Neideologi

NE LEVO, NE DESNO, NE NAZAJ, SAMO NAPREJ!

Ko slišim nekatere politike o tem, da je njihova stranka neideološka, da lahko sodelujejo z vsemi, da ne gredo ne desno, ne levo, ampak samo naprej, da je edina njihova ideologija pragmatizem, pomislim takoj na gibajočega petelinčka na slemenu strehe, ki se obrača po trenutnem vetru, in pa tudi na enolončnico brez okusa, ne vonja, ne soli ne popra. Ideologija je vendarle, če pogledamo njen prvotni pomen, nabor vseh tistih idej o družbi, ki si jih deli določena skupina ljudi, oziroma skupek vrednot in prepričanj in če tega nimaš, če tega ne zmoreš, če  tvoje vrednote in prepričanja ne segajo dlje o prilagodljivosti in trenutni, zlasti osebni koristi, nisi vreden širšega družbenega zanimanja.

Slišal sem šefa SMCja Počivalška, ki da gleda samo »naprej«, pa vodjo poslanske skupine DESUS, Juršo, ki je ocenil za koristno minulo sodelovanje njegove stranke z Janšo (»po takem sodelovanju v vladi smo na volitvah vedno bili relativno zelo uspešni«), in še koga iz vrst strank, ki jim ankete ne kažejo dobro na prihodnjih volitvah, kako so povozili sami sebe napram izjavam, ki so jih dajali le nekaj več kot leto in pol nazaj, ko je relativno parlamentarno večino osvojila SDS, da s to stranko pod vodenjem Janeza Janše niso bili voljni, za nobeno ceno, sodelovati. Danes, ko se jim stolčki majejo, ko vedo, da praga na Šubičevi 4 ne bodo več prestopili, razen kot obiskovalci, pa bi se še s hudičem pobotali.

Kaj se greš politiko - pomislim -, ko nimaš idej, ko ne premoreš vrednot in načel, oziroma vere, ko ti je vseeno ali migranta policija obravnava kot človeka s svojim dostojanstvom, ali kot grožnjo, zločinca, sovražnika, ki ga je treba poslati nazaj od koder je prišel, ko te ne gane, ali politiko zdravstvenega zavarovanja diktirajo zavarovalnice, oz. kapital ali potrebe zavarovancev, ali sodelujemo kot člani zveze NATO tudi na zgrešenih vojaških misijah, ali se temu upremo in gremo ven s povezave, ali se odzovemo ali ne, na nevarne mednarodne igrice, ki se jih gre ameriški predsednik Trump, ali začnemo, kot odločevalci, končno ukrepat proti podnebnim spremembam, ali raje to prenesemo na naslednjo sestavo parlamenta, ker se bomo že tako in tako poslovili od sveta še preden bo prehudo, zanamce pa prepustili usodi. Ko ti je vseeno, ostani doma, glej šport, telenovele in resničnostne šove . A ne pozabi, da si vendarle nekaj povedal, o tvojih idejah, vrednotah in načelih, vizijah in ciljih, ko si kandidiral in nagovarjal ljudi naj ti zaupajo in oddajo glas?! Prejel si mandat da obljube izpolniš ali se vsaj trudiš zanje, ne bianco menice. Ne more in ne sme ti biti vseeno! Če si stavil in zaprisegel na en določen program, stal za tem, kar si prispeval spisati v koalicijski pogodbi, verjel v cilje, ki ste si jih v politični skupini zadali ter spremljal političnega nasprotnika, kaj je vse počel da bi te odvrnil od realizacije teh ciljev, z njim ves čas polemiziral, se celo prepiral, krčevito branil svoja prepričanja in svoje delo  ter delo skupine, ne moreš, ko mu je vendarle uspelo, reči: »Pa naj bo, amen. Gremo dalje z njim, ker nismo ideološki,« in to dobro vedoč koliko ideologije novo izbrani partner premore in kako nasprotni tvojim prvotnim, so njegovi cilji in njegov modus operandi. Pa povsem sveže: Evropsko sodišče je sporočilo da ni pristojno za reševanje mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško, a da arbitražo treba vendarle implementirat. Za tem stojiš ves čas in kaj boš storil, ko bo nov šef sam razglasil arbitražo za fiasko in mrtvo ter sprejel povabilo hrvaškega kolego Plenkoviča na dvostransko iskanje rešitve? Vedi, da te vsako jutro v kopalnici čaka ogledalo!

Bela knjiga, priložnost za razmislek o naši vojski

A JO RES POTREBUJEMO?

23 držav na svetu je nima, v Evropi Islandija, za katero bodo zagovorniki militarizacije takoj rekli, da je tam daleč, Bogu za hrbtom, obdana samo z morjem in brez naravnih sovražnikov, zato je tudi ne potrebuje. Bom pa takoj pripomnil: a ni enako Slovenija obdana z morjem prijateljev, ki nam nikoli ne bi skrivili lasu? Vse članice Evropske Unije in razen Avstrije, tudi članice Zveze NATO? No, res je, da tudi prijatelji niso večni, toda tu sta še zavezništvi kot taki, ki kakršne koli sovražnosti v smislu agresije, oz. okupacije miroljubne in nikomur škodljive sosede ne bi dovolili, drži? Od kod pol nevarnosti in tveganja za našo malo republiko, ki tudi iz naslova naravnih bogastev nima česa nuditi razen lesa, medvedov in volkov?

Nam grozi še vedno ne pomirjen Zahodni Balkan? Pa če je temu tako, kdo bi naj gledal na nas, kot na njemu potencialno grožnjo, vredna preventivnega napada in razglasitve vojne, naši obdanosti s prijatelji navkljub? Velikosrbski ali albanski nacionalizem, bosanski islamizem?  Pa poglejmo dlje, morda Iran ali Assadov režim, ki ju ne podpiramo? Ali še dlje, Rusija, ki si neznansko želi naših turističnih destinaciji? Seveda, tu so še migracije iz Bližnjega in Daljnega vzhoda ter iz severne Afrike, terorizem, kibernetika in podnebne spremembe zoper katerih se je moč bojevati le z »bataljoni in drugimi primerno oboroženimi formacijami« (?!)

Ko je minule dni zagledala dan Bela knjiga o obrambi Republike Slovenije, ki kot zapuščina odhajajočega ministra Erjavca in vizija dolgoročnega razvoja obrambnega sistema napoveduje povišanje števila pripadnic in pripadnikov stalne sestave Slovenske vojske postopoma na 8000 ter dvig izdatkov za obrambo na 2% bruto družbenega produkta, ker pač tako zahteva članstvo v NATO, do leta 2035, ter slišimo, da je z njo malokdo zadovoljen, ker bi ne bila realna in uresničljiva, in ko beremo o zamisli SDS, da bi se vrnili k naborništvu, oz. k obveznemu služenju vojaškega roka, za primerno dopolnitev rezervne sestave vojske, ker je med mladimi vse manj zanimanja za resda slabo plačan poklic vojaka in jih moraš nekako prisiliti, da gredo v to, se toliko bolj sprašujem, ali vse to res potrebujemo, ali se ne pogrezamo korak za korakom v anahronizem in mečemo dragoceni denar skozi okno? Mimogrede, o naborništvu, ne pozabimo, da smo ga pred 17 leti opustili, ker se je vse več nabornikov odločalo za civilno služenje vojaščine in torej vojakov, ki bi rokovali z orožjem je bilo vse manj. Razmišljajo morda v SDSu - predloga zakona sicer ne poznam - o ukinitvi pravice do ugovora vesti, oz. do civilnega služenja?

Kakorkoli že, še ena priložnost za razmislek, kot prvo, o nadaljnjem članstvu v NATO, ki veliko že stane in bo še več, ter nas tvori soodgovorne za vse zgrešene odločitve, ki jih le ta sprejema za uveljavljanje in varovanje predvsem interesov ZDA in drugih nekdaj kolonialnih članic. Kot drugo, o ukinitvi vojske kot take, oziroma o njenem preoblikovanju po načelih mirovne in socialne politike kot predlagano v peticiji UKINIMO VOJSKO iz leta 2010, dandanes, v luči podnebnih, obče okolijskih. demografskih ter ekonomsko-družbenih izzivov, še kako aktualna.

Naj Bela knjiga posrka vsebino omenjene peticije, jo delno predela in dopolni, recimo s prekvalifikacijo in prerazporeditvijo dela vojakinj in vojakov med policiste in z nabavo boljše opreme za gasilce in civilno zaščito ter ohrani le del vojske za potrebe sodelovanja na dejansko mirovnih in humanitarnih misijah pod okriljem Združenih Narodov. Naredimo končno en korak v pravo smer, da ne bomo čez 15 let ugotavljali in objokovali, kako je bilo na stotine milijonov, morda nekaj milijard vrženih stran in kako bomo še vedno daleč, ker pač denarja ne bo dovolj, od zamenjave TEŠa6 in NEKa z obnovljivimi, okolju prijaznimi viri energije, oziroma od izpolnjevanja svojega dela naloge v boju za »reševanje vojaka Zemlja«. Če nam občasna zabičanja Grete Thumberg zvenijo otroško, jemljimo resno, dame in gospodje, vsaj generalnega sekretarja OZN, Antonia Guteresa, ki nas je v petek v Davosu, v imenu svetovne organizacije in svetovne stroke, znova opomnil kako bitko s podnebnimi spremembami izgubljamo že zdaj!.

https://www.mladina.si/49542/peticija-ukinimo-vojsko/

Nekaj vprašanj dr. Ruplu

https://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/strahovlada-269476.html

Strahovlada - 2

»Dobro razpoloženje iz časov osamosvajanja je izčrpano. Namesto spodbudne je zavladala politika, zaradi katere se zgražamo, vse bolj pa se je tudi bojimo«. Tako nekdanji in doslej naš najdaljši zunanji minister, Dimitrij Rupel, v sobotnem Delu.

Poveličuje seveda obdobja pri katerih je sam aktivno sodeloval, pretežno v vladah z desnim, ne samo Janševim pečatom, in se znaša nad ostalimi, bolj sredinskimi vladami, ki bi naj zakrivile politike vredne zgražanja in strahu.

Pogrešal sem ga. Pogrešal njegova razumevanja in odobravanja vsega kar počne tako imenovani Zahod, še posebej z Zvezo NATO in ZDA, ne da bi pripomnil ene, recimo na račun politike Donalda Trumpa.

»Nič ni narobe – dopušča dr. Rupel -  če posameznik, lahko ducat njih, zaradi mene tisoč Slovencev misli, da Združene države Amerike povzročajo »gorje«, »ekstremni islamizem, terorizem, begunce«, »vojne, ruševine in lakoto«. Ni prepovedano pripominjati, naj ZDA skrbijo zase in da se jim je treba »zahvaliti za« (to je zavrniti) njihovo »demokracijo«… Ne dopušča pa, da za takimi sodbami stojijo ljudje iz oblasti pri čemer napade izrecno predsednika policijskega sindikata, gospoda Kristjana Mlekuža, ter posredno vse njegove nadrejene, s trenutno vlado vred, ki da ne ukrepajo. No, res je, da je omenjeni policist uporabil nekoliko pregrobe besede na račun vojaško-politične povezave, ki ji pripadamo, a ustrelil predaleč vendarle ni, če pomislimo na njena prizadevanja streči najmočnejši članici – ZDA, v njenih ambicijah zavladati svetu in ga oblikovati po lastni podobi. Pa je tu še druga najvplivnejša in vse bolj prizadevna članica, četudi brez jedrskega orožja, Erdoganova Turčija, ki počne enako a le v manjšem, bolj regionalnem obsegu… Ne da bi kogarkoli vprašala zasede sever Sirije, pošilja svojo vojsko v Libijo, grozi evropskim članicam z novimi pošiljkami beguncev, če bi jo kdorkoli kritiziral, in podobno kot Trump, v dobri meri diktira politiko zavezništva. Skratka, veliko bolje bi se počutil, ko ne bi bili tu zraven, ko ne bi soodgovarjali za taka početja in zlasti ne pri njih sodelovali in me čudi zadnja anketa Vox Populi, da večina Slovenk in Slovencev podpira umik naših vojakov iz Iraka, obenem pa tudi nadaljevanje članstva v NATO. Gre za pravcati paradoks, mnenji ne gresta skupaj, ker če si za to da ostanemo v  tej druščini, si ne moreš želeti povratka naših sil iz njenih operaciji, ali manjši delež BDPja za njeno sofinanciranje.

Sicer, da se vrnem Ruplu, ki nekritično podpira vse kar počnejo ZDA in NATO, naj mi dovoli nekaj vprašanj. Pa začnimo z vojno v Iraku.

Je bil, spoštovani dr. Rupel, ameriški napad marca 2003 upravičen, navkljub temu, da je temeljil na, dokazano, skonstruiranih lažeh glede posedovanja, s strani režima Saddama Husseina, orožja za množično uničevanje in da je bil sprožen brez mandata Varnostnega sveta OZN? Menite da ni šlo za agresijo  na suvereno, neodvisno članico svetovne organizacije, ampak za legitimno dejanje ZDA?

Enako velja po vašem, domnevam, tudi za nedavno usmrtitev iranskega generala Soleimanija, čeprav uradni predstavnik še ene suverene in neodvisne članice OZN, s katero imamo kot EU in Slovenija vrsto poslovnih, kulturnih in drugih odnosov? In ubiti iraški Soleimanovi kolegi, le kolateralna škoda?

Je, po vašem prav, da je Donald Trump odstopil iz dogovora velesil z Iranom o nadzoru njegovega jedrskega programa, kljub dokaj odločnemu nasprotovanju temu umiku s strani Evropske unije in ostalih podpisnic, ter zaostril sankcije do te islamske države, ki se je sprejetih obveznosti, po trditvi tudi Mednarodne agencije za atomsko energijo, vendarle držala?

Kaj pa menite o umiku Trumpove administracije tudi s Pariškega podnebnega sporazuma OZN, ki tvega spodnesti vsa svetovna prizadevanja za zajezitev klimatskih sprememb? Domnevam da sta za vas napaki tudi Pogodba Združenih narodov o prepovedi jedrskega orožja, Nobelova nagrada za mir 2017 ICAN, ki je to pogodbo promoviralo, ter lanski Dogovor iz Marakeša o varnih, urejenih in zakonitih migracijah, ker zraven seveda ZDA ni? Podpirate odstop Trumpa iz multilateralizma? »Amerika first!« je prav to. Je taka politika ta prava za prihodnost sveta? Spodbudna, ki se je ne smemo bati?

Bom vesel vašega odziva, še bolj konkretnih odgovorov. Srečno.

Še o naših odzivih

Pahor: Ne bodimo sentimentalni do generala Soleimanija.

Predstavniški dom ZDA želi omejiti Trumpove možnosti za sprožitev vojne z Iranom, mi pa, kao suverena država, kot pravi predsednik Republike, ne premoremo niti najbolj drobne graje, kaj šele obsodbe, na račun Melanijinega soproga zaradi uboja enega najvišjih vojaških predstavnikov države, ki je tako kot mi in Združene države Amerike, vsaj formalno, enakopravna članica OZN. Edini prepoznaven slovenski politik, poleg Levice, ki si je to dovolil in z moje strani mu gre vsa pohvala, evropski poslanec SD, Milan Brglez. Ob tem da je poudaril, kako je atentat dodatno zakompliciral razmere v regiji, ga je označil za »noro potezo ameriškega predsednika, ki pomeni tudi doslej še nevidena kršitev mednarodnega prava«. Implicite torej obsodba in to odločna. Je pa pojasnil, dr. Brglez, kako »znotraj zavezniških odnosov, ki jih imamo z Združenimi Državami Amerike, je to težko povedat, kaj šele na podlagi tega ukrepat«. No, nihče ne poziva k ukrepanju zoper ZDA, razen Irancev samih, a kaka ostra evropska beseda na račun Donalda Trumpa bi se prilegla, prvič, ker bi mu povedali da se prijateljstvo, zavezništvo in medsebojno zaupanje gradi z obeh strani in uravnoteženo, ne pa tako, da najmočnejša določa sama kaj je prav in kaj ne, druga pa ji je primorana slediti, drugič ker bi morali Američani in Američanke slišat kaj si mislimo v Evropi o neumnostih, ki jih počenja njihov predsednik.

Ko so ga izvolili v Belo Hišo sem v nekem komentarju,  zapisal da je svet po 11. septembru kasiral še 9. november, dan ko smo za to izvolitev izvedeli. In napovedal kako se bo, tako kot po grozljivem sesutju njujorških dvojčkov, svet še enkrat poslabšal in se še bolj pogreznil v negotovost. Tako sem videl prihod na oblast Donalda Trumpa. In kar je sledilo potrjuje moje strahove. Odstopil je iz Pariškega podnebnega dogovora, raztrgal kmalu, kljub prošnjam evropskih partnerjev in prijateljev, da bi tega ne storil, še jedrski sporazum velesil z Iranom, pričel zaostrovati retoriko s Severno Korejo, a jo tudi kasneje omilil tako da sta se z Kim Jong Unom celo srečala in pričela prijateljevati – to je edino kar je po mojem dobrega storil – nato grozil Venezueli, pa odstopil tudi z raketnega dogovora z Rusijo, pričel trgovinsko vojno s Kitajsko in napovedoval carine tudi na uvoze z EU, opustil politiko multilateralizma in sedaj še najbolj nevarno potezo doslej - likvidacijo enega od simbolnih osebnosti Irana, ki je še bolj omajala namero Teherana da bi vendarle ostal znotraj jedrskega dogovora.

Po povračilnem iranskem raketiranju ameriških postojank v Al Asadu in Erbilu, v Iraku, ki naj bi vsaj delno potešil klicanje iranskih množic na maščevanje in sporočilo z Washingtona, da hujše škode ni bilo in da bodo sprožene le še dodatne sankcije, ne pa vojaški ukrepi, naj bi se razmere nekoliko umirile, a spoznali smo Trumpa kot neprevidljivega in tudi duhovi v Iranu niso povsem pomirjeni, zato je prav, da je Slovenija umaknila svojih 6 vojakov z misije NATOvih zaveznic v Iraku in naj bi tako tudi ostalo. A upanja ni veliko. »Smo del zahodnega sveta – pravi naš predsednik Republike – zato ostajamo del globalne koalicije proti ISISu in februarja bomo v Irak poslali novo vojaško skupino«. Dodaja da »ni potrebe, da bi imel kdo sentimentalne občutke do Soleimanija«, ker da je vodil vrsto operaciji proti »naše skupne zavezniške cilje« v Ormuški ožini, proti ambasade ZDA itd. Razumem ga, kot soglašanje z likvidacijo generala kar me spominja na kimanje naše vlade Bushu, ko je na osnovi dokazanih laži o "posedovanju orožja za množično uničevanje" s strani režima Saddama Husseina, napadel Irak. In spet me je sram!

 

Odziv mlačen....

BO KDO TRUMPU REKEL KAR MU GRE?

»Ministrstvo za zunanje zadeve obsoja vsakršno nasilje in oborožene napade v Iraku, ki smo jim priča v zadnjih tednih. Tovrstno ravnanje povzroča tveganje za porast nasilja v celotni regiji.«…. in na Twitterju minister Cerar: »Nedavni dogodki v Bagdadu so zaskrbljujoči. V tem času sta pomembna preudarnost in vztrajno prizadevanje, da se prepreči nadaljnje stopnjevanje napetosti.«

Lepo, plemenito, soglašam, a gre za besedili, ki se priležeta vsaki od turbolenc, ki jih videvamo po svetu, povsod tam kjer nekdo nasilno protestira in se napadena oblast nasilno odziva, besedili, ki ne krivijo nikogar in ki jim nihče ne zameri. Splošni. Lahko bi rekli tudi: »Nehajmo se prepirat, imejmo se radi!«

Spoštovani dr. Cerar, pričakoval sem več ob zločinskem dejanju, ki so ga zakrivile ZDA po ukazu Donalda Trumpa v noči od četrtka na petek v Bagdadu. Načrtovan atentat na eminentnega predstavnika oboroženih sil suverene in mednarodno priznane države, pravzaprav na več vojaških oseb dveh držav, ne more biti zapakiran v neko splošno obsodbo napetosti v Iraku, »ki smo jim priča v zadnjih tednih.« Eno so protesti vročekrvnežev pred ameriškim veleposlaništvom v Bagdadu, četudi nasilni, drugo je uboj najbolj priljubljenega generala Irana, države članice OZN, s katero imamo tako mi, kot vsa Evropska unija ter večji del mednarodne skupnosti utečene in produktivne politične, diplomatske, gospodarske in ostale odnose in smo z njo pred leti tudi sklenili, mislim seveda na EU, po težkih dolgoletnih pogajanjih, zgodovinski dogovor o nadzoru, oziroma omejitvi njenega jedrskega programa. Da se Iran od njega počasi umika je odgovornost vsa na strani Donalda Trumpa, ki ga je prvi poteptal ter znova uvedel sankcije zoper to državo, pri čemer pa nosi del odgovornosti tudi Evropska unija, ki slednjim ni znala, zmogla ali hotela parirati in je Iran prepustila samemu sebi.

Toda zdaj smo pri namernem uboju legitimnih predstavnikov dveh držav, ki ne samo da je po obči etiki in mednarodnem pravu zgražanja in obsodbe vreden, ampak utegne tudi imeti neslutene posledice na svetovni mir. A kdo verjame besedam ameriškega predsednika, da je ukazal atentat na generala Soleimanija in na ostale oficirje ne zato, »da bi zanetil vojno z Iranom, temveč jo preprečil«? 

Sprašujem vas, dr. Cerar, a vprašanje gre tudi na predsednika Države in Vlade, ali je, ker poveljuje najmočnejši vojaški sili na svetu, gospodu Trumpu dovoljeno vse, tudi to da sam razglasi kdo mu je sovražnik in zaukaže njegovo likvidacijo, ne da bi z ničemer in nikomur odgovarjal? Pa ne le to, »Če se boste maščevali za smrt Soleimanija, bomo napadli 52 vaših tarč!«, je nazadnje zagrozil Teheranu.

Pa pomislimo za trenutek, da bi bilo z atentatom obratno, da bi Iran z dronom ali drugače raketiral ameriški vojaški konvoj in pri tem ubil, pa recimo tudi slučajno, nehote, načelnika Združenega štaba oboroženih sil ZDA, generala Josepha Francisa Dunforda, ob prihodu v regijo. Kako bi se mi in EU odzvali? Dvomim, da enako previdno.

Gospodje, obsodite ta umor, obsodite tako politiko, obsodite Trumpove grožnje, pozovite ZDA naj se skulirajo in vrnejo k sodelovanju z Evropo, z OZN, k multilateralizmu, k iskanju poti k miru in ne vojnam, pa iranskemu predsedniku Rouhaniju pošljite sožalno brzojavko.

Hvala.

Smo pred novo vojno, po volji ZDA...in ne prepoznamo krivca

BOMO KAJ REKLI?

ZDA, z brezpilotnim letalom, blizu Bagdada, izvedejo atentat na poveljnika iranske revolucionarne garde, generala Qasema Soleimanija, enega najbolj vplivnih mož na Bližnjem Vzhodu in za mnoge Irance prihodnji predsednik države, Donald Trump zapiše na twitterju, da bi ga bilo treba odstraniti že pred leti s čimer pove, da je bila operacija načrtovana in ne slučajna, še korak smo bližje vojni med državama, ki utegne zanetiti konflikt svetovnih razmer – za Iranom trdno stoji Rusija – in v Bruslju ter Ljubljani vse tiho.

Spoštovani predsedniki Republike, Vlade in Državnega zbora, zunanji minister, ubit ni bil kak poveljnik terorističnega ISisa, ali kake njegove celice, ubit je bil general suverene in mednarodno priznane države s katero imamo tako mi, kot vsa Evropska unija ter večji del mednarodne skupnosti utečene in produktivne politične, diplomatske, gospodarske in ostale odnose in smo z njo pred leti tudi sklenili, govorim seveda o Uniji, zgodovinski dogovor o nadzoru, oziroma omejitvi njenega jedrskega programa.

Da so po Trumpovi volji Združene države Amerike od njega odstopile in ga s tem močno zamajale, je njihova krivda, ne Iranova ali od koga drugega od podpisnikov. EU je več krat ponovila da za sporazumom še stoji in da ZDA ravnajo narobe. Toda ob tem atentatu molči in mi z njo. Je taka drža smiselna, načelna, odgovorna? Je Donaldu Trumpu dovoljeno vse, ker poveljuje najmočnejši vojski na svetu? Razglasi nekoga za sovražnika in ga ubije ne da bi za to odgovarjal, ali da bi mu vsaj kdo, od formalnih bolj prosvetljenih zaveznikov, rekel NE, tako se ne dela?

Gospodje, obsodite ta umor, obsodite tako politiko, pozovite ZDA naj se umirijo in vrnejo k sodelovanju z Evropo, z OZN, k multilateralizmu, k iskanju poti k miru in ne vojnam, pa iranskemu predsedniku Rouhaniju pošljite sožalno brzojavko.

Hvala.

Zakaj sem napadel Tanka?

DAN SAMOSTOJNOSTI IN ENOTNOSTI… TER JOŽE TANKO

Na Twitterju sem si dovolil kritiko nad, po mojem, sramotnim nastopom slavnostnega govornika v Državnem zboru, podpredsednika Jožeta Tanka. Še vljudnostni aplavz, ob večinoma mrkih obrazih prisotnih v dvorani, je bil komaj slišan. Predsednik vlade, Marjan Šarec sploh ni zaploskal, pa naj dodam, da ko bi bil jaz še v poslanskih klopeh, bi verjetno vstal in odšel. No, govor je bil vse prej kot povezovalen in slavnosten, udaril je po obstoječi in vseh prejšnjih, kot jih imenuje, »levičarskih« vladah, ker da naj bi bile krive za stagnacijo Slovenije od 2008 leta dalje in za vrsto odločitev, ki naj bi »močno škodile državi«. Naštel je arbitražo, tožbo na račun Hrvaške, podpis marakeškega sporazuma o migracijah ter »omogočanje prostega prehoda množice oboroženih ilegalnih migrantov na slovenska in evropska tla«, kar naj bi predstavljalo »hudo varnostno grožnjo za Slovenijo in Evropo«. In pa največje breme države, po njegovem, »nedelovanje preiskovalnega-sodnega sistema«. Skratka, vse narobe v Dolini Šentflorjanski in za vse krive »levičarske« vlade. Tako nastavljenega govora, tako ločevalnega in razdiralnega do samega praznika, ki slavi ne le samostojnost ampak tudi enotnost narodna ob njenem izbojevanju, odkar pomnim slavnostne seje DZ, ni bilo slišati. Pravcata provokacija ob vedenju, da na takem zasedanju ni možnosti ugovora, oziroma replike, razen tega da protestno odideš ali ne zaploskaš.

In ker sem g. Tanka označil za sramotnega govorca v vlogi podpredsednika DZ, sem ji seveda, od SDSovskih in ostalih desnih twitterašev, ki spremljajo moje pisanje, prejel toliko, da če bi bile besede batine, se zdaj ne bi oglašal. Sicer najbolj kultiviran bivši poslanec Vinko Gorenak, ki me je izzval k pojasnjevanju mojega napada na Tanka, češ kaj da je bil narobe povedal? Naštel sem trditve, ki ne držijo, od stagnacije, do referendumske podprte arbitraže in nujne tožbe na račun Hrvaške, ki je ne spoštuje, od podpisa OZNovega dogovora o migracijah, kot dejanje mednarodne solidarnosti in odgovornosti, do ilegalnih prestopov meje, ki so pod nadzorom. A v prvi vrsti je bila zgrešena sama nastavitev govora, ki bi moral izzveneti povezovalno in ne razdiralno.

Med prvimi, ki je vzel v bran Tanka in me znova nasul z obtožbami, ki sem jih bil vajen takoj po osamosvojitveni vojni, prvak SDSa, Janez Janša. »Sramota ni Jože Tanko, ki je govoril resnico, ampak Aurelio Juri, ki je odkrito nasprotoval slovenski osamosvojitvi ter med agresijo na Slovenijo, kot lokalni funkcionar v Kopru, paktiral z zločinsko JLA«. Je zapisal na Twitterju in me označil za izdajalca. No, nič novega, sem pomislil, čeprav bi od tako eminentnega politika, dvakratnega predsednika vlade, pričakoval da bi res govoril resnico, ne pa se posluževal laži in zavajanj. Dobro namreč ve, da z generalom Marjanom Čadom in polkovnikom Bogdanom Krtiničem nisem paktiral, temveč se pogajal na povabilo, oziroma kar prošnjo in s pooblastili pristojnih ljudi iz Policije, takrat še Milice, in Teritorialne obrambe. Se pogajal, da ne bi prišlo do novega streljanja in novih mrtvih po krvavem spopadu na Škofijah 29. junija 1991, oziroma da bi pričakali ukaz o umiku zvezne vojske brez dodatnih žrtev in škode. In za to vlogo posrednika v pogajanjih, ali mirovnika, če hočemo, so me Koprčanke in Koprčani nagradili na vseh naslednjih volitvah, za župana in poslanca. Pa tudi osamosvojitvi nisem ne odkrito, ne prikrito nasprotoval – nagovarjal in glasoval sem ZA! -, sem  pa bil hudo kritičen do mnogih potez Demosove vlade, najbolj do zakona o državljanstvu, ki je porodil sramoto izbrisa 28 tisoč prebivalcev RS in večina tudi imetnikov volilne pravice na dan plebiscita. Glede izdajstva, sotovariš iz časov ZKS, danes gospod Janša, je zagotovo izdal mnoge od vrednot zavoljo katerih smo šli na svoje. Jaz veliko manj! Toda vstopili smo v 2020. Naj bo srečno vsem!