Ven iz Nata! Veliko stane in ne pomaga v boju s podnebjem!

 

Kako kriti škodo podivjane narave in zadovoljiti Stoltenberga?

 

Naša lepa, prijetna, gostoljubna  deželica na sončni strani Alp še joče posledice najhujše naravne katastrofe doslej. V milijardah evrov bomo šteli škodo, pravi predsednik vlade. Na stotine družin je ostalo brez vsega in bo potrebno poskrbeti zanje, uničeno je ogromno infrastrukture (ceste, mostovi, kanalizacije, vodovodi, električni vodi in še kaj), obnova le te pa bo povsem na plečih občin in države. Premier obljublja hitro ukrepanje, tudi po skrajšanih poteh, kar opogumlja. Tako kot človeški faktor, ki je z ogromnim humanitarnim in solidarnostnim čutom pripomogel k temu da so se rešila mnoga življenja, posledice ujme in povodenj omejile ter sanacija hitro stekla. Pripadnikom Civilne zaščite, gasilcem, policistom, vojakom, komunalnim delavcem, gozdarjem, gorskim in drugim reševalcem, medicinskemu osebju, letalcem, sosedom in prostovoljcem iz drugih krajev, znanim in manj znanim športnikom, ki so priskočili na pomoč, ali jo obljubili, globok poklon. Zahvala tudi tujim službam, ki so že prišle in še prihajajo pomagat. Celo Ukrajina, ki že ima svoje skrbi več kot dovolj, je poslala helikopter in težko mehanizacijo.

Lani največji požar, na Krasu, letos najhujša povodenj, v velikem delu države, s čim nas bo postreglo prihodnje leto? S potresom? Z vojno? No, ne kličimo hudiča. Podnebje je pa res ono, ki nas mora skrbeti, če ne bomo Putina pojezili do konca. Zatorej znova suša in požari, ali pa znova nevihte, tornadi, neurja in predvsem veliko pobesnele vode in blata. Da, kolikor spremljam zadeve že vrsto let, priznam, da amatersko, nestrokovno, s povprečnim znanjem o vsem tem a z odprtimi očmi in dobrim spominom, opažam, da je iz leta v leto slabše, zato ne pričakujem bolj milega, prijetnega poletja 2024. Le izjemoma je kdaj bolje. Ne gre za ciklične ekstremnosti, gre za že dolgo napovedane pojave, ki pa žal tempo še pospešujejo. Vprašajmo dr. Kajfež Bogatajevo in ostalo klimatološko-meteorološko-hidrološko stroko ali se motim?!

In mi vse to prikliče k spominu kar sem pisaril 2003 ob referendumski kampanji za naše članstvo v zvezi Nato. Pa sprejmem brez težav kako klofuto zagovornikov tega članstva, ker da nas varuje od Rusov, Kitajcev in še koga, češ, da izkoriščam domačo naravno tragedijo za svoje »umazane«, »sovražne« cilje. Dejal sem takrat, v samem uvodu daljšega nabora argumentov proti vstopu v omenjeno druščino, naslednje. Citiram:

»Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, ob vseh vojnah, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike.«

Sem se motil? Enako in še bolj prepričano bi zapisal danes, s spremembo, oz. aktualizacijo le imen držav in oseb (nenazadnje je minilo od takrat 20 let). Vnesel bi Rusijo kot agresorko, Ukrajino kot napadeno državo, ZDA in Nato kot izzivalca in tudi neposredna akterja spopada, seveda Sirijo, med osebami pa bi citiral Putina, Assada, Bidna, Stoltenberga. Da tudi naša, kao zaveznika, ker ne drži kar pravi Vojko Volk, svetovalec premiera za zunanjo politiko, da »bencina na ogenj klimatske kataklizme priliva le osvajalski pohod Putinove Rusije«. Še bolj Zahod, ki je Putina z zavračanjem njegovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo potisnil v to in ki pri tej vojni tudi krepko sodeluje!

Skratka, kako bomo poplačali več milijardno škodo zaradi dežja, toče, poplav, plazov, vetrov, na novo zgradili ceste, mostove, vodovode, kanalizacije, elektro infrastrukturo, pomagali ljudem da si povrnejo streho nad glavo ter znosno življenje itd in obenem pričeli s podvajanjem proračuna za vojsko, napajanje orožarske industrije, pretežno ameriške, ker tako zahteva Nato? Pa ne pozabimo. Poletje 2024 utegne biti še huje!

Še enkrat, spoštovani Robert Golob, poziv k razmisleku o smiselnosti članstva v Natu in sodelovanja pri njegovih vojnah, zlasti z Rusijo v Ukrajini, ker četudi  odmislimo moralo in etiko, vse to ogromno stane!

 

 

Nutrija - čuteče bitje ali le nadloga?

 

O »velikih podganah«, že nekaj časa na prvih straneh naših pisanih medijev…

 

Myocastor coipus, znan kot Nutrija  »južnoameriški priseljenec, ki uživa v Ljubljani« – sem prebral na Siol.netu. No, bodimo pošteni in povejmo, da se k nam sam ni preselil, tudi tega namena in  niti možnosti ni imel. Iz njegovega habitata smo ga pred skoraj stotimi leti odtrgali Evropejci, da bi ga doma slekli do golega, oz. mu odtrgali kožuh in si iz njega krojili krzna ter modne dodatke. Bil je na smrt obsojen ujetnik v kletki, ki so jo nekega dne pozabili zapreti in glodalni gaučo je izkoristil priliko. Na begu je spoznal svojo Evito Peron, privoščila sta si romanco ali greh, ni važno, in rodilo se jima je naenkrat kar 5 otrok. Po nekaj mesecih še eno tako leglo. Od takrat je njihova rodbina preplavila dober del starega kontinenta. Na milijone jih je in ker so rastlinojedi ter neuvidevni do vrste homo sapiens, slednjemu, zlasti kmetom, povzročajo kar nekaj škode, bolj njim podobne ter šibkejše avtohtone vrste pa kot Conquistadores, začenši od Krištofa Kolumba dalje, do Indiosov, odganjajo in izrivajo iz njihovih domov. Uničujejo rečno obrežno rastlinje in poškodujejo temelje stavb, ki se ob reki nahajajo. Skratka, prava invazivna nadloga in v več državah so tarča obsežnih programov iztrebljanja.

Iz uvoda se razume, da do teh živalic, tako kot do vseh, ki jim lahko zrem v oči, da, tudi do mišk in podgan, če me le pogledajo in odidejo, gojim določeno simpatijo in bi rad da bi živele čim dlje in čim manj trpeče. A razumem tiste, ki jim delajo škodo in potrebo, da se njihova invazija ustavi, omeji, zadrži. Že sam človek, prepogosto pozabi na sveto pravilo »Ne stori drugemu, česar ne želiš, da drugi stori tebi«, kako naj bi nutrije spravili k temu?

Sicer, ko pomislim na čas, ki ga živimo, na globalno segrevanje, na njegove ekstremne vremenske pojave, na to, da mu človek, zavoljo lastne sebičnosti in pohlepa, ni kos pa se še gre vojne, ki dinamiko in obseg podnebnih sprememb še pospešujejo, ter na to, da se nam era človekovega obstoja na zemlji izteka, se tudi sprašujem, ali je problem nutriji res eksistencialnega pomena, vrednega prvih strani? In če ni, čemu tale zapis? Recimo, da utišam očitke, da pisarim samo o Ukrajini!

Ne nameravam poseči v polemiko med zagovorniki ohranjanja nutriji pri življenju in večjim delom, če že ne celotne stroke, ki da je pri tem povsem enotna, da jih je treba iztrebiti in to nasilno, to pomeni predvsem z odlovom, oz. odstrelom, rad bi le, da javnost, stroka in oblast vedo, da v Italiji, kjer je te živalske populacije nesorazmerno veliko več kot pri nas, zlasti v Lombardiji, Venetu in v bližji Furlaniji Julijski Krajini, so se odločili za nadzor njenega razmnoževanja in obsega preko sterilizacije in le izjemoma z odstrelom. Tovrstni predlog združenj za pravice živali je prejel soglasje ISPRA – Višjega (vsedržavnega) Inštituta za varstvo okolja in raziskovanje, ter same Evropske komisije. Prvi uspešni poskusi v nekaj občinah v okolici Milana in Mantove - prednjači občina Sesto San Giovanni – bližje nam pa se dela na sterilizaciji nutriji v Rio Ospo- Osapski reki v občini Milje.

Pa ni samo Ljubljana, ki se sooča s to »nadlogo«, tudi v Kopru jo imamo, le da zaenkrat še ji ne pravimo nadloga. In v Škocjanskem zatoku, kjer je teh glodavcev z oranžnimi čekani največ, ne da bi podobne avtohtone vrste za to trpele ali celo stradale – vsaj o tem ni dano vedeti – kaže, da so vse živalske vrste, ki v tem rezervatu domujejo ali se v njem spočijejo, na poti na sever Evrope, našli nek modus vivendi. Če bo populacija nutriji postala tudi pri nas nadloga, upam, da se bo občinska oblast odločila tako, kot kolegi iz Sesta San Giovanni. Kaj če bi si privoščili nek obisk k njim, pa nagovarjam k temu tudi stroko in pristojna ministrstva, da nam povedo, kako jim uspeva?