo o temah, kot sta nadzor nad orožjem in razoroževanje, a se ne odpovedujemo temeljnim načelom iz atlantske pogodbe na čelu s 5. členom o vzajemni obrambi, niti politiki odprtih vrat novim članstvom«.

Iz Washingtona in Bruslja torej zaušnica Putinu. Ali bo on rekel le »aj« in ponudil še drugo lice, ali bo mobiliziral še dodatnih 100 tisoč vojakov in aktiviral jedrske silose? Grandiozno bi bilo, ko bi, sklicujoč se na Stoltenberga o politiki odprtih vrat, naslovil v Bruselj prošnjo za članstvo Rusije v povezavo. Nič hujši avtokrat ni od Orbana in Morawieckega. Pa še Kitajsko bi včlanili. Vsi veselo v NATO in svet bi bil rešen vsaj do zatona človeštva zavoljo podnebja. No šalo na stran, situacija je taka, da govoriti o potrebi po novi Jalti ni tako bogokletno. Če se ima ponoviti Kuba '62, ob akterjih ki jih poznamo in ki niso niti slučajno na ravni Kennedyja in Hruščova, raje vrh velesil o novi varnostni arhitekturi Evrope, če že ne kar sveta. Našim doma, oblasti, politični opoziciji in javnosti, pa poziv k ponovnem razmisleku o članstvu v NATO. Gibanje GLAS LJUDSTVA je vsem strankam, ki nameravajo tekmovati za aprilski vstop v Državni zbor, podalo med kopico programskih idej, tudi razpis referenduma o omenjenem članstvu. Naj poziva ne sprejmejo le v Levici, dragi KULovci in spoštovani Robert Golob! Pri južnih sosedih vsaka čast predsedniku Republike, Milanoviću, ki je, potem ko je spomnil, kako je bil nekdanji legitimno in zakonito izvoljen ukrajinski predsednik Janukovič umaknjen ne prav po pravilih vrhunske demokracije, zmogel in to suvereno sporočiti Bruslju in Washingtonu, da hrvaških vojakov v morebitnem spopadom med NATOm in Rusijo ne bo!

Arbitraža in SOPS vse bolj bled spomin

 

KAKŠEN FANTASTIČEN DAN!

 

Kaj porečeš danes, gospod predsednik? Ko si podeljeval mandat Janezu Janši za sestavo vlade, po odstopu Šarčeve, namesto da bi se zavzel za predčasne volitve, oz. prepustil Državnemu zboru, da bi si sam poiskal nadomestnega premiera, smo te nekateri opozarjali, da bo z arbitražo o meji s Hrvaško konec, da se bo vztrajanje za njeno uveljavitev nehalo, da se bo Janša s hrvaškim kolegom Plenkovičem tako ali drugače dogovoril, da iz tvoje moke, iz tvojega »fantastičnega dne«, ne bo kruha.

Političnega suporta s strani Evropske komisije, zavoljo tesnosti prijateljstev znotraj EPP, tudi osebne med Junckerjem in Plenkovičem, ni bilo, neuspešni smo bili tudi s poizkusom po pravni poti. In ostala nam je le utvara, da je problem formalno rešen, da je meja zagotovo na morju določena, da je potreben le čas, da to spozna in prizna tudi Hrvaška. Prišel pa je nek drug čas - čas razglasitve izključnih ekonomskih con s strani Italije in Hrvaške, s čimer sta si državi dejansko razdelili Jadran in pri čemer je naša vlada, sicer povabljena zraven bolj iz vljudnosti kot drugo, umolknila, namesto da bi vsaj poskušala se znova poslužiti kakega pravnega trika, če hočemo, da bi za ceno slovenske privolitve v to razglasitev s strani Hrvaške izbojevala priznanje arbitraže. Verjamem, da bi na podlagi njene razsodbe, udejanjenje hrvaške pravice po omenjeni coni lahko zamaknili in Zagreb prisilili k zarisovanju nekoliko spremenjenega zemljevida le te. A morala bi biti diplomacija odločnejša in iznajdljivejša. Seveda, če bi obstajala volja po tem. Ne gre pozabiti, da arbitražnemu reševanju mejnega spora Janša ni bil nikoli naklonjen.

Upali smo nekateri, glede na to, da se je bila nova vlada vendarle zavezala k kontinuiteti odnosa do arbitraže in njene implementacije, da bo ob vztrajnem hrvaškem zavračanju sodbe, poiskala z drugo stranjo način njene uveljavitve brez nujnega priznanja, recimo z dvostranskim dogovorom o vsaj približno enaki meji v Piranskem zalivu pa do mednarodnih voda. Morda je tiha diplomacija na tem tudi delala, da ne bom krivičen do gospoda Logarja, a do danes še vedno od tega nič od nič.

Izvemo samo, sicer le po informacijah, ki prihajajo s hrvaške strani, da bi se naj dogovorili za neko skupno ribolovno cono od Kopra do Umaga, kjer bi lahko prosto lovili naši in sosedovi ribiči. Povejmo takoj, da če bi bilo to res, bi pomenilo izigravanje Sporazuma o obmejnem prometu in sodelovanju iz septembra 2001, ki še vedno velja tudi po evropskem pravu in predvideva tovrstno cono od Piranskega zaliva v celoti, pa vse do Vrsarja. Res je, da je se je ta režim izvajal le niti dve polni leti, 2002 do 2004, nato je bil vezan na določitev meje med državama, oz. na uveljavitev odločbe arbitražnega sodišča – brez tega, ni mogoče določiti do kje segajo in čigave so pristojnosti glede nadzora – in se je tako znašel v nekem mirovanju, ker je določitev mejne črte na morju, kolikor de jure že rešena, de facto še vedno v zraku, če že ne kar po hrvaških želja.

Prijatelj Marko Pavliha, sicer stručko pomorskega prava, pozdravlja morebitni dogovor o prostem ribolovu med Koprom in Umagom, a ga demantirajo ribiči sami, z obeh strani, razen kake izjeme. Naši opozarjajo zlasti na to – kar mi je potrdil Zlatko Novogradec, predstavnik ribičev občine Piran preko ribiške pisarne  – da bi prihod hrvaških mrež v slovenske vode totalno izropal že tako skromen ribji fond. Da bi tudi naši kaj profitirali v hrvaških vodah, pa ni upanja, ker barke, ki so jih nekoč imeli za take poti, več nimajo. Kar zahtevajo je le da vsak ostane na svojem, a da se enkrat za vselej uveljavi arbitražna odločba.

Jah, Borut, »Fantastičen dan« že dolgo ne zgleda več tak! Pa za one, ki ne vedo, naj povem, da sem bil arbitražo celo predlagal sam, formalno prvič 2004 na Odboru DZRS za zunanjo politiko, 6 let preden bi se dogovor o njej zgodil, in da danes zamerim hrvaškim vladam, ker se ga niso držale, a morala bi se velika EPP prijatelja Janša in Plenkovič v teh dveh letih dogovoriti o za obe strani zadovoljivem zaprtju tega dosjeja. Očitno, te volje ni izkazal nihče! Lažje je bilo razjeziti Kitajsko, mar je gospod premier?!

 

Raje nova Jalta kot krik orožja!

 

NOVA VARNOSTNA ARHITEKTURA V EVROPI?

Tako sem razumel namig dobrega poznavalca ruske politike in odnosov Rusije z zahodnim svetom, zlasti z ZDA in NATO, Branka Sobana, v ponedeljkovem pogovoru v Odmevih TV Slovenija s Tanja Starič. Kot bolj skromen spremljevalec dogajanj med Moskvo in Washingtonom oz. Brusljem, ki so se nevarno napela ob željah Ukrajine da se pripoji EU in zvezi NATO in napotitvi 100 tisoč ruskih vojakov na njeni meji, a tudi kot še aktivni mirovnik in podpornik tržaškega odbora za mir in nenasilje »Danilo Dolci«, se z g. Sobanom ne bi mogel odločneje strinjati, kajti se pri tej zgodbi vse bolj nevarno bližamo točki, če nismo že tam, ko ena sama iskra, ena sama napačna poteza – kot je pripomnila Staričeva – lahko zaneti vojno. In če sta vanjo neposredno vpleteni kot nasprotni strani največji jedrski sili, vemo vsi kakšna ta vojna utegne biti. Če se ima torej to zgoditi v kolikor bo vsaka stran vztrajala pri svojem, bolje omizje za novo Jalto, če poenostavljam misel na novo varnostno arhitekturo Evrope.

Svetovno znani ameriški ekonomist Jeffrey Sachs, vse prej kot Putinov fan, je nedavno za Portal Plus zapisal, oziraje se tudi na problem Tajvana v odnosu do Kitajske, da sta obe krizi, ukrajinska in tajvanska, rešljivi, toda pod pogojem da vse strani spoštujejo legitimne varnostne interese drugih. Zveza NATO bi morala umakniti članstvo Ukrajine z mize – pravi Sachs - Rusija pa se odreči kakršni koli invaziji na katero koli sosedo ali drugo državo. Podobno bi morale ZDA še enkrat jasno povedati, da odločno nasprotujejo odcepitvi Tajvana, Kitajska pa naj se odreče enostranskemu vojaškemu ukrepanju proti Tajvanu in pristane na načelo »ena država, dva sistema«.

A naj se vrnem k Sobanu. Spomnil je na to, da mnogi analitiki primerjajo ukrajinsko krizo s kubansko '62 leta, ni pa dodal da z obratnimi vlogami. Takrat se je namreč Sovjetska zveza z nameščanjem jedrskih raket na Kubi bližala in po oceni Bele Hiše ogrožala ZDA, tokrat to počnejo ZDA z svojimi tudi jedrskimi arzenali vse bližje ruski meji in vojaškimi dobavami Ukrajini. Pa še neko vzporednico lahko potegnemo. Pogovarjata se Putin in Biden o Ukrajini brez Ukrajine, kar seveda ni prav, toda tudi '62 sta se po rdečen telefonu pogajala Kennedy in Kruščev o Kubi brez Kube. No, to so reči, ki jih moramo postaviti na mizo, ko odpiramo te teme.

Oddam pa veliko priznanje  Sobanu, da je spomnil tudi na obljubo, ki so jo po padcu Berlinskega zidu '89 leta, sovjetskemu predsedniku Gorbačovu bili dali ZDA in NATO, da sirjenja na vzhod ne bo, oz. da bo zajelo le še vzhodno Nemčijo in konec, kar se pa žal ni zgodilo. To zagotovilo, je priznal Soban, ni bilo spoštovano. In tu je jedro problema, dodajam sam! Če bi se ga v Washingtonu in Bruslju držali, krize danes ne bi bilo.

Toda, še na nekaj se je Staričev sogovornik obregnil, ko ga je vprašala o posegu ruskih tako imenovanih – kot jih je sam označil – »mirovnih sil« v Kazahstanu, sicer na prošnjo tamkajšnje vlade, da bi se obranila narodovih protestov. Rusija je po letu '94, po Sobanovih informacijah, imela 82 tovrstnih »vojaških izletov« čez svojo mejo in bi naj bila danes tako rekoč prisotna v vseh nekdanjih republikah Sovjetske zveze, zdaj samostojnih državah. Nimam razloga, da mu ne bi verjel, toda ne pozabimo, da ravnajo še huje ZDA, pa odmislimo Vietnam, Čile, Nikaragvo, Irak in Afganistan, kjer sploh niso bile povabljene. Vse prej kot to! Leta 2020 so Združene države Amerike imele izven svojih meja 180 tisoč vojakov, največ na Japonskem - 53.700, v Nemčiji - 33.900, v Južni Koreji - 26.400, v Italiji - 12.200 in v Združenem Kraljestvu - 9.300. V 9 drugih državah imajo od 9.000 do 1.000 vojakov, največ v Španiji in Turčiji, v 21tih po nekaj stotin vojakov in v 44tih med 1 in 100. V zadnjem letu se podatki niso bistveno spremenili. Tako da pripisati le Putinu imperialne težnje je nekoliko povlečeno za lasje, mar ne?

Pa nazadnje vprašanje, ki si ga sam zastavljam, leti pa na vse: kako to da v 90% mirovniških protestov sirom sveta, in najbolj odločno v zahodnem svetu, od Vietnamske vojne dalje, so bile ZDA in ne Rusija prve tarče kritike in obsojanja?

 

A jim gre verjeti?

 

V MESECU DNI OKUŽENI VSI?

 

Tako napoveduje stroka v zvezi s pojavom Omikrona, toda nič bat, daje razumeti vodja svetovalne skupine za Covid-19, gospa Mateja Logar, »cepljenje s poživitvenim odmerkom ščiti pred hudim potekom bolezni«

Če vsa ta zgodba ne bi bila težka, dramatična in za mnoge, premnoge tragična, bi se nasmehnil, ker je po svojem tudi bizarna. Prvi in drugi val okuženosti smo nekako zajezili z občasnimi širšimi ali ožjimi lockdowni, nato so prišla domnevno odrešilna cepiva velikih korporaciji zahodnega sveta (z vzhodnega jih Evropa ni hotela priznati ne sprejeti), in vsa bi naj bila učinkovita in varna, kasneje se pa je pokazalo da temu vendarle ni bilo tako, da so se pojavljali tudi smrtonosni stranski učinki. A cepilna kampanja po vsem svetu, tudi pri nas, je bila že v pogonu ker bi naj ustvarili čimprej tako imenovano »čredno imunost« in pandemijo zaustavili. Primerna precepljenost za dosego cilja je bila postavljena najprej na cca 70%, nato jo je stroka dvignila na 80%, danes beležimo po EU 92% na Danskem in 89% na Portugalskem, a kaže da imunost, na ves ta cepilni trud, premorejo le Covid in vsi njegovi otroci, oz. sevi. Še več, se kar množijo, mutirajo in krepijo s čimer se okuženost po Evropi, tudi v državah z najvišjo precepljenostjo, znova širi in poglablja. Celo v Izraelu, kjer cepijo že s četrto (megapoživitveno?) dozo. Če bomo tako napredovali, do kolikšnih poživitev bomo prišli? Do cepiv v obliki tablet ali kapsul, ki jih bomo jemali dnevno, na tešče pred zajtrkom? Teorija je pač eno, praksa očitno nekaj drugega! Mimogrede, spomnimo se opozoril francoskega virologa, Nobelovca za medicino 2008, Luca Montagniera, na začetku Covidne pandemije, da je bilo cepljenje sredi širjenja okužb kontraproduktivno, ker sami vakcini utegnejo spodbujati mutacije.

No, zajel nas je že peti ali šesti val – jih tudi več ne štejem – in slednji  z Omikronom bi naj okužil vso populacijo. Če to drži, kar dvomim, čemu histerija okoli uvedbe obveznega cepljenja, ko se bo tako in tako do sredine februarja ta mali stvor sprehajal po žilah in kapilarih slehernika in celotne nacije? In četudi bi vsi dvomljivci in najbolj vztrajni ter bojeviti proticepilci spremenili mnenje in pristali na cepljenje – jih je pri nas več kot 40% celotne skupnosti – bi jih v tem mesecu dni precepili morda polovico in to samo s prvim odmerkom, kar bi bilo za njih enako nuli. In kot prebolevniki, tisti ki jih pač ne bi pobralo, bi naj šli k drugemu odmerku tam konec pomladi ter k tretjemu – poživitvenemu – konec leta?  Naj mi kdo pove ali ima vse to smisla?!

Okuženi bomo že itak vsi, cepljeni, necepljeni, morda tudi prebolevniki in samo oni odstotek (51%?) že danes s tretjim odmerkom, naj bi lažje prebolel okužbo. Kolaps zdravstvenega sistema? Zasedenost bolnišnic do zadnje postelje zadnjega hodnika, izgorelost osebja? Slednjemu iskren poklon za ves trud, ki ga premore! Bodo pač zmogli kolikor lahko. Ostalo prepustimo usodi in stavimo na srečo in na lastno prirojeno imunost oziroma odpornost.  

No, toliko je že bilo vrhunskih strokovnih napovedi in scenarijev, zame prej ugibanj, da je nadaljnjim težko povsem verjeti.

Osebno bom popazil, da se v tem napovedanem usodnem mesecu ne okužim. Poživitvenega sva z mojo drago že vzela, nosiva redno maski povsod, razen doma in na prostem, ko ni gruč, si razkužujeva roke vsakič ko se vrneva z nakupovanj, tudi z najboljšimi sosedje smo si voščili novo leto na ustrezni distanci, brez rokovanj in objemanj, po potrebi si bova maski podvojila, in če bova kihnila ali naju bo grlo zabolelo se bova takoj samotestirala.

Čemu, spoštovana stroka, ne bi vsem tistim, ki se, zaradi tega ali onega razloga, nočejo cepiti, zaupali, da se bodo vedli enako odgovorno? In kot eminenten nevednež napovedujem – ugibam seveda - da do konca februarja nas bo okuženih niti polovica populacije.  Danes, v sredo 5.1.2022, jih je 5 manj od 480 tisoč. Pa da vidimo, kdo dlje in točneje vidi?!

Voščilnica Borutu Pahorju

ODPRTO PISMO PREDSEDNIKU REPUBLIKE

  

Spoštovani gospod predsednik,

Dragi Borut,

 

Najprej dovoli tvojemu bivšemu sotovarišu iz časov vodenja Socialnih demokratov, da voščim tebi, tvoji družini in tvojim najbližjim sodelavkam ter sodelavcem vse najboljše v letu, ki se je pravkar rodilo in ki, vemo vsi, ne bo lahko. Morda celo težje od onega, od katerega smo se poslovili. No, pustimo se presenetiti.

Ko zrem nazaj in ocenim, kako sem se vedel do tebe, ti in si moram priznati, da sem bil s svojimi komentarji na račun tvoje neodzivnosti do nespodobnosti vladnih početji, neodzivnost v kateri sem mestoma videval tudi znake sostorilstva, kdaj pa kdaj pretirano neizprosen, hud, a sem te meril s tvojim predhodnikom, dr. Danilom Turkom, ki je enako predsedoval republiki sočasno z Janezom Janšo na čelu vlade, je pa bil do njega strog in vsakič javno kritičen, ko ga je lomil. Filozofija tvojega predsedovanja je pač drugačna - praviš - zato večja zadržanost do dnevno-političnih tem in izzivov. Naj bo, toda g. premier, ko ga z višjega mesta, s tistega, ki mu je celo podelil mandat, nihče ne posvari da dela narobe, nadaljuje po svoje. Če bi ga, bi si morda prihranili klofuto Evropskega parlamenta.

Toda tokrat, pri enem zelo pomembnem, lahko tudi usodnem vprašanju, si pa vendarle vzel vajeti v svoje roke. Odločil si se, da nagovoriš Državni zbor in preko njega nacijo, k enotni podpori uzakonitvi obveznega cepljenja proti Covidu v trenutku, ko ti bosta stroka in znanost tako svetovali. In ko si to najavil, se zagovorniki takega ukrepanja niso dali prosit. Vladna svetovalna skupina, preko gospe Mateje Logar, je rekla takoj DA, obvezno vsaj za 50 letnike plus ter za tiste s pridruženimi boleznimi, nato še Zdravniško društvo, Strokovni svet Univerzitetnega kliničnega centra in predstojnica Infekcijske klinike, Lenko Zupanc. Oglasil se je tudi notranji minister Hojs, ki je bojda že lani »interno« zagovarjal uvedbo obveznega cepljenja kar po obstoječem zakonu o nalezljivih bolezni, za njim ljubljanski župan Jankovič, da bi obranil ognjemete z gradu, in slišali ali prebrali smo enak poziv vrste drugih influencerjev s sveta zdravstva, politike, filozofije, kulture, aktivizma in tako naprej. Fronta vernikov prisilnega cepljenja – pa mi ne reci da obvezno ne pomeni prisilno – se bliskovito širi in to od trenutka, ko si se oglasil in prevzel sponzorstvo nad takim ukrepanjem. Hvala Bogu, Koalicije Ustavnega Loka vsaj za enkrat in upam, da bo pri tem ostala, nisi prepričal. Zadržani so navsezadnje tudi pri delu pristojne stroke, oz. epidemiologi NIJZja: »Brez širokega konsenza tvega postati uvedba obveznosti le črka na papirju!«

Tisti, ki me prebirajo vedo, da sodim med polno cepljenimi in zagovorniki PCTja, obvezno s Tjem vred, da še vedno nosim masko, ne hodim v gneče, in se po nakupih redno razkužujem. A obveznemu cepljenju odločno nasprotujem. Zaradi moralno-etičnih razlogov. Toda še bolj ko vidim, kaj se dogaja drugje po Evropi, kjer imajo stopnje precepljenosti nad 80%, celo 90%, za katere nas je stroka na začetku pandemije prepričevala, da bodo prispevale k ustvarjanju čredne imunosti in s tem obglavile Covid, a se tam epidemične razmere znova slabšajo in število smrti narašča. Kot da je bil s pojavom Omikrona, ves cepilni trud zaman in da se vračamo na začetek. Sprejmem odgovor, da pri nas statistika pove, da so hospitalizacija, intenzivna obravnava in smrti kar nekaj krat pogostejši pri necepljenih bolnikih, kar bi naj pomenilo, da cepljenje vendarle učinkuje, toda naj mi kdo pojasni kako to, da Romunija, ki je glede stopnje precepljenosti na repu med članicami EU, beleži zadnje tedne po umrljivosti zaradi Covida na milijon prebivalcev približno enako število kot Danska in Portugalska, ki pa sta na vrhu? Zgolj slučajnost? In Romunija je oranžna, Danska in Portugalska temno rdeči?!

Kakorkoli že, želim verjeti da je biti cepljen bolje kot ne biti in necepljene pozivam, da kljub vsem pomislekom o kakovosti, učinkovitosti in morebitni škodljivosti doslej izdelanih in odobrenih cepiv, gredo v to, da se vendarle cepijo. Toda nikogar ne moremo in ne smemo k temu prisiliti ali ga zaradi tega kaznovati, diskriminirati ter družbeno osamiti, kar nam je povedala tudi Parlamentarna skupščina Sveta Evrope. Si na njeno resolucijo 2361 pozabil, Borut? Pa tudi sicer, ali meniš, da bo mahanje z obveznostjo cepljenja vsem tistim – več kot 40% celotne populacije – ki so se očitno odločili da se cepili ne bodo, ostalo brez posledic? Da se bodo preprosto tej zapovedi pokorili, se z njo sprijaznili? Kaj pa če se zaneti nasilen konflikt ki ga bo težko ukrotiti in bodo posledice hude?

A se zavedaš, da boš ti prvi za to kriv? Naj ti svetovalci – govorim o drugem delu stroke, o filozofih, psihologih, sociologih, ustavnih pravnikih - povedo, kaj gre pričakovati tudi v primeru malih individualnih odklonov, ki bi kasneje dobili sodno bitko in zahtevane odškodnine. Skratka, vrni se k tvojim plaketam in jabolkom navdiha ter odmisli nastop v parlamentu. Pa brez zamere. Vse dobro.