lunedì 30 dicembre 2019

JJ vs AJ


https://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/nekdanji-poslanec-udaril-po-sds-ovcu-odgovor-janse-prisel-hitro-264479


ODZIV NA JANŠEV TWITT

No, sem kar počaščen, da se me gospod, ki se ima za glavnega osamosvojitelja še spomni. Moj dragi nekdanji sotovariš v Zvezi komunistov Slovenije in danes vodja najbolj zagrizene antikomunistične stranke na Slovenskem, dobro ve kako so potekale stvari v Kopru ob agresiji JLA na Slovenijo, zato je sramotno s strani tako eminentnega politika, da se poslužuje neresnic, oziroma izkrivljanju resnice, ali kar laži. Dobro ve, da z generalom Marjanom Čadom in polkovnikom Bogdanom Krtiničem nisem paktiral, temveč se pogajal na prošnjo in s pooblastili pristojnih iz vrst Policije, takrat še Milice, in Teritorialne obrambe. Se pogajal, da ne bi prišlo do novega streljanja in novih mrtvih po spopadu na Škofijah 29.junija 1991. Za to vlogo so me moji someščani in sokrajani tudi nagradili z izvolitvijo za prvega župana Kopra po novi ureditvi lokalne samouprave leta 1995 in to v prvem krogu med 10 kandidati. Nisem nikoli odkrito ali prikrito nasprotoval osamosvojitvi – glasoval sem ZA! – bil pa sem kritičen do mnogih potez Demosove vlade, najbolj do zakona o državljanstvu, ki je porodil sramoto izbrisa 28 tisoč prebivalcev RS in večina tudi imetnikov volilne pravice na dan plebiscita. Glede izdajalstva, sotovariš iz časov ZKS je zagotovo izdal mnoge od vrednot zavoljo katerih smo šli na svoje. Jaz jih izdal nisem. Hvala.


mercoledì 25 dicembre 2019

Pripovedujem svoje življenje


Kot sem dejal, 70 jih je mimo že 5 mesecev... Da bi jih počastil sem vtipkal sprehod po svojem življenju, med spomini in pogledi na svet. Pomislil sem da bi me danes zelo veselilo prebirati starša in nonota ali noni. No, vnučki, bodo to lahko. Če še koga zanima, pripoved je tu...

PRIPOVEDUJEM SVOJE ŽIVLJENJE

https://drive.google.com/file/d/1DDM042AreTLQOLh2NvIMBjQhePizRAq7/view?usp=sharing

sabato 21 dicembre 2019

Ob izvolitvi Mlinarjeve


Manjšinci in manjšinke …vseh dežel, združite se!


Sodelujte med seboj, solidarizirajte, sočustvujte, pokažite nestrpnežem, primitivcem, vsem, ki gojijo do vas sovraštvo in prezir… strpnost, kultiviranost, prijaznost, nasmeh, pa če hočete tudi do njih, ki jih trpinči lastna zloba, sočutje.
Angelika Mlinar je to zmogla, dostojanstveno je prenesla vse podlosti v odzivih kritikov njene kandidature za slovensko ministrico za razvoj, strateške projekte in kohezijo. Tudi prvi odziv Levice, češ da »neoliberalcev pa res ni treba uvažati«, ker da jih imamo že »kot listja in trave«, mi ni bil všeč. Razumem odpor do neoliberalizma ki ga v mnogočem delim, ne sprejemam pa očitka o »uvozu«, ki pokaže vse prej kot na dobrodošlico onim, ki z drugih svetov prihajajo k nam, da bi skupaj z nami delali, delili svoje izkušnje, gradili za družbo boljšo prihodnost in prevzemali za to tudi odgovornost. Sicer bi Luko Mesca vprašal, ali bi bil voljan »uvoziti«, recimo, Janisa Varoufakisa, za finančnega ali drugega ministra? Ali Manon Aubry, oziroma Martina Schirdewana, če bi zmogli do slovenskega državljanstva. Da smo postali evropski košarkarski prvaki pred dobrim letom dni v Carigradu, se moramo zahvaliti ne le Luki Dončiču in Goranu Dragiču ter vsem ostalim »Slovencem«, ampak tudi v veliki meri naturaliziranemu Američanu Anthonyju Randolphu.
A očitek Mesca je gentlemanski napram tistih, ki jih je bilo slišati na matičnih odborih in vrst SNSja, SDSa in tudi DESUSa. No, da bom korekten, iz slednje skupine je po robatosti in nestrpnosti briljiral le Robert Polnar, ki se je kasneje razglasil za najkvalitetnejšega poslanca v zgodovini stranke. »Avstrijka ne sodi v slovensko vlado!« je dejal in izrekel nekaj sočnih tudi na račun kolegov in kolegic ki so njeno kandidaturo podpirali, za kar se je moral vodja poslanske skupine, Franc Jurša, v imenu vseh ostalih v skupini, od upornika distancirati.
Sicer je prav, da se tu pa tam v našem parlamentu soočimo tudi s takimi izzivi. Maske padajo. Vidi se kdo kam sodi, ne oziraje se na strankarsko izkaznico in na všečne predvolilne besede. Jelinčičeva kolegica Lidija Ivanuša je prestopila k Janševi stranki, ker je njen šef z odsotnostjo na glasovanju, vendarle prispeval k izvolitvi Mlinarjeve, Polnar pravi da prestopati ne namerava a tudi v DESUS, vsaj po politiki, ki jo zagovarja ta stranka, več ne sodi, razen če bodo Erjavčevi nekoliko revidirali svoje vrednote in postali strpni tudi do nestrpnežev.
Pa naj slednji, ki ko je govora o položaju Slovencev in Slovenk v zamejstvu, se vselej razglašajo za velike borce za pravice te narodne skupnosti, zrejo na odzive njenih predstavnikov na izvolitev rojakinje. Vsi polni zadovoljstva in ponosa na to, da se je pripadnica njihove skupnosti povzpela na tako visoki položaj znotraj države matičnega naroda. In z njimi, verjamem, da večina manjšincev in manjšink katere koli narodnosti.

lunedì 16 dicembre 2019

Bravo, Bojko Jerman!


https://www.dnevnik.si/1042917082/mnenja/odprta-stran/siritev-nata-in-eu


Širitev Nata in EU - 2

Bravo, Bojko Jerman! Če ste me kdaj prebrali, veste da nisem nikoli bil pristaš slovenskega članstva v Zvezi NATO in da si še naprej prizadevam, da bi od nje izstopili ter se pridružili Avstriji, Švedski, Finski in drugim nevtralnim evropskih državam, ter nič več soodgovarjali za vrsto zgrešenih politik, ki jih pod taktirko ZDA in deloma tudi Turčije, zavezništvo vodi. In povsem delim vaše mnenje, da je le to, tako kot je, če že ne klinično mrtvo, kot pravi francoski predsednik, zagotovo preživeto, da kliče po celovitem preoblikovanju, ker so izzivi sveta povsem drugačni od onih v času ko je nastalo. Takrat sta obstajala, kot rezultanta zmage nad nacifašizmom, pripisovanja si zaslug zanjo, rojstva dveh jedrskih velesil (ZDA in SSSR) in deljenja Evrope ter sveta na interesna območja, dva nasprotujoča si vojaško-politična bloka, danes je povsem drugače: tu so, kot posledica nespametne industrializacije, skorajda že neobvladljive podnebne spremembe, ki vodijo k izumrtju planeta, priseljevanje ljudstev, terorizem. Gre za izzive, ki kličejo po povečanem angažmaju in sodelovanju vseh držav sveta, zagotovo pa najvplivnejših, najmočnejših, kot so Združene države Amerike, Rusija, Kitajska in seveda Evropa. In ko je govora o naši celini, tu sodi brez dvoma, pa ne le geografsko, tudi Rusija, ki jo gre povabiti tako v EU kot v NATO, če nista obe povezavi še vedno  utemeljeni na rivalstvu z njo. Videvamo prizadevanja Francije, Nemčije, Italije in še vrste drugih članic Evropske unije, ki so obenem tudi pripadnice NATA, da bi gojile do Rusije nek partnerski odnos, z njo čim tesneje sodelovale, gospodarsko, politično in sicer. Turčija celo kupuje orožje in drugo vojaško opremo pri Rusiji ter spravlja v jezo Donalda Trumpa. Kje so zadrški, da bi šli korak dalje in Rusijo povabili povsem zraven? V nedemokratičnosti, v pojmovanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin? V nekompatibilnosti vrednot, ciljev, miselnosti in ne nazadnje pravnih ureditev? Ali smo vse to odpravili znotraj obstoječih združenj? Poglejmo v EU Poljsko, Madžarsko, pa še koga, ali v Severno-atlantskem zavezništvu Turčijo in ZDA, ki prednjačijo, od Trumpovega prihoda dalje, pri rušenju stebrov multilateralizma in svetovnega dogovarjanja, kot jamstvi zagotavljanja miru in stabilnosti na planetu.
In, seveda, spoštovani Bojko Jerman, čimprej pristop k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja – naš premier, Marjan Šarec je med podpisniki poziva k temu, pa ne razumem čemu tega še ni predlagal vladi?! - ter dogovor o globalni denuklearizaciji,   nato še o razpustitvi NATA, oziroma o prehodu zavezništva k neki vrsti svetovne vojaško-policijske strukture za posredovanje v posameznih lokalnih sporih ali poskusih terorističnih dejanj, pod okriljem OZN.
O tem, da bo nujno pospešiti tudi politike razogljičenja družbe in prehoda na obnovljive vire, hitreje kot dogovorjeno na nedavni podnebni konferenci v Madridu, niti ne govorimo. Sva, dragi Jerman, morda prestopila prag Utopije? Upam, da ne… Čez le dve leti bo generacija Grethe Thumberg pridobila volilno pravico. Potrebno je le zdržati do takrat in paziti da Trump ne zvrne še kako dragoceno vazo dinastije Ming.

domenica 15 dicembre 2019

Janša in Plenkovič za nadaljevanje prepira o meji



KAKO BI J.J. REŠIL VPRAŠANJE MEJE S HRVAŠKO?

Pa naj bo njegov odgovor jasen in uporaben. Da, vprašal bi ga kako bi se lotil te drame?... če imamo zgodbo o meji s sosedo za še nedorečeno in za dramo, z vsemi incidenti in drugimi nevšečnostmi ter vplivi na kakovost dobrega sosedstva, od neodvisnosti obeh držav dalje, torej že 28 let?
Sem seveda na strani onih, ki trdijo da je meja z razsodbo arbitraže na morju končno določena, enako na kopnem, četudi z odprtimi možnostmi manjših korekciji v dobro ob njej živečih ljudi, v dogovoru z nasprotno stranjo, zato tudi moje zgražanje nad sporočilom generalnega pravobranilca Evropskega sodišča in sum, da je bil zato ustrezno nagrajen s strani Zagreba.
A z zanimanjem spremljam odzive naše, domače desne opozicije, ki ne skriva privoščljivosti vladi in zlasti zunanjemu ministru Cerarju, da se jim je zgodil Piit Pikamaei. »Kot da vlada tega ne bi vedela vnaprej« je pripomnil prvak SDSa in Mira Cerarja pozval, naj denar za stroške tožbe zoper Hrvaško na Evropskem sodišču plača iz svojega žepa. Res je, da arbitražnemu reševanju spora g. Janša ni bil nikoli pretirano naklonjen, zato je tudi do neke mere razumljivo, da se s svojimi ljudmi – v mislih imam predvsem evroposlance Milana Zvera, Romano Tomc in še prej Patricijo Šulin – ni trudil, da bi organi Evropske unije, zlasti Junkerjeva Komisija in tudi vrh Evropske ljudske stranke pritisnili na hrvaško oblast da bi vendarle sprejela sodbo arbitražnega tribunala in opravila svoj del naloge pri njeni implementaciji. Dosledno s tem tudi sedanji odzivi. Toda, da bi ob tem Janez Janša pojasnil, kako bi on zadevo rešil, razen pritrjevanja strankarskemu kolegu Plenkoviču, da samo z novimi bilateralnimi pogovori, ni kaj dosti slišati. Pa ga ni potrebno spomniti, da smo to počeli 18 let, da je pri tem tudi sam neposredno sodeloval bodisi kot član ali predsednik vlade dobrih 7 let, da je bil pri tem rabotu, pod njegovo in drugimi vladami, naš glavni akter vsaj 12 let njegov sedanji strankarski tovariš in najdaljši zunanji minister Dimitrij Rupel, ki, ko zdaj nastopa na Novi24ur in drugje, rad modruje in soli pamet sedanji oblasti, da kako ni strokovno in diplomatsko podkovana, in da razen domnevnega telefonskega dogovora iz 2007 s hrvaškim kolegom Sanaderjem, o režiranju incidentov v Piranskem zalivu, ki je težil bolj k zaostrovanju razmer, kot obratno, slovenska javnost ni izvedela ničesar otipljivega, v smeri približevanja dogovoru o določitvi meje na morju in ugotovitvi in označitvi one na kopnem. Kot da bi mu ohranjanje konfliktnega stanja pri tem vprašanju ustrezalo. In njemu, in Plenkoviču.
Tudi ko je kazalo, da bo dogovor dosežen, oziroma podpisan in ratificiran v parlamentih – govorim o sporazumu Drnovšek-Račan iz leta 2001 – mu je na Odboru za zunanjo politiko Državnega zbora prvak SDSa ugovarjal, češ da je bila z njim Slovenija prikrajšana tako na kopnem kot na morju, a je vseeno odbor pooblastil predsednika vlade k podpisu. Da se le ta ni zgodil, je bila kriva – kot vemo - nasprotna stran, hrvaški Sabor, ki Račanu tega ni dovolil.
Pa znova leta in leta neplodnih pogajanj in napetih situaciji ne le v Piranskem zalivu ter vztrajanje dr. Rupla pri nespremenjenem pristopu, češ da ko bomo sprejeti v EU in NATO bo Hrvaška popustila. Malo morgen, hrvaški nacionalizem se je le krepil in z njim hrvaška samozavest, zato sem 2004 na OZPju predlagal da bi opustili pogajanja o meji, oziroma jih preusmerili k iskanju tretjega, ki naj bi o tem odločil, k dogovoru o arbitraži. Pravcata herezija tako za Rupla, vlado in opozicijo, ki bi se vendarle 6 let kasneje, na »fantastičen dan«, uresničila, mimogrede z večinsko referendumsko podporo. Da se tudi ta dogovor ni izšel, kot je bilo želeti in pričakovati, je znova kriva hrvaška stran, pri naš pa vsi tisti, ki niso storili ničesar, čeprav bi lahko in so bili dolžni storiti – glavne sem prej naštel - da bi uspel in da bi to temno stran bilateralnih odnosov enkrat za vselej umaknili v predal zgodovine.






mercoledì 11 dicembre 2019

Pravobranilec Evropskega sodišča nov prijatelj Plenkoviča


Razmejitev državnega ozemlja ni pristojnost Unije? res je, toda…?!

Dozdeva se mi, da generalni pravobranilec sodišča Evropske Unije Priit Pikamae dobro pozna lepote dalmatinskih otokov. Primerno bi ga bilo vprašati, ali morda razpolaga tudi z kako vikendico ob kaki od hrvaških plaž. Da, začenjam verjeti v špekulacije, da si s svojimi jadranskimi lepotami Hrvaška kupuje vse več naklonjenosti v krogih znotraj EU in sicer v mednarodnem prostoru, kjer se odloča o njenih interesih.
Slovenska pritožba na Evropsko sodišče, kolikor jo javnost pozna, ne naslavlja razmejitve državnega ozemlja s Hrvaško, temveč hrvaško neupoštevanje sodbe arbitražnega tribunala o tej razmejitvi in s tem kršenje evropskega pravnega reda. Ce sodi seveda arbitražno odločanje v instrumentar tega reda. Neuki smo bili vse doslej in smo še prepričani da ja, da velja enako kot pri običajnih sodnih inštancah in da pravnomočne sodbe, tudi arbitražne, gre spoštovati in izvršiti.
Če bo slučajno tudi samo Evropsko sodišče sledilo mnenju svojega pravobranilca, bo nujno sprožiti na vseh ravneh EU razpravo o postulatih, praksah in zdržnosti evropske pravne ureditve. Ker če je arbitraža le opcijska rešitev nekega spora, iz katere se vsak od deležnikov lahko umakne brez posledic, jo bo potrebno ukiniti, prepovedati, odmisliti, sicer bo postala prej generator kot zaključevalec konfliktov v mednarodnih in bilateralnih odnosih.
Kazalo bi, da bi naši evro-poslanke in poslanci tovrstno vprašanje že postavili strokovnim pravnim službam parlamenta, ter povprašali o tem tudi predsednico nove Evropske komisije, še raje od nje zahtevali čim bolj precizen, ne izogibajoč in ne dvomljiv odgovor, kot je bila praksa njenega predhodnika, na vprašanje ali arbitražo o razmejitvi med Slovenijo in Hrvaško, mora slednja upoštevati in sodbo implementirati, oziroma ima pravico od nje odstopiti, ter v tem primeru kaj sledi, kaj vsaj svetuje? Pa naj ne bo presenečena, če ne bo slovenskega soglasja k sprejemu Hrvaške v Schengenski prostor in se bo klima nad zahodnim Balkanom hitreje ogrela. Jo gre še enkrat spomniti, da Hrvaška nima rešenega vprašanja še z Srbijo, Bosno in Hercegovino ter Črno Goro in da je bila, oziroma še je prav arbitraža videna kot najbolj primerna pot iz te neurejenosti.
2008 sem bil edini slovenski evro-poslanec, ki je javno ugovarjal odločitvi Boruta Pahorja in njegove vlade, da ustavi pristopna pogajanja Hrvaške k EU do končnega in uveljavljenega dogovora o meji, ker da brez arbitraže ne bo šlo.
In da nisem bil v zmoti je dokazal dve leti kasneje dosežen dogovor o arbitraži. »Kak fantastičen dan!«. A da bi že takrat vedel, kako se bo Hrvaška pri tem obnašala in kako se bodo obnašali njeni evropski prijatelji, od Junckerja dalje, bi kar ostal tiho, če že ne kar pritrdil Pahorjevi odločitvi. Verjel sem in bi se rad še tega držal, v vladavino prava, zato me stališče generalnega pravobranilstva Evropskega sodišča v Luksemburgu, priznam, hudo preseneča in žalosti.

mercoledì 4 dicembre 2019

Prepiri v NATU, priložnost da odidemo



»Natova nesoglasja pred očmi vsega sveta…«

Tako prve naslovnice iz Londona ob praznovanju 70.obletnice Severno-Atlantskega zavezništva. Francoski predsednik Macron ima organizacijo za možgansko mrtvo in vztraja pri tem stališču tudi po opozorilu njenega generalnega sekretarja Stoltemberga, da to ne prispeva k njenemu zdravju, turški predsednik Erdogan odvrne Macronu z žaljivko, da naj raje pomisli ali je sam možgansko mrtev in z njim ameriški predsednik Trump, da je Macronova ocena ogabna in žaljiva do ostalih članic zavezništva in da če ga kdo potrebuje je prav Francija, pa naj pogleda v preteklost (o.p. v 2.svetovno vojno), francoski predsednik pa nazaj Erdoganu, da z ofenzivo na severu Sirije proti Kurdom, ki so najbolj prispevali k pokončanju Islamske države, le tej odpira vrata, da se znova postavi na noge ter ugovor Trumpu, da večina borcev Islamske države ni iz Evrope ampak iz Sirije in Iraka. In še enkrat Erdogan z grožnjo celotnemu zavezništvu, da bo blokiral načrt za obrambo baltskih držav, če le to ne bo označilo kurdske milice v Siriji za teroristično skupino in tako opravičil če ne celo podprl turško početje... in takoj vprašanje našim vodilnim: se boste uklonili Erdoganovi grožnji?
No, priča smo ne le nesoglasjem znotraj Zveze NATO pred očmi vsega sveta, ampak pravemu in grobemu prepiru med pomembnejšimi članicami, ali če hočemo, alfa samcih, prepiru iz katerega ne vem kako bo zavezništvo izšlo brez hujših in težko ozdravljivih posledic. Sam sem zagotovo prej na strani Macrona kot ostalih protagonistov, prvo ker če organizacija še ni povsem možgansko mrtva, je na intenzivni ali paliativni oskrbi, drugo ker sta njena politika in ravnanje podvržena vodilnemu vplivu predvsem ZDA in deloma tudi Turčije (Evropske članice ne skrivajo strahu pred navalom beguncev, ki jih zaenkrat le ta še zadržuje na svojem ozemlju ampak tu pa tam ponavlja, da jim bo odprla poti k Evropi) in ker v ničemer ne prispeva k preživetju planeta pred globalnim segrevanjem, prej obratno, tretje, ker če je kdo kriv za epohalne spremembe svetovnega reda, ki so načele tudi NATO, je ameriški predsednik Donald Trump z »Amerika first!«, oziroma z odstopom od multilateralizma, četrtič, ker mi ponuja še enkrat priložnost in kar nekaj dodatnih argumentov za poziv naši politiki k premisleku o smiselnosti vztrajanja pri takem članstvu, v luči vsega tega, a tudi onega kar gre pričakovati, in sicer da bo stanje vse slabše in naša, domača varnost, nič bolj zanesljiva. Če vam, spoštovani predsednik Republike, Borut Pahor, predsednik Vlade, Marjan Šareč, predsednik Državnega zbora Dejan Židan, ter ministra za zunanje zadeve in obrambo, Miro Cerar in Karl Erjavec, ni nerodno biti v taki druščini, meni je, zelo! In verjamem, da tudi pretežnemu delu dobromislečih državljank in državljanov Republike Slovenije. Se motim? Ob 15.obletnici našega članstva v NATO, zberimo pogum in povprašajmo znova ljudi ali bi z njim nadaljevali, oziroma se raje zatekli k nevtralnosti, kot naši severni sosedje pa še nekaj skandinavskih članic EU? Če bo še enkrat prevladal DA temu članstvu, bom sam umolknil in predlagam enako vsem NATOskeptikom. Vsaj do trenutka, ko bomo zagovornikom lahko rekli: »Kaj smo že dejali?«

sabato 16 novembre 2019

Veliki Žan in njegova mafija



SVETOVNI DAN STRPNOSTI IN… ŽAN MAHNIČ

Če bo to dovoljeno, oziroma tolerirano, nam ni več pomoči. Sam sodim med dvomljivci vselej primernega odločanja Ustavnega sodišča. Ob že zgodovinski zgodbi domnevne neustavnosti ozemeljske organiziranosti Mestne občine Koper, tam daljnih let sredi 90tih, sem si dovolil javno in odločno nastopiti proti odločbam US, ki so Koprčankam in Koprčanom vsiljevali tako organiziranost (več manjših občin namesto ene same), ki so jo ljudje na vseh referendumih zavračali in to v razmerjih 9/1 ali 8/2. Trdil sem in dokazoval da se nova ureditev lokalne samouprave tako ni gradila in prejel potrditev, v njihovem poročilu 2001 leta, tudi skrbnikov predmetne evropske listine pri Kongresu lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope. V imenu ogromne večine mojih someščanov in sokrajanov sem kar nekaj krat izrazil jezo in ogorčenje na račun utemeljevanja svojih odločitev s strani poročevalca o tem primeru, dr. Lovra Šturma, in tudi, v svojem pritrdilnem ločenem mnenju, dr. Petra Jambreka. A nikoli nisem niti za trenutek pomislil, da bi se poslužil kvalifikaciji na njihov račun kot na račun celotnega Ustavnega sodišča, ki si jih je dovolil poslanec SDS in predsednik preiskovalne komisije primera Kangler, Žan Mahnič. Ko sem ga slišal na televiziji odreagirati na odločitev US o začasni zaustavitvi dela komisije če bi posegalo v ravnanje tožilcev, z izjavo, da »Mafija ščiti mafijo«, sem se zgrozil. Razumem jezo otroka, ko mu iz rok vzameš najljubšo igračo – sem si rekel – a tokrat je tale gospodič vendarle šel predaleč. Da prilepiš mafijsko označbo na konkretno ustanovo, na konkretne sodnice in sodnike, ki so na vrhu hierarhije varovanja Ustave kot nosilnega temelja države, je nekaj kar ne more ostati brez posledic. Pričakoval sem takojšnji in najodločnejši odziv najvišjih predstavnikov države, od predsednika Republike navzdol, celo z vrha njegove stranke, ali vsaj s strani SDSovega podpredsednika DZ, gospoda Tanka, a vse tiho je bilo. Prvi, ki se je oglasil je bil bivši ustavni sodnik in vedno posrečen ter zanimiv družbeni kritik, magister Matevž Krivic. Šele na njegov poziv celo o kazenskem pregonu poslanca Mahniča, so povedali nekaj tisti, ki bi morali biti prvi. Sama predsednika republike in US, Pahor in Knez, nekaj blagega, češ, da ko si na taki funkciji moraš paziti, kaj in kako poveš, oziroma moraš ostati spoštljiv do ostalih vej oblasti in tudi sicer, če hočemo ohraniti zaupanje javnosti, ministrica za pravosodje, Katičeva pa da gre za nesprejemljivo izjavo in da obžaluje da se mora odzivati na populizme. Šele bivši ustavni sodnik in generalni državni tožilec, Zvonko Fišer, je sledil Krivičevemu pozivu, ali se že prej tako sam odločil, in Žana Mahniča ovadil zaradi žaljive obdolžitve. Bravo! - sem pomislil, sicer tudi v prepričanju, da se bo gospod Mahnič vendarle zavedal svojega predolgega koraka, ga morda pojasnil s trenutno čustveno prizadetostjo in se opravičil. Kje pa. Z nasmeškom se je ovadbe veselil, ker da bo lahko dokazal kako naše pravosodje deluje mafijsko. Noro! Sicer, ko je US ob zadevi Patria dezavuiralo vse prejšnje sodne instance in obranilo gospoda Janšo, je segala vera Mahniča in privržencev SDSa v varuhe ustave do zvezd. Ob zadevi Kangler pa, kot bi rekli Italijani, »dalle stelle alle stalle!«, oziroma »od zvezd do hleva!«, ali »kako bogovi postanejo mafija«. Še dobro da smo te dni slavili svetovni Dan strpnosti.




O samokastraciji še to, pa pika.


TONINOVA SAMOKASTRACIJA - 6

https://www.dnevnik.si/1042914116



SAMOKASTRACIJA - 7

Bodi s samokastracijo dovolj! Še tokratni odgovor prijaznemu pojasnjevalnemu pismu Mateja Tonina, pol, vsaj z moje strani, pika.
No, z veseljem ugotavljam, da se predsednik KNOVSa vendarle popravlja. Končno priznava da je meja določena, da šlamparija Drenikove in Sekolca ni onemogočila izpeljave procesa arbitražnega tribunala do izreka sodbe in ne ponavlja več trditve a arbitražnem fiasku. Pomemben napredek! Toda spet nekaj s čimer se ne morem strinjati. Res je, poročila komisije o primeru, ki ste ga obravnavali, spoštovani Tonin, ne poznam, a ga tudi, ko bi mi bil na voljo, prebral ne bi. Ne, da me ne zanima kaj ste vse ugotovili glede morebitnih sistemskih slabosti, oz. ranljivosti pri delovanju SOVE in pri varovanju slovenskih interesov, toda čas, ki ste ga ubrali za tak check-in ni bil ta pravi. Pa, ne nazadnje, kolikor je razumeti iz onega, kar ste prenesli v javnost, je šlo za preprosto človeško in ne sistemsko napako, kar smo vedeli že takoj potem ko sta bila naša vladna agentka in slovenski sodnik pri arbitraži zalotena v nedovoljeno telefonsko izmenjavo informaciji in vtisih o poteku arbitražnega procesa. Za to površnost sta akterja tudi sama prevzela odgovornost, se opravičila in odstopila. Torej nič novega in pretresljivega.
Pravite, Matej, da preiskava in ugotovitve komisije ne moreta v ničemer vplivati na odločanje evropskega sodišča v Luksemburgu o tožbi Slovenije, da z neupoštevanjem arbitraže o meji med državama Hrvaška krši evropsko pravo. Upam, da bo temu tako, a člani sodnega senata so ves čas podvrženi vsem mogočim pritiskom z obeh strani strank v postopku in če bi bil zagovornik hrvaških interesov, bi k temu še dodatno prispeval s trditvijo, poleg znane, da odločanje o meji sodi k mednarodnemu in ne evropskemu pravu in da zatorej Luksemburg ni za te reči pristojen, da Slovenci sami priznavajo, da je prišlo tokom arbitražnega procesa z njihove strani do hujše kršitve dogovorjenih in predpisanih pravil, kar bi naj upravičevalo umik Hrvaške z njega in zrelativiziralo veljavnost »tako kontaminirane« razsodbe o meji ob zelo preciznih gabaritov evropskega prava. Ne pozabimo, gospod Tonin, da nobena relevantna ustanova Evropske unije, ne Junckerjeva komisija, ne parlament, tudi Evropski svet ne, si ni vzel časa, da bi vendarle pomislil na pomen in usodnost te arbitraže še posebej v luči ostalih odprtih razmejitvenih vprašanj Hrvaške z sosedi in Hrvaško izrecno pozval k implementaciji arbitražne odločbe ter jo posvaril pred odstopanjem od evropskega pravnega reda. Prijateljske vezi znotraj največje evropske stranke, Ljudske, so bile brez dvoma močnejše od preprostih načelnosti in doslednosti.
Na koncu še to. Radi ugotavljamo in ponavljamo, kako so si sosedje notranje enotni, ko gre za ubranitev strateških interesov Hrvaške navzven in ni predstavljivo, da bi se lotili podobnega primera, ko bi bili vlogi obrnjeni. Pa glede prispodobe z avtobusom… Res je, trezen voznik ga je pripeljal do postaje, a potniki še čakajo, da odpre vrata. Vse dobro.


giovedì 14 novembre 2019

O "Samokastraciji" s Toninom polemizirava




ODZIV MATEJA TONINA



SAMOKASTRACIJA – 3

»Non c'e' due senza tre«, ali po slovensko »brez dveh ni treh«. Hvala Mateju Toninu za odziv na kritiko, ki sem mu jo naslovil za preiskavo o odgovornostih pri tako imenovani prisluškovalni aferi ob arbitraži o meji med Slovenijo in Hrvaško. Hvala, ker mi ponuja priložnost, da jo še dodatno utemeljim in okrepim.
No, preseneča me in žalosti da predsednik Komisije DZRS za nadzor nad obveščevalnimi-obrambnimi službami, ni dojel njene poante. Da je komisija, ki ji predsedujete, spoštovani Tonin, tako kot vsa delovna telesa v parlamentu, občinskih svetih ali kjerkoli že, kolektivni organ je jasno tudi otrokom iz osnovne šole. Nenazadnje sem bil v DZ dvanajst let, še prej par let tudi v njegovi predhodnici, Republiški skupščini, in sam sodeloval pri eni od preiskav. Poznam ustroj. Toda vsak kolektivni organ deluje živo če je živ, aktiven, podjeten, iniciativen in spodbujevalen tisti, ki ga vodi, zato, da ste se lotili omenjene preiskave je odgovornost, zasluga ali krivda, odvisno kako nanjo gledamo, predvsem vaša. Namen mojega pisanja je bil označiti preiskavo za napačno, škodljivo za interese in podobo Slovenije, oziroma v korist Hrvaške, verjamem da tudi pri svojem zagovoru pred Evropskim sodiščem v Luksemburgu. Niste obsodili sosede, ker da »prijatelji« ne prisluškujejo »prijateljem«, ampak planili po gospe Drenikovi, ki je resda zagrešila neumnost in še bolj sodnik Sekolec, ko jo je poklical, da bi ji poročal razpoloženja v samem tribunalu, a ta otročarija ni privedla do »arbitražnega fiaska«, kot mu pravite. Fiasko bi bil, če bi arbitri kasirali naše milijone in se po umiku Hrvaške tudi sami se razpustili brez nikakršne sodbe. Ne, to se ni zgodilo! Delo je bilo opravljeno in sodbo imamo. Da nekaterim ni všeč je drugo vprašanje. Arbitraža je torej uspela in je krivda, da še ni uveljavljena izključno na strani Hrvaške ter njenih vplivnih evropskih prijateljev, od Junckera, do ostalih vodilnih pri Evropski ljudski stranki, kateri ne nazadnje pripada tudi Nova Slovenija. No če bi tudi vi in SDS, pa SLS, namesto aktiviranja KNOVSa, raje lobirali pri Junckerju, ga objemali in poljubljali ter mu vsaj na uho povedali da govori neumnosti, ko poziva obe strani k implementaciji arbitražne razsodbe, potem ko je  Slovenija že v celoti svoj del naloge opravila, in trdi da je spor med sosedama povsem bilateralne narave ter se spozabi na sponzorstvo EUja na arbitražni dogovor in na to, da se mu je bila Hrvaška zavezala, da bi lahko vstopila v unijo, bi nekoliko vsaj postrigli peruti gospodu Plenkoviču.
In ne ponavljajte, dragi Tonin, tezo, da meja še vedno ni določena. Je določena! Ugotovljena in označena! V sodbi arbitražnega tribunala. Da tega še ni v naravi so krivi, kot rečeno, Hrvaška, Juncker and company, a to ne pomeni, da se določitev ni zgodila.
Na koncu pa še tole. Če bi že kdo bil poklican k vrednotenju dela Drenikove in Sekolca, pa če hočete tudi takratnega zunanjega in sedaj obrambnega ministra Erjavca, a to, ponavljam, le takrat ko bo zgodba povsem končana, oziroma bo Evropsko sodišče povedalo kdo ima prav in kdo ne pri zatrjevanju Slovenije, da z neupoštevanjem arbitražne sodbe Hrvaška krši evropski pravni red, oziroma bo eventualno slovensko tožbo zavrglo, bi to bil ali Odbor za zunanjo politiko ali Komisijea za zadeve EU in ne Komisija za nadzor obrambno-varnostnih služb. Niste preiskali delo zaposlenih v ta sistem, ampak površnost, ali nepazljivost državne uslužbenke, ki s službami, ki jih nadzorujete nima nobenega razmerja.


martedì 12 novembre 2019

KNOVSova šlamparija!



SAMOKASTRACIJA ALI SKORAJ…


Sem eden izmed mnogih upokojencev, a ne sodim med fani Karla Erjavca, prej bi rekel obratno, toda tokrat ima prav! Matej Tonin s svojim KNOVSom, s preiskovanjem odgovornosti za prisluškovalno afero ob arbitraži o meji s Hrvaško, dela škodo Sloveniji. »Hrvatje se nam posmehujejo…« - pravi naš obrambni minister in kolikor mi povedo prijatelji in znanci onstran Dragonje, mu gre pritrditi.
Na vprašanje čemu razčiščevanje ozadij, odgovornosti in drugih okoliščin te zgodbe, potem ko je arbitražno sodišče samo presodilo da prekršek, ki sta ga bila zagrešila slovenski sodnik Sekolec in slovenska vladna agentka Drenikova z nedovoljenim telefonskim klepetom ni v ničemer onemogočil ali otežkočil, da bi arbitri vendarle proces pripeljali do konca,  je predsednik parlamentarne Komisije za nadzor obrambno-varnostnih služb zatrdil da je bil cilj preiskave »preprečiti takšne napake v prihodnje«. No, verjemimo v dober namen, toda odločitev da se je vanjo šlo dopoveduje domači, a tudi hrvaški in širši mednarodni javnosti, da ljudje, ki jih Slovenija pošilja naokoli zastopat svoje interese, so amaterji, nevredni zaupanja, in da Hrvaško gre nekako razumeti če je podvomila v poštenost sojenja ter iz arbitraže odstopila. To pa je hudo narobe, dragi Tonin!
Zlasti v trenutku, ko čakamo na še eno razsodbo, tokrat z Luksemburga, o tem kdo ima prav pri slovenskem zatrjevanju, da z neupoštevanjem arbitražne odločitve o meji med državama, Hrvaška krši evropsko pravo.
A problem je tudi v medijih, ki so v mnogočem nasedli KNOVSovi  performansi in tudi sami sprašujejo in raziskujejo kdo je bolj kriv pri Sekolčevi in Drenikovi šlampariji. Ne pozabimo, da je Hrvaška samo čakala na priložnost, da bi odstopila iz dogovora, ki sta ga bila podpisala pred 10 leti predsednika vlad, Pahor in Kosor, zato tudi hrvaško prisluškovanje, in če se ne bi zgodil pogovor med sodnikom in agentko, bi v Zagrebu poiskali in našli kak drug izgovor.
Preiskuješ odgovornosti takrat ko ti nekaj spodleti, ne ko je igra še povsem odprta. V tem primeru bi Tonina razumel in podprl le ko bi po umiku Hrvaške iz arbitraže prekinilo delo tudi sodišče in priznalo nezmožnost poštenega sojenja. A se to ni zgodilo, tribunal je proces nadaljeval, si vzel kar nekaj časa tudi za samo presojo morebitnih posledic omenjenega incidenta na končno razsodbo, ugotovil da jih ni bilo in do konca pripeljal tudi odločitev o meji. Od tistega trenutka dalje, je bila otročarija, o kateri je govora, pase'.
Smo pa s to preiskavo in njenimi zaključki dokazali še enkrat več, da ko nas že ne oklofutajo drugi, se pred ogledalom zelo radi sami.

venerdì 25 ottobre 2019

Na volitvah ŠOUPa le 3,3% udeležba!



KOGA ŠOUP, OB 3,3% VOLILNE UDELEŽBE, ŠE PREDSTAVLJA?

Berem v Primorskih novicah: Za 12 mest v študentskem zboru se je potegovalo 13 kandidatov na šestih voliščih, glasovalo pa je 148 študentov. Ne, čakaj, sem si rekel, verjetno tiskarski škrat, pozabili so na kako nulo in je bilo glasujočih 1480?! Zato preverim objavo na spletu. Nobena napaka v članku PN. Dejansko 148! Pogledam še koliko študentov ima Univerza na Primorskem… V študijskem leto 2018/2019, 4925, domnevam da vsi z volilno pravico. Volilo je torej predstavnike vseh študentk in študentov UP le… - pogledam v kalkulator na mobilniku -… 3,3% volilnih upravičenk in upravičencev. Halo?!...dragi vodilni ŠOUPa.
Pisal sem vam pred dnevi in vas vabil k razmisleku glede izvedbe takih volitev v takih okoliščinah, ob številnih očitkih o sprivatiziranju študentske organizacije na Obali, o nepoštenem, oz. neprimernem vodenju le te, o velikih zneskih denarja, ki se ne ve kam gredo, nenazadnje o zapiranju vrat drugače mislečim in o veliki senci dvoma, glede poštenosti in korektnosti, ki se je razprostirala nad volitvami samimi.
To sem storil le kot opazovalec dogajanj, ki jih spremlja preko medijev in preko izjav vpletenih z obeh taborov. A predstavil sem se vam tudi kot nekdo, ki je svoj čas, ko je vodil občino in odločal v Državnem zboru, prispeval k temu, da se je spočela in ustanovila Univerza na Primorskem, da je Koper postalo tretje univerzitetno mesto v Sloveniji s ciljem kovanja novih intelektualnih generaciji, ki bi doprinesle dodano vrednost naši družbeni rasti, dokazale smiselnost naše tretje javne univerze in ponesle naš prostor v svet kot prostor znanja, večkulturnega  ustvarjanja, trajnostnega razvoja, prijetnega in varnega sobivanja. To kar se dogaja že nekaj let na sami univerzi, z očitanimi malverzacijami s strani vodilnih in celo ovadbami, in tudi v študentski organizaciji, priča, da smo še zelo daleč od navedenega cilja, oziroma da se mu celo vse bolj oddaljujemo. Žalostno!

Spoštovani predsednik ŠOUPa, Jure Cigler, roko na srce, a se vam zdi, da ste ravnali prav ob pripravah na te volitve? da ste jih razpisali z vsemi jamstvi poštenosti, transparentnosti in korektnosti? da je bilo nujno, da ste poklicali varnostnike k varovanju volišča in da je predsednik volilne komisije poimensko vodil posameznice in posameznike k glasovalni skrinji? Menite da bodo izbranci, ob 3,3% volilne udeležbe, legitimno in suvereno zastopali interese če že ne vse ali vsaj večine študentske populacije na Obali?
No, če bi bil na vašem mestu bi ob takem izidu nemudoma odstopil, prevzel odgovornost za tako polomijo in povabil kritike k skupnemu snovanju novih volilnih pravil in k izvedbi novih volitev. Pa brez zamere.

mercoledì 16 ottobre 2019

Cerar znova streljal mimo




SPRENEVEDAVOST DR. CERARJA

Naš trenutni zunanji minister včeraj: »Takratne slovenske in sedaj katalonske situacije ne gre enačiti. Slovenija se je namreč osamosvajala s ciljem, da uveljavi demokracijo, človekove pravice in pravno državo. Španija to danes je.«
A ste v to prepričani, dr. Cerar? Se je z razvpito sodbo vrhovnega sodišča zoper katalonske  vodje procesa osamosvajanja Španija res izkazala kot demokratična in pravna država spoštljiva človekovih pravic? In kaj ko bi bile kazni hujše? Recimo dosmrtni zapor ali obsodba na smrt? Katera je po vašem višina kazni do katere je zunanji odziv nedopusten, ker da vmešavanje v notranje zadeve suverene partnerice v Evropski uniji? Pomniva Venezuelo. Ko ste takrat priznali Guaidoja za začasnega predsednika te države, ni šlo za poseg v njihove notranje zadeve? A ja, ker »nedemokratična, nepravna in nečlanica EU«?! Toda še diktator Maduro si ni upal do Guaidoja to kar so si vrhovni sodniki dovolili do katalonskih voditeljev. Zapor in to ne pogojni, kot svarilo pred ponavljanjem očitanih dejanj, ampak konkreten, do 15 let, samo za organizacijo referenduma o samostojnosti dežele in nagovarjanje k temu, brez uporabe orožja in drugih prisilnih metod, z besedo miru, dialoga, dogovora in potem, ko je bila prejšnja španska vlada zavrnila možnost da bi Katalonija pridobila avtonomijo, ki jo uživa Baskija. Neverjetno in abotno za državo, ki se razglaša za demokratično in pravno in ji to naš minister tudi priznava. Prav imata Milan Brglez ko pravi, da bi bilo bolje da bi Cerar molčal, in Ivo Vajgl, ki se sprašuje kdo ministru podtika tako zgrešene izjave.
In treba se bo opredeljevati, slej ko prej, ker problem z obsodbo politikov ni izginil, kot pravi bodoči evropski zunanji minister in trenutno še v.d. šefa španske diplomacije Josep Borrell. Narod Katalonije je po objavljenih sodbah vrhovnega sodišča vstal, za enkrat še dokaj mirno in dostojanstveno. Nasilje izvaja policija, bodisi španska ali katalonska, da bi zajezila in raztreščila proteste, a se iz nasilja utegne izroditi še obratno nasilje, morda celo oboroženo, kot je bilo desetletja v baskovskih provincah, zato tudi poziv Borrella, ki je sam Katalonec, svojim sonarodnjakom, k dialogu. Dodaja sicer »v okviru Ustave«, kar bi lahko opustil, ker prav poudarek na ustavo, ne da bi nihče v Madridu niti pomislil, da se jo za srečo ljudi in sobivanje v neki skupnosti  da tudi spremeniti, ta dialog onemogoča ali vsaj otežkoča. Kakorkoli že dialog o prihodnosti Katalonije je nujen e enako nujna je sprememba odnosa španskih oblasti do tega vprašanja. Borrell pripisuje gibanju za osamosvojitev »totalitarni pristop« ker da zanemarja tiste Katalonce, ki so proti samostojnosti in naj bi jih bilo, sodeč po zadnjih anketah 48%. Za osamosvojitev pa 4% manj.
Lahko mu verjamemo, ali pa ne. V vsakem primeru bi dal nov referendum, seveda bolje zorganiziran kot prvi, najbolj precizen in uporaben odgovor, ki bi se ga morali pa tokrat vsi držati, tudi Madrid ob primeru prepričljive zmage osamosvojiteljev! No, in morda prav pri pripravi in izvedbi ponovljenega referenduma, bi slovenske izkušnje, dragi Cerar, prišle in kako prav.

lunedì 23 settembre 2019

Koprska Levica hudo jezna na župana





ČEMU ODPRTO PISMO LEVICE KOPRSKEMU ŽUPANU?

Kako je že tista? »Ob takih prijateljih ne rabiš sovražnikov«?!
Draga koprska Levica,
Kot vaš simpatizer, četudi pretežno še vedno volivec SDja, me je neprijetno presenetilo vaše odprto pismo nezadovoljstva in deloma zgražanja nad dosedanjim delom župana Aleša Bržana. Po prvih šestih mesecih mu je, sodeč po neki anketi, javnost očitala kot glavno slabost, neodločenost, zdaj slišim o »samodržcu v nastajanju«. Naj spomnim, da sem podobne »prijatelje« imel tudi sam, ko sem občino vodil od 1990 do 1997 leta, predvsem v vrstah LDSa a tudi v lastni stranki. Pogosti očitek: »Preveč soliraš«, ker se z vsemi, ki so se šteli za ključne ljudi v ozadju pri moji podpori nisem posvetoval. In so imeli prav, a zadeve so se ob preobrazbi družbeno-političnega sistema, ureditve lokalne samouprave in, nenazadnje, osamosvojitvene vojne, tako hitro odvijale da časa za širša, poglobljena posvetovanja preprosto ni bilo. Moral sem se odzivati tako rekoč dnevno in tudi več krat na dan. Še za mnenje najožjih sodelavcev, kot recimo predsednika Izvršnega sveta Borisa Gorupa, nisem našel več kot 5-10 minut. Moral sem se zanašati predvsem na to kar mi je v danem trenutku narekovala vest. A kljub očitkom, obtožbam in polenom pod nogami, sovražnih odprtih pisem s strani zaveznikov nisem doživel.
Res je, lanske lokalne volitve so bile - kot pravite - »pomembna točka obrata«, a dobljene so bile, ne pozabite, le z 17 glasovi razlike, če štejemo za glavni preobrat zamenjavo župana. Koper je še vedno deljen skoraj do potankosti na pol, s tem da je Bržanov predhodnik imel v Občinskem svetu dobro naoljen, tih in hitro odziven glasovalni stroj, pri Alešu pa kar ropoče in trese. Ne ugovarjam, dragi Levičarji, vsem vašim kritikam. Bržan in koprska javnost že vesta da nasprotujem izposojanju javnih površin mesta posameznim elitam kot pri projektu Azamazing, ko za tisti čas domačini tam nimajo vstopa. Morda imate prav tudi pri ugovarjanju pravici župana po prostem upravljanju z večjo vsoto denarja, kot si jo je bil izboril Popovič in pri prepočasni realizaciji ciljev, ki ste jih bili dogovorili ob sklenitvi zavezništva ter vredna pohvale je vsekakor vaša skrb za usodo Palače De Belli. Me pa motijo očitki, ker zaudarjajo lustracijsko, do nekaterih uradnikov, ki bi naj bili »ključni tvorci politik Borisa Popoviča«. Kolikor poznamo nekdanjega župana in razmere znotraj občinske uprave, je bil Boris sam tvorec svoje politike, ostali so bili k večjemu tihi in nekritični izvrševalci, morda tudi suflerji, da bi se mu, z izkazovanjem kreativnega duha, prikupili. Vedejevstvo nekdanjega Popovičevega svetovalca v Zdravstvenem domu Koper nesprejemljivo? Ker zavod dela slabo? Ali ker je v.d. nekdanji Popovičev človek? Poznam nekaj zdravnikov in medicinskih sester, ki omenjenemu samodržcu nikoli niso bili naklonjeni in ki mi pravijo, da samo upajo, da ostanejo stvari pri vodenju Zdravstvenega doma tako kot so.
In veste kaj pogrešam, draga Levica? Pohvalo županu za odziv na železniško nesrečo v Hrastovljah in na grožnjo po onesnaženju izvira Rižane. Postavil se je tudi proti interesom in pritiskom gospodarstva, da bi obvaroval pravico ljudi do varne pitne vode.
In kaj naj porečemo o dolga, dolga leta zanemarjenemu sodelovanju obalnih občin? Si za to in še druge dobro opravljene reči zasluži besedo priznanja in spodbude?
A najslabše je to, da iz odziva župana na vaše pismo zvem, da ste očitno premalo krat potrkali na njegova vrata in mu v obraz povedali, to kar mu očitate sedaj. Če ni imel časa za bilo koga od vas, pa dvomim, da ga nebi našel za kak organiziran obisk vodstva stranke?! Ste ga sploh opozorili, da bo vaše odprto pismo romalo v javnost in imelo takšno vsebino? Sedaj presenečeni in zgroženi, ker je odpoklical vašo podžupanjo, ne da bi se z njo pred tem vsaj pogovoril? Osebno bi na njegovem mestu počakal še kak dan pred to odločitvijo, oziroma da bi se kolegica, dosledno z odprtim pismom, sama umaknila, a beremo o že daljši nekompatibilnosti med njima.
Vedite, da če se vašega pisma in posledic kdo veseli je ljudstvo prejšnjega župana, ki samo čaka, da se sedanjemu zalomi in se poslovi. Verjamem, da kaj takega ne bi pretirano užalostilo predsednika Samoupravne skupnosti italijanske narodnosti, sicer občinskega svetnika a ne več podžupana, g. Scherianija, ki je iskoristil priliko da bi tudi sam okaral župana, češ da je izbral podžupana med tremi italijanskimi svetniki mimo samoupravne skupnosti. Zgodbo poznamo. Res je da stališča vodstva skupnosti, ki je vsiljevalo Scherianija samega, Bržan ni upošteval, ker tudi dolžan ni bil da bi to storil, ne drži pa, da se o tem niso pogovarjali in to kar krepko.

martedì 10 settembre 2019

NE, spoštovana generala, svet potrebuje OZN in ne NATO


https://www.dnevnik.si/1042897518/mnenja/odprta-stran/nato-potrebujemo-vsi-ne-le-clanice-temvec-ves-svet


ODZIV NA

»NATO POTREBUJEMO VSI, NE LE ČLANICE, TEMVEČ VES SVET«


Spoštovani general, sir Stuart Peach
in spoštovana generalmajorka Alenka Ermenc.

Prebral sem z zanimanjem in pozornostjo vajin prispevek s katerim nagovarjata javnost, zlasti dvomljivce, o pomenu in nujnosti nadaljnjega obstoja zveze NATO po častitljivih 70 letih od njenega rojstva in 15 letih članstva Slovenije v njej. Povem iskreno. Iskal sem nekaj kar bi mi dopovedalo  da se vendarle motim, ko pozivam vodilne v naši Republiki, da čim prej odidemo iz te organizacije. A našel nisem ničesar. Obratno.
Že sama trditev s katero sta naslovila vajino pismo je povsem skregana z vizijo varnega in srečnega sveta. Naj bi ves svet potreboval NATO? Četudi priznamo delovanje zavezništva le in izključno v korist miru in stabilnosti planeta, ne moremo spregledati, da se ta cilj dosega ali skuša doseči s politiko ustrahovanja in nadvlade, oziroma z uporabo orožja in vojaške sile. Svet ima že organizacijo, ki naj bi ga varovala in mu zagotavljala prihodnost. To so Združeni Narodi, ki pa žal niso in ne morejo biti povsem kos svojemu poslanstvu prav zaradi parcialnih interesov najmočnejših držav članic, začenši od jedrskih velesil, ki se grožnjam o uporabi moči, v trenutku ko bi se njihovi interesi zamajali,  ne morejo odreči. In NATO igra to igro ker ščiti predvsem interese svojih najmočnejših članic, in primis ZDA. A ni Donald Trump odkrito napovedal svoj mandat z »Amerika first!«? Vse ostalo je po njegovem prepričanju in tudi delovanju, vredno toliko, kolikor z vidika uveljavljanja te misli obvladljivo. 
Omenjata vsa najpomembnejša prizorišča in žarišča oboroženih konfliktov kjer zveza NATO opravlja svoje, recimo mu, mirovniško poslanstvo. Sta intimno prepričana, da brez prisotnosti njenih vojska se na silo vzpostavljen mir, ali bolj pravilo rečeno, kvazi mir, ne bi obdržal? Ali, rečeno drugače, da konflikt tli in občasno poči morda prav zaradi vzdrževanja te prisotnosti, preko katere se vendarle ohranja – tega ne moreta zanikati – odprt in požrešen trg za predvsem ameriško in ostalo zahodno vojaško industrijo.
»Združeni v boju proti vsem sodobnim varnostnim grožnjam in izzivom«? A niso prav jedrski arzenali in nevarnost njihove uporabe ena od dveh največjih groženj, poleg hitro in prehitro spreminjajoče se podnebje? In ni največja grožnja prav prepričanje trenutno najmočnejšega človeka, da za segrevanje ozračja ni kriva človeška roka in da zavoljo tega ni potrebe po krčenju tudi najbolj umazane industrije ali spremembi energetske politike, oziroma po zmanjšanju izpustov CO2?
Pa še eno vprašanje, če smem? Generalni sekretar zavezništva Jens Stoltemberg je nedavno izjavil, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija. Ne bom vprašal ali vi dva delita to mnenje, ker je to samoumevno, ampak kako to, da smo izvedeli o tej odgovornosti šele potem, ko so ZDA odstopile od omenjenega dogovora in se izgovorile na krivdo Rusije? Res da je na to odgovornost nekaj krat namignil pred Trumpom že Barack Obama, a od vrha NATA je nisem bil slišal. Hvala za kakršen koli odgovor.


domenica 4 agosto 2019

Čas je, da zapustimo NATO



POZIV NAŠIM VODILNIM

Spoštovani gospodje
predsednik Republike, Borut Pahor
predsednik Vlade, Marjan Šarec
predsednik Državnega zbora, Dejan Židan
minister za zunanje zadeve, Miro Cerar
minister za obrambo, Karl Erjavec
poslanke in poslanci Državnega zbora

Pojdimo ven! Zveza NATO ne more ostati naš dom, če govorimo da želimo voditi uravnoteženo zunanjo politiko tako do ZDA, kot do Rusije in ohraniti s slednjo najboljše možne odnose v duhu sporočila Ruske kapelice na Vršiču in razvejanih, bogatih gospodarskih, kulturnih in drugih stikov. Res je, da še naprej prisegamo na pripadnost Zahodu in njegovim vrednotam, a servilnosti do najmočnejšega zahodnega zaveznika, ki jo je izkazala nedavna izjava generalnega sekretarja NATA, Jensa Stoltemberga, da za propad pogodbe o omejitvi jedrskih raket srednjega dosega (tako imenovani INF) je odgovorna izključno Rusija in da to trdijo vse članice zavezništva, doslej ni bilo zaslediti. Zato Vas sprašujem, gospodje, delite tudi vi to mnenje in če ga ne, čemu molk, neodzivost do te izjave? Da se g. Stoltemberg klanja Donaldu Trumpu me ne preseneča, ima družino in skrbi za svojo službo, preseneča pa to, da tako nonšalantno ustreli sodbo, za katero dvomim, da je bila premišljena in predelana s strani pristojnih strokovnih, diplomatskih in političnih krogov vseh članic povezave. Vse do napovedi Trumpa, da bodo ZDA odstopile od dogovora Regan-Gorbačov iz leta  1987, ker da, bi ga naj Rusija kršila, iz NATOvih krogov, uradnih in neuradnih, ni bilo slišati kaj veliko pripomb na račun ruskega ravnanja. Edine, kar pomnim, so prihajale iz Bele Hiše v času Baracka Obame. Torej sama zveza ni imela izdelane tovrstne ocene. Sedaj pa preobrat, ki z vseh koncev opazovanja, diši po opravičevanju in celo pritrjevanju Trumpovi odločitvi o izstopu iz sporazuma. Da je le ta propadu je torej kriva izključno Rusija in bomo morali do nje ukrepati.
Tako je bila Rusija kriva za lansko zastrupitev dvojnega ruskega agenta in njegove hčere v Veliki Britaniji, ne da bi bilo to empirično dokazano, komot ji lahko pripišemo odgovornost za še nedokončano vojno v Siriji, pa obtožujmo jo še za podporo Palestincem in Hamasu v Gazi, kar bi vsaj delno opravičilo ameriško priznanje Jeruzalema kot glavnega mesta Izraela, za brezpogojno pomoč tudi Iranu in Madurovemu režimu v Venezueli, morda za spodbujanje migraciji iz Mehike in južne Amerike proti ZDA, ter iz Afrike in Azije v Evropo, za vmešavanje v zadeve korejskega polotoka in za podporo Srbiji v sporu s Kosovom, za ameriško-kitajsko trgovinsko vojno,  nenazadnje za neučinkovitost Pariškega podnebnega sporazuma. Kriva naj bo skratka za vse kar je narobe na planetu.
No, sam sem prepričan, da temu ni tako, da največji del odgovornosti za to kar se trenutno dogaja na globalni in ponekod tudi regionalni in lokalni ravni nosi Trumpova administracija. Vladimirju Putinu gre, dokazano, pripisati avtoritarno in vse bolj totalitarno ravnanje do lastnih ljudi, nasilno zatiranje njemu nevšečnih mnenj, pobijanje demokracije, človekovih pravic in državljanskih svoboščin. Seveda tudi rahljanje enotnosti v Evropski uniji, oziroma podporo desnim populistom in ostalih evroskeptikom, Brexitu in še kakemu Exitu, če se bo pojavil, a pri tem rabotu sta si neverjetno tesna zaveznika s Trumpom. Morda še v čem je v navzkrižju z slovenskimi nacionalnimi interesi, a deliti poglede Stoltemberga je skregano z našimi do sedaj deklariranimi zunanjepolitičnimi cilji in s samim odnosom do lastne suverenosti!
Pojdimo ven, gospodje. Dvignimo znova glavo in dokažimo da smo suvereni in ne vazali! 


domenica 23 giugno 2019

Trump vse bolj nevaren in vsi tiho?



A BO KDO KAJ REKEL?

Spoštovano državno vodstvo,
Zemlja in mi z njo drvimo h katastrofi in to še preden nas k njej privedejo podnebne spremembe, in Vi, gospodje, nič? Edini, ki se je oglasil toda le tako da se ne zameri nikomur, vnovično interpeliran obrambni minister, Erjavec, z opozorilom, da bi morebitni spopad med ZDA in Iranom imel posledice za ves svet, tudi za Slovenijo, ker da bi jo zajel nov val beguncev. No, hvala, Karl, toda če nas skrbi le to, ni tako hudo. Nas ograja, policija, vojaki, civilne iniciative varujejo, mar ne?
A hudo je, hudo kot še nikoli, dragi Karl! Zaradi sestrelitve ameriškega brezpilotnega letala s strani iranske revolucionarne garde nad Iranom, kot pravi Teheran, oziroma v mednarodnem zračnem prostoru, odgovarja Washington, je Donald Trump ukazal povračilni napad in ga nato preklical, kot je sam rekel, ker bi naj presegel načelo sorazmernosti….povzročil bi namreč, so mu povedali, 150 mrtvih.
Glej ga, pravičnika in humanista. Cena brezpilotnega aviona ne pretehta cene 150 življenj. Bravo! A je hkrati zabičal Iranu, ki naj bi bil kriv tudi za neko raketo, sicer brez posledic, na zeleno cono v Bagdadu, kjer živi veliko Američanov, da naj neha provocirat, ker tvega uničenje...UNIČENJE? Na te besede, svetovna javnost in mi smo njen del, pa se mora odzvati, če hoče ohraniti upanje na mir in prihodnost na planetu ter vsaj drobec človekovega dostojanstva. Uničenje Irana? Kaj naj to pomeni? Atomske ali druge bombe za množično pobijanje na Teheran, Tabriz, Shiraz, Isfahan in Mashad in izbris države z obličja zemlje? Ali uničenje le revolucionarne garde in režima Ayatollahov? Če slednje, kako? Tako kot z Irakom? Z  lažmi in brez ustreznega mandata, z uničenjem na deset tisočih življenj? Ob tem da ne gre pozabiti, da Iran ni Irak, da prvi sodeluje s svetovno skupnostjo s katero se je ne nazadnje, z dogovorom, pred 4 leti, z ZDA, Francijo, Veliko Britaniji, Nemčijo, Rusijo, Kitajsko in Evropsko Unijo zavezal, da ne bo razvijal jedrskega orožja, in da smo se vrnili, predvsem zavoljo nove politike, ki je po zmagi Trumpa zapihala z Washingtona, v čas merjenja moči svetovnih supersil, zlasti med ZDA in Rusijo, ter med ZDA in Kitajsko, ki ga brez pretiravanja primerjamo lahko s časom hladne vojne, ob še bolj kompliciranih, negotovih in napetih okoliščinah.
Novi ameriški predsednik ni le odstopil od dogovora z Iranom, kar je sprožilo sedanjo krizo in gre njemu in samo njemu pripisati vso odgovornost za to kar se dogaja in se še bo, ampak tudi od načela multilateralnosti, kar spodkopava ves trud, ki je bil po drugi svetovni vojni, pod okriljem OZN in sicer, vložen v graditev temeljev svetovne ureditve in človekovega sobivanja na podlagi dialoga, dogovarjanja, vzajemnega upoštevanja interesov in sodelovanja.
Evropska Unija in njene članice ostajajo, kot temu pravijo, naravne zaveznice ZDA, še posebej v okviru zveze NATO. Temu navkljub se iz njih, tu pa tam, slišijo glasovi, ki povedo, da Trump greši, da ogroža mir, stabilnost sveta, prihodnost človeštva, a dnevi tistih, ki si to upajo (nemške kanclerke Merklove, francoskega predsednika Macrona, visoke zunanjepolitične predstavnice EUja, Mogherinijeve, predsednika Evropskega sveta, Tuska) so šteti. Zamenjali jih bodo novi obrazi, ki so vse doslej, razen iz vrst levice, zelenih in pacifistov, ostali tiho.
Enako pri nas doma. Sprašujem vodstvo države, a se bo našel, če že ne pri predsedniku Republike, na katerega ne gre računati, kdo in vrst pomembnežev, ki bo rekel Donaldu Trumpu in njegovim možem nekaj več in bolj odločnega od Erjavca? Da naj enkrat vendarle nehajo, sicer k nam ne bodo dobrodošli, niti Melanija ne, če možu dopušča da počne kar počne. Našim novoizvoljenim evropskim poslancem pa poziv, da naj predložijo parlamentu resolucijo z najbolj ostro obsodbo doslej Trumpove politike do sveta!
In mimogrede, ostanke brezpilotnega letala, so iranske oblasti zbrale, identificirale in prikazale javnosti. Če bi bilo res sestreljeno v mednarodnem zračnem prostoru, tega ne bi zmogle.

sabato 8 giugno 2019

Slovenija proti oboroževanju? No way!




Svetovno gibanje proti oboroževanju - pobuda dr. Aleksandre Kornhauser ( 2 )

Odgovarjam Srečku Knafelcu, ki nas s pismom s tem naslovom (7.6.2019) poziva k razmisleku o pobudi, ki jo naslavlja dr. Aleksandra Kornhauser.
Naj takoj povem, da se s pismom v popolnosti strinjam, da se pobudi pridružujem, in da menim, da smo lahko srečni, da premoremo Šentflorjanci še kak um, ki nam kdaj pa kdaj pove kdo smo in kako napačno hodimo. »Real politik« - bo odziv tistih, ki se takim razmislekom ne bodo nikoli niti približali, ker da je svet pač tak in ker dokler bo tak, ali po Miru Ceraju, ko je bil še premier, dokler ne bodo vse jedrske sile pristale na prepoved jedrskega orožja, tudi mi tega ne bomo storili, se bomo tudi mi vedli skladno s tem. Gre za vprašanje pristanka ali ne k Pogodbi združenih Narodov izpred dveh let o tovrstni prepovedi. Dodal je sicer, naš sedanji zunanji minister, da je naša država vselej bila, pa tudi on sam, za svet brez tega orožja, ampak, da je »pogodba v določenih vsebinah preveč radikalna in nerealna«. V čem bi naj bila radikalna in nerealna ni pojasnil, a razlog naše vzdržanosti je preprost: Slovenija je izmed članic Zveze NATO med najbolj bogaboječimi, zlasti ker jih vsakič sliši bodisi od generalnega sekretarja zavezništva, Stoltemberga, bodisi od glavne figure na tej šahovnici, ameriškega predsednika Trumpa, da je malopridna, ker ne prispeva k skupnemu proračunu svojih 2% BDP. In ker zviševanje teh sredstev poteka počasi, se skuša izkazati vsaj s pridnostjo in zvestobo do partneric, ki jedrsko orožje posedujejo in jim niti na pamet ne pride, da bi se mu odpovedali.
Sicer v 14 členih Severnoatlantske pogodbe nisem našel besede o tem, da si se s podpisom nanjo zavezali tudi k soglašanju z njeno jedrsko doktrino, kar pomeni, da jo s pristankom na Pogodbo OZN o prepovedi jedrskega orožja v ničemer ne bi kršili, a kaj čmo, ko bi radi bili bolj papeži od papeža?!
Ko je bila na pobudo gibanja ICAN, s katero so si mimogrede njegovi aktivisti zaslužili Nobelovo nagrado za mir 2017, Pogodba Združenih narodov kak mesec prej sprejeta in smo v Sloveniji izvedeli, da se je bila pri tem naša država vzdržala, oziroma da sploh ni sodelovala pri njenem nastajanju, smo z Mirovnim inštitutom, oz. njeno takratno direktorico Nežo Kogovšek Šalamun, in s profesorjem Miroslavom Gregoričem, spisali poziv k podpori omenjeni pogodbi. Zbrali smo le nekaj nad 1300 podpisi, res da tudi eminentnih intelektualcev, a zagotovo premalo, da bi razglasili zmago. Med podpisniki tudi sedanji predsednik vlade, Marjan Šareč a takrat je še tekmoval z Pahorjem za mesto na Erjavčevi 17. Pol je na to pozabil. Več krat sem za pozval k doslednosti, oz. k podpori vlade omenjeni OZNovi pogodbi, a zaman.
Vse to priča o tem, kako smo z mirovniško kulturo v Sloveniji izjemno skromni, če celo v bolj levi kot desni vladi ne premoremo pomembnejšega dejanja v smer opredeljevanja za svet brez orožja, še posebej jedrskega. Da bi zmogli dovolj samozavesti, da bi vsaj povprašali javnost, ali še naprej z zvezo NATO, ali raje brez nje, tako kot Avstrija, Finska, Švedska, Švica, namesto da to članstvo poveličujemo in narodu serviramo puhlice o tem da smo samo z njim zares varni, bi bil storjen že en prvi, občuten korak. Ali vsaj drobec poguma in glas za Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja! Nič od tega, žal, dragi Knafelc in spoštovana dr. Kornhauser.
Pomnim, ko smo na začetku 70tih let množično in dnevno protestirali zoper ameriško agresijo na Vietnam. Danes imamo Trumpa, ki ogroža prihodnost planeta že s samim prezirom Pariškega podnebnega dogovora, da ne naštejem vse ostalo, pa ni enega resnega shoda pred veleposlaništvom ZDA, predsednik republike se celo objema s Trumpovim ministrom za energetiko, Rickom Perryjem, ki tako kot šef trdi da je svetovna znanost v zmoti, ko pravi, da je za podnebne spremembe pretežno kriv človek in da je nanj odgovornost da jih spravi v čim bolj znosno stanje. In ko nam Brane Gregorčič pravi, da »nas čaka življenje na robu pekla«, si mislim, da če so Trump in njegovi naši prijatelji, naj se nam Gospod usmili!