venerdì 30 maggio 2014

zadnji vzdihljaji PS


Pozitivni Sloveniji, po odmrznitvi Zorana Jankoviča na čelu stranke, predvolilne ankete ne kažejo prav dobro. Celo praga za vstop v Državni zbor, najmočnejša parlamentarna formacija izpred treh let, naj ne bi prestopila. Že na evropskih volitvah je bila med odpisanimi. Za razliko od SDSa, Jankovičevo volilno telo pač ni tako zvesto, oz. poslušno. Poleg tega je očitno zamerilo bivšemu idolu potezo s katero je odpihnil vlado Alenke Bratušek in to prav v trenutku, ko se je le ta s kazalci gospodarskega okrevanja in mednarodnega političnega ter finančnega zaupanja vzpenjala. Prišlo je zaradi tega, kot vemo, do razdora v stranki. Na
jmodrejši in najbolj načelni so odšli in jutri ustanavljajo Zavezništvo Alenke Bratušek. Polovica poslank in poslancev pa je ostala predana Jankoviču. Da ne gre prav za ta "boljšo polovico" kažejo tudi njihove poteze v teh zadnjih dneh...
Rad bi izpostavil dve, ki ju ocenjujem - pa naj mi ne zamerijo preveč - za mizerni in amaterski. Najprej dana in kasneje prelomljena obljuba kolegu Vogrinu, - in njihov dosedanji molk mi pove, da pobudnik tokrat ne laže - da ga bodo tudi s podpisi podprli pri kandidaturi mariborskega prof. Radonjiča za (slamnatega) mandatarja, nato pa podpis k neki deklaraciji, ki naj bi po želji jeznega, nepotešenega in maščevalnega koprskega župana Popoviča in verjetnem, recimo mu, priporočilu njegovega prijatelja Jankoviča, označila odločbo Ustavnega sodišča, ki je predlani ustanovila Občino Ankaran, za neveljavno in neizvršljivo. Res je, občina se ustanovi z zakonom in zakon je sprejet lahko le v Državnem zboru, toda tudi slednji ne more ravnati mimo ali celo v nasprotju s sodbo varuhov ustave, ko presodijo, da je z dejanjem parlamenta kršena. Da je prišlo ob tej zgodbi do anomalije in bizarnosti v sistemu, so najprej krivi poslanke in poslanci takratnega sklica sami, ki so imeli kar dve priložnosti, da bi sledili opozorilom ustavnih sodnikov. V tretje pa, ko so ugotovili, da je bilo naslovnikom malo mar za njihovo sodbo, so le ti vzeli zadevo v svojih rokah in odločili tako kot so se. Amen! 
Jeseni bodo razpisane lokalne volitve tudi v nastajajoči Občini Ankaran, pa naj se Popovič in Jankovič postavita na glavo, in ko bo le ta konstituirana in opravila svoj prvi mandat, bo moč eventualno predlagati njeno ukinitev, po, seveda, predpisanih postopkih in skladno s pravili, načeli in merili, ki veljajo za vse primerljive občine! V tem času naj se Mestna občina Koper in njen župan, če ima v sebi še drobec razuma in modrosti, s tem sprijaznita, opravita z novo, samostojno lokalno sosedo vse potrebno za čim manj bolečo razdelitev skupnega premoženja (premoženjsko delitveno bilanco) in čim boljše dobrososedsko sobivanje, tako kot z Izolo, Piranom, Herpeljem-Kozino, Buzetom, Bujami in Miljami, ji v duhu varčevalnega časa ponudi morda tudi dogovor o skupnih upravnih in komunalnih storitvah in s časoma prepriča njene prebivalce k ponovni združitvi pod isto občinsko streho.
Če tega, podpisniki prej omenjene listine, ki so več ali manj isti, ki so obljubljali podpise tudi Vogrinu in ga pustili pol na cedilu, in ki bi morali vedeti, da je ne moreš procesirati in sprejeti v parlamentu, ki ga že čez tri ne bo več, niso razumeli, si mesta med izbranci ljudstva, za Boga, ne zaslužijo več. Amen!

giovedì 29 maggio 2014

pozdrav Zavezništvu Alenke Bratušek


V soboto bo v Ljubljani ustanovni kongres Zavezništva Alenke Bratušek.
Kod podpisnik listine podpore ustanovitvi te stranke, sodelujočim pošiljam naslednji pozdrav.



Spoštovani udeleženke in udeleženci ustanovnega kongresa Zavezništva Alenke Bratušek,

ker se zaradi že davno sprejete druge in neodložljive obveznosti današnjega ustvarjalnega snidenja ne morem udeležiti, Vam pošiljam iz Kopra lep, sončen pozdrav in najlepše želje za uspeh novega akterja na slovenski politični sceni. 
Res je, že veliko jih imamo, morda preveč, in učinki te množičnosti ter razdrobljenosti levo od sredine, so bili vidni na nedavnih volitvah za Evropski parlament. Premočno je zmagala bolj povezana in konsolidirana desnica. 
Toda, smisel in upravičenost ustanovitve te nove stranke vidim v političnem kapitalu, ki ga je po enoletnem vodenju vlade nabrala Alenka Bratušek s svojimi sodelavkami in sodelavci ter z ostalimi koalicijskimi partnerji in v znanju, ki ga je ob vzponih in padcih pridobila.
Za razliko od večine novoustanovljenih in še nastajajočih strank in list, z vsem spoštovanjem do njih in s simpatijo do nekaterih, Alenka in njen tim vedo dokaj dobro kaj in kako se da storiti in česa ne. Zato sem tudi dal svoj podpis k projektu, ki se ga je ta ekipa lotila. Nastaja z vizionarskih pridihom, a na realnih osnovah.
A podpisal sem listino podpore tudi ker delim večino pogledov in ciljev, ki jih Alenka zagovarja. Pozdravljam še posebej njeno povabilo k povezovanju vseh levosredinskih, socialno-liberalnih in še bolj levo profiliranih sil v neko napredno zavezništvo, ki bo znalo preprečit, da se tudi pri nas zgodi Francija, oziroma ki bo znalo dopovedat volivkam in volivcem, kam nas vodijo desne politične opcije, zlasti če militantne in skrajne, izključevalne, lustracijske in revanšistične, zaverovane same vase, slepo zagledane v liderja ter nespoštljive do vsakogar, ki ne deli njihovih pogledov in ki morda tudi sodno preganja njihove nečednosti. Prihodnost je le v odprti, strpni, kultivirani, inovativni, medsebojno uvidevni, solidarni, socialno občutljivi in do potreb in zakonitosti narave pozorni skupnosti.
Kjer tega ni je družbeno pogorišče.
Skratka, dragi kolegice in kolegi ustanovitelji Zavezništva Alenke Bratušek, bodite kreativni in uspešni.
Glede imena stranke, sodim, da je prav da se v tem trenutku, ko se rojeva, imenuje tako kot je predlagano, ker prva zasluga gre nedvomno Alenki Bratušek, a kasneje, ko bo, računam, Zavezništvo prerastlo iz preprostega, novega akterja v ključnega protagonista slovenske prihodnosti, kjer personifikacija bo vse prej kot zaželena in produktivna, bo potrebno tudi skovati novo ime.

Pripravljen na nadaljnje sodelovanje. Srečno! 

venerdì 23 maggio 2014

v nedeljo gremo volit evropski parlament



Da, v nedeljo gremo volit novo sestavo Evropskega parlamenta. Ker verjamem v evropsko idejo in vem, da je parlament v Bruslju oz Strasburgu ključni akter njene uresničitve, vsem težavam in pomanjkljivostim navkljub - bil sem dobrih 10 mesecev tudi njegov člen - pozivam vse Koprčanke in Koprčane ter ostale volivke in volivce, da ne dovolijo, da zmaga abstinenca. Le z oddanim glasom ohranjamo pravico do presoje in kritike dela politike, tako doma kot izven naših meja!
Bil sem SDjevec dobrih 36 let, volil sem SD tudi po izstopu iz stranke, a tokrat je vera vanjo, pod vodstvom kolege Lukšiča pošla. Zagrešil je preveč napak in ostali v stranki so ostali nemi. Da se ne bi izneveril je Igor sebe postavil še na čelu liste, namesto da bi to prepustil sedanjima poslankama Mojci Klevi in Tanji Fajon. Častno bi bilo, ko bi sam sprejel zadnje, osmo mesto, in morda, kot je storil Pahor 2004, probal zmagat s preferencami. Listi SDS z Zverom in NSi-SLS s Peterletom, torej z obstoječima poslancema, bosta nagrajeni. SD ne. Vsaj tako kažejo ankete.
Kljub temu, bom še tokrat oddal glas SDju predvsem zato, da s preferenčnim podarim še kako upanje Mojci Klevi. Mojca srečno!



In volitve so mimo...

Po napovedih, oziroma predvolilnih anketah, so zmagali Janševi SDSovci z Milanom Zverom na čelu liste (znova 3 mesta) ter skupna lista Nsi-SLS z vodilnim Lojzem Peterletom, tako da so Evropski ljudski stranki (EPP) prispevali skupaj kar 5 od 8 slovenskih sedežev. Ostale 3 so si razdelili lista Verjamem Igorja Šoltesa (čestitke!), Ivo Vajgel z Desusom in SD s Tanjo Fajon, ki je s preferenčnimi glasovi prehitela nosilca liste in predsednika stranke, Igorja Lukšiča...(čestitke tudi njej in Vajglu). Je pa, žal, naša Koprčanka Mojca Kleva ostala doma. Cara Mojca... la piccolina ti sara' grata!

Sicer je med odzivi na današnje izide najbolj smešen in sprenevedav Lukšičev... "Socialna demokracija lahko dokaže, da je močna alternativa desni koaliciji.".... a res? Tokrat dokaza ni! Žal! In še druga cvetka: "V tekmo za evropski stolček (beri: vsiljeno prvo mesto na listi!) sem se podal le zato, da bi stranka dosegla še boljši rezultat." ...Halo?! Prej sta bili v Bruslju Tanja in Mojca, vrača pa se samo ena. Kje je tu "še boljši rezultat"? 
Če boš, dragi Igor, ostal na čelu liste SD tudi za državnozborske volitve, se zna zgoditi podobno... No, nižje od 10% je za Socialne Demokrate težko pasti (samo enkrat se je v zadnjih 24 letih to zgodilo), a privrženci SDja smo tokrat računali na preboj iz tretjega na prvo mesto v DZ in še kak mesec nazaj, oziroma do tvoje zavrnitve Šoltesa za zdravstvenega ministra, je tudi tako kazalo. Zdaj nič več. Žal.
No, dal sem podpis Zavezništvu Alenke Bratušek, ker čeprav štarta od nule, pred konstitutivnim kongresom stranke ponuja nekaj več političnega zdravja in perspektivnejšega vodjo...In računati gre tudi na relativno dober socialno-liberalni program.
Vsekakor srečno tudi moji bivši stranki.

sabato 17 maggio 2014

una Burj Dubai a Capodistria?




V Pokrajinskem muzeju v Kopru je šest arhitekturnih birojev včeraj predstavilo svoje idejne rešitve za nek maga stolp po vzoru dubajskih, ki si ga je domači župan omislil na območju med Ferrarsko cesto in Škocjanskim zatokom in ki bi naj Kopru upihnil podobo prihodnosti. Bral in slišal sem o tem, videl da je bil v občinskem proračunu tudi predviden denar za to nalogo, a si ne bi nikoli mislil, da bi ta norost dobila obrise potencialne stvarnosti.
Pustimo to koliko bi realizacija tega projekta stala in ali bi se investitorji našli, oziroma ali je ekonomsko upravičena in obče smiselna. Kar mene zgrozi je molk varuhov kulturne in krajinske dediščine in tudi pri drugih bolj nedolžnih in celo potrebnih rečeh, kot denimo, vetrne elektrarne, vedno zelo prizadevne in bojevite civilne družbe.
Naj spomnim na zgodbo Toncityja, ki je klavrno utonila v mlaki, ki je več kot desetletje »krasila« prostor pred koprskim sodiščem. Tam bi naj nastal že davnega 1995 leta nek poslovni center, oziroma sedež vrste azijskih družb, ki so videvale v Kopru odskočno desko za prodiranje na srednje evropske trge. Toncity je bila družba, ki bi naj to stavbo zgradila. Želja je bila po dveh povezanih stolpičih, v višini petih nadstropji, ki bi komajda presegla višino obstoječe sodne palače. A ni šlo. Zataknilo se je najprej prav pri piranskem Zavodu za varovanje naravne in kulturne dediščine, ki je zahtevalo, za izdajo soglasja, znižanje gabaritov za eno nadstropje. To pa je jemalo preveč prostora, ki so ga bili najavljeni investitorji načrtovali. Pogajanja so bila dolga in težka in počasi je štartno navdušenje Azijcev pošlo in projekt je šel po gobe.
Lahko bi naštel še vrsto drugih omejitev, ki nam jih je omenjen zavod postavljal ob posegih v mesto, - bil sem takrat župan - od tlakovanja ulic in trgov do obnove stavb. Danes kot da je oblasti dovoljeno vse. Po presoji in opozorilu te ustanove, palme na Pristaniški in Cankarjevi ulici bi naj nikoli bile posajene, pa so tam že deset let. Obveljala je odločitev župana in le narava in čas sta poskrbela za to, da se sedaj sadijo temu prostoru bolj primerna drevesa. Da ne govorimo o tiskanem betonu, ki je bil v mojem času strogo prepovedan.
No, recimo, da se s časom tudi miselni gabariti stroke spreminjajo, posodabljajo, postajajo bolj prožni, fleksibilni, prilagodljivi, zlasti če odvisni od financ občinskih blagajn, toda nekje mora biti meja!!! In Popovičev stolp mora biti ta meja! 
Poglejte razstavljene slike in makete in vprašajte se, še posebej varuhi kulturne in krajinske dediščine, ali smo še pri zdravi pameti? Arhitektom, tudi z največjim slovesom, ne gre zameriti ničesar… So tam, da rišejo, da si drznejo vse kar fantazija premore. So umetniki. Ko pa to preide v županovo napoved razpisa mednarodnega natečaja, bi bo v predvidenih nagradah tudi precej stal, je skrajni čas, da se stroka pristojna za te reči oglasi in pove ali bo tak poseg med starim, zgodovinsko pomembnim mestom in naravnim rezervatom dovoljen?
In če že, bo dovoljeno vse kar si bo človekov um omislil? 

giovedì 15 maggio 2014

odziv na Delov komentar o predvolilnem vrenju



»V vrtincu politične norosti…« 



Tako je naslovljen današnji komentar Tanje Starič v Delu o problematičnosti predčasnih volitev v poletnih mesecih, ko je za večino volivk in volivcev tudi čas počitnic. Volilna udeležba bi naj bila zaradi tega slabša kot sicer in posledično manjša legitimnost novo izvoljenega Državnega zbora. S to oceno so predstavniki izven parlamentarne stranke Solidarnost, tudi z napovedjo ustavnega spora, posvarili včeraj predsednika Republike in ga pozvali k odlogu razpusta parlamenta in k omogočanju volitev enkrat jeseni. No, Pahor je ostal odločen, da se brezvladje in čas negotovosti maksimalno skrajša in volitve izvedejo že julija, tako kot so in parlamentarne stranke, od prve do zadnje, ter z njimi javnost, ves čas pozivale, in ustavnopravna stroka dopustila.
A se je s tem tudi sam znašel v središču kritik tiste iste, če mi je dovoljeno, razposajene javnosti.
Staričeva, o tem kdo naj bi bil kriv za tako odločitev, usmerja kazalec tako na Jankoviča, ki je zrušil vlado in razbil vladno večino, kot na Alenko Bratušek, ki da je popustila pritisku javnosti in opustila prvotno zamisel o nekakšnem nadzorovanem odstopu, kot tudi na predsednika republike, ki se je odločil tako kot se je, na politične stranke, ki da govorijo eno, mislijo pa drugo, kot ne nazadnje, na državljane same, ki takšni politiki vedno znova podelijo mandat. Krivi so in smo torej vsi! In bodimo precizni, tudi avtorka omenjenega komentarja, ki je bodisi volivka, bodisi opazovalka in soustvarjalka javnega mnenja in javnega pritiska.
A do najbolj bizarnega sprenevedanja prihaja iz opozicijskih političnih vrst, zlasti iz Janševe Slovenske demokratske stranke, kjer danes očitajo Bratuškovi, da ni sestopila pametno in nadzorovano, še par dni pred odstopom, pa so ji grozili, če bi ne odstopila takoj, z ustavno obtožbo.
Kakorkoli že presoja o vsem tem prihaja sedaj v roke volivk in volivcev, za katere sam upam in si želim, ne glede na številčnost njihove julijske udeležbe, da bi ne pozabili na dejansko, objektivno in subjektivno odgovornost za godljo v kateri se je Slovenija znašla, prav v trenutku, ko so se kazalci gospodarske aktivnosti, produktivnosti in zaposlovanja, vsaj statistično gledano, začeli dvigovati in so se tudi mednarodne napovedi našega okrevanja izboljševale.
Če bi gospod Zoran Jankovič in njegovi privrženci mirovali še leto dni, do vseh teh zapletov in dilem ne bi prišlo. Pa še njihova stranka bi ostala cela. No, recimo, da niso več prenašali kako je Bratuškova vladala, ker da je preveč popuščala ostalim koalicijskim partnerjem in se  preveč odmikala od političnega programa Pozitivne Slovenije. Toda, a je zdaj ostankom te stranke kaj bolje? Ankete so jo razpolovile in ji dodeljujejo, če bo že prestopila parlamentarni prag, vlogo na margini. In vse je bilo predvidljivo skoraj z gotovostjo. Ni člana ali članice PS, ki ne bi vedel(a) kako je bila Bratuškova vlada nastala, na katerih predpostavkah so se bile koalicijske stranke dogovorile. Te predpostavke, bi morale trajati do konca mandata, skladno s koalicijsko pogodbo. A bile so zrušene in jih niso spodkopale ne Bratuškova, ne Lukšič s SDjem, ne Virant z DLjem, ne Erjavec z Desusom. Spodkopala in jih kar podrla jih je večina na kongresu Pozitivne Slovenije z gospodom Jankovičem na čelu.
Priznam, da bi tudi sam raje videl volitve jeseni, najbolj primerno skupaj z lokalnimi, a bi morala tudi javnost sama in od samega začetka dovoliti Alenki Bratušek čas za nadzorovan prehod, oziroma vladanje skozi poletje s polnimi pooblastili in jo ne dnevno pozivati k izpolnjevanju dane besede o odstopu. Res je, popustila je tem pritiskom in morda izpita politične zrelosti ni opravila z odliko, a krivdo ni pošteno valiti le nanjo! Če smo v vrtincu politične norosti – kot pravi Staričeva – krivdo nosimo vsi.
Sicer, po mojem, ni tako hudo kod radi prikazujemo. Julija, če vmes isti akterji, ki so zakrivili to stanje, si ne bodo znova omislili kak zaplet (s slamnatim mandatarjem in česa podobnim…) bomo dobili nov parlament, verjetno tudi z nekaj novimi, tokrat bolj opranimi obrazi in, kar je najbolj zaželeno, z novim intelektualnim in ustvarjalnim potencialom, ki bo zmogel tudi več politične kulture, karte političnega vpliva bodo znova premešane, do septembra bo nova vlada rojena in šli bomo dalje.


Če nam je res do vsega tega mar, 13. Julija bomo že nazaj z dopustov ali bomo počakali še dan preden se odpravimo na pot. 

martedì 13 maggio 2014

ebbi a scrivere 3



Vredna pozornosti tudi dogajanja okoli Luke Koper, zlasti od 55. obletnici družbe, maja 2012, in lani jeseni, ob odmevnem imenovanju Gašparja Gašparja Mišiča za predsednika le te...

24.05.2012 - objavljen komentar "55 let Luke Koper"
27.08.2013 - objavljen komentar "Luka Koper po imenovanju Mišiča"



Ad un convegno a Buie, nel maggio 2012, venni invitato a tenere una relazione sul tema delle minoranze nazionali.

09.05.2012 - relazione "Le minoranze storiche e autoctone in Europa"




Due giorni dopo, a Trieste, invece, ad un incontro col Partito Democratico, a dire la mia sul ruolo internazionale del Friuli Venezia Giulia.

11.05.2012 - contributo al dibattito sul ruolo internazionale del FVG




...E nell'aprile scorso, a Duino, sul tema della pace nel quadro della conferenza "La via della pace: da Sarajevo al Carso.

22.04.2014 - relazione "Mai piu' abbia a ripetersi, eppure?!"





Naj sklenem tole arhivsko stran z lanskim, avgustovskih intervjujem za revijo Obrazi, ki sem ga dal Vesni Pfeiffer.

01.08.2013 - intervju za revijo Obrazi

ebbi a scrivere 2



Poco meno di due anni fa, alla fine di maggio, i Socialdemocratici, il partito in cui avevo militato fino al 2009, poi ne ero uscito per insormontabili divergenze col presidente Borut Pahor e l'intera direzione sul contenzioso frontaliero con la Croazia, si accingevano al Congresso che avrebbe dovuto o riconfermare Pahor oppure sostituirlo... Scrissi e pubblicai il seguente commento.... in sloveno


Komentar pred Kongresom SD, maja 2012, ki je odslovil Pahorja in za novega liderja postavil Igorja Lukšiča...
Ter poziv stranki k podpori kandidaturi odhajajočega predsednika Republike Danila Turka.

31.05.2012 - objavljen komentar "SD naprej po starem ali po novem?"
11.06.2012 - Poziv SD k podpori kandidaturi dr.Danila Turka za predsednika republike
15.06.2012 - Predsedstvu SD formalni predlog kandidature dr.Turka 




Le nekaj tednov kasneje sem objavil razmislek o tem kako so bile pri nas človekove pravice in pravna država vse bolj v primežu obračunavanja desnih strank in zlasti Janševe SDS s predosamosvojitvenim časom.

06.07.2012 - objavljen komentar o človekovih pravicah v primežu



Ko je kazalo na zamenjavo Janeza Janše na čelu njegove druge vlade spomladi lani, zavoljo obremenjujočega poročila Komisije za preprečevanje korupcije, je predsednik Republike Borut Pahor posvaril Državni zbor, oziroma parlamentarne stranke pred posledicami izglasovanja nezaupnice.






sabato 10 maggio 2014

ebbi a scrivere 1



Per chi fosse interessato a sentire la mia su questioni e temi di qualche tempo fa, apro l'archivio...

Torej, če koga zanima kaj sem svoj čas pisal in sporočal naj klikne.
Začnimo z odprtimi pismi zadnjih dveh let...

Qualche lettera aperta degli ultimi due anni...






Kaj sem si mislil o poskusih podrejanja medijev določenim ne nujno javnim interesom tudi v lokalnem prostoru...

24.06.2013 - objavljen komentar "Zgledi vlečejo"




Ko je bil Gregor Virant še predsednik Državnega zbora in v koaliciji, ki je suportirala zadnjo vlado Janeza Janše, tam proti koncu 2012, si je dovolil arbitrirat pri neki opozicijski referendumski pobudi ("državni Holding" in "slaba Banka") tako da jo je onemogočil.


2.10.2012 - objavljen komentar "Virantova vojna"




Kot sodelavec Čezmejnega Tehničnega Omizja o uplinjevalnikih zemeljskega plina v Tržaškem zalivu sem prispeval k ozaveščanju javnosti tako pri nas kot v soseščini o posledicah in nevarnostih postavitve tvrstnih terminalov na okolje in varnost ljudi.

Ecco, parecchio abbiamo detto e scritto, e con cio' contribuito ad una svolta di opinione, soprattutto a Trieste e nel Friuli Venezia Giulia, circa l'utilita' e l'affidabilita' dei rigassificatori di GNL nel Golfo di Trieste...


20.04.2012 - objavljeno poročilo "Plinski terminali prispeli v Zagreb"

20.12.2012 - intervento ad un incontro a Trieste sul tema rigassificatori
28.12.2012 - riflessione sul ruolo della Slovenia rispetto ai rigassificatori
16.10.2013 - objavljen komentar o nadaljevanju zgodbe uplinjevalnikov


E infine un articolo sulla rivista Il Caosmanagement nell'agosto 2012

Cresce il no ai rigassificatori nel golfo di Trieste 
di Aurelio Juri

Il gas metano lo conosciamo tutti. Lo si usa in cucina, nel riscaldamento, muove automobili e industrie. Dai luoghi in cui si estrae lo si fa giungere ai mercati di fruizione tramite gasdotto, oppure con apposite navi. L' opzione metaniere o gasiere, così si chiamano, comporta nel porto di carico la liquefazione del gas con un processo di congelamento detto criogenico, ovvero a meno 161 gradi, che ne riduce il volume di 600 volte e ne consente il trasporto. Così mutato assume il nome di GNL, ovvero Gas naturale liquefatto. Arrivato a destinazione subisce il processo inverso e, ritornato aeriforme, viene immesso nelle condotte della rete di distribuzione. Diciamo subito che è il combustibile fossile più rispettoso dell' ambiente. Produce l' 80% in meno di emissioni nocive nell' atmosfera ed è quindi un'alternativa importante nella lotta all'effetto serra e agli altri grossi problemi ambientali che il mondo soffre.
Quindi un deciso SI all'uso del metano che si converte però in un NO altrettanto convinto nel momento in cui, coi suoi processi di trasformazione e trasporto, assurge a minaccia, tanto per l'ambiente stesso che vuole proteggere, quanto per le popolazioni che vuole riscaldare e far muovere. Manipolarlo, scongelarlo e riportarlo gas non è cosa da poco. E' un processo ad alto rischio per cui nelle realtà a maggior sviluppo, coscienza ed esperienza lo tengono lontano dalle zone abitate e ambientalmente fragili.
Di impianti di conversione del metano da liquido in gas - i rifassificatori, se ne conoscono diversi tipi, la rigassificazione avviene comunque, nelle tecnologie più frequenti, riscaldando il GNL con l' acqua di mare.
Lo si fa in strutture fisse collocate sulla costa, laddove le gasiere possono approdare, oppure al largo, in mare aperto. Dal punto di vista della sicurezza è la seconda - l'opzione off shore, quella a minor rischio e impatto ambientale. Ma quando si vuole portare un rigassificatore in un bacino densamente popolato e con poco ricambio d'acqua il discorso cambia e l'intenzione rasenta il crimine.
E' il caso del Golfo di Trieste dove due multinazionali spagnole, la Gas Natural e l'Endesa, si son messe in testa di impiantare ognuna il proprio terminal. La prima nella località di Zaule, nella baia di Muggia, ad un tiro di schioppo dalla zona residenziale di Servola, dalla ferriera e dal porto di Trieste, la seconda in mezzo all'omonimo golfo, a qualche centinaio di metri dal confine con la Slovenia.
Entrambi i progetti – ma topico della discussione in corso è l'on shore di Zaule che in termini di formalità su carta è quello nella fase più avanzata e quindi prossima alla realizzazione - godono del sostegno sia del governo italiano che della Regione Friuli Venezia Giulia, mentre ad opporvisi sono i comuni interessati - Trieste, Muggia e San Dorligo della Valle specie per quanto riguarda il sito di Zaule che appartiene, si, a Trieste, ma incide direttamente anche sui due dirimpettai, poi le organizzazioni ambientaliste, prima fra tutte Alpe Adria Green che non smette di avvertire e dimostrare come la documentazione progettuale sia carente, incongruente e forviante, nonchè la Slovenia il cui territorio rientra così pure nel perimetro a rischio, espressamente il comune di Capodistria e l'intero mare sloveno che del golfo di Trieste ne è una piccola parte.
I sostenitori si richiamano all'indispensabilità di potenziare e diversificare i canali di approvvigionamento di metano nonchè  alle nuove opportunità occupazionali e di sviluppo del territorio che i rigassificatori produrrebbero. Quanto ai rischi - dicono - le nuove tecnologie e l'alta professionalità nella gestione degli impianti, li rendono irrisori. 
Se ne seppe, dell'idea di impiantare i due terminal, circa sette anni fa, e le prime perplessità e paure mosse dagli ambientalisti indussero ad occuparsene anche il parlamento sloveno. Interpellate le migliori menti reperite in casa, Istituto »Jožef Štefan« in testa, circa i rischi di quanto si stava progettando oltre confine per l'ambiente e la sicurezza del territorio nazionale e incassato un quadro disastroso, la Camera di stato incaricò il governo di far valere presso quello italiano le ragioni del NO sloveno nella valutazione di impatto ambientale transfrontaliero. Un'iter, quello del VIA transfrontaliero, per altro previsto in questi casi da una serie di convezioni internazionali e direttive europee. Si aprì un negoziato che però risultò da parte italiana più di cortesia che altro. Per il ministro dell'ambiente dell'epoca, signora Prestigiacomo, Zaule andava avanti comunque. Ma accettando di sentire le ragioni slovene, il governo Berlusconi smussò i toni della vertenza e Lubiana sul caso allentò la morsa, rinunciando fino a questo momento di procedere con una formale denuncia per violazione delle normative internazionali, presso le competenti istanze europee.
Un invito a dialogare e a trovare un accordo venne dal commissario europeo per l'ambiente, lo sloveno dottor Janez Potočnik, ma nulla fermò le procedure di ubicazione e realizzaziome che il rigassificatore di Zaule aveva imboccato.
E si arriva ai giorni nostri in cui il via definitivo alle ruspe pare oramai imminente. Dipende solo dal Consiglio regionale. Ma grazie a Dio - si, contesto anch'io i due progetti - il cambio della guardia al comune di Trieste, ovvero l'elezione del sindaco Cosolini e della nuova maggioranza consigliare, ridà fiato al fronte dei NO. Col predecessore Dipiazza c'era più accondiscendenza e i colleghi di Muggia e San Dorligo della Valle, Nesladek e Premolin, erano stati lasciati soli sulla sponda opposta. Ignorarli oggi, quando anche il capoluogo regionale abbassa il pollice, non è più così semplice, ne per Roma, ne per la Regione. Lo fa chiaramente capire il sucessore della Prestigiacomo, Corrado Clini.
Una nuova presa di coscienza a Trieste, una svolta di giudizio, riconducibili soprattutto all'agire del Tavolo tecnico che da qualche anno, raccolti i nomi più qualificati in regione per ogni singolo settore coinvolto, studia il caso. Recentemente, in un'assemblea a Muggia, ha presentato le proprie conclusioni e non ce n'è una che dia ragione alla Gas Natural e alla Endesa. Anzi. Quanto avverte e documenta è allarmante, per altro senza controargomentazioni convincenti.
Accentrando l'attenzione sull'impianto di Zaule ne dimostra l'assoluta pericolosità, assurdità e inaccettabilità.
Quattro le motivazioni di fondo: 
Primo punto chiave, la sicurezza pubblica che il rigassificatore metterebbe a repentaglio tramite i potenziali incidenti industriali a catena – il cosiddetto effetto domino – nel momento in cui si verificassero un incendio o un'esplosione innescati, accidentalmente o intenzionalmente (attentato) non importa, in una delle fasi della conversione del gas. Un'ipotesi inescludibile per quanto la Gas Natural si sforzi di dimostrare il contrario. E il raggio di impatto calcolato abbraccia tanto la zona residenziale circostante quanto tutta una serie di strutture industriali e portuali e non rientra in nessuno degli standard di sicurezza considerati e applicati altrove.
La seconda ragione del NO - l'incompatibilità del rigassificatore col porto e i suoi piani di sviluppo. Questi, per conservare concorrenzialità, abbisogna di mobilità e manovrabilità quanto più assoluta nelle sue acque, che diventano impossibili ad ogni singolo ingresso di metaniera. L'operazione, proprio perchè a forte rischio, avviene infatti sotto stretta sorveglianza militare e comporta fra l'altro anche la completa interdizione di navigazione per ogni altra nave in un'estesa fascia tutto intorno alla gasiera sino a  scarico completato. Si calcola un fermo del porto industriale di non meno di 220 giorni all'anno - due giorni per ognuna delle 110 gasiere programmate. Anche il nuovo terminal traghetti Aquilinia-Noghere nascerebbe morto, per non parlare della pesca e del turismo.
E alla pesca e al turismo, che non possono prescindere dallo stato di salute delle acque del golfo, si lega la terza motivazione di stop all'impianto. L'ampio utilizzo di cloro, sostanza altamente tossica, per sterilizzare le tubature di aspirazione dell'acqua usata nel processo di rigassificazione e la riimmissione nel bacino della stessa, espletato il compito di scongelamento del GNL, a temperatura molto piu bassa,  ucciderebbero col tempo, e neanche troppo in là, ogni biotopo presente in questo habitat. Parliamo di un bacino specifico che con la profondità che si ritrova e non supera i 22 metri, ha poco ricambio d'acqua. Se a tanto si aggiunge la movimentazione del fondale, generata così dall'aspirazione dell'acqua come pure dall'arrivo delle metaniere, il cui pescaggio rasenta il fondo, e il conseguente sollevamento del mercurio depositato, di cui  il fondale del golfo è intriso, il quadro è completo.
Non ultimo il discorso delle alternative a Zaule e al rigassificatore off shore cui il Tavolo tecnico e i politici del buon senso non si sottraggono. Anzi. Se anche si accetti la tesi che gli attuali canali di approvvigionamento per il futuro della regione e dell' intero Alto Adriatico non bastano e che neppure il south stream della russa Gasprom - il gasdotto che fra qualche anno porterà il metano dalla Russia e dall'Asia centrale all'Europa scavalcando la dispettosa Ucraina, non soddisfacerà il fabbisogno metanifero dell'area, si indicano nella nuova generazione di gasiere con rigassificatore a bordo e nei sistemi di prelievo del gas in mare aperto - impianti mobili di dimensioni irrilevanti - le risposte più appropriate. Tecnologie note e in uso da anni in molti paesi consapevoli dei rischi dei rigassificatori classici e peraltro molto meno costose. Il professor Giorgio Trincas, docente di ingegneria navale all'Università di Trieste - e non si sentono smentite - calcola per la costruzione del rigassificatore di Zaule con strutture annesse e connesse, una spesa di poco inferiore al miliardo di euro, mentre l'acquisto di due metaniere dell'ultima generazione e della boa di prelievo con conduttura sino alla costa non verrebbe a costare più di 600 milioni. Tutto ovviamente a pari quantità e tempi di rigassificazione e immissione nella rete di distribuzione.
Suo appello finale, condiviso anche dal sottoscritto, il coinvolgimento in questo progetto, qualora non se ne potesse proprio fare a meno, anche della Slovenia e della Croazia, i cui interessi e le preoccupazioni per le sorti dell'alto Adriatico e del Golfo di Trieste l'Italia non ha il diritto si ignorare.














giovedì 8 maggio 2014

Lettera aperta alla premier Bratušek... di rispetto!



Aurelio Juri
državljan RS, nekdanji župan MO Koper
Sv.Anton pri Kopru, Hrib 13
6276 Pobegi


Predsednica vlade Republike Slovenije v odstopu,
Mag. Alenka Bratušek


ODPRTO PISMO

Spoštovana ga. predsednica,
Sporočam Vam, da v Kopru Vaše opravljeno delo na čelu Vlade Republike Slovenije mnogi cenimo in da nam je žal, da po kongresu Vaše bivše stranke niste bila več v stanju nadaljevati in dokončati mandata. Da ste odstopila in tako odprla pot k razpisu predčasnih volitev je bilo dejanje načelnosti, modrosti, odgovornosti in državotvornosti. V novo nastalih razmerah edino možno in razumno!
Dodajam, da sarkazem in nesramnost s katerima je tukajšnji župan pospremil Vaš odhod ni govorica in niti razpoloženje večine. Kaj takega si lahko privoščijo le zagrenjeni, maščevalni in nekultivirani umi.
Resda nisem več župan, da je od takrat, ko sem to bil minilo že 17 let, a razmerje s skupnostjo ni ugasnilo. Celo nekateri podporniki g. Popoviča v kraju kjer živim so zavihali nos ob njegovem pismu.
Skratka, želim Vam veliko uspeha še naprej. Srečno!

S (iskrenim) spoštovanjem
Aurelio Juri


Sv.Anton pri Kopru, 8.5.2014

mercoledì 7 maggio 2014

Kako dalje z oklepniki za SV?


Ministru  Jakiču najprej bravo! Slovenskih vojakov (in vojakinj?) v Afganistanu ni več. Kaže da so vsi že doma. Ta, dokaj vprašljiva misija je za Slovenijo končana.  
Sedaj pa malce graje. Američani bi nam radi podarili kar zajetno število oklepnikov, ki jih imajo v omenjeni deželi in bi se jih radi znebili (ZDA si pač lahko to privoščijo), mi pa darila ne sprejmemo? Da tega ne moremo storiti, ker da ni denarja za plačilo ddv-ja je argument, ki še pije vodo, da pa teh oklepnikov nočemo, ker da niso v skladu z našo doktrino varovanja domačega ozemlja in sodelovanja na tujih frontah, oziroma ker jih stroka zavrača, pa je obrazložitev, ki ne prepriča.
Bil sem v parlamentarnem mandatu 2004-2008 član Odbora za obrambo in sem že takrat nasprotoval nakupu oklepnikov Patria, ker da predrag in, po mojem razumevanju obrambnih potreb države, nepotreben. Še danes ostajam prepričan, da so Valuki povsem dovolj, da bi morda zadostovala njihova posodobitev za večjo zaščito posadke in da si naše nadaljnje sodelovanje na tako imenovanih mirovnih misijah NATA ali OZN zasluži nov premislek zlasti o obsegu, oblikah in ciljih le tega.
Če pa »nimam o tem pojma« , ker da si Slovenska vojska vendarle zasluži bolj varna in zmogljiva bojna vozila, naj spomnim, kar je takrat govorila vojaška stroka. »Nabava 135 oklepnikov Patria je nujna, neizbežna, če hočemo uresničiti zastavljene cilje in ustrezno varovati državo. Že sama razpolovitev te količine ne pride v poštev!«
No, danes smo ne le pri 70tih, ampak pri manj kot polovici tega in še teh 30 bi sedaj radi vrnili, ker da je po pravnomočni obsodbi Janeza Janše in drugih, zavoljo protikorupcijske klavzule, pogodba s finsko Patrio nična, a ne vemo kako, ker večjega dela izplačanega denarja ne bi več videli. Vozila so bila pač uporabljena in so nekoliko iztrošena.
Če to pomeni, da se vračamo na začetek in odmislimo tovrstno oborožitev za SV, oziroma obrambni denar bomo usmerjali drugam (že takrat, ko ni bilo še toliko požarov, poplav in žledolomov sem prednost dajal opremljanju in posodabljanju sistema zaščite in reševanja ter konkretno predlagal nabavo vsaj enega Canadaira za pomoč pri gozdnih požarih) bom zaploskal, če pa tega ministrstvo, vojska in stroka ne mislijo storiti in že kujejo načrte za neko novo in drago avanturo z zmogljivejšimi oklepniki, pa naj se potrudijo zbrati denar za davek na dodano vrednost in sprejmejo ameriško ponudbo! 22 milijonov bo, zaboga, veliko lažje najti kot 200 in več! Če vodilni NATOvi članici in še mnogim drugim, ne nazadnje sosedi Hrvaški, ta vozila ustrezajo, ne vem v čem je naša ekskluzivnost?! In naj mi stroka ne odvrne znova, da kot laik nimam pojma. Preživeli smo in bomo tudi brez 135 Patriji, ki jih je bil takrat skorajda Bog zapovedal! Pa tudi brez 70 in tudi brez 30! Fleksibilnost pač…
S spoštovanjem do ministra in vseh odgovornih v SV.

sabato 3 maggio 2014

I blindati PATRIA un prodotto elettorale?



Che ne penso dell'affare dei blindati finlandesi Patria acquistati dalla Slovenia un paio d'anni fa e della condanna di Janez Janša a tre anni di carcere per averci guadagnato su?
Beh, lo dico in sloveno, visto che a leggermi c'e' qualcuno pure a Lubiana... magari lo stesso leader del partito democratico sloveno ed doppio ex premier...



PATRIA KOT VOLILNI PRODUKT, TODA ČIGAV?

Ko spremljam odzive Janševih ljudi in Janše samega na pravnomočno obsodbo na njegov račun v zadevi Patria, ki jo je izreklo Višje sodišče v Ljubljani, ne morem ne, da tudi sam pomislim, vsaj za trenutek, na potencialno zaroto, ki naj bi tičala za vsem tem, toda z drugačno, nasprotno interpretacijo.
Prvak SDS trdi, da gre za »volilni produkt s katerim hočejo ( kdo?) odstraniti političnega nasprotnika«, a obenem njegovi najbolj zvesti sodelavci ter komentatorji napovedujejo na koncu te zgodbe vendarle njegovo zmago, ali z napovedanimi izrednimi pritožbami, ali z okrepitvijo političnega položaja. To da se ga preganja – je slišati – je voda na njegov mlin, ga utrjuje in krepi. Tako je bilo '88 leta ob priporu na Roški, tako je bilo 2006 ko je afera Patria izbruhnila, tako bo tudi tokrat, ko naj bi zaradi nje končal v zapor. Ko je v vlogi žrtve politično profitira.
Če je temu tako – in se vračam k svojim vtisom o obstoju zarote – pomislim, da je, če že, ves konstrukt lahko Janšev, SDSov! Da je avtor te zarote fiktivno sebi v škodo Janša sam. Da je scenariji sam napisal in dramo prefinjeno zrežiral. Saj je vendarle znan kot dober strateg. Kaj če je bila kalkulacija naslednja: Izvedimo plan Patria iz katerega mimogrede nekaj zaslužim in zaslužimo, pustimo toliko sledi, da me bodo okrivili in zaprli, se odzovemo s teorijo zarote« tranzicijske levice« na moj in naš račun, pozovemo narod k revoltu in lustraciji in zmaga bo spet naša.
Enako verjetna je tale zarota, kot ona, na kateri vztraja Janša, ko namiguje na Murgle. Res pa je, da so množice vodljive, da vsaj svojim simpatizerjem zna pihati na dušo in da slednji niti za hip ne pomislijo na možnost dejanske krivde svojega heroja, oziroma na utemeljenost sodbe.
Morda še to. Janša rad vleče vzporednice sedanjega sodstva s sodstvom, zlasti vojaškim, v prejšnjem sistemu ter z neverjetno lahkotnostjo izpove tezo, da je bila sodba v zadevi Patria napisana že zdavnaj »kot se to dogaja v vseh znanih montiranih procesih« ter da je le ta »…v svojem tekstu bolj absurdna kot tista, ki je bila napisana na vojaškem sodišču«. In njegovi ne trznejo niti za trenutek. Pa saj, gospodje, slovensko pravosodje, njegovi akterji in predpisi, so prestali vsa potrebna in neizogibna rešeta evropskega preverjanja, sicer Slovenija nebi izpolnila pogojev za včlanitev v EU!!!  A smo na to pozabili? Ne trdim, da ni zmotljivo, da ni podvrženo določenim političnim in drugim interesnim vplivom, verjamem pa, da razsoja in odloča po svojih najboljših močeh ter povsem v skladu s pravili, principi in standardi pravne države, ki veljavo v ostalih članicah Unije. Če ta vera v naši skupnosti izhlapi, za kar se očitno prizadeva g.Janša, Bog nas obvaruj!

venerdì 2 maggio 2014

IL RACCONTO - Una settimana insolita in via Verdi 10


Evviva il Primo Maggio!
...anche perche' oggi, giovedi', 1.5.2014, nasce il mio blog.










...e la prima cosa che faccio, pubblico il mio racconto di come a Capodistria (Koper) si visse la guerra d'indipendenza della Slovenia nel giugno-luglio 1991. 
L'ho messo su carta un paio d'anni fa, nel ventennale, ma il tempo dell'austerity era gia' iniziato e a batter cassa pure gli editori...
Allora ho pensato: Lascio perdere e lo mando in rete. 
Soddisfa la tua curiosita'.