JJ vs AJ

https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/nekdanji-poslanec-udaril-po-sds-ovcu-odgovor-janse-prisel-hitro-264479

ODZIV NA JANŠEV TWITT

No, sem kar počaščen, da se me gospod, ki se ima za glavnega osamosvojitelja še spomni. Moj dragi nekdanji sotovariš v Zvezi komunistov Slovenije in danes vodja najbolj zagrizene antikomunistične stranke na Slovenskem, dobro ve kako so potekale stvari v Kopru ob agresiji JLA na Slovenijo, zato je sramotno s strani tako eminentnega politika, da se poslužuje neresnic, oziroma izkrivljanju resnice, ali kar laži. Dobro ve, da z generalom Marjanom Čadom in polkovnikom Bogdanom Krtiničem nisem paktiral, temveč se pogajal na prošnjo in s pooblastili pristojnih iz vrst Policije, takrat še Milice, in Teritorialne obrambe. Se pogajal, da ne bi prišlo do novega streljanja in novih mrtvih po spopadu na Škofijah 29.junija 1991. Za to vlogo so me moji someščani in sokrajani tudi nagradili z izvolitvijo za prvega župana Kopra po novi ureditvi lokalne samouprave leta 1995 in to v prvem krogu med 10 kandidati. Nisem nikoli odkrito ali prikrito nasprotoval osamosvojitvi – glasoval sem ZA! – bil pa sem kritičen do mnogih potez Demosove vlade, najbolj do zakona o državljanstvu, ki je porodil sramoto izbrisa 28 tisoč prebivalcev RS in večina tudi imetnikov volilne pravice na dan plebiscita. Glede izdajalstva, sotovariš iz časov ZKS je zagotovo izdal mnoge od vrednot zavoljo katerih smo šli na svoje. Jaz jih izdal nisem. Hvala.

Pripovedujem svoje življenje

Kot sem dejal, 70 jih je mimo že 5 mesecev... Da bi jih počastil sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Pomislil sem da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...

PRIPOVEDUJEM SVOJE ŽIVLJENJE

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view?usp=sharing

Ob izvolitvi Mlinarjeve

Manjšinci in manjšinke …vseh dežel, združite se!

Sodelujte med seboj, solidarizirajte, sočustvujte, pokažite nestrpnežem, primitivcem, vsem, ki gojijo do vas sovraštvo in prezir… strpnost, kultiviranost, prijaznost, nasmeh, pa če hočete tudi do njih, ki jih trpinči lastna zloba, sočutje.

Angelika Mlinar je to zmogla, dostojanstveno je prenesla vse podlosti v odzivih kritikov njene kandidature za slovensko ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Tudi prvi odziv Levice, češ da »neoliberalcev pa res ni treba uvažati«, ker da jih imamo že »kot listja in trave«, mi ni bil všeč. Razumem odpor do neoliberalizma ki ga v mnogočem delim, ne sprejemam pa očitka o »uvozu«, ki pokaže vse prej kot na dobrodošlico onim, ki z drugih svetov prihajajo k nam, da bi skupaj z nami delali, delili svoje izkušnje, gradili za družbo boljšo prihodnost in prevzemali za to tudi odgovornost. Sicer bi Luko Mesca vprašal, ali bi bil voljan »uvoziti«, recimo, Janisa Varoufakisa, za finančnega ali drugega ministra? Ali Manon Aubry, oziroma Martina Schirdewana, če bi zmogli do slovenskega državljanstva. Da smo postali evropski košarkarski prvaki pred dobrim letom dni v Carigradu, se moramo zahvaliti ne le Luki Dončiču in Goranu Dragiču ter vsem ostalim »Slovencem«, ampak tudi v veliki meri naturaliziranemu Američanu Anthonyju Randolphu.

A očitek Mesca je gentlemanski napram tistih, ki jih je bilo slišati na matičnih odborih in vrst SNSja, SDSa in tudi DESUSa. No, da bom korekten, iz slednje skupine je po robatosti in nestrpnosti briljiral le Robert Polnar, ki se je kasneje razglasil za najkvalitetnejšega poslanca v zgodovini stranke. »Avstrijka ne sodi v slovensko vlado!« je dejal in izrekel nekaj sočnih tudi na račun kolegov in kolegic ki so njeno kandidaturo podpirali, za kar se je moral vodja poslanske skupine, Franc Jurša, v imenu vseh ostalih v skupini, od upornika distancirati.

Sicer je prav, da se tu pa tam v našem parlamentu soočimo tudi s takimi izzivi. Maske padajo. Vidi se kdo kam sodi, ne oziraje se na strankarsko izkaznico in na všečne predvolilne besede. Jelinčičeva kolegica Lidija Ivanuša je prestopila k Janševi stranki, ker je njen šef z odsotnostjo na glasovanju, vendarle prispeval k izvolitvi Mlinarjeve, Polnar pravi da prestopati ne namerava a tudi v DESUS, vsaj po politiki, ki jo zagovarja ta stranka, več ne sodi, razen če bodo Erjavčevi nekoliko revidirali svoje vrednote in postali strpni tudi do nestrpnežev.

Pa naj slednji, ki ko je govora o položaju Slovencev in Slovenk v zamejstvu, se vselej razglašajo za velike borce za pravice te narodne skupnosti, zrejo na odzive njenih predstavnikov na izvolitev rojakinje. Vsi polni zadovoljstva in ponosa na to, da se je pripadnica njihove skupnosti povzpela na tako visoki položaj znotraj države matičnega naroda. In z njimi, verjamem, da večina manjšincev in manjšink katere koli narodnosti.

Bravo, Bojko Jerman!

https://www.dnevnik.si/1042917082/mnenja/odprta-stran/siritev-nata-in-eu

Širitev Nata in EU - 2

Bravo, Bojko Jerman! Če ste me kdaj prebrali, veste da nisem nikoli bil pristaš slovenskega članstva v Zvezi NATO in da si še naprej prizadevam, da bi od nje izstopili ter se pridružili Avstriji, Švedski, Finski in drugim nevtralnim evropskih državam, ter nič več soodgovarjali za vrsto zgrešenih politik, ki jih pod taktirko ZDA in deloma tudi Turčije, zavezništvo vodi. In povsem delim vaše mnenje, da je le to, tako kot je, če že ne klinično mrtvo, kot pravi francoski predsednik, zagotovo preživeto, da kliče po celovitem preoblikovanju, ker so izzivi sveta povsem drugačni od onih v času ko je nastalo. Takrat sta obstajala, kot rezultanta zmage nad nacifašizmom, pripisovanja si zaslug zanjo, rojstva dveh jedrskih velesil (ZDA in SSSR) in deljenja Evrope ter sveta na interesna območja, dva nasprotujoča si vojaško-politična bloka, danes je povsem drugače: tu so, kot posledica nespametne industrializacije, skorajda že neobvladljive podnebne spremembe, ki vodijo k izumrtju planeta, priseljevanje ljudstev, terorizem. Gre za izzive, ki kličejo po povečanem angažmaju in sodelovanju vseh držav sveta, zagotovo pa najvplivnejših, najmočnejših, kot so Združene države Amerike, Rusija, Kitajska in seveda Evropa. In ko je govora o naši celini, tu sodi brez dvoma, pa ne le geografsko, tudi Rusija, ki jo gre povabiti tako v EU kot v NATO, če nista obe povezavi še vedno  utemeljeni na rivalstvu z njo. Videvamo prizadevanja Francije, Nemčije, Italije in še vrste drugih članic Evropske unije, ki so obenem tudi pripadnice NATA, da bi gojile do Rusije nek partnerski odnos, z njo čim tesneje sodelovale, gospodarsko, politično in sicer. Turčija celo kupuje orožje in drugo vojaško opremo pri Rusiji ter spravlja v jezo Donalda Trumpa. Kje so zadrški, da bi šli korak dalje in Rusijo povabili povsem zraven? V nedemokratičnosti, v pojmovanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin? V nekompatibilnosti vrednot, ciljev, miselnosti in ne nazadnje pravnih ureditev? Ali smo vse to odpravili znotraj obstoječih združenj? Poglejmo v EU Poljsko, Madžarsko, pa še koga, ali v Severno-atlantskem zavezništvu Turčijo in ZDA, ki prednjačijo, od Trumpovega prihoda dalje, pri rušenju stebrov multilateralizma in svetovnega dogovarjanja, kot jamstvi zagotavljanja miru in stabilnosti na planetu.

In, seveda, spoštovani Bojko Jerman, čimprej pristop k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja – naš premier, Marjan Šarec je med podpisniki poziva k temu, pa ne razumem čemu tega še ni predlagal vladi?! - ter dogovor o globalni denuklearizaciji,   nato še o razpustitvi NATA, oziroma o prehodu zavezništva k neki vrsti svetovne vojaško-policijske strukture za posredovanje v posameznih lokalnih sporih ali poskusih terorističnih dejanj, pod okriljem OZN.

O tem, da bo nujno pospešiti tudi politike razogljičenja družbe in prehoda na obnovljive vire, hitreje kot dogovorjeno na nedavni podnebni konferenci v Madridu, niti ne govorimo. Sva, dragi Jerman, morda prestopila prag Utopije? Upam, da ne… Čez le dve leti bo generacija Grethe Thumberg pridobila volilno pravico. Potrebno je le zdržati do takrat in paziti da Trump ne zvrne še kako dragoceno vazo dinastije Ming.

Janša in Plenkovič za nadaljevanje prepira o meji

KAKO BI J.J. REŠIL VPRAŠANJE MEJE S HRVAŠKO?

Pa naj bo njegov odgovor jasen in uporaben. Da, vprašal bi ga kako bi se lotil te drame?... če imamo zgodbo o meji s sosedo za še nedorečeno in za dramo, z vsemi incidenti in drugimi nevšečnostmi ter vplivi na kakovost dobrega sosedstva, od neodvisnosti obeh držav dalje, torej že 28 let?

Sem seveda na strani onih, ki trdijo da je meja z razsodbo arbitraže na morju končno določena, enako na kopnem, četudi z odprtimi možnostmi manjših korekciji v dobro ob njej živečih ljudi, v dogovoru z nasprotno stranjo, zato tudi moje zgražanje nad sporočilom generalnega pravobranilca Evropskega sodišča in sum, da je bil zato ustrezno nagrajen s strani Zagreba.

A z zanimanjem spremljam odzive naše, domače desne opozicije, ki ne skriva privoščljivosti vladi in zlasti zunanjemu ministru Cerarju, da se jim je zgodil Piit Pikamaei. »Kot da vlada tega ne bi vedela vnaprej« je pripomnil prvak SDSa in Mira Cerarja pozval, naj denar za stroške tožbe zoper Hrvaško na Evropskem sodišču plača iz svojega žepa. Res je, da arbitražnemu reševanju spora g. Janša ni bil nikoli pretirano naklonjen, zato je tudi do neke mere razumljivo, da se s svojimi ljudmi – v mislih imam predvsem evroposlance Milana Zvera, Romano Tomc in še prej Patricijo Šulin – ni trudil, da bi organi Evropske unije, zlasti Junkerjeva Komisija in tudi vrh Evropske ljudske stranke pritisnili na hrvaško oblast da bi vendarle sprejela sodbo arbitražnega tribunala in opravila svoj del naloge pri njeni implementaciji. Dosledno s tem tudi sedanji odzivi. Toda, da bi ob tem Janez Janša pojasnil, kako bi on zadevo rešil, razen pritrjevanja strankarskemu kolegu Plenkoviču, da samo z novimi bilateralnimi pogovori, ni kaj dosti slišati. Pa ga ni potrebno spomniti, da smo to počeli 18 let, da je pri tem tudi sam neposredno sodeloval bodisi kot član ali predsednik vlade dobrih 7 let, da je bil pri tem rabotu, pod njegovo in drugimi vladami, naš glavni akter vsaj 12 let njegov sedanji strankarski tovariš in najdaljši zunanji minister Dimitrij Rupel, ki, ko zdaj nastopa na Novi24ur in drugje, rad modruje in soli pamet sedanji oblasti, da kako ni strokovno in diplomatsko podkovana, in da razen domnevnega telefonskega dogovora iz 2007 s hrvaškim kolegom Sanaderjem, o režiranju incidentov v Piranskem zalivu, ki je težil bolj k zaostrovanju razmer, kot obratno, slovenska javnost ni izvedela ničesar otipljivega, v smeri približevanja dogovoru o določitvi meje na morju in ugotovitvi in označitvi one na kopnem. Kot da bi mu ohranjanje konfliktnega stanja pri tem vprašanju ustrezalo. In njemu, in Plenkoviču.

Tudi ko je kazalo, da bo dogovor dosežen, oziroma podpisan in ratificiran v parlamentih – govorim o sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001 – mu je na Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora prvak SDSa ugovarjal, češ da je bila z njim Slovenija prikrajšana tako na kopnem kot na morju, a je vseeno odbor pooblastil predsednika vlade k podpisu. Da se le ta ni zgodil, je bila kriva – kot vemo - nasprotna stran, hrvaški Sabor, ki Račanu tega ni dovolil.

Pa znova leta in leta neplodnih pogajanj in napetih situaciji ne le v Piranskem zalivu ter vztrajanje dr. Rupla pri nespremenjenem pristopu, češ da ko bomo sprejeti v EU in NATO bo Hrvaška popustila. Malo morgen, hrvaški nacionalizem se je le krepil in z njim hrvaška samozavest, zato sem 2004 na OZPju predlagal da bi opustili pogajanja o meji, oziroma jih preusmerili k iskanju tretjega, ki naj bi o tem odločil, k dogovoru o arbitraži. Pravcata herezija tako za Rupla, vlado in opozicijo, ki bi se vendarle 6 let kasneje, na »fantastičen dan«, uresničila, mimogrede z večinsko referendumsko podporo. Da se tudi ta dogovor ni izšel, kot je bilo želeti in pričakovati, je znova kriva hrvaška stran, pri naš pa vsi tisti, ki niso storili ničesar, čeprav bi lahko in so bili dolžni storiti – glavne sem prej naštel - da bi uspel in da bi to temno stran bilateralnih odnosov enkrat za vselej umaknili v predal zgodovine.

Pravobranilec Evropskega sodišča nov prijatelj Plenkoviča

Razmejitev državnega ozemlja ni pristojnost Unije? res je, toda…?!

Dozdeva se mi, da generalni pravobranilec sodišča Evropske Unije Priit Pikamae dobro pozna lepote dalmatinskih otokov. Primerno bi ga bilo vprašati, ali morda razpolaga tudi z kako vikendico ob kaki od hrvaških plaž. Da, začenjam verjeti v špekulacije, da si s svojimi jadranskimi lepotami Hrvaška kupuje vse več naklonjenosti v krogih znotraj EU in sicer v mednarodnem prostoru, kjer se odloča o njenih interesih.

Slovenska pritožba na Evropsko sodišče, kolikor jo javnost pozna, ne naslavlja razmejitve državnega ozemlja s Hrvaško, temveč hrvaško neupoštevanje sodbe arbitražnega tribunala o tej razmejitvi in s tem kršenje evropskega pravnega reda. Ce sodi seveda arbitražno odločanje v instrumentar tega reda. Neuki smo bili vse doslej in smo še prepričani da ja, da velja enako kot pri običajnih sodnih inštancah in da pravnomočne sodbe, tudi arbitražne, gre spoštovati in izvršiti.

Če bo slučajno tudi samo Evropsko sodišče sledilo mnenju svojega pravobranilca, bo nujno sprožiti na vseh ravneh EU razpravo o postulatih, praksah in zdržnosti evropske pravne ureditve. Ker če je arbitraža le opcijska rešitev nekega spora, iz katere se vsak od deležnikov lahko umakne brez posledic, jo bo potrebno ukiniti, prepovedati, odmisliti, sicer bo postala prej generator kot zaključevalec konfliktov v mednarodnih in bilateralnih odnosih.

Kazalo bi, da bi naši evro-poslanke in poslanci tovrstno vprašanje že postavili strokovnim pravnim službam parlamenta, ter povprašali o tem tudi predsednico nove Evropske komisije, še raje od nje zahtevali čim bolj precizen, ne izogibajoč in ne dvomljiv odgovor, kot je bila praksa njenega predhodnika, na vprašanje ali arbitražo o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško, mora slednja upoštevati in sodbo implementirati, oziroma ima pravico od nje odstopiti, ter v tem primeru kaj sledi, kaj vsaj svetuje? Pa naj ne bo presenečena, če ne bo slovenskega soglasja k sprejemu Hrvaške v Schengenski prostor in se bo klima nad zahodnim Balkanom hitreje ogrela. Jo gre še enkrat spomniti, da Hrvaška nima rešenega vprašanja še z Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno Goro in da je bila, oziroma še je prav arbitraža videna kot najbolj primerna pot iz te neurejenosti.

2008 sem bil edini slovenski evro-poslanec, ki je javno ugovarjal odločitvi Boruta Pahorja in njegove vlade, da ustavi pristopna pogajanja Hrvaške k EU do končnega in uveljavljenega dogovora o meji, ker da brez arbitraže ne bo šlo.

In da nisem bil v zmoti je dokazal dve leti kasneje dosežen dogovor o arbitraži. »Kak fantastičen dan!«. A da bi že takrat vedel, kako se bo Hrvaška pri tem obnašala in kako se bodo obnašali njeni evropski prijatelji, od Junckerja dalje, bi kar ostal tiho, če že ne kar pritrdil Pahorjevi odločitvi. Verjel sem in bi se rad še tega držal, v vladavino prava, zato me stališče generalnega pravobranilstva Evropskega sodišča v Luksemburgu, priznam, hudo preseneča in žalosti.

Prepiri v NATU, priložnost da odidemo

»Natova nesoglasja pred očmi vsega sveta…«

Tako prve naslovnice iz Londona ob praznovanju 70.obletnice Severno-Atlantskega zavezništva. Francoski predsednik Macron ima organizacijo za možgansko mrtvo in vztraja pri tem stališču tudi po opozorilu njenega generalnega sekretarja Stoltemberga, da to ne prispeva k njenemu zdravju, turški predsednik Erdogan odvrne Macronu z žaljivko, da naj raje pomisli ali je sam možgansko mrtev in z njim ameriški predsednik Trump, da je Macronova ocena ogabna in žaljiva do ostalih članic zavezništva in da če ga kdo potrebuje je prav Francija, pa naj pogleda v preteklost (o.p. v 2.svetovno vojno), francoski predsednik pa nazaj Erdoganu, da z ofenzivo na severu Sirije proti Kurdom, ki so najbolj prispevali k pokončanju Islamske države, le tej odpira vrata, da se znova postavi na noge ter ugovor Trumpu, da večina borcev Islamske države ni iz Evrope ampak iz Sirije in Iraka. In še enkrat Erdogan z grožnjo celotnemu zavezništvu, da bo blokiral načrt za obrambo baltskih držav, če le to ne bo označilo kurdske milice v Siriji za teroristično skupino in tako opravičil če ne celo podprl turško početje... in takoj vprašanje našim vodilnim: se boste uklonili Erdoganovi grožnji?

No, priča smo ne le nesoglasjem znotraj Zveze NATO pred očmi vsega sveta, ampak pravemu in grobemu prepiru med pomembnejšimi članicami, ali če hočemo, alfa samcih, prepiru iz katerega ne vem kako bo zavezništvo izšlo brez hujših in težko ozdravljivih posledic. Sam sem zagotovo prej na strani Macrona kot ostalih protagonistov, prvo ker če organizacija še ni povsem možgansko mrtva, je na intenzivni ali paliativni oskrbi, drugo ker sta njena politika in ravnanje podvržena vodilnemu vplivu predvsem ZDA in deloma tudi Turčije (Evropske članice ne skrivajo strahu pred navalom beguncev, ki jih zaenkrat le ta še zadržuje na svojem ozemlju ampak tu pa tam ponavlja, da jim bo odprla poti k Evropi) in ker v ničemer ne prispeva k preživetju planeta pred globalnim segrevanjem, prej obratno, tretje, ker če je kdo kriv za epohalne spremembe svetovnega reda, ki so načele tudi NATO, je ameriški predsednik Donald Trump z »Amerika first!«, oziroma z odstopom od multilateralizma, četrtič, ker mi ponuja še enkrat priložnost in kar nekaj dodatnih argumentov za poziv naši politiki k premisleku o smiselnosti vztrajanja pri takem članstvu, v luči vsega tega, a tudi onega kar gre pričakovati, in sicer da bo stanje vse slabše in naša, domača varnost, nič bolj zanesljiva. Če vam, spoštovani predsednik Republike, Borut Pahor, predsednik Vlade, Marjan Šareč, predsednik Državnega zbora Dejan Židan, ter ministra za zunanje zadeve in obrambo, Miro Cerar in Karl Erjavec, ni nerodno biti v taki druščini, meni je, zelo! In verjamem, da tudi pretežnemu delu dobromislečih državljank in državljanov Republike Slovenije. Se motim? Ob 15.obletnici našega članstva v NATO, zberimo pogum in povprašajmo znova ljudi ali bi z njim nadaljevali, oziroma se raje zatekli k nevtralnosti, kot naši severni sosedje pa še nekaj skandinavskih članic EU? Če bo še enkrat prevladal DA temu članstvu, bom sam umolknil in predlagam enako vsem NATOskeptikom. Vsaj do trenutka, ko bomo zagovornikom lahko rekli: »Kaj smo že dejali?«