giovedì 28 gennaio 2016

Emigrare in Europa?


www.caosmanagement.it

Per l'edizione di gennaio 2016 il mio contributo:

MONDO DELL'ESODO,  ATTENTO!

“La storia dell’uomo è caratterizzata da una costante mobilità di singoli, di gruppi, talvolta d’interi popoli, da una regione all’altra della terra, alla ricerca di migliori condizioni di vita. Se quella economica fu la causa prima dei movimenti migratori, accanto ad essa altre ragioni diedero impulso al fenomeno: guerre, conflitti sociali, intolleranza religiosa. Dalla diaspora del popolo ebraico, conseguente alla conquista romana della Palestina, fino al dramma recente dei popoli curdo, vietnamita, tamil, eritreo: la storia del genere umano è segnata da questi dolorosi spostamenti collettivi.”
L’ho colta, la citazione, da un libro di testo di qualche decennio fa. Se fosse stato scritto in questi giorni, leggeremmo “ del dramma dei popoli siriano, iracheno, afgano e nordafricani”.E fors’anche, che mai prima la dinamica di tale flusso – guerre mondiali escluse – fu ‘si’ martellante e malgovernabile come si presenta oggi nel Mediterraneo e sulla cosiddetta Rotta balcanica. Ripeto: guerre mondiali escluse!
Si contano oramai a centinaia di migliaia, secondo alcune stime, addirittura due milioni, coloro che dalle realtà in guerra nel Medio Oriente e in Africa e non solo nel mondo musulmano, hanno deciso di emigrare e cercare riparo in Europa, unico continente fra i grandi mari, per così dire, a portata di mano e in condizioni di pace e relativo benessere. Dalla vendita dei beni o in altro modo hanno raccolto quanto necessario per pagarsi e affrontare il viaggio, detto addio alla propria terra e si sono messi in marcia convinti o, per lo meno, speranzosi, di trovare all’arrivo un’accoglienza appropriata, un lavoro, un posto ove metter su casa, riassestare la propria esistenza, puntellare il proprio futuro.
Ma ogni giorno che passa, svela “ la vanità di tali speranze,”, come ebbe a scrivere Leopardi.
Una diciottenne siriana intervistata all’arrivo in Slovenia, dopo mesi di cammino e vicissitudini di ogni tipo, ha ammesso: “Ero partita con mio padre che ora non so dov’e’, ci siamo persi per strada, diretti in Germania, ma se avessi saputo cosa mi aspettava, sarei rimasta a casa. Oramai sono al punto del non ritorno, per cui vado fino in fondo!” Ed era autunno. Un autunno ancora caldo e confortevole.
E la Germania ancora lì, con le braccia aperte, a proclamare il benvenuto a chiunque l’avesse scelta come terra d’arrivo. Mi auguro che la giovane l’abbia fatta e si sia ricongiunta al genitore.
Ma oggi siano in pieno inverno, un inverno freddo, tutt’altro che accogliente, e siamo in un’Europa, Germania compresa, che le braccia le tiene mosce, cadenti, se non conserte. Anzi. Un’Europa che pian pianino si chiude, che si recinta, anche col filo spinato, che dice no, basta, siamo al completo! Coloro che siete in viaggio vedete di fare dietro front, chi non è ancora partito restituisca il biglietto e lo si faccia rimborsare. L’Hotel Europa è colmo, non ci sono più ne camere ne posti letto in soffitta. Se se ne trova qualcuno, è già prenotato. Alla reception ostentano ancora relativa gentilezza e cortesia, ma nel retro già ci stanno coloro, spesso rasati a zero e con qualche svastica tatuata sul braccio, che al sorriso preferiscono il bastone chiodato e la catena.
Esagero apposta, ma vero è che il NO all’arrivo e all’accoglienza di gente di altre e lontane realtà culturali e religiose e in specie dell’Islam è in forte e rapida crescita. Gli attentati di Parigi e altrove rivendicati dall’ISIS, le molestie di fine anno alle donne di Colonia, per mano di rifugiati su di giri, hanno fatto la loro. Fra generalizzazione, stereotipi, pregiudizi, isteria anche mediatica, paura e ignoranza, è il neofascismo a farsi strada, a legittimarsi e a riproporsi addirittura al governo. Spicca il Fronte nazionale di Marine le Pen in Francia, ma ideologie di questo stampo son già politiche di stato nell’Unione europea dell’est dove si dichiarano non fascisti ma patrioti e declinano, in barba ai valori e principi cui si erano confessati, l’invito a una distribuzione solidale ed equa del fardello migratorio. “Da noi i profughi, richiedenti d’asilo e migranti non li vogliamo! Se li prenda la Germania tanto ha fatto per stimolarli a venire. E’ un problema suo, non europeo!” – è esplicito e accusatorio il premier ungherese Orban, il primo a recintare e chiudere il proprio confine alle colonne di disgraziati che provenivano dalla Croazia. Poi il flusso ha cambiato rotta e ha investito la Slovenia. E visto che ha potuto farlo lui ed e’ rimasto impunito, perché non gli altri? Tutto l’est ha seguito il suo esempio e si è chiamato fuori. L’unico contributo degli ultimi arrivati in Europa, la disponibilità all’invio di reparti di polizia a dar manforte ai colleghi europei alle frontiere non ancora chiuse. Un obolo per salvare la faccia.
Si è tentato più volte, soprattutto su pressione della cancelliere tedesca Markel, del presidente della Commissione europea Juncker, e dei governi più oberati dalla crisi, vedi il nostro, quello sloveno, di definire una strategia comune UE per far fronte all’emergenza sia nelle sue manifestazioni più immediate e acute, sia in quelle di prospettiva, ovvero debellare le ragioni e i focolai dell’esodo e definire, per dirla con parole povere, i posti letto ancora disponibili nei singoli paesi membri dell’unione. Il premier sloveno Cerar ha per altro proposto un comune e più rigoroso controllo, registrazione compresa, dei transiti alla frontiera greco-macedone. Tanti i consensi, ma su accordi e delibere concrete ancora nessun movimento, anche se il dialogo soprattutto con Austria e Germania resta aperto e attivo.
Cerar ha anche spiegato il perché di questa sua iniziativa. In terra balcanica, ove gli animi nazionalisti e militanti che venticinque e passa anni fa generarono il sanguinoso crollo della Jugoslavia non si sono ancora sopiti, può bastare un nonnulla per riarmarli. E le decine di migliaia di profughi che giornalmente transitano queste realtà creando non pochi problemi e irritazioni alle rispettive autorità e opinioni pubbliche, non sono certamente cosa di poco conto.
Addirittura fra due membri della stessa famiglia europea, fra Slovenia e Croazia, si sentono di tanto in tanto scricchiolii che creano apprensione. Il tracciato della frontiera non è ancora del tutto condiviso ed è anzi oggetto di giudizio all’apposito arbitrato dell’Aia che dalla primavera scorsa la parte croata dichiara di non riconoscere più, e poi la Slovenia che su questo tracciato ci mette addirittura il filo spinato, sorda ad ogni pretesa del vicino di rimuoverlo non solo perché incivile e inutile a fermare o dirottare il flusso migratorio, giudizio che condivido anch’io come la maggioranza di coloro che vivono su questo confine, ma soprattutto perché, per diversi tratti, - come sostengono a Zagabria – “su terra croata”. E non c’e’ feeling fra i due neanche sul come gestire l’emergenza profughi.
Insomma, la cosiddetta rotta balcanica va quanto prima sdoganata e alleggerita dal fardello migratorio se si vuole che le micce in questa regione restino spente. – è il monito sloveno.
Ma perché “Mondo dell’esodo, attento”?
Perché, se fossi alla testa delle folle di uomini e donne, bambini, anziani e invalidi, che con gli zaini in spalla e le valige in mano in Siria, Iraq, Afganistan, Turchia e altrove attendono di partire per il presunto Eldorado europeo, direi loro:
“Pensatesi un tantino ancora, prima di intraprendere quest’odissea. Ben che vada, salvo pochi fortunati, passerete mesi sul percorso di viaggio e poi, se non sarete rimpatriati, il che vanificherà tutti gli sforzi e i sacrifici fatti e le spese sostenute, anni nei campi di raccolta, molti in strada, emarginati, esclusi, calpestati nei diritti e nella dignità, invisi e respinti dagli autoctoni, con poche opportunità di integrazione e qualche lavoro occasionale, precario e mal pagato. Spesso in condizioni di schiavitù, tentati dalla malavita, ma nel mirino della polizia anche solo per il colore della pelle e il modo di vestire.
Vero, così non dovrebbe essere nell’Europa del terzo millennio, nella Grande Europa multiculturale, ospitale ed esempio di civiltà e progresso, ma così essa si prospetta. Anche da noi, in Slovenia, ove un tantino d’illuminismo nel governo c’e’ ancora, se gli condono la recinzione, ove a guidarlo è il centro sinistra che si dichiara pronto ad accogliere e dare alloggio e assistenza anche a una decina di migliaia di rifugiati, senza distinzione di colore, lingua o religione, qualora decidessero di rimanere. Ma crescono le quotazioni della destra nazionalista e xenofoba capitanata dal partito democratico di Janez Janša, cui anche Orban sembra un tantino troppo tenero. Non solo vuole l’esercito alla frontiera con la Croazia e il filo spinato sull’intero suo percorso (650 km), ma si prepara a costituire – sarà il punto primo del suo programma elettorale – una Guardia nazionale di venticinquemila patrioti volontari per meglio difendere la purezza del costume e della cultura, per non dire sangue, sloveni. I sondaggi lo danno vincente, grazie a Dio, non ancora necessariamente premier.

E lo ripeto, sempre ben che vada, perché anche un qualcosa di peggio per tutti, non solo per i nuovi arrivati, non è da escludersi. E non mi riferisco solo al bollente pentolone balcanico. Preoccupanti crepe si diramano oramai su tutte le mura della Comune casa europea e il 27 gennaio, Giorno della Memoria, appare sempre più solo fine a se stesso o, peggio ancora, una semplice annotazione sul calendario.

martedì 19 gennaio 2016

Ker je premier Slovenec, ne jamra in išče rešitve...?!


»SLOVENEC SEM, NE JAMRAM, IŠČEM REŠITVE«

Res, dr. Cerar? Kaj pa jaz? Ki nisem Slovenec, lahko jamram in mi ni nujno iskati rešitev? Pa kdaj poskakujete? Ker če kdo ne skače, ni Slovenec!  No, ko so kolena še ubogala in je bil EMŠO krajši, sem sam kar pogosto poskakoval med enim in drugim košem, pa četudi le manjšinec.
Ne, s tem sloganom, niste najbolj zadeli. Po mojem ste se prej osmešili kot kaj drugega. Ne toliko ker je malce infantilni in patetičen ter se državniku ne spodobi, ampak ker je skregan sam s seboj. S sporočilom, da niste človek, ki jamra, počnete prav to, nad mediji, nad politično, strokovno in drugo kritično javnostjo, češ – tako vas gre razumeti - Dajte že enkrat nehat s popljuvanjem nad vlado in ministri, ki da delajo dobro, pa četudi so v preteklosti kdaj grešili! Dajte nam mir, da dokončamo mandat tako, kot smo si ga zastavili! Mramorjevi sporni plačni dodatki so že lanski sneg. Dovolj je, da sem ga okregal, da se mi je opravičil in mi zagotovil, da bo denar vrnil v celoti. V Evropi je Number One. Njegova zamenjava bi Sloveniji škodovala!
Morda, a nihče ni in ne sme biti nedotakljiv, še manj nenadomestljiv, mar ne – gospod predsednik ?!
Sam nisem tako neizprosen do ministra, ki ga branite, kot mnogi drugi in vsakomur, tudi najhujšemu grešniku, gre ponuditi druga priložnost, pa reciva da se dr. Mramor bolje vede danes kot minister – če tako vi pravite -  kot pred tem kot dekan in si lahko zasluži pohvale ter evropski naslov. Dodajva še, da »kdor je brez greha naj prvi vrže kamen«!. Problem pri tej zgodbi je drugje in je vsaj dvojni:
Prvo, težko bo še naprej zagovarjal in uveljavljal politiko zatiskanja pasu, ki je vladi pomagala stabilizirati javno blagajno, ker za socialne partnerje, zlasti sindikate, ni več verodostojen sogovornik in to jasno povedo, ob tem da prav zaradi njega se policijska stavka nadaljuje.
Drugo, ker tudi Vam ne gre več verjeti, ko plapolate z visokimi etičnimi in moralnimi standardi, oziroma ko govorite o integriteti in novi politični kulturi. Pa niste prvič pri pojedini zarečenega kruha. A tokrat ste tudi v koalicijskih vrstah opozorjeni: Da se odstop sprejme ali ne je v pristojnosti predsednika vlade, ki s tem prevzame nase vso odgovornost in temu ni kaj ugovarjati, le da uporabi enake vatle za vse.
Sicer vam osebno najbolj zamerim salto mortale in civilizacijsko sramoto z rezilno žico ob meji s Hrvaško. Najprej, ko je to storil madžarski kolega Orban na naši meji, niste imeli do te poteze kaj pohvalnih besed, nato ste ob robu Generalne skupščine OZN v New Yorku še zatrdili, da povečan pretok beguncev sicer terja tudi od Slovenije poostren nadzor meje, da pa mi ograj ne bomo postavljali.
Minil je le teden, s tem da je bil vmes sprejet dogovor o boljši komunikaciji in koordinaciji pristojnih organov na balkanski poti, ki je krepko izboljšal razmere pri obvladovanju begunskega vala, in ograja in to v najbolj brutalni obliki, je kljub temu našla svoj dom tudi pri nas.
Pa ja, v zagovor pravite, da je vendarle prisilila migrante, da so se usmerili k vstopnim točkam?! Sami veste da ni res, ker to počne hrvaška policija v skladu z dogovorjenim v Bruslju. Ni vesti, da bi od tega sporazuma Hrvaška odstopila.
Kaj naj ob vsem tem porečemo? Pač nujno zlo? Ali vsi politiki enaki, oz deya vu?

venerdì 15 gennaio 2016

Kakšno Slovenijo hočemo in kakšno imamo?


VIZIJA SLOVENIJE 2050…

Oziroma kako Slovenke in Slovenci želimo živeti leta 2050. No, spoštovana Vlada, ne le Slovenke in Slovenci, tudi vsi ostali državljanke in državljani ter prebivalke in prebivalci te naše lepe dežele bi radi bili deležni – če se le da - uresničevanja istih želja.
In katere so le te? Kot pravi ministrica Alenka Smerkolj, zadolžena za razvoj in evropsko kohezijsko politiko, da postanemo družba aktivnih državljanov, ki naj kritično in tvorno sodelujejo v vseh družbenih procesih, da skozi družbene, tehnološke in institucionalne inovacije razvijemo model, ki bo aktivno ponujal odgovore na globalne izzive,  da uveljavimo zaupanja vredne institucije, odprte in odgovorne do državljanov, vsem enako dostopne in transparentne ter optimalno učinkovite pri svojem delovanju. Prav kakovostne javne storitve ter sodobna prometna in komunikacijska infrastruktura – poudarja ministrica - bodo omogočale aktivnejše sodelovanje pri odločanju ljudi v vseh procesih in ne-nazadnje tudi pri hitrem in uspešnem reševanju sporov. Super!
To je Vizija. Kaj pa stvarnost 2016?...Pa pustimo, za enkrat, pričo o nezaposlenih, revnih, tajkunih in gospodarskem kriminalu.
»Migranti v Stožice!« - kričijo »zelo aktivni« državljani iz Kidričevega, ki nočejo da država vzpostavi v njihovem kraju, v prostorih zapuščene vojašnice, nastanitveni center za begunce, ki bi na poti v Nemčijo ali iz Nemčije nazaj obtičali pri nas. Kapaciteta cca 4000 ljudi. »Smo premajhni za tako maso ljudi« - pojasnjuje župan. »Gre za problematične ljudi, ki jih Nemci vračajo. – dodajajo protestniki - Vrnimo jih tja od koder so prišli, ali pa jih vzemite v Ljubljano, k Strojanovim (znana romska družina) in bližje parlamentu«.
Z lahkoto seveda porečemo, da gre za odziv strahu, nestrpnosti in nesodelovanja pri upravljanju z begunsko krizo, le manjše skupine Slovencev, ker se jih je protestnem shodu zbralo le kakih 200, a prepričan sem, da bi enako ravnali v večini slovenskih krajev, ki bi na novo izvedeli, da so izbrani za to nalogo.
Tudi, ko bi v Bruslju našli formulo za skupno reševanje tega izziva, brez dvoma največjega v zgodovini Evropske unije, ki jo utegne tudi sesuti, in bi se dogovorili za razporeditev bremena sprejema, namestitve in oskrbe več sto tisočih migrantov po državah članicah, od Grčije do Švedske, od Bolgarije da Velike Britanije, po načelu sorazmernosti, tudi ko bi pri tem sodelovale celo članice, ki teh ljudi nočejo (Madžarska, Poljska, Slovaška, Češka itd…), bi vsaj deset tisoč pribežnikov morali sprejeti tudi pri nas.
Kaj šele, ko smo neizogibni in ključni člen »balkanske poti«, ko smo z Grčijo edina vstopna država v Schengenski prostor in vsi ki hočejo v osrednjo Evropo in prihajajo s Turčije nimajo druge poti, kot preko Slovenije?!
Nastanitvene zmogljivosti preprosto moramo vzpostaviti, oziroma usposobiti, s privolitvijo ali brez lokalnih okolji, in najbolj logično je, da se to opravi tam kjer že stoji za to uporabna infrastruktura, ob aktiviranju seveda vseh varovalnih mehanizmov, ki so za to potrebi, da bi taka namestitev ne povzročala skrbi tamkajšnjim prebivalcem.
No, a to ni bistveno. Problem je, da se migrantov vse bolj bojimo, jih sovražimo in zavračamo, da solidarnost in humanost izumirata, da se na mesto njih krepi fašizem, da se večina z ograjevanjem meje tudi z rezilno žico strinja, prepričana, da bo tok beguncev zadržala in ga usmerila drugam, pa četudi v morje? Da je to civilizacijska sramota nikomur ni mar, razen tistim, ki jim je žica zarezala v življenje, posel, odnose s sosedi ter tistim intelektualcem, ki ohranjajo neko dostojanstvo in znajo gledati dlje. Zato, mimo grede, pobudnikom referenduma proti ogradam, opustite to zamisel, oziroma, kot bi dejal Dante: »opustite vsak up, vi ki vstopate!«, ker bo morebitno tako izrekanje le še bolj legitimiralo in okrepilo zagovornike ograjevanja. Kljub zadnji anketi Dela, po kateri bi naj bilo nasprotnikov ograje več kot podpornikom, tvegam napoved, da bi se izreklo za njeno odstranitev ne več kot 20% ljudi. Dovolj je le ena zgodba po vzorcu Kolnske, ali kak drug incident, ki bi ga zakrivil migrant, (pa česa takega ni težko niti zrežirati…) ali pa, zavoljo poostrenega nadzora avstrijskih mejnih organov, kopičenje prebežnikov v na našem ozemlju, pa bi se tehtnica povsem obrnila.
To je stvarnost aktivnega državljanstva danes in tehnološke ter institucionalne inovacije ki naj ponudijo odgovore na globalne izzive…Česa bi se naj še izmislili, ko smo že rezilne kolute, pardon…. tehnične ovire!
Se pa strinjam s pobudo predsednika vlade, dr. Cerarja, nemški kanclerki Merklovi, da se naj okrepi evropski nadzor na vstopni točki med Grčijo in Makedonijo, pri čemer bo treba obema državama krepko pomagati, predvsem materialno in kadrovsko. Ali še bolj uporabna zamisel Slavoja Žižka: Nastanitveni centri na varnih ozemljih v državah od koder ljudje bežijo, kjer naj se vsi prosilci za azil v EU ustrezno procesirajo in nato pospremijo do želenih ali drugih možnih destinacijah. A tudi v tem primeru, se oskrbovalnim in prenočitvenim punktom pri nas ne bi mogli izogniti.
Sicer kako je še daleč Vizija Slovenije 2050. Zdi se mi da je vsako leto dlje!

mercoledì 6 gennaio 2016

O 20.posvetu slovenskih diplomatov



Kaj pravi o izzivih časa slovenska diplomacija?

…o vojnah sem pa tja, ki ne pojenjajo in se množijo, o enakem trendu terorističnih dejanj in groženj, o samooklicani Islamski državi, o vlogi oblastnikov tamkajšnje regije in drugih vlad pri njenem nastajanju in njeni krepitvi, o migracijah iz vojnih in obubožanih območji v »obljubljeno deželo Evropa«, o sami Evropski uniji in razgrajevanju njenih temeljev s strani posamičnih članic (Poljska, Madžarska in druge), o pospešenem procesu včlanjevanja Turčije ob vseh grehih in stranpoti Erdoganovega režima, o potiskanju članstva, z Ukrajino, na samih duri Rusije, ki ob občutku ogroženosti že spreminja svojo obrambno doktrino in to ne v smer, ki bi pomirjala, o perspektivah Schengenskega dogovora, o razraščanju fašizma na naši celini in sicer pomikanju politične ter oblastne osi vse bolj desno? Ne nazadnje o tem ali bo pariški podnebni dogovor obrodil želene učinke?
Mediji o vsem tem niso kaj prida poročali. Kar se je dalo izvedeti in kar piše tudi na spletni strani Ministrstva za zunanje zadeve je to, kar so v glavnem povedali šefi: minister Erjavec, premier Cerar, predsednik Republike Pahor in predsednik parlamenta Brglez. No, še kaka veleposlanica, oziroma veleposlanik, povprašan s strani novinarjev, je kaj kratkega izustil in to izključno o begunski krizi in ograjevanju meja, češ da smo pri tem zelo pridni, bodeči žici navkljub ali prav zaradi nje, kot nam sporočajo iz drugih evropskih prestolnic. Naj pri tem pripomnim, da bo že prišel čas, ko bomo morali položiti račune za to sramoto 21.stoletja. Vse ostalo kar si je smetana slovenske diplomacije povedala je obtičalo tam, na jubilejnem 20. posvetu, za zaprtimi vrati in varovanimi zidovi gradu Brdo.
Pa se sprašujem, tudi kot nekdanji, sicer dolgoletni član parlamentarnega odbora za zunanjo politiko, ki se je s temi gospemi in gospodi pogosto srečeval in si z njimi izmenjaval mnenja, ali so ocene šefov o temah na mizi slovenske diplomacije, ki smo jih prebrali ali slišali s tega posveta, vse kar slovenska javnost sme vedeti, oziroma vse kar premorejo analitiki in akterji naše zunanje politike? Veliko več izvemo od poročanj in komentarjev slovenskih dopisnikov na tujem ali pojasnjevanj strokovnjakov doma, a tega ni zaznati v izjavah, usmeritvah, priporočilih in strategijah zunanjega ministrstva.
Recimo, ocene, da v reševanje vojne v Siriji in Iraku, oziroma v boju proti Kalifatu, ki straši in ogroža svet, je ključnega pomena vloga sirijskega predsednika Asada, ker da se brez njega ne da zmagati nad jihadisti, ni slišati ne iz Erjavčevih ne Pahorjevih ust, ki se raje držita recepta Merklove, Hollanda in Barack Obame, da treba za vsako ceno sirijskega samodržca sneti s prestola. Ali pa spet iz vrst stroke opozorila, da zavoljo kulture, značaja in zgodovine Rusov, ni pametno hiteti s širitvijo EUja, še manj zveze NATO do njihovih meja, zlasti ne z Ukrajino, ki je v vojni s pro-ruskimi separatisti. Da je to vse prej kot modro, ker nevarno.
In kaj nam imajo povedati, naši vrli diplomati, o hitenju s Turčijo, o mižanju  na njena celo zločinska početja, samo zato, da nam prihrani nekaj kolon beguncev? O tej kupčiji EUja z Erdoganom, ki nas bo evropske davkoplačevalce stala mimogrede, najmanj 3 milijarde evrov, ki bolj kravja ne more biti?
Da ne bo nesporazumov. Od vselej podpiram sprejem Turčije v Unijo, a ne z diskontom in zlasti ne z režimom kakršnega je izbrala.  
Lani preminuli nemški umetnik ter filozof Gunter Grass ni leporečil nad tem, da je sedanja civilizacija na razpotju med preživetjem in izginotjem, da smo že nekaj časa v tretji svetovni vojni, le da tega ne zaznavamo, ker da »je proces, ki poteka po tihem in postopno, ki se razteza od enih do drugih bojišč, med seboj oddaljenih, in vendar – poudarja Nobelovec za književnost ter avtor Pločevinastega bobna -  sta pri vseh očitna nemoč politike in moč gospodarstva, ki je pri vladanju sveta že prevzelo prvenstvo«.  Da je tretja svetovna vojna že tu pravi tudi papež Frančišek, le da se odvija po koščkih.
Kaj še manjka, da bomo razumeli, da je usodnega pomena, za pogasitev vojn, ustavitev ISISa, umiritev razmer od koder begunci bežijo, repristinacijo politike miru in varnosti v čim širšem prostoru, dojemanje tudi strahov ter interesov Rusije in njenih zaveznikov ter iskanje sinergiji z njimi. Da kak norec, na eni ali drugi strani, sproži še jedrski arzenal?
Varnostni svet Združenih narodov je ob zadnji, soglasno podprti resoluciji, ki poziva svet k globalnemu boju proti terorizmu, nakazal pot in voljo, ki ju ne gresta zamuditi. Naj torej Bruselj ustavi konje glede članstva Ukrajine in Turčije, ohrani naj le njuni perspektivi, naj zaveznikom onstran Atlantika sporoči, da potrebujemo, če bo nujno, tudi novo »Jalto«, članicam Unije pa nov dogovor o skupnih vrednotah in pravilih sobivanja, oziroma – če si sposodim Pahorja – o enotni viziji.
In, spoštovani slovenske diplomatke in diplomati, potrudite se in če treba, opogumite se, da vas bo kaj več slišat!