Smo še kaj suvereni?

 

https://vecer.com/mnenja/kaj-je-ostalo-od-slovenske-zunanje-politike-10346815

Kaj je ostalo od slovenske zunanje politike? – 2

 

Borisu Javšovcu čestitam za odlično kolumno pod tem naslovom. Pove tisto, sicer na lepši način, kar tudi sam trdim že ves čas izraelske agresije na Gazo, oz. Netanyahovega obračunavanja s palestinskim svetom. Suverene slovenske zunanje politike več ni, ni več doslednosti v njej, ni več vrednot, ni več razuma, ni več časti, samozavesti in poguma, da bi izpovedala in zagovarjala kar piše v 124. členu domače Ustave o zagotavljanju varnosti skupnosti s politiko in kulturo miru. Toda njeno konsistentnost ni zapravila sedanja vlada, marveč prejšnja, Janševa, ali če hočemo Logarjev mandat, le da sta to počela zavestno, preračunljivo, po pričakovanjih in smernicah velikih botrov, beri kapital in ZDA, ki imata v starosto slovenske diplomacije, dr. Dimitrija Rupla, svojega prvega interpreta. Golobova, preko Tanje Fajon je kriva le toliko, da tega ni znala, hotela ali si upala prepoznati in je v skoraj popolni kontinuiteti, s kakim lepotnim popravkom, nadaljevala po stopinjah, ki jih je bila nasledila. Temu je seveda botrovalo tudi ravnanje ameriški administraciji povsem predanih vodstev Nata in Evropske unije, ki sta od samega začetka že vojne v Ukrajini z rusko agresijo 24. februarja lani in pa tudi sedanje izraelske ofenzive na Gazo, po Hamasovem napadu na jug Izraela 7.oktobra, jasno povedali na kateri strani mora Zahod stati, koga mora podpirati in kako. Dodajmo k temu še obsedenost z enotnostjo in strnjenostjo vrst v obeh povezavah za vsako ceno, češ samo tako bomo lahko kos »silam zla«, ki da nam ogrožajo varnost, svobodo, demokracijo in mode of life, pa je krog sklenjen.

Lepo je bilo videti na velikem ekranu Generalne skupščine OZN številko 153 ZA po glasovanju o naši kandidaturi za občasno članstvo v Varnostnem svetu, ne toliko tisto najstniško veseljačenje ministrice ter kolegic in kolegov, ki mu je sledilo, a sem takoj pomislil, kako nam je uspelo pretentati toliko članic svetovne organizacije, ali bolje kako je to ratalo našim prvim promotorjem in sponzorjem? Jah, denar sveta vladar, pač?! Toda bila je nastala priložnost, da bi me Tanja Fajon demantirala, da bi utišala vse glasove dvomljivcev in nevernikov v to, da smo si ju zaslužili - in priložnost, in Tanjo - da bi dokazala, da naša drža do ruskega početja v Ukrajini ni imela alternative, da je bila edina konsistentna z mednarodnim pravom, četudi malce onstran načela, ki ga imamo v ustavi, da nismo na »pravi strani zgodovine« zagovorniki miru za vsako ceno, ki ne verjamemo v poraz Putina, v zmago resnice in pravice, oz. dobrega nad zlim, v Ukrajino v Natu in EU.

Že takoj, ko je sedla, Fajonova, na Varnostnem svetu še kot opazovalka, se je zgodila Gaza, pravzaprav 7. oktober, bestialni napad Hamasa na jug Izraela, a ne da bi vsaj pomislila kaj ga je bilo sprožilo, pobrskala po kakem učbeniku iz zgodovine prejšnjega stoletja, ali Wikipediji, se spomnila na večno izraelsko okupacijo palestinskega ozemlja, na že kronično kljubovanje s strani izraelskih vlad, vseh resoluciji Združenih narodov proti tej zasedbi, na pravico Palestincev da se okupatorju uprejo, tudi z orožjem, nenazadnje na svoje zavzemanje še v Evropskem parlamentu za priznanje Palestinske države, je ustrelila tisto ponesrečeno izjavo, da je naša »solidarnost z Izraelom (torej z okupatorjem!) neomajna« ter da se ima Izrael »pravico braniti v skladu z mednarodnim pravom«. Naj pojasni kje v mednarodnem pravu piše da se okupatorska država ima pravico braniti na okupiranem ozemlju?!

In tudi v nadaljevanju, ko je Izrael, v odziv na Hamasovo dejanje, sprožil obsežno ubijalsko ofenzivo na Gazo, iz zraka, morja in kopna, v enem samem tednu neselektivnega raketiranja in bombardiranja vsega kar lege in gre, tudi bolnišnic, zbirnih centrov, mošej, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk, humanitarnih konvojev, podvojil škodo v človeških žrtvah in razdejanju, ki jo je bilo prizadejalo Hamas, ko se je število ubitih civilistov povzpelo na nekaj tisoče, največ žensk in otrok, ko je bilo vsako humanitarno posredovanje onemogočeno ali hudo otežkočeno, podpore Izraelu ni preklicala. Začela je objokovati le nastajajočo »veliko humanitarno katastrofo«. Povzročitelju pa enkrat ni dala ime. Kaj šele da bi ga obsodila ter EU pozvala k sankcijam ter k mednarodni izolaciji zoper njega. Še danes, ko ubite Palestince štejemo na 21 tisoč, na več kot 9 tisoč pokončane otroke, na 170 padle uradnike OZN in na več kot 100 novinarje, ki jih je vojna vihra odpihnila, izrecne, formalne obsodbe Izraela ni slišati, ne z naše, ne strani Bruslja.

Kaj nam to pove? Da sta tako slovenska kot evropska zunanja politika pogoreli na celi črti, sesuli se v prah, kot poslopja v Gazi, in da od našega tako opevanega članstva v Varnostnem svetu OZN ne pričakujmo nič več kot to, kar nam bodo dovolili zavezniki, najprej ZDA.

Damijanovim željam dodam še moje

 

https://www.dnevnik.si/1043040190/mnenja/kolumne/bozickove-zelje-razumna-in-suverena-evropa

Božičkove želje: Razumna in suverena Evropa – 2

 

Če mi še rata ujeti vlak objave, sporočam Dnevnikovim bralkam in bralcem da jim iskreno voščim vsaj nekoliko bolj sončnega, pa ne prevročega, in nasmejanega 2024, kot je bilo leto, od katerega se poslavljamo. Zase vem, zavoljo osebnih in družinskih okoliščin, da bo temu tako, razen, če mi dom sesujeta potres ali bomba, medtem ko gledam Odmeve. Tam kjer sem, se poplav ne bojim.  No, pa zdravje mora zdržati. Cepil sem se!

Delim »Božične želje« prof. Damijana, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi vendarle znova našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. To sem zaprosil še Dedka Mraza, v kolikor bi Božiček zatajil, kot je recimo Miklavž. Tudi njemu sem bil tudi pisal, a ni bilo učinka. Streznitve naše celine še ni videti. Njeni vzorci obnašanja se kar ponavljajo, nadaljujejo, nespremenjeni, do vseh izzivov s katerimi se EU spopada.

Pa mi ne zamerite, če se še enkrat, seveda zadnjič letos, ustavim pri tistih dveh, ki najbolj skrbita svetovno javnost, ker oba lahko uvod v globalni spopad in trenutno največja pospeševalca podnebnih sprememb, oz. globalnega segrevanja planeta. Naj pojasnim: Vsaka vojna je zavržna ne le z vidika civiliziranosti, humanosti, umskega zdravja, morale in etike, ker uničuje življenja in stvarstvo kot tako, ampak tudi ker fizikalno prispeva k toplogrednim izpustom še posebej ob uporabi težkega orožja, kot na frontah v Ukrajini in Gazi. Ko bombe padajo in se dim njihovih deflagraciji dviguje do neba, ne moremo reči, da prečistijo ozračje, pa tudi proizvodnja orožja, od pušk do raket, od tankov do letalonosilk, ki zadnja leta cveti kot dolga desetletja poprej ni,  ne sloni, vsaj za enkrat še ne, na obnovljivih energentih. In pa nenazadnje onemogoča, vsakršni spopad, dogovarjanje vojskujočih se strani in njunih botrov o skupnem, usklajenem boju za preprečitev podnebnega kolapsa. Toliko o vplivu vojne na podnebje.

A se vrnimo k željam po bolj otipljivemu razumu in bolj prepoznavni suverenosti Evropske Unije, kar po mojem pomeni tudi vračanje k vrednotam, načelom in pravilom na katerih je nastala, se krepila in mednarodno uveljavila. Da povem na bolj preprost način: če bi 2003 vedel kam bo EU zašla pod vodstvom Uršule Von dr Leyen in njenih kompanjonov, bi nagovarjal in glasoval enako kot pri Natu - PROTI vstopu vanjo! Ko slišim danes Nemčijo zagovarjat Izrael tudi ob moriji žena in otrok, ki jo dnevno izvaja v Gazi in jo v živo gledamo, nemškega obrambnega ministra, ki hoče Nemčijo znova močno oboroženo ker že vidi začetek tretje svetovne vojne konec desetletja, proti Rusiji, kakopak, vse vodilne v EU in njenih članicah, ki udrihajo le po Ruski federaciji in Putinu zaradi agresije in okupacije dela Ukrajine, ene ostre pa ne povedo Izraelu in Netanyahuju s čimer mu dovolijo, da počne kar počne -  ene same obsodbe ali samcatega poziva k sankcijam proti izraelski vladi, po več kot 8000 pobitih otrok v dveh mesecih, nisem še slišal ali bral, z izjemo turškega predsednika Erdogana, ki pa ne sodi k Uniji, je pa kot član Nata njen tesen zaveznik – se vprašam ali je to tista bolj civilizirana in napredna družina kateri smo si na začetku stoletja želeli pripadati? Naj k temu dodam še odnos ki ga izkazujemo do beguncev če iz Ukrajine, ali tretjega sveta, oz. če bele polti, ali manj bele.

Vse to govori, da smo se, tudi naši vodilni doma, močno odmaknili od razuma, če mu ne rečemo oportunizem, ter od suverenosti pri dojemanju in izpovedovanju naših pogledov na dobro in zlo. Ne moreš, draga Tanja, neprestano poudarjati zločinskost ruske agresije na Ukrajino in Hamasovega napada na jug Izraela, ter objokovati humanitarno katastrofo v Gazi, ne da bi imenovala njenega povzročitelja in izvršitelja, ga vsaj tako ostro kot Rusijo obsodila ter pozvala mednarodno skupnost, EU najprej, k kaznovanju njegovega početja, ki je, mimogrede, po razmerju ubitih civilistov in okupiranega ozemlja ter trajanju okupacije veliko hujše kot rusko v Ukrajini. Zadnjič v Odmevih s Tanjo Starič, nisi enkrat citirala Izrael! In suverenost pomeni prav to, imeti pogum za tako načelnost, navkljub morebitnim in tudi verjetnim zameram izraelskih botrov, in primis ZDA.

Naj 2024 odpre glave in srce, vsaj našim odločevalcem. Srečno vsem!

 

Orban drži priprta vrata do Putina

 

Preberimo Petra Žerjaviča... nato moj odziv

https://www.delo.si/mnenja/komentarji/kriza-z-imenom-orban/

Kriza z imenom Orbán - 2

 

Prebral sem Petra Žerjaviča (16.12.2023) pa naj povem da me niti malo ne prepriča. Prej nasprotno. Zakaj? Ker je strogo izključujoči in ne vidi ali noče videti morebitne koristi iz Orbanovega ravnanja za vso Evropsko unijo in celino, nenazadnje za svetovni mir. Res je, ruši, madžarski premier, opevano enotnost povezave v odnosu do ruske agresije na Ukrajino, enotnost, ki priznajmo si, že zaudarja po obsedenosti, krši njen pravni red, morda tudi njene vrednote, se vede samodržno in sebično (Hungary first!... prosto po Trumpu), a je edini evropski državnik, ki očitno ve, ali se mu vsaj dozdeva, da drugo najmočnejšo jedrsko velesilo na svetu, povrh še sosedo, ki bo soseda ostala dokler bo človeštvo še živo, ne moreš potisniti v klet, ji zapreti vrata in vreči ključ, če hočeš sebi in vsem dobro, oziroma da se moraš z njo, kolikor že grda, zlobna, pokvarjena in nevarna, pogovarjati in to ne le pod mizo.

Sicer ni edini, Orban, ki malce potrese to mantro o enotnosti in ni edini, ki krhka njen pravni red ali zamaje vrednote na katerih je EU nastala in stoji. Evropska Unija sama to počne, po volji njenega vrha v sostorilstvu s članicami. Naj še enkrat poudarim dvojna merila, dvojne vatle, neprincipielnost pri tem kako se odziva do druge najhujše vojne v tem času, v Gazi. To kar Putinu ni dovoljeno, je dovoljeno Netanyahuju. Na račun slednjega niti ene obsodbe, niti ene ideje, kje šele poziva k sankcijam,  k mednarodnemu izobčenju, k ovadbi zaradi vojnih zločinov. 18 tisoč ubitih Palestincev v dveh mesecih, od tega 3/4 žensk in otrok? Ah, statistika…?! Kar EU kot taka premore je očitek Izraelu o nesorazmernosti napadov na civilno prebivalstvo Gaze in ponavljajoče brezplodne prošnje naj privoli v daljša humanitarna premirja. Z Netanyahujem je komunikacija povsem odprta in dinamična.

In kaj je tako hudega storil Orban? Rekel je NE dodatnemu, večletnemu, 50 milijardnem financiranju Ukrajine tudi z denarjem, ki mu ga je Evropska komisija odtrgala, oz. zamrznila, ker malopriden do vladavine prava pri sebi doma in v EU. »Dajte najprej Madžarski kar ji pripada, nato bom umaknil veto« - je bilo njegovo pojasnilo. Nič kaj plemenitega, a prispeval je, hote ali ne, k skrajšanju ukrajinske drame. Pa naj tu citiram, v zvezi s tem denarjem, kaj je predsednici komisije naslovil v Evropskem parlamentu hrvaški evroposlanec Mislav Kolakušič:

»Gospa Von der Layen, potem ko ste se šli Božiča zdravja in pokurila 70 milijard evrov za lažna cepiva, ki so ubila najmanj 12 tisoč državljanov Evropske unije, se zdaj greste Božiča vojne. V Ukrajini je bilo doslej ubitih na sto tisoče ljudi in  razseljenih na milijone Ukrajincev, in kot da to ni dovolj, želite sedaj to agonijo podaljšati ter državljanom Evropske unije vzeti še 50 milijard evrov, toda kakšne bodo posledice tega? Bo prišlo do miru? Ne bo! Umrlo bo še vsaj 100 tisoč ljudi, ki ne bi umrli, če ustavimo to vojno. In kako? S pogajanji. Orožje jo ne more ustaviti. S smrtjo mladih ljudi se ta vojna ne bo ustavila!«

Povsem enako si mislimo mnogi, ki ne verjamemo v tezo, da bo prelivanja krvi, ukrajinskega in ruskega, konec šele takrat ko bo okupator, ki v skrajni sili uporabi lahko tudi jedrsko opcijo, poražen in izgnan iz ukrajinskega ozemlja. Celo v ZDA, ki z Natom imajo kar nekaj masla na glavi pri tem kako je do vojne v Ukrajini prišlo, je republikanska večina v Senatu rekla dovolj z njo! Naj Ukrajina odmisli okupiran prostor in bo mir. Senat je namreč blokiral dodatnih 100 milijard dolarjev, ki jih je bil predsednik Biden zahteval za nove dobave orožja in za povojno obnovo razdejane države.

Širi se torej naveličanost do te drame in računica, ki se z njo ne izide. Zato je, spoštovani Žerjavič, ohranjanje odprtih ali vsaj priprtih vrat do Kremlja pomembno. Slej ko prej se bo treba s Putinom pogovarjati, se z njim pogajati najmanj o miru, stabilnosti in skupnem boju proti podnebnim spremembam! In kot je enkrat dejal naš najbolj izkušeni diplomat ter nenazadnje tudi predsednik Republike, Danilo Turk: »Se ne pogajaš s prijateljem, ampak s tistim, ki je na oblasti.« In kot kaže bo Putin na oblasti še nekaj časa.

 

 

Kdo nam vlada nas vodi k globalni katastrofi

 

Na pragu Armageddona – 2

 

Smo še na pragu podnebnega Armageddona, od katerega lahko še stopimo korak nazaj, ali smo ga že prestopili in se prepustili usodi v upanju, da ne bo tako kruta, kot se napoveduje, oziroma, da bo narava sama, za mnoge kar Bog, tako ali drugače, poskrbela za ohranitev preživitvenih ravnovesji na zemlji? Sam sodim med pesimiste glede tega, med tiste, ki se spričo svoje starosti tolažimo s tem, da bomo umrli »še pravočasno«, pri poletnih stopinjah še pod 40, a imamo potomce, jaz konkretno dva otroka in pet vnukinj ter vnukov. Kaj bo z njimi? Najmlajša, če bo preživela stoletje, bo ob vstopu v novo praznovala 87 let. In naj si ustvarijo družine in prispevajo k nadaljnjemu prokreiranju človeške vrste?

Delim razočaranje in žalost, ki ga razberem iz poročanja Anje Hreščak v Dnevniku 13.12. o 28. Konferenci Združenih narodov o podnebju v Dubaju. Tudi tokrat, pravi, kot vsi tovrstni dogodki doslej, ena sama farsa. Sam dodajam, kolikor sem to farso spremljal iz medijev, še posebej iz tv prenosov in odzivov strokovne in druge javnosti, en ogromen, razkošen prikaz metanja peska v oči svetovne javnosti (in v Emiratih peska res ne manjka!) o tem kako si odločevalci »resno in odgovorno« prizadevajo za upočasnitev in zajezitev tako globalnega segrevanja kot vseh ostalih razdiralnih manifestaciji podnebnih sprememb. Da sem upravičeno pesimist mi pove tudi odziv Lučke Kajfež Bogataj, naše vodilne in mednarodno najbolj priznane ter v dogajanja s podnebjem vpete klimatologinje, češ da »izkupiček COP28 pušča na cedilu tudi mlado generacijo«. Mi dovolite, spoštovana profesorica, da namesto besede »tudi« uporabim »predvsem«?

Ko smo se pri nas v Sloveniji 2003 odločali o pristopu k Evropski uniji in Natu, - bil sem še poslanec Socialnih Demokratov - sem v svojem sicer neuspelem prepričevanju volivk in volivcev, da ni kazalo vstopiti v Severno-atlantsko zavezništvo, ker bi se znašli, kot dejansko smo se, v službi zgolj kapitala in ameriških geostrateških interesov, zapisal: »Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v Natu družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike«.

Od takrat sta minili dve desetletji, zamenjali so se prizorišča in gospodari vojn, ne pa aktualnost, ki se kaže danes v še bolj dramatični luči. Zadnji dve leti sta najtoplejši v zgodovini meritev temperature na planetu, - bojim se da bomo primat presegali iz leta v leto - zavoljo taljenja ledenikov se gladina morji dviguje, male otoške države se utapljajo, vremenski pojavi vsepovsod, tudi pri nas doma, so vse bolj divji in neukrotljivi, jemljejo vse več življenj in dobrin, a vlade se še vedno raje gredo osvajalnih in  drugih vojn, kot, da bi doumele, da za preživetje človeštva še kako stoletje več, bi se morale družno in z vsemi močni ter predvsem znanjem osrediniti na eno samo, ki je resnično smiselna - kot je nedavno dejala naša predsednica Republike Nataša Pirc Musar - obrambno proti podnebni krizi.

V Dubaju še ena farsa torej. Dr. Bogatajeva je zapisala nekoliko bolj elegantno, da »sprejeto besedilo vidi kot rešitev pogajanj v Dubaju, ne pa za planet!« Amen!  Kaj nam to pove? Da če zloglasnega praga še nismo prestopili, smo tik pred tem, ker ni videti, med »velikimi« odločevalci, enega samega, ki bi zakričal »Utihnimo orožje, sedimo skupaj in rešimo prihodnost!«

 

Tudi šefica države je lahko površna

 

Odprto pismo predsednici Republike

 

Spoštovana gospa predsednica, Nataša Pirc Musar,

 

Vzemite si kako minuto in preberite kar vam piše nekdo, do katerega domnevam, da ne gojite kake posebne simpatije, ker večinoma tečen, »premalo razumevajoč« in prestrog pri ocenjevanju tudi vašega dela, ne le vladnega, zlasti na terenu zunanje politike, ki pa vas bo tokrat vsaj nekoliko pohvalil za vaš nedavni intervju za TV Slovenijo. Dober, zanimiv, s lepo artikuliranimi in prepričljivimi odgovori na tudi zahtevna vprašanja - delim povsem vaše poglede na relacije in odgovornosti pri urejanju manjšinskih vprašanj in to kot sam manjšinec, pripadnik italijanske narodne skupnosti pri nas, ki je v Kopru manjšino tudi vodil in marsikje predstavljal v svoji dolgoletni aktivistični in politični dobi - toda pri nečem vas bom znova "špiknil". 

Ko ste spregovorila o okorelosti OZN, o imperativu po njeni reformi, po drugačnem Varnostnem svetu, ste dejala: "Mi si nikoli nismo mislili, da bo katera od teh držav (o.p. zmagovalke 2.svetovne vojne) kdaj povzročila novo vojno, pa jo je, in to Rusija". Morala bi biti natančnejša: "novo vojno v Evropi". Nove vojne po 2. svetovni, širom sveta, ki so jih zanetile "zmagovalke" jih je bilo namreč kar nekaj in najbolj so se pri tem potrudile ZDA, od Vietnama dalje, ter primerljivo s sedanjo v Ukrajini, ker "v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov" - zavoljo tega smo na prvo žogo Putina tudi obsodili - v Iraku 2003 in to skupaj s še eno stalno članico VS OZN, Združenim Kraljestvom. Torej, če smo pošteni, ni samo Rusija grešnica in vredna obsodbe! Imejte to v mislih.

Pa še nekaj sem pogrešal, morda prav v povezavi z Rusijo in Ukrajino. Zgrozila ste se nad tem kar Izrael počne v Gazi, obsodila Hamas, a izrecne obsodbe Izraela nisem slišal, še manj o sankcijah in drugih ukrepih, ki bi jih moral Zahod, ali vsaj EU sprožiti zoper Netanyahujevo vlado, da bi ta uničevalni in ubijalski pohod ustavila. Če si Rusija zasluži sankcije, toliko bolj Izrael!  Pri tem pa še vedno ne vidim enakih vatel z naše kot s strani celotnega Zahoda. Zato tudi "protektorat", ki bi naj bdel nad Palestinsko državo, ko bo širše priznana in ustanovljena, naj bo poverjen OZN in ne EU. Smo žal preveč pristranski in podrejeni politiki ter interesom ZDA.

Lahko mi pri tej oceni tudi ugovarjate, a ne boste kredibilna, kar tudi sama veste.

Upam, da sem tokrat nekoliko bolj prebavljiv. Lepe prihajajoče praznike voščim vam, vašim sodelavkam/sodelavcem ter vašim najdražjim.

Bomo končno pokazali malce ponosa?

 

Španija in Slovenija skupaj k priznanju Palestine?

 

Humanitarni nekajdnevni predah v spopadih med Hamasom in Izraelom v Gazi je mimo. Oboroženo krilo palestinskega gibanja, ki je po vseh merilih v defenzivi – ne more se meriti z eno najmočnejših vojska na svetu – ga je skušalo podaljšati, a je njegovim pogajalcem Netanyahu zabrusil: »zdaj pa dovolj, gremo dalje vse dotlej, dokler vas ne zradiramo z obličja zemlje!«. In takoj, že na prvi dan nadaljevanja bombardiranja in raketiranja tega kar še stoji, hodi in diha med ruševinami enklave, več kot 200 mrtvih. V glavnem med civilisti, palestinskimi seveda.

A smo znova le pri številkah. Bili smo pred premirjem pri 16.000 pobitih, od teh 6.500 otrok, pri deset tisočih ranjenih, pri skoraj polovici porušenih stavb, pri milijonu in pol razseljenih ljudi, palestinskih seveda. »Hudo je. Priče smo grozljivi humanitarni katastrofi« - objokujejo zahodne diplomacije, ki ponavljajo ja pozive k novim premorom, nekateri tudi začetku resnih pogajanj za dokončno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, toda nikogar še ni, razen turškega predsednika Erdogana, ki bi si upal pripisati Izraelu, oziroma Netanyahujevi vladi, glavno odgovornost za tako stanje - skrajneži Hamasa in njihov napad na jug Izraela 7. oktobra, ki je zanetil tokratno vojno, so vendarle posledica nečesa, ki nosi ime Izrael:

-  56 let trajajoče in »zadušujoče« - kot pravi prvi mož OZN - okupacije Palestine,

-  izraelskega preziranja vseh resoluciji svetovne organizacije proti kolonizaciji okupiranih ozemelj,

-  prizanesljivosti Zahoda, ki je edini, ki lahko Izrael prisili k spoštljivemu odnosu do Združenih narodov, do vseh dosedanjih izraelskih vlad in njihovih, tudi zločinskih početji,

-  nenazadnje so, Hamasovci, otroci samega Netanyahuja, ki jih je ustvaril, da bi oslabil zmerneže Fataha na Zahodnem bregu in Palestincem preprečil razglasitev lastne države.

- In ja, je Izrael znova in še huje odgovoren za sprožitev tako obsežne in ubijalske »specialne operacije« nad Gazo, ker nesorazmerna s početjem Hamasa in povsem prezirajoča do mednarodnega in zlasti humanitarnega prava. No, Erdogan je še bolj neposreden: »Izrael izvaja genocid nad Palestinci!«. Omenjam turškega predsednika ker sodi k Zahodu – Turčija je pač pomembna članica zveze Nato.

Nekaj prebujanja je opaziti v Španiji. Premier Sanchez, je Evropsko unijo pozval k priznanju palestinske države ob napovedi, da če širšega dogovora ne bo, bo njegova vlada to storila sama.

Še ena priložnost za naš, Golobov ministrski zbor, kateri akterji so si še pred volitvami prizadevali za tako priznanje, med prvimi in najbolj odločnimi že 2014 kot evropska poslanka, danes zunanja ministrica Tanja Fajon, a zaenkrat še ni glasu v to smer. Prej korak nazaj: »Priznanje Palestine v tem trenutku ne bi zagotovilo varnosti«  - pravi Fajonova, ki očitno sama ne ve o čem govori. Halooo, Tanja?! O kakšni, oziroma čigavi varnosti sploh govoriš? Beri številke smrti, uničenja in trpljenja v Gazi. A je sploh kdo tam varen? - se dolgo poznava in tikava - Le še sprožitev jedrske bombe, ki jo Izrael ima, bi zagotovila hitrejšo »dokončno rešitev« palestinskega vprašanja, ki si jo je zadal Netanyahu z vse bolj očitno podporo ZDA. Če pa misliš na varnost Izraelcev, pol si znova ustrelila mimo. Kako naj nova, mednarodno priznana država, vezana k spoštovanju mednarodnih pravil in podvržena mednarodnemu nadzoru ter z vojsko, ki bo zagotovo le protokolarne narave - zavoljo zgodovine in drugih razlogov, dvomim, da bo nastala kot povsem suverena tvorba z vsemi državnimi atributi, prej jo vidim, vsaj za nekaj desetletji, kot neko vrsto protektorat Združenih Narodov - ogrozi varnost 10 in več krat močnejše in jedrsko oborožene sosede?

Osebno menim, da samo priznanje palestinske države – spomnimo, da jo je 9 članic EU že priznalo: Malta, Ciper, Švedska ter še pred več kot 35 leti, ko so bile še socialistične republike, Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, Romunija in Bolgarija - brez izrecne obsodbe Izraela zaradi politike na kateri vztraja ter za to kar počne z Gazo in sicer s Palestinci v zadnjem obdobju, ter brez najave sankciji v kolikor bo tako nadaljeval, ne bo Netanyahuja odvrnilo od svojih namer, a bo prvi pomemben korak v pravo smer, ker se bo moral pri tem vsaj zamisliti. In z njim tudi ameriška administracija. Pokažimo Sanchezu, da ni sam v EU, da cenimo njegov pogum in stopimo mu zraven!