Kako z mediacijo EU?

ODPRTO PISMO SLOVENSKI VLADI IN DIPLOMACIJI

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Spoštovani minister za zunanje zadeve, Karl Erjavec,

Kot proaktivni državljan, ki je svoj čas, v vlogi še poslanca SD v Državnem zboru prvi formalno predlagal pristop k mednarodni ad hoq arbitraži o meji s Hrvaško (pobuda 2004) in ki mu ni in ne more biti vseeno kako se zgodba o implementaciji arbitražne sodbe odvija, oziroma kako se hrvaška stran nanjo odziva, Vaju sprašujem kaj sta postorila ali nameravata v dneh pred iztekom šest mesečnega implementacijskega roka postoriti, da se bo najavljeno posredovanje podpredsednika Evropske komisije , g. Timmermansa, zgodilo.

Iz Bruslja prihajajo namreč le pohvale obema premieroma, ker sta se včeraj dobila in pogovarjala, pozivi k temu, da naj preprečita morebitne incidente in konflikte, in najava, da bo Timmermans pripotoval v Ljubljano in Zagreb, zagotovo ne še nekaj časa, le v primeru, ko državi sami ne bosta našli poti k razreševanju spora. Najhuje pa sledi: "Podpirali smo arbitražo, jasni smo bili o arbitražni odločbi. Seveda je to dvostransko vprašanje, a kjer lahko, bomo pomagali članicama, da dosežeta dogovor." - je dejal Timmermans. Podpirali so arbitražo? Jasni so bili o arbitražni odločbi?... Preteklik? A ju danes več ne podpirajo in prepuščajo zadevo dvostranskemu reševanju? Alarm! Nepričakovani, ali pač, boleč zasuk na hrvaško stran, zato tudi razumljivo, da se Pleskovič včeraj ni sekiral in ostal pri svojem. Da se mora vse vrniti k bilaterali je ponovila danes tudi hrvaška zunanja ministrica, Marija Pejčinović Burić.

Torej, gospoda Premier in zunanji minister? Kaj to pomeni? Kako dalje?

Zavezala sta se, dr. Cerar, s kolegom Pleskovičem, da bosta storila vse da ne pride do incidentov. Toda, čez dober teden bo šest mesečni rok mimo, na kopnem bodo stvari, kljub pripravljenim zakonom, z implementacijo, oziroma s količenjem meje še počakale, na morju, pa ste napovedali, da bo slovenska jurisdikcija vzpostavljena skladno z arbitražno odločbo. A z Umaga, vam tamkajšnji ribiči spročajo da tega ne počnete, ker da bo frka. Oni te demarkacije ne bodo spoštovali in še naprej vstopali v Piranski zaliv vse do polovice. Domnevam da v spremstvu hrvaške policije. Incidenti se ne bodo zgodili le če se bodo slovenski ribiči in policija umikali, sicer jih bo težko preprečiti. Sledile bodo protestne note in morda tudi telefonski klici s hrvaškim kolegom prek vročega telefona.

A arbitražna sodba bo tako, vsak dan bolj, postala to kar je Sporazum Drnovšek-Račan... Spomin na vržen stran čas in, tokrat, tudi denar!

Ne bi morda že danes, če ne jutri, povprašala Junckersa in Timmermansa kaj pomeni zadnja izjava o tem da "so podpirali arbitražo in bili jasni o arbitražni odločbi, ter da je to seveda dvostransko vprašanje"? Ker če pomeni to, da danes na tem več ne vztrajata, je bolje da premislimo tudi mi še enkrat ali nadaljevati zgodbo s tožbo na Evropskem sodišču ko minimalnih političnih predpostavk, da jo dobimo, ni več. V tem primeru bi Evropsko komisijo morda raje zaprosili za povrnitev stroškov, ki smo jih imeli z arbitražo, in se vrnili na izhodišče iz leta 2010, oziroma 1991.

Najslabše je, ko domačo, sosedovo in ostalo tujo javnost zavajamo s tem, da smo podprti z vseh strani, da sodi arbitražna odločba v evropsko in mednarodno pravo in da bo slej ko prej Hrvaška popustila, ker tako mora. V to sem doslej verjel tudi sam, a ko vidim, da smo pri tej veri vsak dan bolj osamljeni, se zatekam k pragmatizmu, zato tudi ta moja vprašanja in sugestije. 

Hvaležen bo za odgovore in obema vse dobro v prihajajočem 2018.

Priznajmo Palestino!

… E BRAVO, KARL!

No, pa je prišel trenutek, ko si naš prislovično zaletavi in raztresen zunanji minister zasluži pohvalo. Ocena je seveda povsem osebna, a upam, da si jo delimo mnogi. Predlagal je namreč takojšnje priznanje Palestinske države in spomnil šefa Cerarja, da Slovenija ima svojo, samostojno zunanjo politiko.

Premier ga je namreč okregal ko je ustrelil pobudo za Palestino, češ da »zdaj ni pravi čas za njeno priznanje«  ter mu za prihodnjo sejo vlade naložil pripravo poročila o tem, kako so se po odločitvi ameriškega predsednika Donalda Trumpa, da prizna Jeruzalem za prestolnico Izraela, spremenile okoliščine za priznanje palestinske države. In naj bi tudi pojasnil ali mu je uspelo o tem priznanju prepričati še druge države. Koalicijske stranke sicer le to podpirajo, a se razhajajo pri tem kdaj bi se vlada tega lotila. »Mislil sem – mu je odgovoril Erjavec – da Slovenija ima svojo samostojno zunanjo politiko!«

Še enkrat bravo! Ker logika, ki vodi ravnanja našega premiera je očitno ta, da ne smemo storiti ničesar, zlasti ne v zunanji politiki, če se prej ne dogovorimo in uskladimo znotraj 27terice, oziroma Evropske unije. Morda celo NATO?! Niti pobudniki nečesa takega, kar bi zmotilo »Strica Sama«, bolje da nismo, a ne, dr. Cerar?

In tako se naš vse bolj zaskrbljujoč molk nadaljuje. Naj se s Trumpom, raje bockajo Merklova, Macron, Tusk, Mogherinijeva, Erdogan, Soares pa drugi evropski in svetovni pomembneži. Mi smo premajhni in premalo pomembni, Melaniji navkljub, da bi se z njenim možem pričkali. Želimo, da, biti v osrčju hitrejše Evrope, a vseeno ne izpostavljeni do te mere, da bi nas Donald začel gledati postrani.

Domislili smo se Vizije 2050, ki si že v prvih obrisih zasluži vse pohvale in polno podporo ter aktivno vključevanje v njeno dokončno oblikovanje, a si nočemo priznati, če se postavim v vlogo ključnih odločevalcev, od predsednikov Republike, Vlade in Parlamenta do ministrov in poslancev, da zato, da postane uporabna in izvedljiva moramo že danes, takoj, brez nadaljnjega oklevanja, ne čez 33 let, postaviti količke in gabarite njenega uresničevanja. Si je sploh možno zamisliti Slovenijo tako kot so prvi snovalci Vizije zapisali da bi bila leta 2050, v svetu v katerem se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem, v katerem se cilji Pariškega podnebnega dogovora izmikajo, v katerem se po dolgih desetletjih upanja v končno rešitev palestinskega vprašanja, ključnega v celotnem kontekstu sobivanja in odnosov med Zahodnim in Muslimanskim svetom, in relativnega miru med Palestinci in Izraelci, znova neti njihov konflikt in destabilizira središče Bližnjega vzhoda, kar pomeni tudi nova migracijska ofenziva na Evropsko Unijo z nezanemarljivimi  destabilizacijskimi učinki.

In vsi ti novi procesi nosijo eno samo pomembno ime – Donald Trump! A si ga res ne upamo izgovoriti?! Premajhni in poleg tega z njim, tako rekoč, še v sorodstvu?! Zato pridni tiho pri oživeli Korejski krizi, Jeruzalemu in Palestini, napovedi o posegu v Venezuelo, umiku ZDA od Pariškega sporazuma in od jedrskega dogovora z Iranom. Še Pogodbe OZN o prepovedi jedrskega orožja ki si je zaslužila letošnjo Nobelovo nagrado za mir, si ne upamo podpreti. Sramota!

A če se vrnem k pozivu Erjavca v prid Palestincev, prav v trenutku ko je poenoten muslimanski svet razglasil, kontra ZDA, Jeruzalem za glavno mesto Palestine in ob znanih in nespremenjenih stališčih OZN in EU da palestinsko vprašanje bo rešeno samo z ustanovitvijo in vzajemnim priznanjem, poleg Izraela še Palestinske države, z Jeruzalemom, kot skupnim glavnim mestom, bi morali pohiteti tudi mi v Evropi in ne znova cincati, s priznanjem Palestine. Bodimo prvi, pa ne bomo edini!

Malce več poguma in samozavesti, dr. Cerar! Pri implementaciji arbitraže o meji s Hrvaško, nam »Stric Sam« tako in tako ne bo pomagal!