NOVA STRAN V ODNOSIH S ZDA?
Pohvalno, da je po tako dolgem
obdobju stopicanja na mestu v odnosih med Slovenijo in Združenimi državami
Amerike, naš novi zunanji minister, Miro Cerar, obiskal Washington, precej manj,
da ni izkoristil prilike za naslovitev pravih tem z ameriškimi sogovorniki.
Vsaj tako ni razbrati iz poročil o tem obisku in o srečanjih, ki jih je imel.
Najpomembnejša zagotovo s
svetovalcem predsednika Trumpa za nacionalno varnost Johnom Boltonom, in s
kolegom, državnim sekretarjem Mikom Pompeom.
In o čem so spregovorili? O
odnosih med državama in o vprašanjih regije zahodnega Balkana, pri čemer je
Cerar izpostavil tudi zgodbo o arbitraži o meji med nami in Hrvaško in nujo,
ker gre za odnos do evropskega in mednarodnega prava, da se Zagreb potisne k implementaciji
njene odločbe. Kot vemo, ZDA so se vse doslej postavljale v neko zadržano,
neopredeljeno, nevtralno pozicijo, češ gre za spor med enakopravnima članicama
Evropske Unije, ki da ga morata rešiti sami.
Slovenski zunanji minister je
pozval ameriško stran k spremembi te drže in od kolege Pompea prejel bojda
zagotovilo, da bodo o tem »temeljito razmislili«.
Lepo to slišati, a ne pričakujmo
veliko. Rekel bi celo da nič. Malo morgen, da bo Trumpova administracija
»temeljito« razmišljevala o, zanjo, taki malenkosti, ko ne premore resnega,
odgovornega razmisleka niti o tem, kar sama počne po svetu z postopnim
odstopanjem od vseh pravil in postulatov multilateralizma, in z ogrožanjem
svetovne prihodnosti.
OK, dr. Cerar, o bilateralnih
odnosih, ki da se naj krepijo, in o arbitraži, ki jo mora Hrvaška spoštovati,
toda ene besede nisem prebral o katastrofalnih posledicah za ves planet
nesodelovanja ZDA pri implementaciji Pariškega podnebnega dogovora in sedaj pri
izvajanju dogovorjenega na pravkar končani konferenci v Katovicah, ki naj bi
konkretizirala v globalni akcijski plan to kar je bilo sklenjeno pred tremi
leti v francoski prestolnici. Podnebna stroka svari, da je časa za ukrepanje
pri ustreznem zmanjševanju ogljikovih emisiji le še 15 let in da kasneje ne bo
več poti nazaj pri segrevanju Zemlje, kar bo vodilo do njenega izumrtja.
Dodaja, da ukrepanje mora bili globalno, oziroma v sodelovanju in največjem
bremenu, ki ga morajo prevzeti, kakopak, največje proizvajalke toplogrednih
plinov, z ZDA na čelu. Brez njenega deleža, bo vse ostalo zaman! In če je temu
tako, gre razglasiti Trumpovo odločitev o umiku ZDA iz dogovorov v Parizu in
Katovicah za največji zločin proti človeštvu! Da on tovrstnim opozorilom ne
verjame, oziroma da se na vse to požvižga, je odraz njegove intelektualne in
umske ravni ter, seveda, njegova osebna pravica, da pa mu sodelavke in
sodelavci sledijo in ravnajo po njegovih ukazih in zlasti da mu kao
»prijatelji«, kot se tudi mi imamo, ne povemo odkrito, da gre v napačno smer in
da ogroža ves Svet, je tiho pristajanje na ta zločin.
To pogrešam, dr. Cerar. V luči
Katovic tudi hrvaško vztrajanje pri neizpolnjevanju arbitražne razsodbe o meji
je irelevantno. Pa ne gre samo za Pariz in Katovice, tu je še nesodelovanje pri
globalnem dogovoru o migracijah iz Marakeša, sta umika iz jedrskega sporazuma z
Iranom in iz onega z Rusijo o raketah kratkega in srednjega dosega, pa
trgovinske vojne in sesuvanje mirovnega procesa na Bližnjem vzhodu z degradacijo palestinskega vprašanja. Spisek je še dolg!
In mi, z EU in NATOm kaznujemo s
sankcijami Rusijo, ker da se nevarno in neodgovorno igra z Ukrajino in z njeno suverenostjo
ter ozemeljsko nedotakljivostjo, oziroma ker ne spoštuje dogovora iz Minska.
Grdo, seveda, z njene strani, a postavimo na tehtnico Minsk vs Pariz, Katovice
in Marakeš. Na katero stran se bo, glede prihodnosti Sveta, nagnila?
Edini dobri vesti iz bazena naše
zunanje politike v minulem tednu, pristanek na Marakeški dogovor in pa, četudi
neformalno, izražena solidarnost, tokrat neposredno predsedniku Quimu Torri,
Kataloniji v njenim prizadevanjem za neodvisnost, oziroma večjo avtonomijo od
Španije. Bravo Vajgl, bravo Kučan, bravo Židan, bravo Pahor. Le premier Šarec
je nekoliko ustrelil mimo.
