Turčija po krajši in lažji poti v EU?

MIGRANTI KOT GRATIS VSTOPNICA TURČIJI V EU?

Tri milijarde evrov Turčiji zato, da Evropi lajša spoprijemanje z begunsko krizo, oziroma poskrbi za ustrezno namestitev migrantov, ki so pri njej in jih odvrne od namer pešačenja naprej proti Nemčiji, Švedski in drugim evropskim destinacijam, ker da so vse prej kot obljubljene dežele? V redu. Tudi več bi dal, če bo Ankara kos tej nalogi in za one reveže poskrbela na dostojen in human način. Toda kaže, po prvih izjavah na vrhu EU-Turčija v Bruslju, da je Unija pripravljena, za ceno zajezitve begunskega pritiska,  Erdoganovemu režimu podariti še veliko več kot le denar in to v obliki skrajšanega postopka včlanjevanja vanjo. »Dogovorili smo se, da je treba proces pridruževanja pri Turčiji pospešiti«, je na tiskovni konferenci dejal predsednik Evropskega sveta, Donald Tusk, ter napovedal odprtje novega poglavja v pristopnih pogajanjih že sredi decembra – gospodarske in denarne zadeve – ter pospešeno vizumsko liberalizacijo do oktobra 2016. Da se hitreje uredijo medsebojna gospodarska in denarna razmerja in tudi vizumska politika nimam težav, poraja pa se mi vprašanje, ali bomo hitreje, kar praviloma pomeni na bolj površen in lahkoten način, oziroma s popustom, odpirali in zapirali s Turčijo pogajanja tudi s poglavji, ki zadevajo človekove in manjšinske pravice, avtonomijo sodstva, svobodo medijev in obče državljanske svoboščine, spoštovanje političnih, verskih, kulturnih razlik ter politike sožitja, dobrega sosedstva in odpetih meja? Ups... pozabil sem na bodečo žico, ki se udomačuje že malo povsod.
So moje skrbi odveč, dr. Cerar? Bomo res Erdoganu, ki preganja in pobija Kurde, jim ne dovoljuje države niti izven turških meja, davi notranjo politično opozicijo, omejuje medije in kaznuje novinarje ter z neverjetno lahkotnostjo sestreli tuje letalo, ki da se približuje zračnemu prostoru njegove države in poskrbi za najhujši tovrstni incident na relaciji NATO-Rusija v zadnjih 50 letih ter za razumljiv strah, ali nam preti morda že nova svetovna vojna, dovolili, da se nam pridruži z gratis ali zelo diskontirano vstopnico? Samo zato, da bo begunski val na naših mejnih prehodih nekoliko popustil? Če je temu tako, odidimo s te druščine, da se vsaj otresemo skupne odgovornosti in krivde za propad sanj o boljšem svetu.
Pa glede zračnega incidenta na sirsko-turški meji, spoštovani predsednik vlade, je imel naš veleposlanik pri NATU, g. Jelko Kacin, mandat da brez pomisleka solidarizira s Turčijo? Nekaj njegovih kolegov in kolegic si je upalo vsaj podvomiti - kolikor je bilo dano prebrati - v smiselnost tako radikalnega odziva Erdoganovega letalstva. Čemu Slovenija ne? Bilo bi lepo, če bi slovenska javnost izvedela za formalno stališče vlade, ki ji predsedujete.
Pa še na kako vprašanje ste dolžni odgovore, dragi premier.
Slišal sem vas po radiu, da boste z veseljem začeli odstranjevati bodečo ograjo vzdolž meje s Hrvaško, v trenutku, ko begunskega pritiska ne bo več. A res? To pomeni, da bo treba čakati in čakati še nekaj dolgih let, če ne kar večno. V Turčiji čaka na vstop v Evropo še več kot 2 milijona samo Sircev in Iračanov. Pa so tu še na tisoče ekonomskih migrantov, ki jim bo treba tako ali drugače, prej ali slej, zavoljo ne nazadnje, načel in pravil OZN, odpreti vrata. Morda bo kaka pavza v času zime, morda bo za polovico te populacije s 3 milijardami evrov poskrbela Turčija sama, a prihod teh ljudi se bo nadaljeval. Govorimo že o nadaljnjih, obsežnejših podnebnih migracijah, zlasti če svetovni vrh, ki se je začel v Parizu in je posvečen prav podnebnim spremembam, ne bo korenito določil obveznosti in sankcije v zvezi s toplogrednimi izpusti.
Bomo torej kar naprej vztrajali pri bodeči žici, ob vseh opozorilih in negodovanjih ob tej ograji živečih ljudi, kmetov, lovcev, gozdarjev, animalistov, turističnih operatorjev, intelektualne srenje in drugih?
In to potem, ko je bil s Hrvaško in ostalimi državami na tako imenovani "balkanski poti" dosežen dogovor o sodelovanju in koordinaciji pri spremljanju in vodenju migrantskega toka? Saj ni bilo opaziti, da bi skupine pribežnikov zašle iz določenih poti in da bi zavoljo tega potrebovali kilometre in kilometre žičnate ograje. Totalno zgrešen, nepotreben in škodljiv intesticijski strošek, tudi če odmislimo njegovo simboliko.
Res je kar je dal razumeti Boris A.Novak. Ne le Slovenijo, ampak tudi vaš mandat, dr. Cerar, si bodo zanamci zapomnili po bodeči žici, kar vam zagotovo ni in ne more biti v čast!

Turško sestrelitev ruskega letala bi morali obsoditi!

NOŽ V HRBET

Tako je sestrelitev ruskega Sukhoja-24 s strani turških F-16 nad sirskim ozemljem, kot pravi Moskva, ali v turškem zračnem prostoru, kot trdi Ankara, označil ruski predsednik Putin. In to bo imelo resne posledice na odnose med Rusijo in Turčijo – je dodal ter že najavil prve povračilne ukrepe, ki pa jih ni pojasnil.

Veleposlaniki članic zveze NATO so takoj priskočili na pomoč Erdoganu in solidarizirali z zaveznico v njeni pravici do varovanja svojega ozemlja s čimer so podkrepili zaušnico Moskvi, kljub temu, da sta nastradala v tej sestrelitvi ruska pilota. In – sprašujem se kako tako bliskovito? – pritrdili turški verziji zgodbe, češ, da je ruski bombnik več krat kršil turški zračni prostor.  Rusija pravi drugače: da je letel nad sirskim ozemljem, dober kilometer od meje s Turčijo in da je padel kar 4 kilometre znotraj Sirije. Da je bil namenjen k postojankam Islamske države in da ni v ničemer ogrožal Turčijo.

Kdo ima prav, bi pokazala le nekoliko bolj resna in temeljita preiskava dogodka, ki vsekakor potrebuje svoj čas in ustrezne okoliščine, ki pa na predmetnem območju, kjer divjajo spopadi skorajda vseh proti vsem, žal niso dane. A kljub temu nobenega dvoma v vrstah ambasadorjev, čeprav je Turčija sama kasneje priznala, da je domnevna kršitev njenega zračnega prostora trajala vsega 17 sekund. Le nekateri so dali razumeti Ankari, da je nekoliko pretiravala in da bi bilo dovolj, če bi njena lovca pospremila rusko letalo s turškega neba. Upam, da je bil med temi tudi naš Jelko Kacin?! Nam lahko kaj več o tem poveste, gospod zunanji minister?

Kakorkoli že, ne da bi gojil pretiranih simpatiji do Putina, prej obratno, bi bila na mestu večja previdnost preden se solidarizira z Erdoganom. Ali je slednji, z vsemi grehi, ki mu jih gre pripisati (odnos do Kurdov in Armencev, do demokratičnih standardov in še do česa) in ki so daleč hujši od Putinovih, res vreden večjega zaupanja? A ne sodi tudi Turčija na seznam držav od koder prihajajo mastni denariji in tudi orožje s katerimi se napaja ISIS? Nedvomno izvrstni dvojni, trojni ali večplastni igralec, če ji ostale članice NATA brez premisleka sledijo. Toda tako obnašanje zavezništva, ki mu očitno botruje brezpogojna podpora Ankari s strani ZDA, utegne zanetiti še hujše stvari v odnosih z Rusijo in nas privesti na robu globalnega kaosa. A nismo že nasedali ameriškim lažem pred napadom na Sadamov Irak?

A se ni takrat zgodba o posedovanju orožja za množično uničevanje s strani iraškega režima izkazala kot povsem izmišljena in prirejena?

Ne, morali smo zaupati Bushu in smo tako tudi mi, Slovenija, prevzeli odgovornost za tisto agresijo in njene posledice, ki jih doživljamo še danes  predvsem z begunsko krizo in z bremenom, ki ga v zvezi z njo prenašamo sami. Tudi mi? Seveda. Pristopili smo Vilenski izjavi, ki je verjela ameriškim »dokazom«. Si štejem v čast, da sem na parlamentarnem Odboru za zunanjo politiko takrat edini glasoval proti temu podpisu.

Bomo ponovili to napako? Samo zato ker smo majhni in pač povezani v istem vojaškem zavezništvu z ZDA in Turčijo?

Nekoč bi tako dejanje, kot je sestrelitev ruskega letala in smrt enega od dveh pilotov, najodločneje obsodili. Naj ponovim: nastradala sta ruska vojaka! Šele nato bi pozvali obe strani k preiskovanju vzrokov in okoliščin, tudi z zunanjo pomočjo, in k preprečevanju nadaljnjih dejanj, ki lahko nevarno poslabšajo medsebojne odnose in obče varnostne razmere v regiji in širše. A kaj slišimo danes? Nobene obsodbe, ampak solidarnost z nekom, ki je prvi sprožil strel, ki ni imel potrpljenja počakati niti 17 sekund, in ki je prelomil nek petdesetletni mir, ki je vladal med zračnimi silami nasprotujočih si vojaških sil. Pol stoletja ni bilo tovrstnega dogodka na relaciji NATO-Rusija!

Pa ne nazadnje. Ali ni pred dnevi Varnostni svet Združenih narodov soglasno podprl francoski predlog resolucije, ki poziva države članice svetovne organizacije naj sprejmejo vse potrebne in zakonite ukrepe proti Islamski državi in Fronti Al Nusra? Pričakoval bi prej skupen let ruskih, ameriških, francoskih in turških letal proti postojankam teh dveh organizaciji, kot pa to, kar si je privoščila Turčija! Kako se naj ob takih dejanjih gradi neko svetovno protiteroristično zavezništvo?

Trdil sem, ko smo se včlanjevali v NATO, da ta izbira ni bila dobra, pritrjujem danes podpisu, ki sem ga nedavno dal peticiji za izstop iz tega članstva! 

Dva dni po tej objavi sem prebral izredno zanimiv in poučen interviju na portalu MMC, ki ga svetujem vsakomur... Lep dan

http://www.rtvslo.si/svet/gre-za-uvoz-terorizma-zaradi-geostrateskih-interesov-korporacij/379748

L'articolo per il prossimo Caosmanagement.it

LA MALEDIZIONE DELLA ROTTA BALCANICA

E’ un miscuglio di costernazione, vergogna, frustrazione e rassegnazione quello che provo nell’assistere al dramma dei profughi in marcia verso le loro Terre promesse e al comportamento dei paesi di transito. E non solo, anche di quelli di approdo. Lo provo e come cittadino sloveno, e come cittadino europeo. Nei confronti dei miei governanti, a Lubiana e Bruxelles, e di me stesso. So che non è giusto erigere recinti e muri, ma non riesco a condannarlo. Tutt’al più lo faccio solo nei confronti del tipo di muro scelto, ovvero del filo spinato.

Fra 5 e 10 mila gli arrivi al giorno, ognuno da identificare, rifocillare, alloggiare, vestire ed eventualmente curare. E quando se ne vanno, ripulire quanto si son lasciati dietro. Gran parte in arrivo con treni e pullman ai valichi, ma gruppi anche sparsi che passano il confine dove non ci son controlli. Un movimento di gente che la Slovenia gestisce con sempre maggiori difficoltà pur essendo migliorati, dopo il vertice UE-Balcani a Bruxelles, la comunicazione e il coordinamento fra i governi investiti da questo transito.

E’ come se per l’Italia e la Germania passassero ogni giorno da 250 a 400 mila persone. E in Turchia ci sono altri due milioni e 200 mila profughi solo siriani intenzionati a riparare in Europa, entrando in Grecia che, con la geografia che si ritrova, con tutte le sue isole e coste frastagliate, l’ordine Schengen non può, mano sul cuore, applicarlo come vorremmo, da lì in Macedonia, poi in Serbia, avanti in Croazia e approdando a un nuovo confine Schengen, a quello sloveno, che si pretende, in casa e a Bruxelles, debba funzionare.

 Inizialmente la rotta balcanica dalla Serbia conduceva in Ungheria e da lì poi in Austria, ma il premier ungherese Orban, il “dittatore” – come, abbracciandolo, l’ha chiamato Juncker, presidente della Commissione europea, ha detto “basta, tornino da dove son venuti o vadano altrove!”, e ha recintato i propri confini così con la Serbia come anche con la Croazia, dirottando il flusso migratorio sul nostro paese.

E siamo noi ora a dover affrontare questa emergenza,- 250 mila i transiti sino al 21 di novembre -  stretti fra un dramma umanitario da governare nel migliore dei modi e l’impellenza di salvaguardare il regime Schengen e la sicurezza del proprio territorio e dei propri cittadini che, sì, donano tanto alla Croce Rossa e alla Caritas e da volontari danno una mano alla polizia, alla protezione civile e all’esercito in prima fila ad accogliere e assistere i profughi, ma allo stesso tempo e nella stragrande maggioranza esigono dal governo di fare come Orban, chiudere e sbarrare l’uscio.

Salvo la sinistra-sinistra, ispirata all’ellenica Syriza, che contesta con una serie di organizzazioni non governative, anche l’estensione di certuni compiti attinenti all’emergenza profughi e al controllo della frontiera, all’esercito, anche se pur sempre sotto l’autorità’ della polizia, tutte le altre forze politiche rappresentate in parlamento e alcune extraparlamentari, ovviamente di destra, concordano col governo di metterci il recinto almeno lì dove si prevedono o siano possibili transiti illegali e incontrollati, come già avvenuto nelle settimane scorse in alcuni casi anche a forte rischio per la sicurezza e l’incolumità’ dei profughi stessi.

Telecamere a infrarossi della polizia slovena hanno colto una colonna di migranti, un migliaio circa, condotta di notte dalla polizia croata lungo un percorso che le avrebbe consentito di eludere i nostri controlli, ma che poi è finita in un canale, grazie a dio, attraversabile, dal quale, conquistando la sponda slovena, sono usciti, questi poveracci, bagnati fradici. Donne, vecchi, bambini. E già faceva freddo. I cameraman accorsi hanno ripreso scene pietose. Una vicenda che ha fatto stridere le relazioni con Zagabria. Poi c’e’ stato il già menzionato vertice di Bruxelles, chiesto dal presidente sloveno Pahor, e finalmente un minimo di accordo fra tutti i governanti balcanici, di evitare colpi bassi e coordinare l’agire. Da quel giorno le cose son sensibilmente migliorate. Gli arrivi, soprattutto in treno, vengono preannunciati, fino a 10 mila al giorno, poi condotti, espletate le formalità, sempre per ferrovia o con pullman, ai centri di raccolta a ridosso del confine con l’Austria, in primis al valico di Sentilj, e da qui, a scaglioni, passati alle autorità austriache che poi fanno altrettanto con quelle tedesche.

Un tantino di filo spinato ce l’hanno messo pure gli austriaci, lungo le fiancate del valico di Sentilj, dalla propria parte, ovviamente, ma quel che e’ peggio e’ che hanno deciso di non prendere più di 6 mila profughi al giorno.

Da qui la delibera del governo sloveno di ricorrere a misure più rigide e restrittive, recinzione compresa.

“E’ la decisione più difficile del mio mandato” – ammette il presidente del consiglio Cerar. Cercando di attutire lo schiaffo anche alla propria coscienza, spiega che questa non è una chiusura del confine, ma solo un regime di controllo più severo, che il reticolato non supererà il metro e 80 cm, sarà temporaneo e posto solo dove si possano prevedere transiti abusivi e servirà soprattutto a dirottare migranti sprovveduti o male intenzionati verso i valichi predisposti al loro arrivo. E si eviteranno in questo modo anche episodi come quello del fosso guadabile con l’acqua alla cintola. “E’ per il bene degli stessi profughi” – gli da una mano il presidente del parlamento, Brglez.

Vienna saluta il provvedimento. Ci dice bravi, ovviamente anche Orban. Al contrario la Croazia, appena uscita dalle elezioni per il rinnovo del parlamento e ancora col governo uscente, che ci rimprovera tanto l’incongruenza con l’atteggiamento di critica assunto inizialmente nei confronti dell’Ungheria, quanto il fatto di porre il reticolato in talune zone che proclama territorio croato.

Da Zagabria anche alcune dichiarazioni al fulmicotone: “la recinzione spostatela entro 24 ore, o lo faremo noi!”. E Lubiana? “Resta lì dov’e’!” Poi invia in zona reparti di polizia in pieno assetto di guerra, ma i colleghi croati non si fanno vedere. “E’ una provocazione cui non casco. Si muovano le diplomazie.” – replica saggiamente il ministro agli interni croato, Ostojič.

Fatto sta che il confine sloveno-croato è ancora oggetto di disputa, come di sa’, all’arbitrato dell’Aia, e che pertanto andrebbe evitato qualsiasi intervento nelle zone contese. Messe così le cose, Lubiana e’ rea!

Siamo in data, sabato 21 novembre. La recinzione ha raggiunto già una sessantina dei 120 chilometri programmati, soprattutto lungo la fascia settentrionale della frontiera. “Orrenda da vedere e mostruosa nella sua simbologia storica” – le si pongono contro quattro fra le penne della letteratura slovena più insigni: Boris A.Novak, Svetlana Makarovič, Dušan Šarotar e Draga Potočnjak. “Violenta l’inno nazionale – sentenzia la Makarovič, ricordando i versi di France Prešeren, il Dante sloveno, che ne sono il testo e professano il buon vicinato e la solidarietà fra i popoli. “Fra 50 anni saremo giudicati secondo le immagini di questo filo spinato!” – le fa eco Novak che preannuncia una protesta costante con incontri e dibattiti ogni venerdì presso la sede dell’Associazione degli scrittori sloveni. E le adesioni illustri non si fanno attendere: Marko Kravos, Brane Mozetič, Vladimir Osojnik e altri.

Eh sì, siamo alle corone di spine come quella che i soldati romani intrecciarono e posero sul capo di Gesù’. L’Europa Schengen si difende così, ormai, a rotoli di spine, ma vien da chiedersi: riuscirà a sopravvivere nei termini in cui è nata, cresciuta e vorrebbe invecchiare?

Ricordiamone i principi fondatori:

“L’Unione europea garantisce la libera circolazione di persone, merci, servizi e dei capitale all’interno del suo territorio, promuove la pace, i valori e il benessere dei suoi popoli, lotta contro l’esclusione sociale e la discriminazione, favorisce il progresso scientifico e tecnologico e mira alla coesione economica, sociale, territoriale e solidale fra gli stati membri.”

Ci stiamo in questa definizione? A malapena, direi! L’emergenza profughi soprattutto sulla rotta balcanica, ne sta mettendo a nudo le debolezze, le incongruenze, la fatiscenza, che neanche la risposta univoca al massacro Isis a Parigi riesce a camuffare. La Francia si dichiara in guerra con lo Stato islamico. L’Europa le promette sostegno anche militare. Solidarietà pure da Stati Uniti e Russia, che con essa già bombardano le postazioni jihadiste in Siria e Iraq. Poi dalla Cina e da altri paesi importanti. Non ultimo, il Consiglio di sicurezza dell’ONU approva all’unanimità’ una risoluzione in tal senso. Tutti insomma pronti a coalizzare contro il califfato che terrorizza il mondo e il cui agire sta alla base della crisi profughi. La stragrande maggioranza di costoro  scappa proprio dai territori sotto il dominio dell’ Isis. Fugge dalla violenza, dal terrore, dalla morte, oltreché’ dalla miseria. Ma ciononostante aumentano nei loro confronti, istigati dai leader della destra nazionalista e fascista sempre più in auge – da noi si sta riconfermando Janez Janša – i pregiudizi, l’intolleranza, il sospetto e in molti anche la convinzione che siano essi portatori del morbo islamizzante e del terrore e che quindi i confini nei loro confronti vadano non solo socchiusi, ma sbarrati.

E’ questa purtroppo la realtà che ci trova protagonisti, chi più chi meno, un po’ tutti, se non altro da elettori.

Che Iddio ce la mandi buona, cara Unione europea! 

Po pokolu ISISa v Parizu

KAJ POČNE EVROPSKA IN SVETOVNA »INTELLIGENCE«?

Na svetu je pridobivanje in analiziranje informaciji o nezakonitem in protidržavnem delovanju posameznikov ali združb zaupano, kolikor mi jih je uspelo šteti, kakim 600 do 700 tajnim službam. Samo ZDA jih imajo 24. Slovenija 4: Slovensko obveščevalno varnostno agencijo,  Obveščevalno varnostno službo, Sektor za obveščevalne zadeve Generalštaba SV in pa Nacionalni preiskovalni urad.

Ko se v Parizu dogodi kar se je zgodilo v petek zvečer, ko peščica samomorilcev, bojevnikov Islamske države pobije z relativno lahkoto 130 ljudi in še toliko jih spravi v bolnico, se vedno znova sprašujemo ali se res ne da preventivno identificirat in onesposobit te fanatike ob vseh temu namenjenih službah in agencijah ter velikim denarjem, ki jih proračuni za to dejavnost trošijo? Pa podvprašanja: ali so te strukture medsebojno povezane, sodelujejo, si izmenjujejo podatke? Obstaja sploh kaka skupna ocena o sponzorjih akterjev terorističnih pokolov, o vladah, korporacijah, multinacionalkah, ali drugih omrežji, ki jih oborožujejo, urijo, usposabljajo? Pustimo zgodbo o CII, ki da počne to in ono. Morda je utemeljena, morda le urbana legenda. Če vse, ali vsaj glavne poti, vodijo, kot trdijo mnogi analitiki, k Saudski Arabiji, Emiratom, Katarju in drugim z nafto obogatenim arabskim režimom, bil bi čas, da se to preveri, ugotovi in ustrezno ukrepa, tveganjem z izpadom naftnih zalog navkljub.

Vse zastonj, da razglašamo kako je treba enkrat končat s tem ISISem, kako je nujen dogovor vseh še kolikor toliko prisebnih sil sveta, od OZN do NATO pakta in EU, od ZDA do Rusije, Kitajske in drugih velikih sil, od Irana do režimov, ki so v regiji še na oblasti in se bojujejo proti tem skrajnežem, z Asadom vred, če financerji in materialni podporniki mednarodnega terorizma ne bodo razkrinkani in onesposobljeni. Očitno je, da je mreža ISISa zelo razvejana, dejavna več ali manj povsod, predana do skrajnosti svoji doktrini in zmožna bliskovite mobilizacije ter najbolj grozljivih dejanj. A brez denarja bi se tudi njej bolj tanko piskalo. Zagotovo bi se ji zgradba še danes vrhunske organiziranosti in usposobljenosti sesula. Kljubuje pa celotnemu planetu kot nek novodobni, smrtonosni virus, za katerega nismo v stanju najti cepiva?! A smo res, v demokratičnem svetu tako nesposobni?

Sicer kakšen je odziv večine javnosti, ki ga gre pričakovati, ob sožalju, sočustvovanju in zgroženosti nad Pariškim pokolom? Zaprimo še bolj meje migrantom, ker da prinašajo Islam in islamizacijo naše celine in zahodnega, krščanskega sveta?! Odziv slepcev! Če je kdo, ki res beži pred ISISom so sirijski begunci, pripadniki srednjemu, bolj izobraženemu, laičnemu razredu, ki jih je bojevanje verskih skrajnežev šiitov in sunitov odgnal od doma. Utegnili bi biti naši najboljši zavezniki in vir informaciji v prizadevanjih proti Islamski državi in mednarodnemu terorizmu, če bi jih znali pritegniti k sebi, k sodelovanju in jim prisluhniti, namesto da se do njih vedemo sumničavo in strpno le toliko, kolikor nam narekujejo mednarodne konvencije in obči postulati civiliziranosti. Pa še to nam je težko in postaja vse težje. Da je temu tako priča že sama bodeča ograja vzdolž meje s Hrvaško, ki je mimogrede ne bi potrebovali tudi ne v blažji, nebodeči obliki, od trenutka, ko je bil s Hrvaško, po začetnih težavah in njenih nagajanj, dosežen dogovor o predhodnih najavah in vodenih predajah migrantov na zato usposobljenih mejnih prehodih. Čemu torej ograjevanje in to z uporabo najbolj pošastnega – kot ga je imenoval Boris A.Novak -  tehničnega sredstva? 

Prekletstvo balkanske poti - 2

CERARJEVE KRONE

Verjamem, spoštovani premier, da vam je bila odločitev o postavitvi ograje najtežja odkar vodite vlado, a prav zaradi tega, bi jo morali pretehtati še kak dan.

Najprej izbira »tehničnega sredstva« s katerim naj se usmerijo tavajoči migranti k poklicanim mejnim prehodom… najslabša možna, morda najcenejša, a grozljiva v svojem bistvu in v svoji simboliki. Kristusove bodeče krone, kot sem nekje prebral, da jim pravijo, ki jih vojska razteza vzdolž naše meje s Hrvaško,  so najslabša rešitev, ki ste si jo lahko domislili, ker spominjajo na čase hladne vojne, nekoliko tudi na koncentracijska taborišča, na tovrstne rešitve na vojnih območjih v Afriki ter Bližnjem vzhodu, ker so enake kot so bile Orbanove in na katere smo se zgražali, skupaj z vso preostalo Evropo, ker bodo odvračale ljudi, od morebitnega namena, da bi jih prestopali ne le kot preprosta fizična ovira, ampak kot mučilni in za koga lahko tudi ubijalski stroj, ker če se nam že ne smilijo migranti, bi se nam morale vsaj živali, kot je zapisal dober znanec. Sam sem nekako računal, če se jim že ne moremo ogniti, na bolj prijazne pregrade, na take, kot jih poznamo iz štadionov, iz drugih varovanih območji, brez bodic in rezil. No, bilo bi lahko še huje, priznam…žica z visoko napetostjo.

Da je marsikomu, tudi iz vaših političnih vrst, hudo nerodno, da smo se znašli pred bodečo žico priča nekoliko zmedena izjava šefice vaše poslanske skupine, Simone Kustec Lipicer, da »se na meji sicer postavljajo tako imenovane tehnične ovire, kar pa nikomur ni in ne sme biti razumljeno kot postavljanje bodeče žice«. Evo je! Kako naj razumemo bodečo žico drugače kot to kar dejansko je?

Zdaj pa drug problem… Opozorjeni ste bili, dragi Cerar, da utegne biti tovrstni poseg vzdolž meje, ki ni še povsem določena, oz. ugotovljena in označena, in je zato še predmet odločanja na haaški arbitraži, zelo tvegan in potencialno nevaren, zlasti ob sosedu, ki je sicer član iste evropske družine, a nič kaj pretirano kooperativen in razumevajoč do naših begunskih težav, ki so ne nazadnje tudi njegove, a ste v to hudo kislo jabolko vseeno ugriznili. In odziv se ni pustil čakati. »Odstranite žico, tam kjer poteka po hrvaški zemlji, ali jo bomo mi!« Kaj pa zdaj? Pojasnjevanje notranje ministrice Vesne Gjerkeš Žnidar, da to ni nikakršen prejudic meje, da je o tem obveščen tudi arbitražni tribunal, da namen je le preusmeritev toka migrantov k mejnim prehodom, ni dovolj, ne prepriča nasprotne strani, morda tudi zato ne, ker se noče pustit prepričat in vidi novo priložnost za fajtanje. Kaj sta že dejala pred kratkim predsednika Pahor in Kitarovičeva?! .. Da, kljub vsem težavam, z arbitražo in begunci, ostajata Slovenija in Hrvaška prijateljski državi? Aha, lepo, sem pomirjen…

Bil sem še poslanec v Bruslju, ko so bivšega predsednika Finske Marttija Ahtisaarija iz Evropske komisije prepričevali, da bi prevzel mediacijo o meji med Slovenijo in Hrvaško, potem ko se je bil Pahor, takrat na čelu vlade, odločil blokirati hrvaška pogajanja za članstvo v EU in še pred dogovorom o arbitraži. Tudi spoznala sva se, ko je na tiskovni konferenci, nobelovec za mir, ki je bil skušal pomiriti strasti v Kosovu, odklonil povabilo k posredovanju s pojasnilom, da je imel dovolj Balkana. Spomnil se je svojih diplomatskih prizadevanj in uspehov v Južni Afriki, Namibiji in drugih afriških deželah, jih opisal z najlepšimi občutki ter dodal: »Želel sem si, da bi videl isto situacijo na Balkanu, a žal temu ni bilo tako. Zato naj se z mejnim sporom med Slovenijo in Hrvaško ukvarja kdo drug!«

Ob tem spominjanju se mi je porodila mala hudomušnost: kaj če je ogrevanje stanja na meji dogovorjeno med Ljubljano in Zagrebom? Kaj če bi kak zrežiran fight med policisti s streljanjem vred, s slepimi naboji seveda, odvrnil migrante, da bi še naprej silili k nam? Tudi Sirci vedo, kaj se je dogajalo ob razpadu Jugoslavije. Balkan pač, zunaj ali znotraj združene Evrope, ohranja v političnem smislu, svoj zlovešč predznak in vse zastonj, da dopovedujemo, da mu več ne pripadamo, da smo izključno srednja Evropa. Če že Avstrija pozdravlja to da postavljamo ograjo, ne računajmo, da nas bo podprla tudi ob očitku Zagreba, da to počnemo tu pa tam tudi na hrvaškem ozemlju. Ostala Evropa še manj. Iz Bruslja pričakujmo sporočila v stilu: »Izbor načina varovanja Schengena je suverena pravica vsake posamezne članice, zato tudi ogradam ne nasprotujemo, a pazite da z njimi ne zanetite mejnih konfliktov s sosedi. Pozivamo k strpnosti, dialogu in sodelovanju med Ljubljano in Zagrebom, k temu da se obe strani vzdržita dejanj, ki bi vnašale nove napetosti v, zavoljo zlasti begunske krize že napeti in zapleteni situaciji«.

Torej, gospod premier, bomo bodečo žico raztezali dalje, pa naj bo kar bo? V premislek…dokler je še čas, dokler se kaj hujšega in nepopravljivega ne dogodi!