domenica 5 gennaio 2020

Odziv mlačen....



BO KDO TRUMPU REKEL KAR MU GRE?


»Ministrstvo za zunanje zadeve obsoja vsakršno nasilje in oborožene napade v Iraku, ki smo jim priča v zadnjih tednih. Tovrstno ravnanje povzroča tveganje za porast nasilja v celotni regiji.«…. in na Twitterju minister Cerar: »Nedavni dogodki v Bagdadu so zaskrbljujoči. V tem času sta pomembna preudarnost in vztrajno prizadevanje, da se prepreči nadaljnje stopnjevanje napetosti.«
Lepo, plemenito, soglašam, a gre za besedili, ki se priležeta vsaki od turbolenc, ki jih videvamo po svetu, povsod tam kjer nekdo nasilno protestira in se napadena oblast nasilno odziva, besedili, ki ne krivijo nikogar in ki jim nihče ne zameri. Splošni. Lahko bi rekli tudi: »Nehajmo se prepirat, imejmo se radi!«

Spoštovani dr. Cerar, pričakoval sem več ob zločinskem dejanju, ki so ga zakrivile ZDA po ukazu Donalda Trumpa v noči od četrtka na petek v Bagdadu. Načrtovan atentat na eminentnega predstavnika oboroženih sil suverene in mednarodno priznane države, pravzaprav na več vojaških oseb dveh držav, ne more biti zapakiran v neko splošno obsodbo napetosti v Iraku, »ki smo jim priča v zadnjih tednih.« Eno so protesti vročekrvnežev pred ameriškim veleposlaništvom v Bagdadu, četudi nasilni, drugo je uboj najbolj priljubljenega generala Irana, države članice OZN, s katero imamo tako mi, kot vsa Evropska unija ter večji del mednarodne skupnosti utečene in produktivne politične, diplomatske, gospodarske in ostale odnose in smo z njo pred leti tudi sklenili, mislim seveda na EU, po težkih dolgoletnih pogajanjih, zgodovinski dogovor o nadzoru, oziroma omejitvi njenega jedrskega programa. Da se Iran od njega počasi umika je odgovornost vsa na strani Donalda Trumpa, ki ga je prvi poteptal ter znova uvedel sankcije zoper to državo, pri čemer pa nosi del odgovornosti tudi Evropska unija, ki slednjim ni znala, zmogla ali hotela parirati in je Iran prepustila samemu sebi.
Toda zdaj smo pri namernem uboju legitimnih predstavnikov dveh držav, ki ne samo da je po obči etiki in mednarodnem pravu zgražanja in obsodbe vreden, ampak utegne tudi imeti neslutene posledice na svetovni mir. A kdo verjame besedam ameriškega predsednika, da je ukazal atentat na generala Soleimanija in na ostale oficirje ne zato, »da bi zanetil vojno z Iranom, temveč jo preprečil«? 
Sprašujem vas, dr. Cerar, a vprašanje gre tudi na predsednika Države in Vlade, ali je, ker poveljuje najmočnejši vojaški sili na svetu, gospodu Trumpu dovoljeno vse, tudi to da sam razglasi kdo mu je sovražnik in zaukaže njegovo likvidacijo, ne da bi z ničemer in nikomur odgovarjal? Pa ne le to, »Če se boste maščevali za smrt Soleimanija, bomo napadli 52 vaših tarč!«, je nazadnje zagrozil Teheranu.
Pa pomislimo za trenutek, da bi bilo z atentatom obratno, da bi Iran z dronom ali drugače raketiral ameriški vojaški konvoj in pri tem ubil, pa recimo tudi slučajno, nehote, načelnika Združenega štaba oboroženih sil ZDA, generala Josepha Francisa Dunforda, ob prihodu v regijo. Kako bi se mi in EU odzvali? Dvomim, da enako previdno.
Gospodje, obsodite ta umor, obsodite tako politiko, obsodite Trumpove grožnje, pozovite ZDA naj se skulirajo in vrnejo k sodelovanju z Evropo, z OZN, k multilateralizmu, k iskanju poti k miru in ne vojnam, pa iranskemu predsedniku Rouhaniju pošljite sožalno brzojavko.
Hvala.


Nessun commento:

Posta un commento