Veliki Žan in njegova mafija

SVETOVNI DAN STRPNOSTI IN… ŽAN MAHNIČ

Če bo to dovoljeno, oziroma tolerirano, nam ni več pomoči. Sam sodim med dvomljivci vselej primernega odločanja Ustavnega sodišča. Ob že zgodovinski zgodbi domnevne neustavnosti ozemeljske organiziranosti Mestne občine Koper, tam daljnih let sredi 90tih, sem si dovolil javno in odločno nastopiti proti odločbam US, ki so Koprčankam in Koprčanom vsiljevali tako organiziranost (več manjših občin namesto ene same), ki so jo ljudje na vseh referendumih zavračali in to v razmerjih 9/1 ali 8/2. Trdil sem in dokazoval da se nova ureditev lokalne samouprave tako ni gradila in prejel potrditev, v njihovem poročilu 2001 leta, tudi skrbnikov predmetne evropske listine pri Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope. V imenu ogromne večine mojih someščanov in sokrajanov sem kar nekaj krat izrazil jezo in ogorčenje na račun utemeljevanja svojih odločitev s strani poročevalca o tem primeru, dr. Lovra Šturma, in tudi, v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, dr. Petra Jambreka. A nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da bi se poslužil kvalifikaciji na njihov račun kot na račun celotnega Ustavnega sodišča, ki si jih je dovolil poslanec SDS in predsednik preiskovalne komisije primera Kangler, Žan Mahnič. Ko sem ga slišal na televiziji odreagirati na odločitev US o začasni zaustavitvi dela komisije če bi posegalo v ravnanje tožilcev, z izjavo, da »Mafija ščiti mafijo«, sem se zgrozil. Razumem jezo otroka, ko mu iz rok vzameš najljubšo igračo – sem si rekel – a tokrat je tale gospodič vendarle šel predaleč. Da prilepiš mafijsko označbo na konkretno ustanovo, na konkretne sodnice in sodnike, ki so na vrhu hierarhije varovanja Ustave kot nosilnega temelja države, je nekaj kar ne more ostati brez posledic. Pričakoval sem takojšnji in najodločnejši odziv najvišjih predstavnikov države, od predsednika Republike navzdol, celo z vrha njegove stranke, ali vsaj s strani SDSovega podpredsednika DZ, gospoda Tanka, a vse tiho je bilo. Prvi, ki se je oglasil je bil bivši ustavni sodnik in vedno posrečen ter zanimiv družbeni kritik, magister Matevž Krivic. Šele na njegov poziv celo o kazenskem pregonu poslanca Mahniča, so povedali nekaj tisti, ki bi morali biti prvi. Sama predsednika republike in US, Pahor in Knez, nekaj blagega, češ, da ko si na taki funkciji moraš paziti, kaj in kako poveš, oziroma moraš ostati spoštljiv do ostalih vej oblasti in tudi sicer, če hočemo ohraniti zaupanje javnosti, ministrica za pravosodje, Katičeva pa da gre za nesprejemljivo izjavo in da obžaluje da se mora odzivati na populizme. Šele bivši ustavni sodnik in generalni državni tožilec, Zvonko Fišer, je sledil Krivičevemu pozivu, ali se že prej tako sam odločil, in Žana Mahniča ovadil zaradi žaljive obdolžitve. Bravo! - sem pomislil, sicer tudi v prepričanju, da se bo gospod Mahnič vendarle zavedal svojega predolgega koraka, ga morda pojasnil s trenutno čustveno prizadetostjo in se opravičil. Kje pa. Z nasmeškom se je ovadbe veselil, ker da bo lahko dokazal kako naše pravosodje deluje mafijsko. Noro! Sicer, ko je US ob zadevi Patria dezavuiralo vse prejšnje sodne instance in obranilo gospoda Janšo, je segala vera Mahniča in privržencev SDSa v varuhe ustave do zvezd. Ob zadevi Kangler pa, kot bi rekli Italijani, »dalle stelle alle stalle!«, oziroma »od zvezd do hleva!«, ali »kako bogovi postanejo mafija«. Še dobro da smo te dni slavili svetovni Dan strpnosti.

O samokastraciji še to, pa pika.

TONINOVA SAMOKASTRACIJA - 6

https://www.dnevnik.si/1042914116

SAMOKASTRACIJA - 7

Bodi s samokastracijo dovolj! Še tokratni odgovor prijaznemu pojasnjevalnemu pismu Mateja Tonina, pol, vsaj z moje strani, pika.

No, z veseljem ugotavljam, da se predsednik KNOVSa vendarle popravlja. Končno priznava da je meja določena, da šlamparija Drenikove in Sekolca ni onemogočila izpeljave procesa arbitražnega tribunala do izreka sodbe in ne ponavlja več trditve a arbitražnem fiasku. Pomemben napredek! Toda spet nekaj s čimer se ne morem strinjati. Res je, poročila komisije o primeru, ki ste ga obravnavali, spoštovani Tonin, ne poznam, a ga tudi, ko bi mi bil na voljo, prebral ne bi. Ne, da me ne zanima kaj ste vse ugotovili glede morebitnih sistemskih slabosti, oz. ranljivosti pri delovanju SOVE in pri varovanju slovenskih interesov, toda čas, ki ste ga ubrali za tak check-in ni bil ta pravi. Pa, ne nazadnje, kolikor je razumeti iz onega, kar ste prenesli v javnost, je šlo za preprosto človeško in ne sistemsko napako, kar smo vedeli že takoj potem ko sta bila naša vladna agentka in slovenski sodnik pri arbitraži zalotena v nedovoljeno telefonsko izmenjavo informaciji in vtisih o poteku arbitražnega procesa. Za to površnost sta akterja tudi sama prevzela odgovornost, se opravičila in odstopila. Torej nič novega in pretresljivega.

Pravite, Matej, da preiskava in ugotovitve komisije ne moreta v ničemer vplivati na odločanje evropskega sodišča v Luksemburgu o tožbi Slovenije, da z neupoštevanjem arbitraže o meji med državama Hrvaška krši evropsko pravo. Upam, da bo temu tako, a člani sodnega senata so ves čas podvrženi vsem mogočim pritiskom z obeh strani strank v postopku in če bi bil zagovornik hrvaških interesov, bi k temu še dodatno prispeval s trditvijo, poleg znane, da odločanje o meji sodi k mednarodnemu in ne evropskemu pravu in da zatorej Luksemburg ni za te reči pristojen, da Slovenci sami priznavajo, da je prišlo tokom arbitražnega procesa z njihove strani do hujše kršitve dogovorjenih in predpisanih pravil, kar bi naj upravičevalo umik Hrvaške z njega in zrelativiziralo veljavnost »tako kontaminirane« razsodbe o meji ob zelo preciznih gabaritov evropskega prava. Ne pozabimo, gospod Tonin, da nobena relevantna ustanova Evropske unije, ne Junckerjeva komisija, ne parlament, tudi Evropski svet ne, si ni vzel časa, da bi vendarle pomislil na pomen in usodnost te arbitraže še posebej v luči ostalih odprtih razmejitvenih vprašanj Hrvaške z sosedi in Hrvaško izrecno pozval k implementaciji arbitražne odločbe ter jo posvaril pred odstopanjem od evropskega pravnega reda. Prijateljske vezi znotraj največje evropske stranke, Ljudske, so bile brez dvoma močnejše od preprostih načelnosti in doslednosti.

Na koncu še to. Radi ugotavljamo in ponavljamo, kako so si sosedje notranje enotni, ko gre za ubranitev strateških interesov Hrvaške navzven in ni predstavljivo, da bi se lotili podobnega primera, ko bi bili vlogi obrnjeni. Pa glede prispodobe z avtobusom… Res je, trezen voznik ga je pripeljal do postaje, a potniki še čakajo, da odpre vrata. Vse dobro.

O "Samokastraciji" s Toninom polemizirava

ODZIV MATEJA TONINA

https://www.dnevnik.si/1042913859

SAMOKASTRACIJA – 3

»Non c'e' due senza tre«, ali po slovensko »brez dveh ni treh«. Hvala Mateju Toninu za odziv na kritiko, ki sem mu jo naslovil za preiskavo o odgovornostih pri tako imenovani prisluškovalni aferi ob arbitraži o meji med Slovenijo in Hrvaško. Hvala, ker mi ponuja priložnost, da jo še dodatno utemeljim in okrepim.

No, preseneča me in žalosti da predsednik Komisije DZRS za nadzor nad obveščevalnimi-obrambnimi službami, ni dojel njene poante. Da je komisija, ki ji predsedujete, spoštovani Tonin, tako kot vsa delovna telesa v parlamentu, občinskih svetih ali kjerkoli že, kolektivni organ je jasno tudi otrokom iz osnovne šole. Nenazadnje sem bil v DZ dvanajst let, še prej par let tudi v njegovi predhodnici, Republiški skupščini, in sam sodeloval pri eni od preiskav. Poznam ustroj. Toda vsak kolektivni organ deluje živo če je živ, aktiven, podjeten, iniciativen in spodbujevalen tisti, ki ga vodi, zato, da ste se lotili omenjene preiskave je odgovornost, zasluga ali krivda, odvisno kako nanjo gledamo, predvsem vaša. Namen mojega pisanja je bil označiti preiskavo za napačno, škodljivo za interese in podobo Slovenije, oziroma v korist Hrvaške, verjamem da tudi pri svojem zagovoru pred Evropskim sodiščem v Luksemburgu. Niste obsodili sosede, ker da »prijatelji« ne prisluškujejo »prijateljem«, ampak planili po gospe Drenikovi, ki je resda zagrešila neumnost in še bolj sodnik Sekolec, ko jo je poklical, da bi ji poročal razpoloženja v samem tribunalu, a ta otročarija ni privedla do »arbitražnega fiaska«, kot mu pravite. Fiasko bi bil, če bi arbitri kasirali naše milijone in se po umiku Hrvaške tudi sami se razpustili brez nikakršne sodbe. Ne, to se ni zgodilo! Delo je bilo opravljeno in sodbo imamo. Da nekaterim ni všeč je drugo vprašanje. Arbitraža je torej uspela in je krivda, da še ni uveljavljena izključno na strani Hrvaške ter njenih vplivnih evropskih prijateljev, od Junckera, do ostalih vodilnih pri Evropski ljudski stranki, kateri ne nazadnje pripada tudi Nova Slovenija. No če bi tudi vi in SDS, pa SLS, namesto aktiviranja KNOVSa, raje lobirali pri Junckerju, ga objemali in poljubljali ter mu vsaj na uho povedali da govori neumnosti, ko poziva obe strani k implementaciji arbitražne razsodbe, potem ko je  Slovenija že v celoti svoj del naloge opravila, in trdi da je spor med sosedama povsem bilateralne narave ter se spozabi na sponzorstvo EUja na arbitražni dogovor in na to, da se mu je bila Hrvaška zavezala, da bi lahko vstopila v unijo, bi nekoliko vsaj postrigli peruti gospodu Plenkoviču.

In ne ponavljajte, dragi Tonin, tezo, da meja še vedno ni določena. Je določena! Ugotovljena in označena! V sodbi arbitražnega tribunala. Da tega še ni v naravi so krivi, kot rečeno, Hrvaška, Juncker and company, a to ne pomeni, da se določitev ni zgodila.

Na koncu pa še tole. Če bi že kdo bil poklican k vrednotenju dela Drenikove in Sekolca, pa če hočete tudi takratnega zunanjega in sedaj obrambnega ministra Erjavca, a to, ponavljam, le takrat ko bo zgodba povsem končana, oziroma bo Evropsko sodišče povedalo kdo ima prav in kdo ne pri zatrjevanju Slovenije, da z neupoštevanjem arbitražne sodbe Hrvaška krši evropski pravni red, oziroma bo eventualno slovensko tožbo zavrglo, bi to bil ali Odbor za zunanjo politiko ali Komisijea za zadeve EU in ne Komisija za nadzor obrambno-varnostnih služb. Niste preiskali delo zaposlenih v ta sistem, ampak površnost, ali nepazljivost državne uslužbenke, ki s službami, ki jih nadzorujete nima nobenega razmerja.

KNOVSova šlamparija!

SAMOKASTRACIJA ALI SKORAJ…

Sem eden izmed mnogih upokojencev, a ne sodim med fani Karla Erjavca, prej bi rekel obratno, toda tokrat ima prav! Matej Tonin s svojim KNOVSom, s preiskovanjem odgovornosti za prisluškovalno afero ob arbitraži o meji s Hrvaško, dela škodo Sloveniji. »Hrvatje se nam posmehujejo…« - pravi naš obrambni minister in kolikor mi povedo prijatelji in znanci onstran Dragonje, mu gre pritrditi.

Na vprašanje čemu razčiščevanje ozadij, odgovornosti in drugih okoliščin te zgodbe, potem ko je arbitražno sodišče samo presodilo da prekršek, ki sta ga bila zagrešila slovenski sodnik Sekolec in slovenska vladna agentka Drenikova z nedovoljenim telefonskim klepetom ni v ničemer onemogočil ali otežkočil, da bi arbitri vendarle proces pripeljali do konca,  je predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obrambno-varnostnih služb zatrdil da je bil cilj preiskave »preprečiti takšne napake v prihodnje«. No, verjemimo v dober namen, toda odločitev da se je vanjo šlo dopoveduje domači, a tudi hrvaški in širši mednarodni javnosti, da ljudje, ki jih Slovenija pošilja naokoli zastopat svoje interese, so amaterji, nevredni zaupanja, in da Hrvaško gre nekako razumeti če je podvomila v poštenost sojenja ter iz arbitraže odstopila. To pa je hudo narobe, dragi Tonin!

Zlasti v trenutku, ko čakamo na še eno razsodbo, tokrat z Luksemburga, o tem kdo ima prav pri slovenskem zatrjevanju, da z neupoštevanjem arbitražne odločitve o meji med državama, Hrvaška krši evropsko pravo.

A problem je tudi v medijih, ki so v mnogočem nasedli KNOVSovi  performansi in tudi sami sprašujejo in raziskujejo kdo je bolj kriv pri Sekolčevi in Drenikovi šlampariji. Ne pozabimo, da je Hrvaška samo čakala na priložnost, da bi odstopila iz dogovora, ki sta ga bila podpisala pred 10 leti predsednika vlad, Pahor in Kosor, zato tudi hrvaško prisluškovanje, in če se ne bi zgodil pogovor med sodnikom in agentko, bi v Zagrebu poiskali in našli kak drug izgovor.

Preiskuješ odgovornosti takrat ko ti nekaj spodleti, ne ko je igra še povsem odprta. V tem primeru bi Tonina razumel in podprl le ko bi po umiku Hrvaške iz arbitraže prekinilo delo tudi sodišče in priznalo nezmožnost poštenega sojenja. A se to ni zgodilo, tribunal je proces nadaljeval, si vzel kar nekaj časa tudi za samo presojo morebitnih posledic omenjenega incidenta na končno razsodbo, ugotovil da jih ni bilo in do konca pripeljal tudi odločitev o meji. Od tistega trenutka dalje, je bila otročarija, o kateri je govora, pase'.

Smo pa s to preiskavo in njenimi zaključki dokazali še enkrat več, da ko nas že ne oklofutajo drugi, se pred ogledalom zelo radi sami.