ŠARČEVA KVADRATURA KROGA
Mučno
je, za vsakogar, ki je računal, da bo Marjanu Šarcu uspelo zbrati dovolj glasov
za oblikovanje krepke koalicije in stabilne vlade, četudi s šestimi deležniki,
spremljati ta njegova prizadevanja in videti, kako mu ne prinašajo željenih rezultatov.
Še to kar je kazalo, da je doseženo in trdno dogovorjeno z ostalo četverico
levosredinskih strank (SD, SMC, SAB in DESUS) se mu počasi drobi. No, najprej
ga je pustila na cedilu Nova Slovenija, navkljub vsem koncesijam, ki jih je
bila od levosredincev prejela – prva od vseh, mesto predsednika Državnega zbora
Meteju Toninu. Nato mu je rekla NE še Levica, ker da osnutek koalicijske
pogodbe tudi po resnih usklajevanjih, še preveč oddaljen od njenega programa,
pri čemer bi mu šla naproti le toliko, da bi ga podprla za mandatarja in ponudila
projektno sodelovanje z njegovo tako usojeno manjšinsko vlado. Kako in kako
dolgo bi tako partnerstvo delovalo in trajalo je še za videt. Če ostanejo
dosledni svojim zahtevam v pogajanjih s petorko, Luka Mesec in tovariši
proračuna ne bodo podprli in brez proračuna ve se, da je vlada gola in bosa, da
ne rečem mrtva. Dodajmo še javno negodovanje Mira Cerarja in Alenke Bratušek z
opcijo manjšinske vlade, je razumljiva grenka
hudomušnost Marjana Šarca, v twittu, da njegova ne bo manjšinska ampak vlada
1+5, oziroma LMŠ sama v koaliciji z močno podporo od zunaj.
In
medtem ko Šarec menjava prepotene srajce in se verjetno sprašuje kaj mu je bilo
treba podati se v ta cirkus, Janez Janša z družinico lepo počitnikuje. Zagotovo
se mu smeji, ko vse to spremlja. No, bo šel bivši kamniški župan vendarle do
konca, če bo že sprejel mandatarstvo, in tvegal vse tudi s formulo 5+1, torej sestavil
vlado, ki bo imela za seboj manj od potrebnih 46 glasov in si večino iskala
vsakič, ko se bo o določenem projektu dogovorila z Levico? Bo to trajalo pol
leta, leto ali dve? Kot sem dejal, že pri proračunu zna vse pasti. Res je da za
njegov sprejem potrebuješ le navadno večino in že vzdržani glasovi Levice bi ji
to omogočili, toda po verjetnem suspenzivnem vetu Državnega sveta, taka
abstinenca ne bi več pomagala. Da ne poudarimo, da Mesečeva deveterica že z
vzdržanostjo, ali »slučajno« odsotnostjo na prvem glasovanju, ob predlogu
proračuna z milijardo in 200 milijonov evrov za Vojsko, bi hudo ujezila
strankino članstvo. Nekdo napoveduje tudi možnost vnovičnega aktiviranja Nove
Slovenije, potem ko je videla da z Janezom Janšo nihče drug noče sodelovati, a
tu se zna sesuti vse, ker bi padlo v vodo sodelovanje z Levico in popustili bi
živci še komu in osnovnega petorčka. Pol pa k novim volitvam in k vnovični ter
še bolj prepričljivi zmagi SDS.
No,
spremljajmo nadaljnjo Šarčevo Odisejado, ki je po svojem prava kvadratura kroga.
Sicer, in res da kot povsem zunanji opazovalec, brez internih in zakulisnih
informaciji, menim, da v pogajanjih z Levico, levosredinci, vsaj pri enem od
ključnih vprašanj morebitnega polnopravnega partnerstva, niso bili dovolj spretni.
Enako Levica. Merim na članstvo Slovenije v NATO in na milijardo 200 milijonov
evrov, ki naj bi jih v naslednjih osmih letih porabili za to, da domačo vojsko
okrepimo z dvema bataljonskima bojnima skupinama. Gre seveda predvsem za
izpolnjevanje standardov, ki jih postavlja sodelovanje z zavezništvom.
Levica
je prehitro, še preden bi se pogovori sploh začeli, odstopila od zahteve po
referendumu o izstopu iz te povezave in direktno napadla proračunski vložek za
vojsko. Peterica pa je z veseljem sprejela umik teme o nadaljnjem članstvu v
NATO in na vse kremplje branila oblikovanje bataljonski skupini. Morala bi
ponuditi Mescu pristanek na povpraševanje naroda o nadaljevanju ali prekinitvi severnoatlantskega
članstva – sam menim, da je to nujno po radikalnih in nevarnih spremembam v
zunanji politiki ZDA, ob vedenju, da le te ostajajo glavni če ne že edini dejanski
usmerjevalec politike zavezništva – in o morebitnem nevtralnem statusu
Slovenije, po vzoru Avstrije in še katere države EU, in vezati usodo vojaškega
proračuna na izid referenduma. Pa če tega ni storila peterica, moral bi to
predlagati Luka Mesec. Opravimo referendum, pa naj vsaka stranka zagovarja
svoje, in po njem bomo videli ali bomo še potrebovali bataljonski skupini.
Morda je bil to tudi predlog na mizi, a pisalo se o njem ni.
Kakorkoli
že, kocke so za enkrat padle in imamo to kar imamo. Ajde, Marjan, pogumno
naprej!
