1.januarja v Trstu tradicionalni pohod za mir

Trst je znova proslavil Svetovni Dan Miru. Organizator, Odbor Danilo Dolci, je med govorce povabil tudi mojo malenkost. Ob prisotnosti kakih 400 udeleženk in udeležencev, na trgu Sv.Anton Novi, pred tamkajšnjo cerkvijo, sem povedal sledeče:

MARCIA DELLA PACE A TRIESTE. 1.1.2016

Carissimi, Un saluto a Trieste, un saluto a tutti voi,

Vsem prisotnim lep pozdrav in takoj vse najboljše v pravkar rojenem 2016.

E’  la mia prima partecipazione a questa marcia, preciso, partecipazione fisica, - quella spirituale non e’ mai mancata - e ringrazio gli organizzatori per avermi invitato e stimolato ad una riflessione sul tema della giornata - la Pace.

Chi ha letto il mio contributo su IL PICCOLO di qualche giorno fa, sa già cosa vado a dire.

Ecco, “NO a tutte le guerre, SI all’accoglienza! L’accoglienza … Non puoi negarla, essere umano, a chi ti arriva al confine o sta affondando nel Mediterraneo dopo aver abbandonato casa e averi solo per trovare dove continuare a vivere con un minimo di sicurezza e dignità.  Rifugge da guerre, sopraffazione, ingiustizie e miseria, condizioni che molto spesso l’Occidente, per costui “la terra promessa”, ha contribuito a creare. Non sto qui a elencare le responsabilità dirette o indirette dei nostri governanti passati e presenti.

Ma fermiamoci un tantino sul NO a tutte le guerre! Ne siamo convinti? Senza distinzione alcuna? E poi non sono troppi a sostenerlo, anche tra i fautori delle politiche che le generano?

Credo al NO del Papa, di Bergoglio in particolare, anche perché accompagnato da altri importanti NO alle ingiustizie e deviazioni anche nel suo stesso mondo, che pochi prima di lui avevano proferito, ma se neanche il suo NO, da autorità morale e politica indiscussa, viene sentito e recepito da chi detiene gli strumenti per far cessare le guerre, mi chiedo chi sono io per esser ascoltato? Soprattutto se fermo sul NO di mero principio.

Non me ne vogliate se rispolvero la mia vicenda di quasi 25 anni, quando mi trovai a gestire una situazione che già odorava di guerra e morte, - e altrove in Slovenia così era - ma che volevo restasse, almeno a Capodistria, li dove la mia autorità valeva qualcosa, di pace e dialogo.

3 giovani vite si spensero comunque a Scoffie, 3 soldati jugoslavi, vittime di un perdita di controllo sia loro che dell’avversario. Troppo spesso quando uno incomincia a sparare, poi sparano tutti.

Ebbene, per evitare che l’episodio si ripetesse e degenerasse ulteriormente, mi prestai da mediatore fra i due contendenti  che si guardavano oramai solo attraverso i mirini. Non sapevo cosa aspettarmi di fronte a colui che mi era formalmente “nemico” – l’Armata jugoslava s’era messa in moto, come ben sapete, per impedire che la Slovenia vestisse l’indipendenza, voluta l’anno prima dal quasi 90% di tutti gli aventi diritto al voto! 

Non sapevo come sarebbe andato l’incontro con chi comandava l’esercito federale sul nostro territorio, ma mi convincevo che il generale prima e il colonnello poi – ci vollero tre giorni di trattative - non fossero altro che persone normali, preoccupate quanto me, di come si erano messe e potevano mettersi ancora le cose. E difatti così fu. Un confronto onesto e civile, e trovammo i necessari accordi che ci permisero di mantenere la calma sino alla soluzione politica del conflitto e il successivo ripiegamento dell’armata.

Perché questo ritorno al passato? Perché mi chiedo se farei altrettanto oggi nelle vesti di sindaco di una cittadina in Siria o Iraq e fossimo sotto aggressione ISIS? Cercherei il dialogo, l’intesa? Con i capi del Califfato che decapita, violenta, stermina chiunque non gli s’inchini e polverizza il patrimonio dell’umanità’ che incontra sul suo cammino?

La domanda allora: NO a tutte le guerre? Anche a quelle cui non ti puoi sottrarre? NO anche alla guerra contro lo Stato islamico? O contro qualsiasi fanatismo religioso e politico, specie se armato, che dichiari di non voler osservare neanche minimamente quelle che sono le regole e i principi del convivere civile?

Dire quindi NO anche alla risoluzione del Consiglio di sicurezza dell’ONU, una delle poche accolte col consenso di tutti, all’unanimità’, che invita il mondo intero a unirsi nella lotta contro “la minaccia inedita e globale” rappresentata dal terrorismo, mi diventa un tantino difficile.

Ma non ho difficoltà nell’obiettare a quelle forme e misure d’intervento che ritengo possano arrecare più danni ancora di quanti se ne vogliano impedire. Alla popolazione civile, al patrimonio, alla stabilità internazionale.

Sono le fonti e i canali di finanziamento del Califfato, i doppi e tripli giochi di quei governi che montano su coalizioni contro di esso e allo stesso tempo ne acquistano il petrolio o gli forniscono armi, i veri problemi, e su questo fronte l’organizzazione mondiale non mostra, ahimè, ne volontà, ne forza, ne capacità di azione.

Neanche  chi più si trova sotto tiro, ovvero nel mirino della jihad, l’Europa, Russia compresa, riescono a coordinare l’agire, a mettersi d’accordo su come affrontare la minaccia. La sempre più fatiscente Unione europea non fa altro che asservirsi, o poco meno, alla politica di Washington, la Russia fa un gioco tutto suo e in nessuno la voglia di verificare chi e come finanzia e arma l’ISIS e muovere tutte le pedine politiche e giuridiche possibili per impedirlo.

Quanto invece riesce facile a tutti e spaventare i propri cittadini. Chi lo fa direttamente imputando alle colonne di profughi in arrivo in Europa dalle terre in guerra nel Medio oriente di recare con se islamizzazione e terrorismo, – vedi Orban, Marine Le Pen, Matteo Salvini qui da voi, Janez Janša da noi! – chi indirettamente, tipo il nostro governo o quello austriaco, che ripetono come i migranti non abbiano nulla a che vedere col terrorismo, salvo che ne sono le principale vittime, ma allo stesso tempo recintano il confine che questa gente vuole attraversare motivando il provvedimento col bisogno di sicurezza e di maggior controllo del flusso migratorio.

Sono politiche sbagliate, anacronistiche, disumane che non risparmiano nessuno, neanche chi crede nel filo spinato. Se non siamo più in grado di provare, capire e alleviare la sofferenza altrui, se lasciamo che il ripudio e l’odio vincano, umanamente siamo morti o stiamo morendo anche noi.

E qui chiudo. Che il 2016 sia nel segno delle nostre battaglie e ci incoraggi con qualche vittoria.

Naj bo novo leto v znaku bitk za mir in gostoljubnost do migrantov in naj nas opogumi s kakšnim uspehom. Srečno!

Cerar ograje v Istri ne bo umaknil!

NAJ PREMIER POJASNI

Spoštovani dr. Cerar,

Pravite, da razumete zaskrbljenost in nelagodje županov in prebivalcev v Istri in tudi drugod, od koder pozivajo k umiku žične ograje, ter da tudi vam ni prijetno, da se le ta postavlja, a jo kljub temu branite in utemeljujete s tem, da ste »pred časom dobili izrecne napovedi, da bo hrvaška stran po potrebi pošiljala prebežnike v večjih skupinah tudi čez Istro proti Italiji.«

Če je temu tako, dolžni ste slovenski javnosti, zlasti oni, ki temu ukrepu ugovarja, pa reciva ji neuki, kar vrsto dodatnih pojasnil in odgovorov.

Dvomim, da jih bomo prijeli, a gre  vseeno poizkusiti, mar ne? Vprašanja še nikogar niso poškodovala.

No, če bi vodil intervju z vami bi vas vprašal naslednje:

1.     Konec oktobra ste se na vrhu EU-Balkan v Bruslju s kolegi dogovorili da bo komunikacija med vladami, oz. pristojnimi ministri na migrantski poti izboljšana in da ne bo več prihajalo do stihijskega in nezakonitega prehoda ozemelj, kot se je pred tem dogajalo tudi na slovensko-hrvaški meji. Kolikor so mediji poročali in še poročajo, od takrat so se razmere bistveno popravile, tok prebežnikov je bil obvladovan in pravilno usmerjen na za njihov sprejem pristojne mejne prehode. Drži?

2.     So se v tem času, od dogovora dalje, dogajala kakršnakoli odstopanja  od njega s strani Hrvaške? So prešle zeleno mejo kake večje skupine migrantov, ki naj bi ušli nadzoru bodisi hrvaških, bodisi slovenskih oblasti?

3.     Govorite o »izrecnih napovedi«, da  naj bi se to zgodilo z  aktivno vlogo hrvaške strani »po potrebi, tudi čez Istro proti Italiji«?! Ali to pomeni, da se Hrvaška pripravlja kršiti dogovor in ravnati kot prej, ko so njeni organi celo  spodbujali prebežnike  k nezakonitemu prestopanju meje?

4.     Ste o tem obvestili pristojne v Bruslju? Oziroma ali ste se o tej  možnosti še prej pogovorili s hrvaškim kolegom Milanovičem? Verjamem, da med vama zaupanja ni na pretek, a vseeno se treba o teh rečeh vsaj potruditi voditi dialog. Če bi prejel javna zagotovila, ki bi jih slišali tudi Juncker, Tusk, Mogherinijeva, Avramopulos in ostali, da bosta komunikacija in koordinacija potekali dalje kot doslej, bi nas lahko vse pomiril. Torej, kaj nam lahko o tem še poveste?

5.     In če se stvari od Bruslja dalje niso spremenile na slabše, čemu pregrada na meji? Čemu tak strošek in zlasti čemu izbira bodeče žice, ob vedenju in opozarjanjih na posledice?... S simbolnega in praktičnega, življenjskega vidika. Če naj le služi usmerjanju k pristojnim mejnih prehodom, dovolj bi bilo nekaj panelnih ali drugih manj invazivnih rešitev, na predvidenih prehodnih točkah, z napisom: »Mednarodni mejni prehod Dobova, 5 km vzhodno…(ali zahodno). Le tam boste zakonito prestopili mejo! Drugje boste deležni pregona!« v različnih jezikih, tudi v arabščini.

6.     Trdite, da bo žica takoj odstranjena, ko bo migrantski pritisk usahnil. Ker vemo, da se to ne bo zgodilo še leta, ker pač  njegova glavna generatorja (vojne in revščina) nista in še dolgo ne bosta obvladovana, to pomeni, da bo ta pregrada postala del našega vsakdana. Se vam zdi to sprejemljivo tudi za ljudi, ki ob meji živijo in preživijo lahko le ob njeni odprtosti in prepustnosti?

7.     So vam že poročali, lovci in drugi, koliko živali se je že prijelo, je trpelo in poginilo na tej ograji?

8.     Prebral sem nekje vašo izjavo, da ekonomske škode zaradi žičnate pregrade še ni zaznati, obenem pa tudi, da v nekem zdravilišču, oziroma termah nekje v bližini pregrajene meje, že  preklicujejo rezervacije. Kaj veste o tem? In kako s kmeti, ki imajo njive na oni strani meje? Tudi tu škode ne opažate in ne napovedujete?

9.     Pa še ena opazka. Utemeljujete ukrep z varnostnimi razlogi, pri čemer poudarjate, da »stopnja ogroženosti Slovenije ostaja nizka, da pa je stopnja budnosti bistveno povečana«. Kot nepoučen si to diskrepanco težko razlagam, razen če so napovedi, o katerih morda veste le vi na vladi, strašljive?! Govora je vsekakor o budnosti pred možnim terorističnim napadom, mar ne?! In znova vprašanje: a ste res prepričani, da bo žičnata ograja odvrnila potencialnega napadalca od uresničevanja svojih namer? Samomorilca ali le ubijalca, ki si je zadal za nalogo izvršiti atentat in pobiti toliko in toliko ljudi, oziroma povzročiti določeno škodo in teror Sloveniji, si ne predstavljam, da bo prišel k nam preko ne več zelene ampak kar bodeče meje, svojo smrtonosno opremo namakal v reki in jo vlekel čez ograjo, se vanjo zapletal in se reševal s kleščami. Domnevam, da poznajo krvniki iz ISISa bolj praktične, enostavne in udobne poti. Kaj menite o tem? Sicer, za mladega, poskočnega človeka, ki ima pri sebi šotorsko krilo, ali debelejšo jakno, tudi bodeča žica ne predstavlja kako posebno oviro.

To je to, za enkrat, dr. Cerar. Bilo bi lepo slišati odgovore na ta in druga vprašanja, ki vam jih zastavlja prizadeta in ogorčena javnost.

Zgražate se na napake preteklosti, ki so jih zagrešili drugi, ko izveste, da bomo morali Hrvaški plačati kakih 40 milijonov evrov zavoljo nedobavljene električne energije iz krške Nuklearke v obdobju julija 2002 do aprila 2003. Se strinjam, kar huda obremenitev za proračun. Pa ste pomislili , malce izračunali, kolikšna utegne biti škoda zaradi neobdelanih kmetijskih površin in propadlega turizma ob žičnati ograji? In pa škoda živalskemu svetu? Glede na trajanje te pregrade, dlje kot je trajala elektro-blokada, bi lahko stavil, da bodo finančne posledice presegle prej omenjeno vsoto. Terorizem pa bo seveda oddelal svoje, razen če ga ne bo Svet ustavil in zadušil pri izvoru.

Vam bom težko verjel jutri, ko boste morda pojasnjevali, da če ne bi bilo žičnate ograje  in prav take, bi bili tudi mi v Sloveniji tarča in žrtve terorističnega dejanja, oziroma da ste ga s pomočjo te pregrade preprečili.

Škoda na gospodarske in ostale dejavnosti ob meji, na naravo in favno, na dobrososedske odnose in na ugled Slovenije pa bo občutna, vidna in  v marsičem tudi izmerljiva.

Dejal sem v prejšnjem odprtem pismu, da odstranite čim prej ograjo, da bo sramota čim krajša. Kaže da sem upal zaman in da se bo sramota le še stopnjevala. Amen. Morda bom uslišan vsaj pri vprašanjih?! Hvala.

Bodeča žica že v Istri. Noro!

ODPRTO PISMO

Predsedniku Vlade RS

LEPO VAS PROSIM, DR. CERAR, VSAJ ISTRO PUSTITE PRI MIRU!

Spoštovani dr. Cerar,

Poznal sem vas kot človeka razuma in odprtega duha in ne razumem vašega molka, oziroma vaša neodzivanja na pozive, prošnje, moledovanja, zahteve in peticije k preklicu ukrepa ograjevanja države na južni meji, ker po dogovoru s Hrvaško o sledenju in usmerjanju migrantskega toka na pristojne mejne prehode nepotreben in nesmiseln, ker za mnoge gospodarske in druge dejavnosti v prostoru kamor se izvaja škodljiv, celo katastrofalen, ker simbol najbolj temačne preteklosti in sramota za državo, ki želi biti visokih civilizacijskih vrednot in standardov!

Edino kar je bilo slišati je, da ko bo prihod migrantov ponehal bo tudi bodeča žica umaknjena, kar pomeni, da skorajda nikoli. Ker imate pri tem vašem  »varnostnem« podvigu za zaveznike, poleg koalicijskih partnerjev tudi vso desno opozicijo in večji del od begunske krize in rastočega terorizma prestrašene javnosti, si ljudje, ki gledamo na te reči nekoliko drugače, ki ne verjamemo, da nas od omenjenih pojavov bodeča ali kakršna koli druga ograja lahko obrani, nimamo kaj pretirano obetati od tega, da bomo v kratkem znova zadihali politiko odprtih meja. Obratno, morali se bomo navaditi na pregrajen prostor, kakršnega smo poznali v času blokovske delitve na naši vzhodni meji. Da, na meji z Madžarko, ker tu, na našem, istrskem koncu, na meji z Italijo, teh pregrad praktično nikoli ni bilo, zlasti ne od Londonskega memoranduma dalje. Da ne govorim o Istri, ki je bila od prazgodovine, z izjemo sporadičnih obdobij, odprt in medsebojno povezan prostor, ki je dihal s skupnimi pljuči in ki je prvič doživel konkretno in trajno upravno razdelitev z neodvisnostjo Hrvaške in Slovenije.

Torej, ograja je in bo, amen, ker tudi ko bi vlado prevzel Janez Janša, je ne bo odstranil, kvečjemu jo še zvišal in morda tudi elektrificiral. Ne skriva, da bi šel povsem po stopinjah madžarskega vzornika Orbana in ga celo nadgradil.

Toda če že nočete uslišat Belokranjce in mirovnike vsepovsod po domovini, uslišite vsaj nas Istrane, ne nazadnje, ker za razliko od dokaj ubogljivih ali celo bodeči žici naklonjenih županov na Dolenjskem, naši trije že dvigujejo glas proti ograjevanju tukajšnjega prostora.

Je najbolj delikatno poglavje mejnega spora s Hrvaško, ki se rešuje na haaški arbitraži – mimogrede, boste žico postavili za ali pred Jorasovo domačijo? - pregrajen bo krajinski park Sečoveljske soline, ki z fizičnimi pregradami ne more živeti, umorjen bo tudi turizem, za katerega dobro veste kaj temu prostoru prinaša in kaj pomeni v deležu nacionalnega BDPja, italijanska narodna skupnost bo povsem in dokončno razdeljena na dva dela in to z ograjo vmes, okrepila se bodo prizadevanja za neodvisno in samostojno Istro, oziroma za mejo na Črnem Kalu. Skratka, vrsto novih vaši politiki nenaklonjenih front boste odprli. Pa ne gre le za vprašanje bodeča ali ne bodeča žica, gre za vprašanje ograje kot take. Če bi že zaznali preusmeritev migrantskega toka, oziroma povečanje migrantskih skupin namenjene v Italijo preko slovenske Istre, nadzorujte gibanja le s policijskimi silami. Predpogoj, seveda, da se s policijo pobotate, to je, da z njo poiščete in dosežete kompromis okoli sindikalnih zahtev, ki jih postavljajo njeni pripadniki in pripadnice.

Bodeča žica nas je že dosegla. Širi se kot kuga in pogreza državo v neko bedno in dekadentno stanje iz katerega se ne bo lahko pobrati. Vsaj na kratek rok ne.

Vrnite se, dragi Cerar, na stara pota, na pota razuma in odprtega duha! Umaknite ograje! Takoj! Da bo sramota čim krajša!

Nad ograjo zgrožen Istran, Aurelio Juri

Sramota za organizatorja policijskega protesta

http://www.slovenskenovice.si/novice/slovenija/video-policisti-skandirali-zmagu-jelincicu

NE, ZORAN PETROVIČ IN RADIVOJ UROŠEVIČ…TAKO NE GRE!

Bil sem z vami, z vsemi policisti in z vašimi zahtevami, solidariziral sem z vašim protestom…. Da, vse do trenutka, ko sem najprej prebral in pol tudi videl koga ste povabili na oder, da bi spregovoril zbranim pred vladno stavbo, zadnjega od politikov, ki ima pravico komurkoli solit pamet, ki je nastrojen povsem skrajno, ki ne nosi in nikoli ni, nobene odgovornosti pri urejevanju javnih zadev in ki ste ga ne vem koliko krat imeli v postopku zavoljo kolizije z zakonom.

Tudi to, da nista ustrezno podučila udeležence in udeleženke shoda, da ne more uniformirani branitelj zakona, javnega reda in miru, tudi ko je jezen in protestira, nasloviti oblastnike z »lopovi« vam ne štejem v dobro. Ampak, naj slednje bo… čredni nagon in množica povzročita tudi to, da se v takih okoliščinah spozabiš kdo si in kaj počneš. Da pa sta za sogovornika in podpornika povabila Jelinčiča je abotno, neoprostljivo. A se vam tudi kolcalo ni, ko sta sprejela to odločitev? Brez pretirane zamere, a prestopila sta mejo spodobnosti!

Ob popolnem razumevanju stisk in zahtev policistk in policistov, me na spisku vaših podpornikov od danes ni več!

Ogorčen državljan RS Aurelio Juri

Turčija po krajši in lažji poti v EU?

MIGRANTI KOT GRATIS VSTOPNICA TURČIJI V EU?

Tri milijarde evrov Turčiji zato, da Evropi lajša spoprijemanje z begunsko krizo, oziroma poskrbi za ustrezno namestitev migrantov, ki so pri njej in jih odvrne od namer pešačenja naprej proti Nemčiji, Švedski in drugim evropskim destinacijam, ker da so vse prej kot obljubljene dežele? V redu. Tudi več bi dal, če bo Ankara kos tej nalogi in za one reveže poskrbela na dostojen in human način. Toda kaže, po prvih izjavah na vrhu EU-Turčija v Bruslju, da je Unija pripravljena, za ceno zajezitve begunskega pritiska,  Erdoganovemu režimu podariti še veliko več kot le denar in to v obliki skrajšanega postopka včlanjevanja vanjo. »Dogovorili smo se, da je treba proces pridruževanja pri Turčiji pospešiti«, je na tiskovni konferenci dejal predsednik Evropskega sveta, Donald Tusk, ter napovedal odprtje novega poglavja v pristopnih pogajanjih že sredi decembra – gospodarske in denarne zadeve – ter pospešeno vizumsko liberalizacijo do oktobra 2016. Da se hitreje uredijo medsebojna gospodarska in denarna razmerja in tudi vizumska politika nimam težav, poraja pa se mi vprašanje, ali bomo hitreje, kar praviloma pomeni na bolj površen in lahkoten način, oziroma s popustom, odpirali in zapirali s Turčijo pogajanja tudi s poglavji, ki zadevajo človekove in manjšinske pravice, avtonomijo sodstva, svobodo medijev in obče državljanske svoboščine, spoštovanje političnih, verskih, kulturnih razlik ter politike sožitja, dobrega sosedstva in odpetih meja? Ups... pozabil sem na bodečo žico, ki se udomačuje že malo povsod.
So moje skrbi odveč, dr. Cerar? Bomo res Erdoganu, ki preganja in pobija Kurde, jim ne dovoljuje države niti izven turških meja, davi notranjo politično opozicijo, omejuje medije in kaznuje novinarje ter z neverjetno lahkotnostjo sestreli tuje letalo, ki da se približuje zračnemu prostoru njegove države in poskrbi za najhujši tovrstni incident na relaciji NATO-Rusija v zadnjih 50 letih ter za razumljiv strah, ali nam preti morda že nova svetovna vojna, dovolili, da se nam pridruži z gratis ali zelo diskontirano vstopnico? Samo zato, da bo begunski val na naših mejnih prehodih nekoliko popustil? Če je temu tako, odidimo s te druščine, da se vsaj otresemo skupne odgovornosti in krivde za propad sanj o boljšem svetu.
Pa glede zračnega incidenta na sirsko-turški meji, spoštovani predsednik vlade, je imel naš veleposlanik pri NATU, g. Jelko Kacin, mandat da brez pomisleka solidarizira s Turčijo? Nekaj njegovih kolegov in kolegic si je upalo vsaj podvomiti - kolikor je bilo dano prebrati - v smiselnost tako radikalnega odziva Erdoganovega letalstva. Čemu Slovenija ne? Bilo bi lepo, če bi slovenska javnost izvedela za formalno stališče vlade, ki ji predsedujete.
Pa še na kako vprašanje ste dolžni odgovore, dragi premier.
Slišal sem vas po radiu, da boste z veseljem začeli odstranjevati bodečo ograjo vzdolž meje s Hrvaško, v trenutku, ko begunskega pritiska ne bo več. A res? To pomeni, da bo treba čakati in čakati še nekaj dolgih let, če ne kar večno. V Turčiji čaka na vstop v Evropo še več kot 2 milijona samo Sircev in Iračanov. Pa so tu še na tisoče ekonomskih migrantov, ki jim bo treba tako ali drugače, prej ali slej, zavoljo ne nazadnje, načel in pravil OZN, odpreti vrata. Morda bo kaka pavza v času zime, morda bo za polovico te populacije s 3 milijardami evrov poskrbela Turčija sama, a prihod teh ljudi se bo nadaljeval. Govorimo že o nadaljnjih, obsežnejših podnebnih migracijah, zlasti če svetovni vrh, ki se je začel v Parizu in je posvečen prav podnebnim spremembam, ne bo korenito določil obveznosti in sankcije v zvezi s toplogrednimi izpusti.
Bomo torej kar naprej vztrajali pri bodeči žici, ob vseh opozorilih in negodovanjih ob tej ograji živečih ljudi, kmetov, lovcev, gozdarjev, animalistov, turističnih operatorjev, intelektualne srenje in drugih?
In to potem, ko je bil s Hrvaško in ostalimi državami na tako imenovani "balkanski poti" dosežen dogovor o sodelovanju in koordinaciji pri spremljanju in vodenju migrantskega toka? Saj ni bilo opaziti, da bi skupine pribežnikov zašle iz določenih poti in da bi zavoljo tega potrebovali kilometre in kilometre žičnate ograje. Totalno zgrešen, nepotreben in škodljiv intesticijski strošek, tudi če odmislimo njegovo simboliko.
Res je kar je dal razumeti Boris A.Novak. Ne le Slovenijo, ampak tudi vaš mandat, dr. Cerar, si bodo zanamci zapomnili po bodeči žici, kar vam zagotovo ni in ne more biti v čast!

Turško sestrelitev ruskega letala bi morali obsoditi!

NOŽ V HRBET

Tako je sestrelitev ruskega Sukhoja-24 s strani turških F-16 nad sirskim ozemljem, kot pravi Moskva, ali v turškem zračnem prostoru, kot trdi Ankara, označil ruski predsednik Putin. In to bo imelo resne posledice na odnose med Rusijo in Turčijo – je dodal ter že najavil prve povračilne ukrepe, ki pa jih ni pojasnil.

Veleposlaniki članic zveze NATO so takoj priskočili na pomoč Erdoganu in solidarizirali z zaveznico v njeni pravici do varovanja svojega ozemlja s čimer so podkrepili zaušnico Moskvi, kljub temu, da sta nastradala v tej sestrelitvi ruska pilota. In – sprašujem se kako tako bliskovito? – pritrdili turški verziji zgodbe, češ, da je ruski bombnik več krat kršil turški zračni prostor.  Rusija pravi drugače: da je letel nad sirskim ozemljem, dober kilometer od meje s Turčijo in da je padel kar 4 kilometre znotraj Sirije. Da je bil namenjen k postojankam Islamske države in da ni v ničemer ogrožal Turčijo.

Kdo ima prav, bi pokazala le nekoliko bolj resna in temeljita preiskava dogodka, ki vsekakor potrebuje svoj čas in ustrezne okoliščine, ki pa na predmetnem območju, kjer divjajo spopadi skorajda vseh proti vsem, žal niso dane. A kljub temu nobenega dvoma v vrstah ambasadorjev, čeprav je Turčija sama kasneje priznala, da je domnevna kršitev njenega zračnega prostora trajala vsega 17 sekund. Le nekateri so dali razumeti Ankari, da je nekoliko pretiravala in da bi bilo dovolj, če bi njena lovca pospremila rusko letalo s turškega neba. Upam, da je bil med temi tudi naš Jelko Kacin?! Nam lahko kaj več o tem poveste, gospod zunanji minister?

Kakorkoli že, ne da bi gojil pretiranih simpatiji do Putina, prej obratno, bi bila na mestu večja previdnost preden se solidarizira z Erdoganom. Ali je slednji, z vsemi grehi, ki mu jih gre pripisati (odnos do Kurdov in Armencev, do demokratičnih standardov in še do česa) in ki so daleč hujši od Putinovih, res vreden večjega zaupanja? A ne sodi tudi Turčija na seznam držav od koder prihajajo mastni denariji in tudi orožje s katerimi se napaja ISIS? Nedvomno izvrstni dvojni, trojni ali večplastni igralec, če ji ostale članice NATA brez premisleka sledijo. Toda tako obnašanje zavezništva, ki mu očitno botruje brezpogojna podpora Ankari s strani ZDA, utegne zanetiti še hujše stvari v odnosih z Rusijo in nas privesti na robu globalnega kaosa. A nismo že nasedali ameriškim lažem pred napadom na Sadamov Irak?

A se ni takrat zgodba o posedovanju orožja za množično uničevanje s strani iraškega režima izkazala kot povsem izmišljena in prirejena?

Ne, morali smo zaupati Bushu in smo tako tudi mi, Slovenija, prevzeli odgovornost za tisto agresijo in njene posledice, ki jih doživljamo še danes  predvsem z begunsko krizo in z bremenom, ki ga v zvezi z njo prenašamo sami. Tudi mi? Seveda. Pristopili smo Vilenski izjavi, ki je verjela ameriškim »dokazom«. Si štejem v čast, da sem na parlamentarnem Odboru za zunanjo politiko takrat edini glasoval proti temu podpisu.

Bomo ponovili to napako? Samo zato ker smo majhni in pač povezani v istem vojaškem zavezništvu z ZDA in Turčijo?

Nekoč bi tako dejanje, kot je sestrelitev ruskega letala in smrt enega od dveh pilotov, najodločneje obsodili. Naj ponovim: nastradala sta ruska vojaka! Šele nato bi pozvali obe strani k preiskovanju vzrokov in okoliščin, tudi z zunanjo pomočjo, in k preprečevanju nadaljnjih dejanj, ki lahko nevarno poslabšajo medsebojne odnose in obče varnostne razmere v regiji in širše. A kaj slišimo danes? Nobene obsodbe, ampak solidarnost z nekom, ki je prvi sprožil strel, ki ni imel potrpljenja počakati niti 17 sekund, in ki je prelomil nek petdesetletni mir, ki je vladal med zračnimi silami nasprotujočih si vojaških sil. Pol stoletja ni bilo tovrstnega dogodka na relaciji NATO-Rusija!

Pa ne nazadnje. Ali ni pred dnevi Varnostni svet Združenih narodov soglasno podprl francoski predlog resolucije, ki poziva države članice svetovne organizacije naj sprejmejo vse potrebne in zakonite ukrepe proti Islamski državi in Fronti Al Nusra? Pričakoval bi prej skupen let ruskih, ameriških, francoskih in turških letal proti postojankam teh dveh organizaciji, kot pa to, kar si je privoščila Turčija! Kako se naj ob takih dejanjih gradi neko svetovno protiteroristično zavezništvo?

Trdil sem, ko smo se včlanjevali v NATO, da ta izbira ni bila dobra, pritrjujem danes podpisu, ki sem ga nedavno dal peticiji za izstop iz tega članstva! 

Dva dni po tej objavi sem prebral izredno zanimiv in poučen interviju na portalu MMC, ki ga svetujem vsakomur... Lep dan

http://www.rtvslo.si/svet/gre-za-uvoz-terorizma-zaradi-geostrateskih-interesov-korporacij/379748

L'articolo per il prossimo Caosmanagement.it

LA MALEDIZIONE DELLA ROTTA BALCANICA

E’ un miscuglio di costernazione, vergogna, frustrazione e rassegnazione quello che provo nell’assistere al dramma dei profughi in marcia verso le loro Terre promesse e al comportamento dei paesi di transito. E non solo, anche di quelli di approdo. Lo provo e come cittadino sloveno, e come cittadino europeo. Nei confronti dei miei governanti, a Lubiana e Bruxelles, e di me stesso. So che non è giusto erigere recinti e muri, ma non riesco a condannarlo. Tutt’al più lo faccio solo nei confronti del tipo di muro scelto, ovvero del filo spinato.

Fra 5 e 10 mila gli arrivi al giorno, ognuno da identificare, rifocillare, alloggiare, vestire ed eventualmente curare. E quando se ne vanno, ripulire quanto si son lasciati dietro. Gran parte in arrivo con treni e pullman ai valichi, ma gruppi anche sparsi che passano il confine dove non ci son controlli. Un movimento di gente che la Slovenia gestisce con sempre maggiori difficoltà pur essendo migliorati, dopo il vertice UE-Balcani a Bruxelles, la comunicazione e il coordinamento fra i governi investiti da questo transito.

E’ come se per l’Italia e la Germania passassero ogni giorno da 250 a 400 mila persone. E in Turchia ci sono altri due milioni e 200 mila profughi solo siriani intenzionati a riparare in Europa, entrando in Grecia che, con la geografia che si ritrova, con tutte le sue isole e coste frastagliate, l’ordine Schengen non può, mano sul cuore, applicarlo come vorremmo, da lì in Macedonia, poi in Serbia, avanti in Croazia e approdando a un nuovo confine Schengen, a quello sloveno, che si pretende, in casa e a Bruxelles, debba funzionare.

 Inizialmente la rotta balcanica dalla Serbia conduceva in Ungheria e da lì poi in Austria, ma il premier ungherese Orban, il “dittatore” – come, abbracciandolo, l’ha chiamato Juncker, presidente della Commissione europea, ha detto “basta, tornino da dove son venuti o vadano altrove!”, e ha recintato i propri confini così con la Serbia come anche con la Croazia, dirottando il flusso migratorio sul nostro paese.

E siamo noi ora a dover affrontare questa emergenza,- 250 mila i transiti sino al 21 di novembre -  stretti fra un dramma umanitario da governare nel migliore dei modi e l’impellenza di salvaguardare il regime Schengen e la sicurezza del proprio territorio e dei propri cittadini che, sì, donano tanto alla Croce Rossa e alla Caritas e da volontari danno una mano alla polizia, alla protezione civile e all’esercito in prima fila ad accogliere e assistere i profughi, ma allo stesso tempo e nella stragrande maggioranza esigono dal governo di fare come Orban, chiudere e sbarrare l’uscio.

Salvo la sinistra-sinistra, ispirata all’ellenica Syriza, che contesta con una serie di organizzazioni non governative, anche l’estensione di certuni compiti attinenti all’emergenza profughi e al controllo della frontiera, all’esercito, anche se pur sempre sotto l’autorità’ della polizia, tutte le altre forze politiche rappresentate in parlamento e alcune extraparlamentari, ovviamente di destra, concordano col governo di metterci il recinto almeno lì dove si prevedono o siano possibili transiti illegali e incontrollati, come già avvenuto nelle settimane scorse in alcuni casi anche a forte rischio per la sicurezza e l’incolumità’ dei profughi stessi.

Telecamere a infrarossi della polizia slovena hanno colto una colonna di migranti, un migliaio circa, condotta di notte dalla polizia croata lungo un percorso che le avrebbe consentito di eludere i nostri controlli, ma che poi è finita in un canale, grazie a dio, attraversabile, dal quale, conquistando la sponda slovena, sono usciti, questi poveracci, bagnati fradici. Donne, vecchi, bambini. E già faceva freddo. I cameraman accorsi hanno ripreso scene pietose. Una vicenda che ha fatto stridere le relazioni con Zagabria. Poi c’e’ stato il già menzionato vertice di Bruxelles, chiesto dal presidente sloveno Pahor, e finalmente un minimo di accordo fra tutti i governanti balcanici, di evitare colpi bassi e coordinare l’agire. Da quel giorno le cose son sensibilmente migliorate. Gli arrivi, soprattutto in treno, vengono preannunciati, fino a 10 mila al giorno, poi condotti, espletate le formalità, sempre per ferrovia o con pullman, ai centri di raccolta a ridosso del confine con l’Austria, in primis al valico di Sentilj, e da qui, a scaglioni, passati alle autorità austriache che poi fanno altrettanto con quelle tedesche.

Un tantino di filo spinato ce l’hanno messo pure gli austriaci, lungo le fiancate del valico di Sentilj, dalla propria parte, ovviamente, ma quel che e’ peggio e’ che hanno deciso di non prendere più di 6 mila profughi al giorno.

Da qui la delibera del governo sloveno di ricorrere a misure più rigide e restrittive, recinzione compresa.

“E’ la decisione più difficile del mio mandato” – ammette il presidente del consiglio Cerar. Cercando di attutire lo schiaffo anche alla propria coscienza, spiega che questa non è una chiusura del confine, ma solo un regime di controllo più severo, che il reticolato non supererà il metro e 80 cm, sarà temporaneo e posto solo dove si possano prevedere transiti abusivi e servirà soprattutto a dirottare migranti sprovveduti o male intenzionati verso i valichi predisposti al loro arrivo. E si eviteranno in questo modo anche episodi come quello del fosso guadabile con l’acqua alla cintola. “E’ per il bene degli stessi profughi” – gli da una mano il presidente del parlamento, Brglez.

Vienna saluta il provvedimento. Ci dice bravi, ovviamente anche Orban. Al contrario la Croazia, appena uscita dalle elezioni per il rinnovo del parlamento e ancora col governo uscente, che ci rimprovera tanto l’incongruenza con l’atteggiamento di critica assunto inizialmente nei confronti dell’Ungheria, quanto il fatto di porre il reticolato in talune zone che proclama territorio croato.

Da Zagabria anche alcune dichiarazioni al fulmicotone: “la recinzione spostatela entro 24 ore, o lo faremo noi!”. E Lubiana? “Resta lì dov’e’!” Poi invia in zona reparti di polizia in pieno assetto di guerra, ma i colleghi croati non si fanno vedere. “E’ una provocazione cui non casco. Si muovano le diplomazie.” – replica saggiamente il ministro agli interni croato, Ostojič.

Fatto sta che il confine sloveno-croato è ancora oggetto di disputa, come di sa’, all’arbitrato dell’Aia, e che pertanto andrebbe evitato qualsiasi intervento nelle zone contese. Messe così le cose, Lubiana e’ rea!

Siamo in data, sabato 21 novembre. La recinzione ha raggiunto già una sessantina dei 120 chilometri programmati, soprattutto lungo la fascia settentrionale della frontiera. “Orrenda da vedere e mostruosa nella sua simbologia storica” – le si pongono contro quattro fra le penne della letteratura slovena più insigni: Boris A.Novak, Svetlana Makarovič, Dušan Šarotar e Draga Potočnjak. “Violenta l’inno nazionale – sentenzia la Makarovič, ricordando i versi di France Prešeren, il Dante sloveno, che ne sono il testo e professano il buon vicinato e la solidarietà fra i popoli. “Fra 50 anni saremo giudicati secondo le immagini di questo filo spinato!” – le fa eco Novak che preannuncia una protesta costante con incontri e dibattiti ogni venerdì presso la sede dell’Associazione degli scrittori sloveni. E le adesioni illustri non si fanno attendere: Marko Kravos, Brane Mozetič, Vladimir Osojnik e altri.

Eh sì, siamo alle corone di spine come quella che i soldati romani intrecciarono e posero sul capo di Gesù’. L’Europa Schengen si difende così, ormai, a rotoli di spine, ma vien da chiedersi: riuscirà a sopravvivere nei termini in cui è nata, cresciuta e vorrebbe invecchiare?

Ricordiamone i principi fondatori:

“L’Unione europea garantisce la libera circolazione di persone, merci, servizi e dei capitale all’interno del suo territorio, promuove la pace, i valori e il benessere dei suoi popoli, lotta contro l’esclusione sociale e la discriminazione, favorisce il progresso scientifico e tecnologico e mira alla coesione economica, sociale, territoriale e solidale fra gli stati membri.”

Ci stiamo in questa definizione? A malapena, direi! L’emergenza profughi soprattutto sulla rotta balcanica, ne sta mettendo a nudo le debolezze, le incongruenze, la fatiscenza, che neanche la risposta univoca al massacro Isis a Parigi riesce a camuffare. La Francia si dichiara in guerra con lo Stato islamico. L’Europa le promette sostegno anche militare. Solidarietà pure da Stati Uniti e Russia, che con essa già bombardano le postazioni jihadiste in Siria e Iraq. Poi dalla Cina e da altri paesi importanti. Non ultimo, il Consiglio di sicurezza dell’ONU approva all’unanimità’ una risoluzione in tal senso. Tutti insomma pronti a coalizzare contro il califfato che terrorizza il mondo e il cui agire sta alla base della crisi profughi. La stragrande maggioranza di costoro  scappa proprio dai territori sotto il dominio dell’ Isis. Fugge dalla violenza, dal terrore, dalla morte, oltreché’ dalla miseria. Ma ciononostante aumentano nei loro confronti, istigati dai leader della destra nazionalista e fascista sempre più in auge – da noi si sta riconfermando Janez Janša – i pregiudizi, l’intolleranza, il sospetto e in molti anche la convinzione che siano essi portatori del morbo islamizzante e del terrore e che quindi i confini nei loro confronti vadano non solo socchiusi, ma sbarrati.

E’ questa purtroppo la realtà che ci trova protagonisti, chi più chi meno, un po’ tutti, se non altro da elettori.

Che Iddio ce la mandi buona, cara Unione europea! 

Po pokolu ISISa v Parizu

KAJ POČNE EVROPSKA IN SVETOVNA »INTELLIGENCE«?

Na svetu je pridobivanje in analiziranje informaciji o nezakonitem in protidržavnem delovanju posameznikov ali združb zaupano, kolikor mi jih je uspelo šteti, kakim 600 do 700 tajnim službam. Samo ZDA jih imajo 24. Slovenija 4: Slovensko obveščevalno varnostno agencijo,  Obveščevalno varnostno službo, Sektor za obveščevalne zadeve Generalštaba SV in pa Nacionalni preiskovalni urad.

Ko se v Parizu dogodi kar se je zgodilo v petek zvečer, ko peščica samomorilcev, bojevnikov Islamske države pobije z relativno lahkoto 130 ljudi in še toliko jih spravi v bolnico, se vedno znova sprašujemo ali se res ne da preventivno identificirat in onesposobit te fanatike ob vseh temu namenjenih službah in agencijah ter velikim denarjem, ki jih proračuni za to dejavnost trošijo? Pa podvprašanja: ali so te strukture medsebojno povezane, sodelujejo, si izmenjujejo podatke? Obstaja sploh kaka skupna ocena o sponzorjih akterjev terorističnih pokolov, o vladah, korporacijah, multinacionalkah, ali drugih omrežji, ki jih oborožujejo, urijo, usposabljajo? Pustimo zgodbo o CII, ki da počne to in ono. Morda je utemeljena, morda le urbana legenda. Če vse, ali vsaj glavne poti, vodijo, kot trdijo mnogi analitiki, k Saudski Arabiji, Emiratom, Katarju in drugim z nafto obogatenim arabskim režimom, bil bi čas, da se to preveri, ugotovi in ustrezno ukrepa, tveganjem z izpadom naftnih zalog navkljub.

Vse zastonj, da razglašamo kako je treba enkrat končat s tem ISISem, kako je nujen dogovor vseh še kolikor toliko prisebnih sil sveta, od OZN do NATO pakta in EU, od ZDA do Rusije, Kitajske in drugih velikih sil, od Irana do režimov, ki so v regiji še na oblasti in se bojujejo proti tem skrajnežem, z Asadom vred, če financerji in materialni podporniki mednarodnega terorizma ne bodo razkrinkani in onesposobljeni. Očitno je, da je mreža ISISa zelo razvejana, dejavna več ali manj povsod, predana do skrajnosti svoji doktrini in zmožna bliskovite mobilizacije ter najbolj grozljivih dejanj. A brez denarja bi se tudi njej bolj tanko piskalo. Zagotovo bi se ji zgradba še danes vrhunske organiziranosti in usposobljenosti sesula. Kljubuje pa celotnemu planetu kot nek novodobni, smrtonosni virus, za katerega nismo v stanju najti cepiva?! A smo res, v demokratičnem svetu tako nesposobni?

Sicer kakšen je odziv večine javnosti, ki ga gre pričakovati, ob sožalju, sočustvovanju in zgroženosti nad Pariškim pokolom? Zaprimo še bolj meje migrantom, ker da prinašajo Islam in islamizacijo naše celine in zahodnega, krščanskega sveta?! Odziv slepcev! Če je kdo, ki res beži pred ISISom so sirijski begunci, pripadniki srednjemu, bolj izobraženemu, laičnemu razredu, ki jih je bojevanje verskih skrajnežev šiitov in sunitov odgnal od doma. Utegnili bi biti naši najboljši zavezniki in vir informaciji v prizadevanjih proti Islamski državi in mednarodnemu terorizmu, če bi jih znali pritegniti k sebi, k sodelovanju in jim prisluhniti, namesto da se do njih vedemo sumničavo in strpno le toliko, kolikor nam narekujejo mednarodne konvencije in obči postulati civiliziranosti. Pa še to nam je težko in postaja vse težje. Da je temu tako priča že sama bodeča ograja vzdolž meje s Hrvaško, ki je mimogrede ne bi potrebovali tudi ne v blažji, nebodeči obliki, od trenutka, ko je bil s Hrvaško, po začetnih težavah in njenih nagajanj, dosežen dogovor o predhodnih najavah in vodenih predajah migrantov na zato usposobljenih mejnih prehodih. Čemu torej ograjevanje in to z uporabo najbolj pošastnega – kot ga je imenoval Boris A.Novak -  tehničnega sredstva? 

Prekletstvo balkanske poti - 2

CERARJEVE KRONE

Verjamem, spoštovani premier, da vam je bila odločitev o postavitvi ograje najtežja odkar vodite vlado, a prav zaradi tega, bi jo morali pretehtati še kak dan.

Najprej izbira »tehničnega sredstva« s katerim naj se usmerijo tavajoči migranti k poklicanim mejnim prehodom… najslabša možna, morda najcenejša, a grozljiva v svojem bistvu in v svoji simboliki. Kristusove bodeče krone, kot sem nekje prebral, da jim pravijo, ki jih vojska razteza vzdolž naše meje s Hrvaško,  so najslabša rešitev, ki ste si jo lahko domislili, ker spominjajo na čase hladne vojne, nekoliko tudi na koncentracijska taborišča, na tovrstne rešitve na vojnih območjih v Afriki ter Bližnjem vzhodu, ker so enake kot so bile Orbanove in na katere smo se zgražali, skupaj z vso preostalo Evropo, ker bodo odvračale ljudi, od morebitnega namena, da bi jih prestopali ne le kot preprosta fizična ovira, ampak kot mučilni in za koga lahko tudi ubijalski stroj, ker če se nam že ne smilijo migranti, bi se nam morale vsaj živali, kot je zapisal dober znanec. Sam sem nekako računal, če se jim že ne moremo ogniti, na bolj prijazne pregrade, na take, kot jih poznamo iz štadionov, iz drugih varovanih območji, brez bodic in rezil. No, bilo bi lahko še huje, priznam…žica z visoko napetostjo.

Da je marsikomu, tudi iz vaših političnih vrst, hudo nerodno, da smo se znašli pred bodečo žico priča nekoliko zmedena izjava šefice vaše poslanske skupine, Simone Kustec Lipicer, da »se na meji sicer postavljajo tako imenovane tehnične ovire, kar pa nikomur ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice«. Evo je! Kako naj razumemo bodečo žico drugače kot to kar dejansko je?

Zdaj pa drug problem… Opozorjeni ste bili, dragi Cerar, da utegne biti tovrstni poseg vzdolž meje, ki ni še povsem določena, oz. ugotovljena in označena, in je zato še predmet odločanja na haaški arbitraži, zelo tvegan in potencialno nevaren, zlasti ob sosedu, ki je sicer član iste evropske družine, a nič kaj pretirano kooperativen in razumevajoč do naših begunskih težav, ki so ne nazadnje tudi njegove, a ste v to hudo kislo jabolko vseeno ugriznili. In odziv se ni pustil čakati. »Odstranite žico, tam kjer poteka po hrvaški zemlji, ali jo bomo mi!« Kaj pa zdaj? Pojasnjevanje notranje ministrice Vesne Gjerkeš Žnidar, da to ni nikakršen prejudic meje, da je o tem obveščen tudi arbitražni tribunal, da namen je le preusmeritev toka migrantov k mejnim prehodom, ni dovolj, ne prepriča nasprotne strani, morda tudi zato ne, ker se noče pustit prepričat in vidi novo priložnost za fajtanje. Kaj sta že dejala pred kratkim predsednika Pahor in Kitarovičeva?! .. Da, kljub vsem težavam, z arbitražo in begunci, ostajata Slovenija in Hrvaška prijateljski državi? Aha, lepo, sem pomirjen…

Bil sem še poslanec v Bruslju, ko so bivšega predsednika Finske Marttija Ahtisaarija iz Evropske komisije prepričevali, da bi prevzel mediacijo o meji med Slovenijo in Hrvaško, potem ko se je bil Pahor, takrat na čelu vlade, odločil blokirati hrvaška pogajanja za članstvo v EU in še pred dogovorom o arbitraži. Tudi spoznala sva se, ko je na tiskovni konferenci, nobelovec za mir, ki je bil skušal pomiriti strasti v Kosovu, odklonil povabilo k posredovanju s pojasnilom, da je imel dovolj Balkana. Spomnil se je svojih diplomatskih prizadevanj in uspehov v Južni Afriki, Namibiji in drugih afriških deželah, jih opisal z najlepšimi občutki ter dodal: »Želel sem si, da bi videl isto situacijo na Balkanu, a žal temu ni bilo tako. Zato naj se z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško ukvarja kdo drug!«

Ob tem spominjanju se mi je porodila mala hudomušnost: kaj če je ogrevanje stanja na meji dogovorjeno med Ljubljano in Zagrebom? Kaj če bi kak zrežiran fight med policisti s streljanjem vred, s slepimi naboji seveda, odvrnil migrante, da bi še naprej silili k nam? Tudi Sirci vedo, kaj se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije. Balkan pač, zunaj ali znotraj združene Evrope, ohranja v političnem smislu, svoj zlovešč predznak in vse zastonj, da dopovedujemo, da mu več ne pripadamo, da smo izključno srednja Evropa. Če že Avstrija pozdravlja to da postavljamo ograjo, ne računajmo, da nas bo podprla tudi ob očitku Zagreba, da to počnemo tu pa tam tudi na hrvaškem ozemlju. Ostala Evropa še manj. Iz Bruslja pričakujmo sporočila v stilu: »Izbor načina varovanja Schengena je suverena pravica vsake posamezne članice, zato tudi ogradam ne nasprotujemo, a pazite da z njimi ne zanetite mejnih konfliktov s sosedi. Pozivamo k strpnosti, dialogu in sodelovanju med Ljubljano in Zagrebom, k temu da se obe strani vzdržita dejanj, ki bi vnašale nove napetosti v, zavoljo zlasti begunske krize že napeti in zapleteni situaciji«.

Torej, gospod premier, bomo bodečo žico raztezali dalje, pa naj bo kar bo? V premislek…dokler je še čas, dokler se kaj hujšega in nepopravljivega ne dogodi! 

US znova pokazalo svoj politični obraz!

DR. BRGLEZ BRAVO!

Končno se je izmed pomembnežev našel kdo, ki je rokavice snel in gospodom, ki jim radi pravimo  »Varuhi ustave« povedal kar jim gre. No, ni prvi, ki je sodnikom navil ušesa. JJ ima zlasti z Vrhovnim sodiščem kar dolgo kilometrino, a ustavni sodniki so veljali doslej skorajda za bogove v početje katerih ni diskusije. Kvečjemu je kdo izustil, da se z njihovo odločitvijo sicer ne strinja, a da jo bo spoštoval, kar mi je vselej priklicalo nasmešek. Tudi če je ne spoštuješ, taki odločitvi ne moreš ubežati. Amen. Tako je. 

Bravo Milan Brglez! »Sodba Ustavnega sodišča glede referenduma o zakonski zvezi je vsebinsko prazna.« - je izjavil in okregal sodnike, da so za preprosto procesno odločitev potrebovali kar pol leta.

Sam sem bil vselej javno kritičen do deveterice z Beethovnove 10. Pa ne zato, da bi se »frajerisal«, temveč da bi razkrival slabosti njihovih presoj, ko so bile le te v nebo vpijajoče zgrešene. Naj spomnim na odločanje o domnevni neustavnosti ozemeljske organiziranosti Mestne občine Koper. Poročevalec o tej zadevi je bil dr. Lovro Šturm. Na mojo trditev, da neki skupnosti, ki ti nekaj krat na referendumih pove, in to s plebiscitarno večino, da noče drugačne občine, kot jo že ima, ji ne moreš vsiliti spremembe, ni zmogel odgovora. Pa tudi ne na dokazovanje, da ustava ne določa števila naselji, ki lahko tvorijo občino, ter da ustavni sodniki ne morejo presojati kaj so tako imenovani »skupni interesi prebivalcev« bolj kot prebivalci sami, ko so poklicani k izjasnjevanju o tem. Toda, Ustavno sodišče je bilo tako odločilo in gotovo. Še danes je ta odločba med neizvršenimi, čeprav sta bila nič koliko krat dokazana njena zmota in neizvedljivost. Ne nazadnje s poročilom izvedencev Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, da je bila Mestna občina Koper povsem v skladu z določili Evropske listine o lokalni samoupravi ker utemeljena z večinsko voljo njenih prebivalcev!   

Motili so se na veliko, »Škrlatniki« , tudi kasneje, a nikoli toliko krat in nesramno politično ter ideološko popleskano kot aktualna sestava. Odločitev o ustanovitvi občine Ankaran s katero sem se sicer strinjal, ker je bilo še huje, da je Državni zbor ravnal eklatantno arbitrarno in diskriminatorno pri odločanju o dveh povsem enakih primerih, je bila svojevrsten precedens in kričala je po anomaliji v sistemu. O tem sem tudi pisal.

Kasneje razvpit primer Patria in favoriziranje Janeza Janše napram soobsojencema glede prestajanja zaporne kazni.  Pa sploh zaušnica, ki so si jo privoščili rednemu sodstvu, in ki se je povsem ujemala z mitingi in s sporočili Odbora 2014. Sedaj pa še zelena luč referendumu o noveli zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ki pravice istospolnih parov izenačuje s pravicami heterospolnih.  In zanimivo, tako kot pri Odboru 2014 tudi pri pobudnikih referenduma, oz. tako imenovani »Koaliciji za otroke gre«, je vselej najbolj nasmejan obraz Aleša Primca, pa ne le ko z vso ostalo javnostjo izve za sodbo ustavnih sodnikov, ampak že takrat ko se s somišljeniki nanje obrne. Kot, da bi že vedel, kako se bodo odločili. No, resnici na ljubo tudi ni težko predvideti kake bodo te odločitve če poznaš minule opredelitve do teh in podobnih reči Deisingerja, Zobca, Mozetiča, Petriča in še koga, ki danes sedi na Beethovnovi 10. Ja, ni kaj, nad njimi je le Bog. Če referendum mora biti, naj bo. A če slučajno, ne daj Bože, zmagajo Primc in druščina, naj Varuhinja za človekove pravice in z njo vsi oškodovanci odmislijo pravico na US in jo raje poiščejo na pristojnem Evropskem sodišču.

Kako obvladovati begunsko dramo

PREKLETSTVO BALKANSKE POTI

Če si človek s srcem in vestjo, ne pa nekdo, ki vidi samo sebe in ga usoda drugih ne briga ali bi celo stanje uredil tako, kot so nekoč zagovorniki in izvajalci »končne rešitve judovskega vprašanja«, ti je hudo, ko spremljaš na TV, po radiu in drugih medijih kar se dogaja z migranti s Sirije, Iraka, Afganistana in drugih koncev sveta na naši meji ter z našimi policisti, prostovoljci in drugimi humanitarci, ki jim skušajo pomagat do roba vzdržljivosti, ne da bi sosed in tu mislim na Hrvate, razumel situacijo in sam ravnal drugače, bolj odgovorno, oziroma tudi nase prevzemal breme primernejšega, bolj humanega in organiziranega ravnanja s ljudmi, ki prehajajo njegovo ozemlje. Videli smo infrardeči posnetek z zraka, in ga nihče v Zagrebu ni zanikal, kako hrvaški policisti usmerjajo reko beguncev proti zeleni meji s Slovenijo v temi, na šverc… ne oziraje se na dogovor, da bodo pospremljeni izključno na mejne prehode in le toliko, kolikor jih bo naša država lahko sprejela. Hvala Bogu, da se je Juncker odločil za nedeljski vrhu Evropska Unija – Balkan na katerem se naj poišče resen, nedvoumen, zavezujoč in izvršljiv dogovor voditeljev balkanskih držav in srednje Evrope kako dalje z balkansko potjo pribežnikov proti osrednji in severni Evropi. Če ga je k temu spodbudil naš predsednik Pahor, Borut bravo! A glede na minula ravnanja Orbana in Milanoviča, če odmislim srbske, makedonske in grške voditelje, ki so nekoliko bolj oddaljeni, dogovor ne bo dovolj. Potrebni bodo tudi supervizorji, oziroma opazovalci EUja s politično močjo komu od kršiteljev tudi ušesa navit in to sproti, s takojšnjimi sankcijami! Sicer bo vse zastonj in se bo drama le še stopnjevala do točke, ko bo tudi Cerar primoran dvigniti bodečo žico. In mu bo težko ugovarjati, tako kot je težko oporekati zakonski noveli ki dodeljuje nove pristojnosti vojski. Sam se načeloma s tako rešitvijo ne strinjam in soglašam z mnogimi od argumentov Združene levice, a razumem, da brez pomoči tudi vojakov, se bo policistom utrgalo, mnogi od njih bodo odpovedali.

Če prikličem k spominu čas osamosvojitvene vojne, vidim današnje razmere ob begunski krizi do neke mere v hujši luči od tedanjih. No, bili so takrat spopadi, ljudje so umirali, infrastruktura in premoženje je bilo uničeno a vendarle se je neka luč svetlikala na koncu tunela. Danes je žal ni videti, razen če izkušnje in pričevanja utrujenih, premraženih, obolelih in razočaranih pohodnikov na balkanski poti ter prihajajoča zima ne bodo odvrnili njihove sotrpine, da bi jim sledili. Slišali smo sinoči mlado Sirijko, ki je mimogrede tudi izgubila stik z družino, ko je priznala, da če bi vedela kaj jo je čakalo, bi raje ostala doma, vojni navkljub.

A par milijonov teh ljudi je dom že zapustilo in so pretežno v Turčiji. Ali bodo tam tudi ostali in prezimili pa je vprašanje, odvisno predvsem od razpoloženja Erdogana in njegovega zadovoljstva s ponujeno pomočjo in naklonjenostjo EU do njegovih želja po članstvu v tej skupnosti, ki si ga, roko na srce, res ne zasluži. Še zelo daleč je njegova vlada od evropskega pojmovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, oziroma od načel in pravil sodobnih demokraciji, da bi njegovo Turčijo sprejeli. Poudarjam, njegovo! …Ker članstvu Turčije sem bil in ostajam naklonjen, a ne s takim režimom, kakorkoli že zakonito in legitimno izbran. No, o Erdoganovi Turčiji toliko in le mimogrede, čeprav ostaja njena vloga ključna pri obvladovanju begunskih razmer v Evropi.

Nedelja bo kmalu tu in spremljali bomo kaj in kako se bodo dogovorili v Bruslju voditelji Balkana in Evropske unije. Če tega dogovora ne bo, oziroma bo ohlapen, splošen, tako da si ga bo vsak tolmačil po svoje, skladno s svojimi praviloma sebičnimi interesi, in če ne bo pospremljen z mehanizmi nadzora nad njegovim izvajanjem, bo to še en udarec konsistentnosti in prihodnosti projekta skupnega evropskega doma in še ena zmaga Islamske države proti zahodnemu svetu, ali vsaj njegovemu evropskemu delu. Združene države Amerike, ki so v mnogo čem zakrivile vojne in kaos na območjih, kjer danes pobijajo in lomastijo jihadisti, in ki so izvor begunske krize, se z njo kaj dosti ne bremenijo. Živelo zavezništvo med EU in ZDA, a da bi kaj solidarnosti in pripravljenosti pomagati pri tem, in sprejeti nekaj sto tisoč pribežnikov, kar bi bilo za tako deželo mačji kašelj, iz Washingtona ne duha, ne sluha. Naj se v tem prekletstvu Evropa cvre sama! Mi pa kot prave oprode, ko onstran luže obsojajo Assadov obisk v Moskvo in svarijo Rusijo, da naj preneha z napadi nad Assadovo opozicijo, pri čemer se takoj vprašam, kje je ločnica med »dobro« opozicijo in »slabo«(ISIS), takoj preko generalnega sekretarja zveze NATO soglašamo z njimi. Da, tudi tako, da preprosto molčimo, draga Karl Erjavec e Miro Cerar. Ne spreglejta in ne preslišita to kar tudi domača stroka pravi: Ni je zmage nad Islamsko državo brez Assada, Kurdov in Rusije! Zato raje poziv Baracku Obami, da naj priskoči na pomoč Balkanu in Evropi in prevzame del njunega begunskega bremena.

O migrantih pri nas in prvih potezah

http://www.delo.si/mnenja/gostujoce-pero/o-azilnem-pravu-ndash-da-o-morali-ne-izgubljamo-besed.html

O azilnem pravu – da o morali ne izgubljamo besed …. Odziv

S spoštovanim mag. Matevžem Krivicem sva nazadnje polemizirala ob mojem pozivu slovenskemu sodstvu k večji usklajenosti, tam sredi januarja. Očital mi je nizko pravno kulturo, pri čemer sam priznam, da sem faliran študent prava, ki se je o pravu, vsaj malce seveda, podučil šele v kasnejših 15 letih, kolikor je sedel v klopeh Državnega zbora in Evropskega parlamenta, hudo demagogijo in totalno zgrešeno razmišljanje o domnevni potrebi po večjem sozvočju med vsemi instancami in organi pravosodnega ustroja. Zato, da bi sodbe ne padale, kot fige z drevesa, ko jih ne pobiraš, kar se je začelo prepogosto dogajati v naši ljubi deželi. In o tem teče danes strokovno-politična in širša javna razprava bodisi v samih sodnih vrstah, bodisi v parlamentu, bodisi v medijih. In vsi, razen tistih, ki radi demonstrirajo pred sodno palačo v Ljubljani in si prizadevajo z nje odnesti Maslešo, Fišerja in ostale sodnike ter tožilce, ki so se kadarkoli dotaknili njihovega vodje, oziroma sodstvo kar lustrirat in ga podredit svojim političnim ambicijam, govorijo na glas o potrebi do dodatnega usposabljanja sodnic in sodnikov in tudi o nujnosti večje usklajenosti med njimi in njihovimi izreki sodb, ker da preštevilno razveljavljanje, vračanje v prvotne obravnave in zastaranje le teh ne prispevajo k zaupanju javnosti v pravni sistem in pravno državo. Obratno. Se absolutno strinjam! Torej, dragi Krivic, moj januarski poziv, ki je šel v to smer, vendarle ni bi tako idiotski, mar ne?

Toliko o takratni polemiki. Se pa v celoti strinjam z magistrom o tem kar je napisal v včerajšnjem Delu pod gornjim naslovom. Ter dodajam, ne da bi uhajal v pesnitve na družbenih omrežjih in drugih medijih, pro et contra  sprejemanju migrantov, da če drži to, da bo skupinica sirijskih prebežnikov, ki jih je naša policija prijela ob nezakonitem vstopu v slovensko ozemlje, pri Lendavi, in jih začasno namestila v Postojno, vrnjena tam od koder so prišli, to je na Madžarsko, je Slovenija že na začetku padla na izpitu iz razumevanja, dojemanja in odzivanja na izziv, ki ga predstavlja ta novodobna selitev narodov.

Zgražali smo se nad prizori s srbsko-madžarske meje in iz glavne železniške postaje v Budimpešti, obsojali grobost madžarske policije in politiko Orbanove vlade, uperjena k preganjanju oz. zavračanju migrantov, Cerar in njegove pristojne ministrice so zagotavljali da bodo pri nas ti ljudje sprejeti povsem drugače, z odprtimi rokami, da obstajajo plani za njihovo oskrbo in namestitev v kolikor bi želeli ostati z nami, oziroma asistenco ob tranzitu k drugim destinacijam, a namesto da bi tem 14 Sirijcem pomagali nadaljevati pot proti Avstriji in naprej do Nemčije, kamor si želijo, bi jih naj vrnili v državo, ki jih noče in maltretira? Mejo so prestopili nezakonito? Ne dvomim, a enako trdijo Madžari, ko gradijo 4 metre visoki zid na meji s Srbijo, pa naj bi ga tudi s Hrvaško, in pravijo da so zakonite poti le preko mejnih prehodov ter da z bodečo žico in zidom varujejo Schengensko mejo. Torej vse ok, bi lahko rekli, tako za Madžare kot za nas?! A temu ni tako! Mase prebežnikov iz vojnih območji Sirije, Iraka, Afganistana in še kod, ki so ubrale pot na kopnem proti domnevno obljubljenim deželam srednje in severne Evrope, kjer vsaj vojne ni, so šli od doma le s kako cunjo in nekaj prihranjenega denarja, večinoma brez ustreznih dokumentov, viz in drugih dokazil o obstoju in pravici do gibanja. Korakajo po avtocestah ali se tlačijo v vozilih tihotapcev in, srečnejši, v vlakih ne da bi se spraševali ali bo njihov prehod iz države v državo zakonit ali ne, ampak le z upanjem, da jim bodo civilizirani Evropejci pomagali in da bodo s čim manj mukami prispeli na cilj. To jim je edina želja, zanjo so tvegali in še tvegajo življenje, svoje in svojih najdražjih, ki so jih vzeli s seboj. In ko naletijo na dobre ljudi, kot se je zgodilo v Srbiji, kjer so se tako državni organi kot domačini izkazali po dobrosrčnosti in humanosti, za razliko od makedonskih in kasneje tudi madžarskih oblasti, se jim prikaže pred tv kamerami nasmeh hvaležnosti in radosti, ko pa jih policisti odrivajo, tepejo in celo novinarka spotika in brca, se na njihovih obrazih slika vsa drama  njihovega življenja.

Pridružujem se pozivu naših nevladnih in drugih humanitarnih organizaciji vladi in Ministrstvu za notranje zadeve, da naj omenjene štirinajst sirijske  begunce s Postojne napotijo naprej v Avstrijo, oz. Nemčijo, ne pa nazaj na Madžarsko.

Morda še to. Preuranjeno je zapisovati tako pri nas kot v Bruslju število migrantov, ki bi jih naj prevzela, nastanila in oskrbela Slovenija. Baje cca tisoč dvesto. Šele ko se bo ta val ustavil, ali vsaj umiril, ko ne bodo ti ljudje več bežali s svojih domov, bo mogoče prešteti vse in doreči koliko bo vsaka članica Evropske unije, z onimi iz Višegrajske skupine vred, sicer naj gredo ven s te skupnosti, ali naj bodo  ustrezno sankcionirane, dolžna sprejeti. Ker da se vse to dogaja niso krive le ZDA. Tudi EU je prispevala svoj delež ko je podprla Busheve laži ob napadu na Irak in pri strmoglavljenju Sadama Huseina. Ostali diktatorji, ki so padali, so bili le nadaljevanje te iste, neokolonialne politike.

Ja, in mi? Slovenija? Stali smo zraven, z Ruplovim podpisom na Vilensko izjavo, celo aktivno in torej soodgovorno!  

,

nespodobne čistve na TV Slovenija

http://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/basen-o-misji-strahovladi-na-rtv.html

ODPRTO PISMO ERIKU VALENČIČU IN DRUGIM ODSLOVLJENIM SODELAVKAM TER SODELAVCEM  RTV SLOVENIJA

Spoštovani Erik Valenčič in sotrpinke ter sotrpini,

Poznate me kot bivšega poklicnega politika, oziroma župana in dolgoletnega poslanca nekdanje ZKS, danes SD, a preden bi se podal v politične vode sem opravljal skoraj 20 let delo, ki ga opravljate vi. Bil sem novinar , urednik in voditelj informativnih oddaj, avtor dokumentarcev prej na Radiu nato še na Televiziji Koper, in to kar berem in zvem, pa ne le iz vašega pisma, Erik, okrog dogajanj znotraj »nacionalke« me ne razveseljuje. Obratno!  Toliko bolj ker generalnega direktorja Fillija poznam tudi osebno v zelo pozitivni luči in me žalosti, ko ga spremljam ob rošadah in rezih, ki jih določata očitno direktorica televizije Biziljeva in njen pomočnik Traven, ujetega v neki mešanici brezčutnosti in ravnodušnosti, nesposobnega udarca po mizi.

Ker ni pojasnil s strani vodstva RTV, oz. Televizije, zakaj to počno, razen vedno priročnega odgovora in izgovora, da treba varčevati, verjamem, da to kar ste napisali drži in vam, ter ostalim, ki jih je doletela vaša ali podobna usoda, izrekam svoje sočutje in polno podporo.

Pridružujem se pismu in zahtevi DNS da naj odgovorni stopijo pred javnost in pojasnijo na prepričljiv način, zlasti na osnovi katerih profesionalnih kriterijev, s katerimi razlogi in cilji se ta odpuščanja, premeščanja in te programske spremembe  dogajajo, sicer bo vsem jasno, da za tem stojijo le osebne zamere ter, sam dodajam, tudi politični premisleki do preveč družbeno angažiranih in tako do notranje javnosti kot do zunanje oblasti moteče kritičnih novinark in novinarjev.

Valenčiču in ostalim žrtvam kadrovske čistke na TV Slovenija, če jim kaj to pomeni, izrekam vso mojo podporo in solidarnost!