venerdì 23 ottobre 2015

Kako obvladovati begunsko dramo


PREKLETSTVO BALKANSKE POTI

Če si človek s srcem in vestjo, ne pa nekdo, ki vidi samo sebe in ga usoda drugih ne briga ali bi celo stanje uredil tako, kot so nekoč zagovorniki in izvajalci »končne rešitve judovskega vprašanja«, ti je hudo, ko spremljaš na TV, po radiu in drugih medijih kar se dogaja z migranti s Sirije, Iraka, Afganistana in drugih koncev sveta na naši meji ter z našimi policisti, prostovoljci in drugimi humanitarci, ki jim skušajo pomagat do roba vzdržljivosti, ne da bi sosed in tu mislim na Hrvate, razumel situacijo in sam ravnal drugače, bolj odgovorno, oziroma tudi nase prevzemal breme primernejšega, bolj humanega in organiziranega ravnanja s ljudmi, ki prehajajo njegovo ozemlje. Videli smo infrardeči posnetek z zraka, in ga nihče v Zagrebu ni zanikal, kako hrvaški policisti usmerjajo reko beguncev proti zeleni meji s Slovenijo v temi, na šverc… ne oziraje se na dogovor, da bodo pospremljeni izključno na mejne prehode in le toliko, kolikor jih bo naša država lahko sprejela. Hvala Bogu, da se je Juncker odločil za nedeljski vrhu Evropska Unija – Balkan na katerem se naj poišče resen, nedvoumen, zavezujoč in izvršljiv dogovor voditeljev balkanskih držav in srednje Evrope kako dalje z balkansko potjo pribežnikov proti osrednji in severni Evropi. Če ga je k temu spodbudil naš predsednik Pahor, Borut bravo! A glede na minula ravnanja Orbana in Milanoviča, če odmislim srbske, makedonske in grške voditelje, ki so nekoliko bolj oddaljeni, dogovor ne bo dovolj. Potrebni bodo tudi supervizorji, oziroma opazovalci EUja s politično močjo komu od kršiteljev tudi ušesa navit in to sproti, s takojšnjimi sankcijami! Sicer bo vse zastonj in se bo drama le še stopnjevala do točke, ko bo tudi Cerar primoran dvigniti bodečo žico. In mu bo težko ugovarjati, tako kot je težko oporekati zakonski noveli ki dodeljuje nove pristojnosti vojski. Sam se načeloma s tako rešitvijo ne strinjam in soglašam z mnogimi od argumentov Združene levice, a razumem, da brez pomoči tudi vojakov, se bo policistom utrgalo, mnogi od njih bodo odpovedali.
Če prikličem k spominu čas osamosvojitvene vojne, vidim današnje razmere ob begunski krizi do neke mere v hujši luči od tedanjih. No, bili so takrat spopadi, ljudje so umirali, infrastruktura in premoženje je bilo uničeno a vendarle se je neka luč svetlikala na koncu tunela. Danes je žal ni videti, razen če izkušnje in pričevanja utrujenih, premraženih, obolelih in razočaranih pohodnikov na balkanski poti ter prihajajoča zima ne bodo odvrnili njihove sotrpine, da bi jim sledili. Slišali smo sinoči mlado Sirijko, ki je mimogrede tudi izgubila stik z družino, ko je priznala, da če bi vedela kaj jo je čakalo, bi raje ostala doma, vojni navkljub.
A par milijonov teh ljudi je dom že zapustilo in so pretežno v Turčiji. Ali bodo tam tudi ostali in prezimili pa je vprašanje, odvisno predvsem od razpoloženja Erdogana in njegovega zadovoljstva s ponujeno pomočjo in naklonjenostjo EU do njegovih želja po članstvu v tej skupnosti, ki si ga, roko na srce, res ne zasluži. Še zelo daleč je njegova vlada od evropskega pojmovanja človekovih pravic in državljanskih svoboščin, oziroma od načel in pravil sodobnih demokraciji, da bi njegovo Turčijo sprejeli. Poudarjam, njegovo! …Ker članstvu Turčije sem bil in ostajam naklonjen, a ne s takim režimom, kakorkoli že zakonito in legitimno izbran. No, o Erdoganovi Turčiji toliko in le mimogrede, čeprav ostaja njena vloga ključna pri obvladovanju begunskih razmer v Evropi.

Nedelja bo kmalu tu in spremljali bomo kaj in kako se bodo dogovorili v Bruslju voditelji Balkana in Evropske unije. Če tega dogovora ne bo, oziroma bo ohlapen, splošen, tako da si ga bo vsak tolmačil po svoje, skladno s svojimi praviloma sebičnimi interesi, in če ne bo pospremljen z mehanizmi nadzora nad njegovim izvajanjem, bo to še en udarec konsistentnosti in prihodnosti projekta skupnega evropskega doma in še ena zmaga Islamske države proti zahodnemu svetu, ali vsaj njegovemu evropskemu delu. Združene države Amerike, ki so v mnogo čem zakrivile vojne in kaos na območjih, kjer danes pobijajo in lomastijo jihadisti, in ki so izvor begunske krize, se z njo kaj dosti ne bremenijo. Živelo zavezništvo med EU in ZDA, a da bi kaj solidarnosti in pripravljenosti pomagati pri tem, in sprejeti nekaj sto tisoč pribežnikov, kar bi bilo za tako deželo mačji kašelj, iz Washingtona ne duha, ne sluha. Naj se v tem prekletstvu Evropa cvre sama! Mi pa kot prave oprode, ko onstran luže obsojajo Assadov obisk v Moskvo in svarijo Rusijo, da naj preneha z napadi nad Assadovo opozicijo, pri čemer se takoj vprašam, kje je ločnica med »dobro« opozicijo in »slabo«(ISIS), takoj preko generalnega sekretarja zveze NATO soglašamo z njimi. Da, tudi tako, da preprosto molčimo, draga Karl Erjavec e Miro Cerar. Ne spreglejta in ne preslišita to kar tudi domača stroka pravi: Ni je zmage nad Islamsko državo brez Assada, Kurdov in Rusije! Zato raje poziv Baracku Obami, da naj priskoči na pomoč Balkanu in Evropi in prevzame del njunega begunskega bremena.

Nessun commento:

Posta un commento