Kako bomo volili?

 

Kmalu Novo leto… volilno. Hudo bo!

 

Trije dobri možje, ki ne zamudijo decembra da bi se potihoma, ponoči, ko vsi spimo, spustili v naše domove, nam letos prinašajo, lično zapakiran s sladicami in raznoraznimi darili, tudi velik vprašaj, komu zaupati vodenje države od marca 2026 dalje. Miklavž je svoje pakete že dostavil, kmalu dobimo še Božičkove, na Silvestrovo nam bo pod okrašeno jelko svoje najboljše želje izpričal še Dedek Mraz.

Od dobrih mož samo dobre želje, pomislim. Toda se nam bodo spomladi uresničile? Ozrem se malo naokrog in kaj vidim? Obstoječe vladarje,  ki so bili dali pred prejšnjimi volitvami ljudstvu 122 zavez in jih izpolnili, ko se mandat izteka –  preostali trije meseci bodo več ali manj posvečeni le pripravam na volitve -  73 (le 24 v celoti, 49 delno), ter pretendente k prevzemu oblasti od katerih lahko pričakujemo morda še več zavez, a gotovo ne to, da bi prepustili civilni družbi nadzor nad njihovem izpolnjevanju, če pa že, izključno svoji, po svojih željah in merilih, oblikovani in prikazani »civilni družbi«, kar že takoj pove, da si s pretendenti ni moč nadejati veliko dobrega.

Volivke in volivci poznamo že danes oboje, in gospodje, ki nam vladajo - Svoboda, SD in Levica - ter one, ki so nam vladali že kdaj prej in se znotraj parlamenta znova ponujajo kot boljša izbira - SDS in NSi. Izven pa, mahajo z rokico, ene z desno, druge z levo, da bi opozorile nase,  zaenkrat še bolj drobne alternative, ki jih ankete zaznavajo tik nad ali pod parlamentarnim pragom – Prerod, Demokrati, Vesna, Mi  Socialisti, Resnica, SLS, Pirati, Nič od tega in še kdo.

Sam, dokaj razočaran z obstoječo vladno garnituro a zavoljo predvsem zunanje politike, ki jo Glas Ljudstva, recenzent civilne družbe onih 122 koalicijskih zavez, iz začetka zapisa, ni posebej naslovilo, ne vem še komu bom oddal glas, vem pa zagotovo komu ga ne bom dal, ker če hočem dobro Sloveniji in njenim prebivalcem ga preprosto ne morem. Ciljam na aktualno parlamentarno opozicijo, ki za celoten politično-družbeni sistem, tudi pri stvareh, ki dobro funkcionirajo, od vojske in policije, do tožilstva, sodstva in  državne uprave, zdravstva in šolstva, kulture in medijev, človekovih pravicah in državljanskih svoboščin, načel solidarnosti in enakosti ter vrednotenja dela, nenazadnje do polpretekle zgodovine, odkrito napoveduje temeljite, skoraj da revolucionarne lustracijske in revizijske posege, glej ZDA po drugi izvolitvi Donalda Trumpa. Glava Tita v Velenju je že padla.

Zapišem in še enkrat poudarim svojo žalost in razočaranje na račun zunanje politike, ki ob nastopu sedanjega mandata, kljub mnogim pozivom, med drugimi bivših predsednikov republike, Milana Kučana in Danila Turka, ni zmogla diskontinuitete s prejšnjo Janševo-Logarjevo, zlasti ne v odnosu do vojne v Ukrajini pri kateri še vedno stopicamo na mestu ali po stopinjah, ki nam jih narekujejo v Bruslju in ki konflikt le podaljšujejo ter nas obenem vodijo vse bliže neposrednemu in usodnemu spopadu z Rusko federacijo.

Evo, rad bi zagledal na obzorju neko bolj konsistentno, mirovniško zasnovano alternativno ponudbo, bolj zvesto 124. členu Ustave, ki bi nas iztrgala iz te evropske zblojenosti in primeža vojnih hujskačev. Nekaj malega je od tega videti edino v strankah levice, ki pa se drobijo in prepirajo med sabo za primat pri tistem delu glasov, ki odpre vrata Državnega zbora. Toda, četudi do tega želenega zasuka k razumu ne pride, bom raje ostal pri sedanji izbiri, ki je vsaj nekomu, mislim na Palestince, naslovila žarek podpore in upanja, ki je uvidela in ga izgovorila na glas, genocid v tem, kar Izrael počne temu narodu,  ki je za razliko od večine članic Evropske unije zmogla, četudi skromno, sankcionirati Netanjahujevo vlado in nenazadnje napovedati bojkot, sicer po odločitvi vodstva RTV, naslednje edicije Eurosonga, z udeležbo Izraela.

SDSovcem ni niti nerodno trditi, da za 90 tisoč in več pobitih Palestincev v Gazi, od katerih tri četrtine tvorijo starci, ženske in otroci, je v celoti odgovoren Hamas, oziroma da pri tem izraelska vojska in vlada nista nič krivi. Da bi našli in iz rovov ven potegnili Hamasovce - ti povedo - so Izraelci pač primorani s tanki, topovi, letali, bombami in raketami, ugonobiti civiliste, ki se znajdejo na njihovi poti. Abotno! Iz tega naslova, ne izključujem tudi možnost, da bi eventualna nova Janševa vlada preklicala sklep o priznanju Palestine. In celo v zvezi z Ukrajino, slišimo iz vrst SDSa in NSi pozive k vrniti k obveznemu služenju vojske, pri čemer Janša ne bo imel zadržka, ki ga ima in ga je izrekla v Poslanski zbornici celo italijanska premierka Melonijeva, pri napotitvi naših vojakov v Ukrajino proti Rusom.

Še neodločene volivke in volivce, pozivam, da računajo tudi na vse to. Nenazadnje na dejstvo, da tile gospodje vidijo Trumpa kot vzornika in zaveznika celo pri zanikovanju podnebnih sprememb.

Mati idiotov je vedno noseča

 

NARATIV NATA O RUSIJI VSE BOLJ GROTESKEN A TUDI NEVAREN

Tisti, ki dalj časa spremljamo izjave vodilnih v Evropski uniji in predvsem Natu, v zvezi z vojno v Ukrajini in grožnjo, ki bi jo naj predstavljale domnevne bojne sanje Ruske federacije v razmerju do Zahoda, se kljub resnosti in dramatičnosti situacije o kateri je govora , težko  izognemo nasmeškom,  četudi kislim. To kar nam pripovedujejo generalni sekretar Nata, Mark Rutte, razni premierji in zunanji ter obrambni ministri, predsednica Evropske komisije Leynova, njena desna roka za zunanjo politiko Kallasova pa še kdo, o tem, da ko bo padla Ukrajina, bomo na vrsti mi, Evropejci, oz. da ima Rusija velike imperialne apetite in da noče miru, prepriča lahko le še kako starko s kognitivno insuficienco.

Najbolj sveža, petkova izjava Rutteja: »Rusija bi lahko v naslednjih petih letih napadla Nato«. Še dva meseca nazaj nas je miril, da »je Nato tako močan, da nas Rusi ne morejo napasti«. Po nemškem obrambnem ministru,  Borisu Pistoriusu naj bi se to zgodilo v petih do osmih letih, njegov general Alexander Sollfrank pravi da do 2029, da pa »Putin lahko izvede regionalni napad na katero od članic Nata že takoj«, in da ne bi pri vsem tem zaostajal, britanski minister za obrambo, Al Carns, še bolj teatralen: »Senca vojne se je zgrnila nad vrata Evrope« sporoča in Britance poziva »Pripravite se!«

Gre za vse bolj nevarno histerijo, ker kriči po provokacijah, ki se stopnjuje v času, ko Washington lansira novo varnostno strategijo za ZDA s povsem nasprotnimi sporočili. Beremo namreč da je dolgoročni mir ob vzajemni varnosti na stari celini dosegljiv in da je stabilizacija odnosov z Rusijo, ki da je ne gre jemati kot grožnjo, v interesu tako Združenih držav Amerike kot Evrope. 

Zakaj Rutte in gospodje iz tako imenovane evropske »koalicije voljnih« (Macron, Starner, Merz, Meloni, Tusk in drugi) prepričajo lahko le še, če odmislim apriorne rusofobe in vojno hujskače, kako babico in dedka v domu ostarelih?

Kot prvo, ker nočejo priznati, da je do ruske agresije na Ukrajino prišlo prav zato, da se nebi Rusija imela jutri spopasti z Natom – to je bil Putin jasno sporočil v svoji zahtevi Zavezništvu po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo, dober mesec pred sprožitvijo, kot jo je imenoval, »Specialne operacije«. Zahteva je bila žal zavrnjena.

Kot drugo, ker kričači o ruski grožnji ne vedo povedati čemu bi naj Rusija napadla Evropo, oz. Nato, kakšni naj bi bili njeni motivi in cilji?!

Kot tretje, ker z vsemi okrepitvami, investicijami v dodatno oboroževanje in bojni potencial, tudi človeški, se na konvencionalen način bojevanja Rusija ne bi mogla meriti s skupno silo 32 držav, med katerimi tudi ZDA. S samo Ukrajino se matra skoraj že štiri leta. Prehod na uporabo jedrskega orožja pa bi pomenil konec tudi zanjo. Kje je torej računica?

Da pa vojna med EU in Natom z Rusko federacijo ni povsem izključena drži, a le v primeru, ko bi prvi dve zavezništvi s svojimi enotami vstopili na ukrajinsko ozemlje iz naslova »pomoči« ali »varnostnih jamstev« Ukrajini, in bi se na fronti srečali z Rusi. Na tem dela že omenjena »Koalicija voljnih«, ki znova noče razumeti, da bo Rusija privolila, da bi podpisala mir, kvečjemu na »nadzornike miru« pod okriljem OZN in iz sestave držav, ki se niso vpletale v ukrajinski konflikt. Morda po Putin prepustil to vlogo tudi ZDA, glede na njihovo posredništvo pri iskanju poti iz vojne, gotovo pa ne Evropi, kot je vsem že dal jasno vedeti.

Me čudi in žalosti da o vsem tem naš državni vrh molči, s čimer prispeva k tej histeriji.