Tega članstva ne potrebujemo

 

KDAJ BOMO SPOZNALI, DA NAM NI MESTO V NATU?

 

Skrajni čas je da odidemo. 17 let pripadamo tej organizaciji in od tega imamo nič več kot stroške in tveganja, glede na trenja, ki jih sama ustvarja v odnosih z vzhodnimi tekmeci, z Rusijo in Kitajsko in primis, in z domnevno »mirovnimi« posredovanji širom sveta. Vstopili smo vanjo v večinskem prepričanju (66%) da nas bo to članstvo ščitilo, da nas bo kolektivna varnost bolje varovala in manj stala, da bomo pridobili na mednarodnem ugledu in veljavi. Je danes res temu tako? Smo dokazljivo bolj varni in varčni? Prepričani, da če ji ne bi pripadali, bi že bili napadeni? Morda še bomo? Od koga? S katere strani? Čemu? So Avstrija, Irska, Švedska, Finska, Švica…bolj izpostavljene grožnjam današnjega in prihodnjega časa ter manj ugledne članice mednarodne skupnosti? Ne mi zameriti, drage bralke in bralci, če znova težim s to temo, a me je nedavni Intervju Ksenije Horvat na TV Slovenija z dok. Vlasto Jalušič z Mirovnega Inštituta, ohrabrilo v veri, da obstaja še kdo in še bolje strokovno podkovan ter zmožen nagovoriti javnost kot sam, o nesmiselnosti in celo škodljivosti naše pripadnosti Severno-Atlantskemu zavezništvu.

Ruski predsednik Putin je v svojem nedavnem letnem nagovoru posvaril zahod, pravzaprav ZDA in NATO, posredno torej tudi nas, da za Moskvo obstajajo meje, ki jih ne gre prestopiti. »Upam, da nikomur ne pade na pamet, da bi prestopil tako imenovano rdečo črto proti Rusiji. Kje je ta črta, se bomo v vsakem konkretnem primeru odločili sami!«. In le-ta je v tem trenutku brez dvoma Ukrajina.

Težke besede, v duhu hladne vojne, za katero smo verjeli, da je bila končana s padcem Berlinskega zidu in z razpadom Sovjetske zveze ter Varšavskega pakta. Smo bili v zmoti? Strašljivo torej kar nam sporoča tudi od dobrega dela Rusov osovražen Putin, a ga gre do neke mere razumeti. Zahodno zavezništvo, ki je bilo nastalo kot protiutež vzhodni aliansi, za razliko od nje pa je obstalo, se razširilo in ojačalo, je vse bližje ruskim mejam in na Rusijo dodatno pritiska z napovedmi po podpori, celo vojaški pomoči Ukrajini, ki naj bi z Belorusijo tvorila še edino pomembno tampon cono pred neposrednim stikom med jedrskima antagonistoma. Dodajmo še stopnjevanje sankciji proti »malopridnemu« Kremlju, zaradi Krima in zaprtega Navalnega, pa bo nagovor Putina dobil svojo polno razlago.

A vrnimo se k našemu članstvu v NATO. Mnogo se je dogajalo v teh 17 letih, od Iraka do Afganistana, od Sirije do Trumpa, od našega strahu, da bi kot nekdaj zagovornica sveta brez jedrskega orožja pristopili k Pogodbi OZN o prepovedi le tega, do že opisanih tenziji z Rusijo ter občih prizadevanj zahoda da bi si ostali svet v čim večji meri podredil, oziroma na novo zarisal meje svojega vpliva. A dogajalo se je veliko tudi znotraj zavezništva samega. Nazadnje nov nevaren plinski spor v Egejskem morju med članicama Grčijo in Turčijo, zdaj pa še Erdoganov afront Bidnovi administraciji, potem ko je le-ta označila za genocid turški masaker nad Armenci med prvo svetovno vojno. Zaukazal je umik ameriških letalskih sil iz Turčije v roku naslednjih 15 dni in napovedal prekinitev vojaškega sodelovanja z ZDA. Do nadaljnjega. Kako bo Washington odgovoril bomo še videli, a ne glede na to, sobivanje v organizaciji, ki postaja leglo konfliktov navzven in navznoter, je iz dneva v dan vse bolj naporno. Pa odmislimo vse odločnejše zahteve članicam s strani vodstva zavezništva in zlasti ZDA po povečanju obrambnih izdatkov.

Skratka, skrajni je čas da odidemo, da zapustimo to druščino in se suvereno postavimo ob bok nevtralnim in neuvrščenim članicam mednarodne skupnosti, ali vsaj, da po 17 letih članstva potegnemo črto ob sodelovanju tudi strokovne javnosti in ne le obramboslovne, ter civilne družbe. Še bolje, da povprašamo narod, na posvetovalnem referendumu, ali se še strinja z odločitvijo iz leta 2004, oziroma ali bi kazalo storiti to, kar so Britanci z Evropsko Unijo, pri čemer vedimo, da bi bil odhod iz zveze NATO iz tehničnega in pravnega vidika veliko enostavnejši. 

"Pripovedujem svoje življenje"

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view

E per chi sa l'italiano, il racconto della "Guerra d'indipendenza" nel giugno-luglio '91 a Capodistria

"Una settimana insolita in via Verdi 10"
https://drive.google.com/file/d/0B9eapvEJyyGbLVFNdEE2LWJUdXc/edit

Skrajna nespodobnost vladajočih

NE MOREM SE NAČUDITI…

 

Prepričan sem bil, da smo že videli in spoznali vse o tem kako si je sedanja vlada s pomočjo koalicije in satelitov samooklicane »konstruktivne opozicije« uzurpirala oblast, kako si je podredila dober del podsistemov, med njimi žal policijo in Nacionalni preiskovalni urad, in kako si prizadeva ukrotiti še ostale veje oblasti, zlasti sodstvo in medije, ki hvala Bogu vsej tej ofenzivi zaenkrat še kljubujejo. Pa dovolil si bom tu pohvalo sodnici iz Maribora, ki se je v svojem in tudi v imenu celotnega sodstva opravičila dijaku, za policijski pregon ki ga je doživel ko je na mirnem in varnem shodu zahteval vrnitev v šolo.

A zmotil sem se. Nisem pričakoval da bomo priče še protipravnemu ravnanju te druščine v samem hramu demokracije. Skušal sem razumeti čemu, iskal sem izjave, pojasnila njenih predstavnikov na preprosto vprašanje, ali imajo vse poslanske skupine enako pravico po sodelovanju, sorazmerno seveda z njihovo številčnostjo, pri delu Državnega zbora, torej tudi po udeležbi v njegovih delovnih telesih? Nič, noben odgovor, noben argument, nobena razlaga, le to, da na vsakem glasovanju predlog opozicije, da se tudi najnovejšo skupino nepovezanih 4 poslancev (3 iz SMC in 1 iz DeSUSa) vključi v komisije, odbore in delegacije parlamenta, pade. Pa saj so vendarle pravila jasna, obstaja parlamentarni pravilnik, ki te stvari ureja in jih je v preteklosti tudi uredil, skorajda po avtomatizmu, brez prehudo slabe krvi?! Morda so bila kdaj kakšna trenja a bolj zaradi prednosti pri izbiri področji dela. Nikoli ni bilo vprašanje koliko mest posamični poslanski skupini. Tokrat pa tak cirkus in tako izkazovanje mišic?!

In kot vidim pri tem rabotu sodeluje tudi moj sonarodnjak, poslanec Felice Žiža, domnevam da v imenu še madžarskega kolege Horvatha. Če temu ni tako se Horvathu opravičujem. Danes, na drugem kolegiju predsednika DZ posvečen tej temi je namreč glasoval proti ureditvi porušenih razmerji. Poskušal se je nekako opravičiti s tem, da je bilo tako dogovorjeno v koaliciji, da bi le ta pridobila še nekaj časa, a da bo »v naslednjih tednih prišlo do dogovora«. No,  kot volivec tudi poslanca ali poslanke italijanske narodnosti na zagotovljenem sedežu v Državnem Zboru, se za ravnanje, ki ga ocenjujem za sramotnega, gospoda Žiže poslanki Sluga ter poslancem Žorčiču, Rajčiču in Lepu opravičujem. Od svojega manjšinskega predstavnika sem pričakoval, da bo ostal zvest ne-napisanemu pravilu, da poslanca narodnosti nista nikoli in do nikogar jeziček na tehtnici, kar sta tokrat, po odhodu dela SMC in DeSUSa v opozicijo, očitno postala, sicer vlada ne bi mogla računati na podporo 46 glasov za svoja početja, in predvsem od zdravnika, da bo znal izkazovati več empatije in etične drže.

K temu sem ga večkrat tudi pisno pozval, celo javno, a odziva nisem nikoli prejel. Ga bom morda tokrat? Javim.

Resnice in laži ob 30.obletnici

 

KMALU OBELEŽITEV 30.OBLETNICE VOJNE ZA SLOVENIJO… TUDI V KOPRU

 

Pred 30 leti je v naši občini JLA zavzela mednarodna mejna prehoda Škofije in Lazaret. Dan prej kot drugje po Sloveniji, kamor se ji policija in Teritorialna obramba nista uprli z orožjem. Splet okoliščin, med drugim tudi to da TO ni bila ustrezno organizirana in da ni bilo tovrstnih ukazov z vrha, je hotel, da ob prihodu agresorskih enot ni prišlo do streljanja. Pogajanja tudi ostra z zveznimi policisti, da – pomnimo Fabia Steffeta na Škofijah – a raje začasni umik kot uporaba orožja, ki bi pomenila pot v eno samo smer – v krvav spopad v tistem trenutku neznanih razsežnosti. Zagotovo bi padale žrtve in to na obeh straneh. Zgodilo se je tri dni kasneje, v soboto 29.junija zjutraj. V vasi Škofije. Počilo je in trije pripadniki zvezne vojske, ki nebi smeli zapustiti mejnega prehoda, so v svojem vozilu obtičali mrtvi. Še nekaj ranjenih v blindiranem BOVu, ki je iz Moretinov drvel na pomoč tovarišem, a so ga naši ustavili in zajeli pri Serminu. Takoj ukaz generala Marjana Čada, ki je poveljeval reškemu korpusu, o napotitvi oklepnih in drugih okrepitev, a se je odločil priti tudi sam, zato da bi se znova, še enkrat pogajali, kot se šli oborožen spopad. Poklical je načelnika Uprave za notranje zadeve Koper, Dušana Molka, mu predlagal pogovore na občini, ki bi jih naj moderiral predsednik občinske skupščine (bila je to moja malenkost, ki je generala poznala iz vsakoletnih proslav dneva JLA, 22. decembra) in ko je padel naš DA se je podal na pot. Okrepitve je zadržal pri kamnolomu na Črnem Kalu in prispel v Koper samo s varnostnim spremstvom. Ob 14h so stekla pogajanja, vsak je vsakemu povedal kar mu je šlo, a po dneh napetih urah je bil »mirovni« dogovor vendarle sklenjen in podpisan (o detajlih morda drugič). Čad se je napotil nazaj na Reko in s seboj potegnil še kolono s Črnega Kala. Od takrat dalje je orožje mirovalo. Potrebni so bili sicer še dodatni pogovori, v Moretinih, s polkovnikom, ki je poveljeval enotam JLA in ki je imel v tej vasici svoj štab, a se razsodnost ni razvodenela – preklicano je bilo tudi letalsko posredovanje iz Pulja -  in prišel je večer 3.julija, ko so se vojaki pobrali, spakirali kufre in arzenale in, lepo v dveh kolonah, prva iz Škofiji, druga iz Moretinov, se napotili nazaj tam od koder so bili prišli nepovabljeni osem dni prej. 

Čemu ta pripoved? Da bi se starejši bralke in bralci, zlasti s Kopra, teh dogodkov spomnili in jih znova podoživljali – obletnico neodvisnosti bomo vendarle počastili in praznovali – mlajše pa, ki jih takrat še ni bilo ali so bili komaj shodili, da bi podučili o tej kratki a pomembni vojni in o tem, kako so se do nje postavili njeni glavni protagonisti. Je pa še en razlog. Morda bolj oseben. V določenih krogih, predvsem okrog stranke SDS in njenega predsednika Janeza Janše, se niso nikoli sprijaznili z dejstvom, da se v Kopru ni streljalo tako kot drugod, da smo se raje pogajali in si prizadevali za ohranitev miru, kolikor je le bilo mogoče, vedoč da bo slej ko prej o končanju konflikta in o umiku zvezne armade padla politična odločitev. In izbrali so mene za strelovoda te njihove frustracije. V knjigi Premiki me je sam Janša obtožil kolaboracije z JLA in narodnega izdajstva, da bi to dokazal je zmanipuliral, tako da jih je le delno objavil, dve moji takratni pismi: predsedniku vlade, Peterletu, in generalu Čadu, kateri namen je postal jasen, ko sem ju kasneje objavil v celoti v Primorskih novicah. A moje pojasnjevanje je bilo za omenjene gospode neprepričljivo, nepotrebno, brezvezno. Ostal sem tisti, ki je »paktiral« s Čadom – da sem bil k temu zaprošen s strani pristojnih ni igralo vloge. A Hojsovo Združenje za vrednote slovenske osamosvojitve gre te dni še dlje: »Vsa družina Juri se je v času osamosvojitvene vojne aktivno postavila na stran agresorske JLA«. Pomislil sem na mojo drago, ki je samo čakala, da bi se s službe na občini vrnil domov živ in zdrav in na otroka, ki sta bila premajhna, da bi povsem razumela kaj se je dogajalo in kam je vse to vodilo. Od Jurijevih ostaja le brat Franco, ki se je vestno odzival sej Republiške skupščine in le enkrat ostal protestno doma zaradi stopnjevanja nacionalistične retorike Demosove vlade. Od kod Hojsu in njegovim  da smo se bili Jurijevi postavili na stran JLA?

Nazadnje pa še češnja na torti idiotizma Janševih trobil. Jaz in brat Franco bi naj kot zakrinkana agenta, poročala na tujem o krivdi Slovenije za razpad Jugoslavije in za morijo, ki se je ob njem dogajala. Podpisani bi se naj – po Novi24Tv - skrival pod imenom Christiani, Franco naj bi bil Vento. Bilo bi dovolj, da bi gospoda Tomašič in Puš, glavni figuri te postaje, ki razglaša da se krčevito bori proti lažem, kliknila na Googlu. Našla bi dve resnični imeni takratnih poročevalcev o dogajanjih v razpadajoči SFRJ in sicer Fabia Christiania, generalnega konzula Italije v Ljubljani, ki bi kasneje postal prvi ambasador, ter Sergia Venta, italijanskega veleposlanika v Beogradu. Kako mizeren in neozdravljiv – sem si rekel -  je um teh gospodov in njunega šefa, ki bi moral za ta diplomata vedeti, a je zapisano laž raje delil na družbenih omrežjih.

 

 

Premiki na svetovni šahovnici

KAJ ČE ZDA IN NATO, PO UMIKU IZ AFGANISTANA GREDO V UKRAJINO?

 

Beremo te dni o končanju najdaljše ameriške vojne. Po 20 letih, tam do 11. septembra, bodo ZDA umaknile svoje vojake iz Afganistana. In kaže da bodo enako storile tudi ostale članice zveze NATO. Tudi mi. Kaj se bo zgodilo s to državo, ali bodo Talibani, ki obvladujejo 2/3 njenega ozemlja prevzeli še ostali del, oziroma se držali sklenjenega mirovnega dogovora s prozahodno vlado v Kabulu, se ne ve, a pomembno je, da v njej ne bo več tujih sil. Edine, ki jim gre priznati pravico zasedanja tujih ozemelj so tiste z mandatom Organizacije Združenih Narodov.

Mirovniki širom sveta se seveda tega veselimo a se obenem sprašujemo ali se je ameriški predsednik tako odločil ker mu je preprosto dovolj policijske vloge ZDA po svetu, ker sta dve desetletji angažmaja v tej azijski državi pogoltnili preveč ameriških življenj in na milijarde dolarjev, ali ker vidi potrebo po fokusiranju zunanje politike in razporejanju sil drugam?

 V Grčiji se je minule dni pričela vojaška vaja »Iniochos 21« s sodelovanjem letalskih sil ZDA, Izraela, Združenih Arabskih emiratov, Francije, Španije in Cipra. Domačini so zraven le z izposojo svojih vojaških baz. Ni nepomembno katera letala so Američani angažirali in sicer F-16 510. udarne skupine iz Aviana, pri  Vidmu, kateri namen je zapisan v samem emblemu formacije: izpod orlove glave, atom s tremi strelami, ki zadenejo zemljo. Gre torej za letala usposobljena tudi za jedrski napad.

Vaja se odvija nad Egejskim morjem in je povezana z ameriško maxi vajo Defender-Europe 21, ki poteka že od polovice marca. Na 30 lokacijah v 12 državah Evrope in Afrike, slednja poskuša interoperabilnost med silami ZDA in ostalih članic Severnoatlantskega zavezništva (mobiliziranih je 28 tisoč vojakov iz 26 držav) v službi – kot piše na svoji spletni strani – strateškega partnerstva za varnost na Zahodnem Balkanu, na območju Črnega morja, severne Evrope, Kavkaza, Ukrajine in Afrike.

Vse to tvori iz Evrope svojevrstno paradno igrišče, ki, če mu dodamo še nekaj let staro in nikoli preklicano namero ZDA po namestitvi nosilnih raket tudi z jedrskimi konicami v Romuniji in na Poljskem, najnovejša sporočanja iz Washingtona in Bruslja ukrajinskim oblastem da naj računajo na ustrezno, tudi vojaško pomoč ob stopnjevanju ruske agresije - kot ji pravijo -  na vzhod te države, želja le-te po vstopu v EU in NATO ter, nenazadnje, ob najnovejših ameriških še trajajoče sankcije EU uvedene zoper Rusijo po aneksiji Krima 2014 in izjave Bidna o Putinu »morilcu«, iritira ne malo Kremelj. Pa se ne gre za to čuditi. Koga ne bi? Prej se gre spomniti na zagotovila Zahoda Mihailu Gorbačovu, ko je razgrajeval Sovjetsko zvezo ter Varšavski pakt in se je ugašala hladna vojna, da se Severnoatlantsko zavezništvo ne bo širilo proti ruskim mejam. A se prav to danes dogaja. Nekdanje evropske zaveznice ali, če hočemo, podložnice Rusije v razformirani vzhodni aliansi so prešle na nasprotno stran in NATO je vse bližji ruskemu ozemlju. Z Estonijo in Latvijo je že tam, daljši del meje pa je še nekako izven dometa – »tampon coni« sta tesna ruska zaveznica Belorusija ter Ukrajina, ki jo Moskva očitno ne misli kar tako prepustiti zahodu, še toliko bolj ker ima na vzhodu te države, v samooklicanih »ljudskih republikah« Doneck in Lugansk, svojo manjšino. 

Pa ne pozabimo še na eno zgodovinsko okoliščino, ki je nekako trasirala pot če že ne sprejemanju, vsaj prenašanju »vplivnih območji« supersil, kolikor gre že to prakso, po vseh postulatih mednarodnega prava in resoluciji OZN, obsoditi in zavreči. Oktobra 1962 leta, sredi najbolj ostre hladne vojne, je takratna Sovjetska zveza nameravala na skrivaj namestiti jedrske rakete na Kubo, ki jo je že vodil Fidel Castro, a izvedelo se je in ji ZDA tega niso dovolile. Z vojaško pomorsko blokado so zaprle pot ruskim tovornim ladjam, ki so prevažale rakete in opremo, in malo, zares malo je manjkalo da bi prišlo do kolizije in neposrednega vojaškega spopada med supersilama. Dišalo je tistih 13 dni, kolikor je kriza trajala, po tretji in tokrat jedrski svetovni vojni. Rakete so bile v silosih aktivirane na obeh straneh. Le pogovor po rdečem telefonu med predsednikoma Kennedyjem in Hruščovom jo je preprečil. Ruske ladje so se obrnile in se vrnile domov, Washington pa je zagotovil da na Kubo ne po posegel a dal obenem vedeti, da s Castrom ali brez sodi ta država in celotno Antilsko otočje v vplivni prostor ZDA. Tako kot danes Kremelj sporoča Zahodu v zvezi z Ukrajino. 

In kaj bi morali storiti mi, Slovenija, v teh vse bolj napetih razmerah? Izločiti se iz tega prekletstva z odhodom iz zveze NATO ter s primerno ekvidistanco in s statusom neodvisne in neuvrščene članice svetovne skupnosti, tako kot Finska, Avstrija, Švedska, Irska in še katera, prevzeti proaktivno posredniško vlogo pri iskanju poti iz te najnovejše hladne vojne. 

 

 

Ko pamet razvodeni

 

PARODIJA SUVERENE DRŽAVE

 

To kar je prejšnji teden razgalil, najbolj ob in po poizkusu zamenjave predsednika Državnega Zbora Igorja Žorčiča, potem ko je bil, zaradi nesoglasji s predsednikom stranke Zdravkom Počivalškom,  zapustil SMC, ne pa mesta prvega izmed enakimi, je da imamo z našim parlamentarizmom, ki je vodilni pogon demokracije, nekaj težav in da država drvi k parodiji same sebe. Dogajajo se stvari ki v sodobnih in spodobnih demokratičnih ureditvah v Evropi in po svetu niso ničemur podobne. Spričo okoliščin in osebnih zamer ali kalkulaciji smo zabredli v situacijo kjer, kot je pravilno opomnil vodja poslanske skupine SD, Matjaž Han, tako koalicija, ki z vlado Janeza Janše vodi državo, kot opozicija, ki bi vlado zamenjala ali zakorakala k predčasnim volitvam, nimata večine ker vsakič ko skušata uveljaviti svojo voljo s številom glasov, ki so v danem trenutku potrebni, jima kak glas zmanjka. Koaliciji vsaj en glas, opoziciji trije. In to zavoljo nedefiniranih in nenačelnih poziciji, ki so jih ubrale posamične stranke, oz. poslanske skupine. Nedvomno tvorijo koalicijo SDS, NSi in ostanek SMC kar nese skupaj 38 glasov, opozicijo pa LMŠ, SD, Levica in SAB (39) , a so tu, zbrani v neke ameboidne gmote, samooklicane »konstruktivna opozicija« še 4 poslanci DeSUSa, ki ravnajo in glasujejo povsem v nasprotju s stališči in navodili stranke, in trije iz Jelinčičeve SNS. Obe pa podpirata vlado. Nedavno ustanovljena skupina »nepovezanih poslancev«, ki jo tvorijo 3 prebegli SMCjevci in en DeSUSovec, se o svoji poziciji še ni formalno izrekla. Nazadnje je glasovala z opozicijo brez pridevnikov in preprečila, da bi bil njihov član ter še predsednik parlamenta razrešen. Kako bo v nadaljevanju bomo še videli. SDS je namreč že napovedala nov napad na Zorčiča. Shizofreno, ker vodja poslank in poslancev te stranke, Danijel Krivec, je Zorčiča celo pohvalil: »Nobenih pripomb nad njegovim delom, a gre za politično higieno«, je pa povsem pozabil na higieno v lastnih vrstah. Bilo bi naj vprašljivo to, da se predsednik DZ noče umakniti čeprav še vedno ni zaprisegel opoziciji, ne pa to, da predsednik vlade Janez Janša vztraja pri svojem položaju s koalicijo le 38 formalnih glasov. Tako pač je.

Sicer za še bolj bolne ocenjujem scenarije, ki jih preigravajo v bivši Zorčičevi stranki – SMCju, da bi svojega bivšega, vidnega člana vendarle spodnesli. Zamera, da je odšel in jim pokazal hrbet preglaša vse klice k zdravemu razumu, onemu, ki bi naj zmagal – kot je ocenil Zorčič po neuspeli razrešitvi. Noben zdrav razum ni zmagal – dragi predsednik – le slučajno sta se našli dve neveljavni glasovnici, pa četudi sta bili tako namenoma oddani, to pove samo, da sta zdravo razumsko in odgovorno ravnala le dva od 47 glasujočih. Daleč od tega, da bi prevladal zdrav razum. Drži pa, da zamenjati vodilnega in v svojem poslu že zverziranega parlamentarca v času najhujše zdravstvene krize doslej, ki terja in še kako, polno operativno ter dobro naoljeno sestavo parlamenta, je nerazumsko in neodgovorno. Pa bi tu rad spomnil na trditve iz koalicijskih vrst in iz same predsedniške palače, da v takih okoliščinah vlade ne gre rušiti, oz. zamenjati, prej ji gre pomagati. Kaki, predčasne volitve, kot si želi opozicija. Kaj nam to pove, - pa g. Pahor ni ene rekel v bran ohranitvi obstoječega parlamentarnega vodstva,-? Da koalicija in sam predsednik Republike ne data kaj dosti na pomen in vlogo Državnega zbora, oziroma da onstran dobro namazanega glasovalnega stroja, ki naj streže vladi in ki ga mimogrede zahteva ustava, bi lahko delal tudi od doma, ali se celo razpustil, ker kar zajeten strošek.

In med najbolj predanimi temu prepričanju je očitno sam predsednik SMCja, podpredsednik vlade in gospodarski minister, ki naj bi bil najbolj zaslužen da ob Covidni pandemiji in zajezitvenim ukrepom slovensko gospodarstvo še ni kolapsiralo. Sredi tretjega vala okužb in najstrožjega lockdowna doslej, samo za to, da se Zorčiču maščuje in poskrbi za 46 glas, ki bo njegovo razrešitev izglasoval, razmišlja da bi pomembni vladni funkciji zapustil in se vrnil k poslancem, sčimer bi zavoljo nekega prestopa, odščipnil glas SDju.

Ko sem to zgodbo zapisal v mailu znanki iz Bruslja, sicer svetovalki za zunanjo politiko pri skupini Socialistov in Demokratov v Evropskem parlamentu, ni se mogla načudit.

Da, dragi poslanke in poslanci koalicije in »konstruktivne« opozicije, zaradi vas, ali vsaj predvsem zaradi vas, Slovenija postaja vse bolj parodija nekdanje »zgodbe o uspehu«.