So protesti in protesti

 

KOLIKO LJUDI NA ULICAH DA VLADA ODIDE?

 

Predsednik vlade Janez Janša, ki je 2010, ko je vlado vodil njegov sedanji soborec Borut Pahor, pozival narod k »srečanju na ulicah, da ponovimo lekcije iz časa slovenske pomladi«, in sam 10. oktobra 2019 na Prešernovem trgu v Ljubljani, na vseslovenskem shodu »Rešimo Slovenijo« ščuval ljudi proti  vladi Marjana Šarca,  je danes sam postal tarča ljudskega besa.

Minuli petek je proti njemu skandiralo sredi prestolnice kar 40 tisoč ljudi. Zahtevali so volitve takoj, »preden nam slovenski pacient do konca demontira demokracijo« - je zapisal nekdo. Vseslovensko vstajo, kot so jo poimenovali številni organizatorji predvsem in vrst civilne družne, nevladnih organizaciji in sindikatov, si je premier dovolil označiti za »protislovensko, sodeč po zastavah in kulturi izražanja« - kot je pojasnil.

Resda je bila med množico transparentov videti tudi kaka slovenska zastava iz časa pred osamosvojitvijo, pravzaprav še med plebiscitom in vse do razglasitve neodvisnosti, ker nova, brez rdeče zvezde, je prvič zaplapolala šele 26. junija 1991, zvečer na trgu Republike v Ljubljani, ko so enote JLA že prihajale k mejnim prehodom z Italijo, toda govorit o kulturi izražanja, gospod premier?! Prav vi?! Avtor »odsluženih prostitutk«, »buzeranta Uroša« in še mnogih abotnih tvitov?! Zadnji ste, ki lahko poučuje kogarkoli o kulturi izražanja!

Sicer, pogledal sem malce v zgodovino protestov v Evropi in po svetu in ugotovil, da je bil petkov pri nas med najbolj množičnimi po parametru števila prebivalcev v zadnjih 15 letih. Največji se je zgodil januarja lani v Hongkongu, ki ima cca 8 milijonov prebivalcev, od katerih je šlo na ulice proti omejevanju človekovih pravic in državljanskih svoboščin, oziroma ukazom s Pekinga, dober milijon, kar pomeni 12% prebivalstva.

Večji od našega je bil 2008 v Rimu proti takratni Berlusconijevi vladi. V Circo Massimo se je zbralo poltretji milijon ljudi, kar pomeni 4% Italije.

Na tretjem mestu Slovenija z 2%, četrta Francija 2006 proti Villepinu z 1,5% deležem. Imamo torej bron, a ni lepo?

Šalo na stran, na to bi se morala Janševa vlada in predvsem njegovi podporniki tako v koaliciji kot v fiktivni opoziciji, z manjšinskima poslancema vred, globoko zamisliti. Lahko prejmem odgovor Janše ali SDSa, da 2% nasprotnikov je drobiž, da ne seže niti do parlamentarnega praga, a ga gre pri tem vendarle spomniti na še eno izjavo, ki jo je dal decembra 2010 leta, da »V vseh državah kjer zaupanje v vlado pade pod 25%, in v Sloveniji je to že nekaj mesecev (povejmo še enkrat da je bil premier takrat Borut Pahor), bi razpisali predčasne volitve«.

Se boste tega držali, g. Janša? Sedaj uživate še tretjinsko podporo, a vsak čas se zna zgoditi, da boste pri četrtinski, torej pri 25%. Boste samemu sebi dosleden? Volivke in volivci, anketiranke in anketiranci, potrudite se, ko vas bodo spraševalci spet poklicali. Pa vsem dobro želim.

 

 

Logar v Moskvi

 

S TE VLADE TUDI NEKAJ DOBREGA

 

Težko verjeti, mar ne? No, pridemo do tega v nadaljevanju.

Minuli petek 40 tisoč protestnikov v središču Ljubljane proti vladi Janeza Janše. Sporočilo demonstracije: volitve takoj! četudi sredi predsedovanja evropskega sveta. Imamo ga dovolj. Drvimo v avtokracijo in tega ne smemo dopustiti. Demokracije ne damo!

Sočasno v Državnem zboru drugi poizkus koalicije, ki še vodi državo, zamenjave predsednika parlamenta Zorčiča ker prešel k opoziciji, e tudi tokrat, kolikor se že pred glasovanjem prešteli, je zmanjkal glas. Ker v tretje gre rado – pravijo – bomo probali znova. Obsesija je vidna. Uhaja z vseh porov koalicijskih vodji poslanskih skupin. Govori se  da sta zamolčala dva poslanca DeSUSa, medtem ko naj bi manjšinca Žiža in Horvath razrešitev Zorčiča podprla. Če drži – glasovanje je sicer tajno – sta prekršila dolgoletno pravilo in običaj, da manjšinska poslanca, se vloge jezika na tehtnici izogibata. No, če sta tokrat ravnala drugače, je mene za sonarodnjaka Žižo sram!

Ob vsem tem v zraku še vedno zapis v enem od programskih dokumentov SDSa za njihov skorajšnji kongres, da zavoljo »nagajanja« opozicije, zlasti »prevratništva« Levice, napada medijev in vse bolj množičnih protestov, Sloveniji grozi »državljanska vojna« in da bi se zato morali vsi umiriti in delovati bolj državotvorno, prevedeno: pustite Janši da dela kar če! Le on ve kaj je in kaj ni prav, oziroma kaj je in kaj ni dobro za državo in vse nas.

Da bi bolje razumel kaj se mota v glavah teh gospodov, se tu pa tam skušam postaviti v njihovo kožo in poiščem temo ali dejanje, ki bi si zaslužilo pohvalo. Kajti tudi Mussolini je nekaj dobrega pustil za seboj – glej ceste in vodovode. A je iskanje mukotrpno, ker vsakič ko se ima nekaj dobrega zgoditi, kot so nekateri zakoni s široko, tudi opozicijsko podporo, jih takoj zasenči novo obskurno premierjevo početje.

Pa vendar so v petek mediji poročali tudi o poti zunanjega ministra Anžeta Logarja v Moskvo. Rekel sem si: Bravo, minister! Evo, končno nekaj dobrega! Veselil sem se tega obiska, prvega s strani sefa diplomacije ene od članic Evropske unije v Rusko federacijo po zelo dolgem času in to sredi najbolj napetih odnosih med zahodom in vzhodom po padcu berlinskega zidu. Nazadnje je bil v Kremlju visoki zunanjepolitični predstavnik EU, Josep Borrell, že daljnega februarja ko je Rusija izganjala nekaj evropskih diplomatov ker so bili sodelovali na demonstracijah zoper priprtje ruskega opozicijskega politika Navalnega. In Borrellov obisk je bil vse prej kot uspešen.

Nekaj povsem drugega tokrat, četudi ob nespremenjenih temah, od Navalnega do Ukrajine in Krima, do najnovejšega piratskega dejanja Belorusije. Logar je gostitelja Lavrova seznanil s prioritetami slovenskega predsedovanja EU in se zavzel za zmanjšanje napetosti med unijo in rusko federacijo. Roka je bila ponujena in jo je ruski kolega seveda sprejel. Toda slediti morajo sedaj dejanja, tudi pri nas, ki naj pokažejo in dokažejo dobro vero in predvsem načelnost Slovenije in EU. Če upravičeno zahtevamo izpustitev Navalnega in po novem tudi v Belorusiji prejetega oponenta in novinarja Protasjeviča, enako zahtevajmo od Španije do priprtih in sicer pregnanih Kataloncev, krivi le političnega delikta, in če se že zgražamo nad ugrabitvijo potniškega letata Rayanaira na poti iz Grčije v Litvo s strani Lukašenkovega režima, kar je seveda prav in nujno, pomislimo nekoliko bolj resno in odgovorno, nenazadnje do resoluciji Varnostnega sveta Združenih Narodov, na to kar se dogaja, oziroma se je dogajalo minule dni v Gazi in Izraelu, na razmerje žrtev zadnjega konflikta med izraelskimi silami in Hammasom (270 cca ubitih Palestincev, med njimi več kot 60 otrok, in 8 ali 9 mrtvih na izraelski strani) in obsodimo z enako vnemo okupatorsko, genocidno in apartheidovsko politiko Netanjahovega režima ter njegovo permanentno kršitev sklepov svetovne organizacije, ne pa da mu priznamo pravico do samoobrambe in v znak solidarnosti z njim izobešamo izraelsko zastavo! Pri tem pa je naš dobri minister, žal, znova bos!

 

 

v SDSu bluzijo!

 

DRŽAVLJANSKA VOJNA?

 

Lepo vas prosim, SDSovci. O čem takem, v 21.stoletju v najbolj civilizirani celini, kot jo hvalimo, in v »zgodbi o uspehu«, vsaj do nekaj let nazaj, lahko spregovori samo bolni um. Če že o kaki vojni govorimo, spregovorimo o vaši, o tisti, ki jo že več kot leto dni, odkar ste prevzeli oblast, izvajate nad zdrav razum, nad pravice onih, ki ne mislimo kot vi, nad institucije in družbene podsisteme, ki vaši vladi ne ploskajo, nad tisti del naroda, ki s kolesi ali peš stopa na ulice, da vam pove: Tako ne gre več!

Niste poklicani, da bi meritorno sodili kaj je prav in kaj ne, da se obranijo temelji ustavne ureditve države. Vso pravico imate do svojega mnenja, nimate je pa, da slednjega vsiljujete drugim, še manj da drugim skušate dušiti to isto pravico s pomočjo pregona, ki mu (končno, a ne?!) poveljujete. Niso mediji krivi, gospod Olaj, da narodovega zaupanja v policijo skoraj da ni več, krive so kadrovske rošade po volji gospodarja, zamenjave na poveljniških položajih in na čelu Nacionalnega preiskovalnega urada, do napačnih naslovov usmerjene preiskave (Računsko sodišče, STA, Levica etc etc…), krive so globe zoper one, ki radi obedujejo na prostem, ali so se sicer spozabili na masko, medtem ko se državniški vrh enako gol na obrazih nemoteno in strnjeno sprehaja ob Kolpi po ogledu vojaških veščin, kriva je vaša godba, ki veselo igra zaporniku na trenutni prostosti, ker nekoč osamosvojitelj in nenazadnje vaš šef, krivi so pregrobi »strokovni prijemi« vaših specialcev do mirnih četudi kričavih protestnikov, ki se poslužujejo le transparentov, umetniških performansov in glasu, da povedo oblasti kar menijo da je prav. Krivi so prizori kulturnikov, ki na trgu Republike deklamirajo ustavo in so od tam odgnani, žensk, stark v klinču ali vklenjenih na asfaltu, Palestinca ali njegovega somišljenika ki je nasilno odrinjen ali prijet, ker obdan s palestinsko zastavo protestira zoper izraelsko izobešeno na vladnem poslopju. Kje je končal tisti policist na motorju, ki se je ob prvih petkovih protestih selfiral z udeležencem shoda? Kje so prijazni varuhi reda in miru? Verjamem, da tudi med danes neotesanimi specialci, a ukazi so ukazi in ničelna toleranca do uličnih nasprotnikov Janševega režima je očitno zaukazana. Ergo, krivi ste vi in izvrševalci vaših ukazov, da policija ni priljubljena kot je nekoč bila.

A naj se vrnem k gospodom iz največje vladne in parlamentarne stranke, ki grozijo z državljansko vojno, če se opozicija ne bo umirila, če bo v parlamentu še naprej »nagajala« ter onemogočala uveljavitev vladnih želja in vztrajala na predčasnih volitvah čim prej. In prvo nevarnost v tej smeri vidijo v Levici, ki naj bi s svojimi socialističnimi in samoupravnimi idejami želela vrniti državo na nekdanja pota, oziroma spremeniti ustavno-družbeno ureditev. Tu naj bi tičala nevarnost prevrata in izbruha državljanske vojne. Če bi to napisal nekdo iz kroga Jelinčičeve SNS, ali Šiškove varde, bi se smejali, težko pa je vsakemu treznemu državljanu do smeha če s tem maha in to ob še naprej molčečem predsedniku republike, najmočnejša politična sila v državi, ki bo čez dober mesec, če se v Bruslju ne bodo odločili drugače, prevzela šestmesečno predsedovanje Evropske Unije. Upam, da bo vrhu EU ta programska grožnja SDSa, da smo na robu državljanske vojne, dala misliti in bo vodenje sveta povezave prenesla na Portugalsko ter jo vrnila Sloveniji šele takrat, ko bo politična negotovost odpravljena.

No, sam temu ustrahovanju s strani Janševe druščine ne verjamem, ker če bi že nekaj na tem bilo, bi ob vedenju da vlada obvladuje tako policijski kot vojaški vrh, prej pomislil na hudo represijo protestov in opozicije če že ne na suspenz parlamenta in vzpostavitev prisilne uprave, beri diktaturo, vsaj do dokončanja druge (Janševe) Republike.

Slovenija podpira izraelsko pobijanje Palestincev

 

IZRAEL ZAKUHA NOV KONFLIKT S PALESTINCI IN NAŠA VLADA GA PODPRE. NORO!

 

Od 2008 do danes med Hamasom in Izraelom ni miru. Pravimo mu »izraelsko-palestinski konflikt«, ki ga ohranjajo in vedno znova netijo ljubitelji vojn in nasilja na obeh straneh, toda razmerje med žrtvami – in sleherna je objokovanja vredna - govori o nečem drugem, o masakru Izraela nad Palestinci. To nam povedo številke:

V letu 2008 je bilo 3.202 mrtvih in ranjenih na palestinski strani, 853 na izraelski,  2009 – 7.460/123, 2010 – 1.659/185, 2011 – 2.260/136, 2012 – 4.936/578, 2013 – 4.031/157, 2014 – 19.860/2.796, 2015 – 14.813/339, 2016 – 3.572/222, 2017 – 8.526/174, 2018 (najbolj krvavo leto doslej) – 31.558/130, kar pomeni na enega Izraelca 243 pobitih ali ranjenih Palestincev, 2019 – 15.628/133 in 2020 – 2.781/61.

Skupno v 12 letih, ubitih ali ranjenih 120.286 Palestincev in 5.887 Izraelcev - razmerje: 20 proti 1.

In letos? Bomo še videli, a že po prvih izmenjavah sovražnosti na relaciji Izrael-Gaza se slika ponavlja. Goljat proti Davidu in v samem Izraelu tudi linčanja tam živečih Arabcev s strani židovskih skrajnežev, ki jih policija komajda kroti, ko jih že ne tolerira.

Ne pozabimo da se vse to dogaja ker Izrael vztrajno zavrača kar zahteva mednarodna skupnost že od 1967 leta, ko je Izrael okupiral palestinska ozemlja, in sicer da naj Izrael prekine s politiko širjenja naselbin na tem prostoru, kar velja tudi za vzhodni Jeruzalem. Zadnja relevantna resolucija Varnostnega sveta Združenih narodov s 23. decembra 2016 – oštevilčena 2334, izpove jasno, da OZN ne bo priznal nikakršne spremembe meja iz 1967 leta, razen onih, ki bodo dogovorjene na pogajanjih. Poudarja tudi da je prekinitev vsakršne kolonizatorske dejavnosti s strani Izraela nujna za ohranitev solucije dveh držav in poziva h korakom v nasprotno smer.

Ob vsem tem, ko je vsakomur jasno, kdo nosi prvinsko in glavno krivdo za kri, ki znova teče v Gazi in tudi Izraelu,  pa na pročelju vladnih poslopji v Ljubljani, ob slovenski in evropski, visi od minulega četrtka tudi izraelska zastava v znak solidarnosti z Izraelom, z Golijo. Nisem mogel verjeti svojim očem, ko sem o tem prebral in videl slike ter posnetke, kljub temu da mi je bilo jasno že od njenega ustoličenja, kako bo na izraelsko-palestinski spor gledala Janševa ekipa. Je še svež spomin na slovensko glasovanje proti resoluciji Svetovne zdravstvene organizacije o pomoči sestradanim Palestincem v Gazi in pod izraelsko okupacijo in na tesno prijateljevanje Janše z Netanjahujem ob njegovem nedavnem obisku  v Izraelu. A da bi naš premier, ki stavi – kot sam pravi – na vladavino prava kot prioriteta slovenskega predsedovanja EU, šel tako daleč, z neposredno in odkrito podporo izraelskemu kolegu, kršitelju resoluciji VS OZN, ob njegovih najnovejših zločinskih korakih zoper Palestince, nisem niti slučajno pričakoval.

Povsem upravičena je zgroženost palestinskega veleposlanika pristojnega za Slovenijo s sedežem na Dunaju, ki je zavoljo enakega početja okaral tudi avstrijsko in češko vlado. »Palestinska stran ima veliko civilnih žrtev – je spomnil. Preko 30 otrok je bilo ubitih, prav tako veliko žensk. Izražanje solidarnosti in empatije zgolj z izraelskimi žrtvami ali Izraelom je rasizem. To je politika nadvlade bele rase, ki je ne moremo sprejeti in jo najostreje obsojamo!«

Ne morem ne soglašati z njim in se kot državljan Republike Slovenija sramovati ter spomniti nepoučeno, zmedeno ali nezainteresirano slovensko javnost, da je tokratni požar izbruhnil potem, ko so judovski priseljenci, skladno s politiko Netanjahove vlade širjenja naselbin na palestinskih ozemljih, to kar – še enkrat! - OZN obsoja in prepoveduje,  ob asistenci izraelske policije, pričeli nasilno deložirati palestinske družine iz njihovih hiš. Doslej so si sami gradili naselja. Tokrat pa kar v že zgrajeno četudi tuje. Nezaslišano s strani židovske države, ki ima za seboj enako hudo zgodovino pregona, trpljenja in prenašanja in ve kaj pomeni izgon iz lastnega doma. A še bolj nezaslišano to kar v zvezi s tem počne naša vlada. Pa ni nepomembno, da nas s takim ravnanjem izpostavlja tudi arabskemu ekstremizmu.

V Kopru nič več miru?

PAX IN HAC CIVITATE…

 

… ET IN OMNIBUS ABITANTIBUS IN EA – Mir temu mestu in vsem njegovim prebivalcem. V treh jezikih, tudi v italijanščini, je napis ki krasi vzhodno steno sejne dvorane Pretorske palače, za delovnim odrom in županovim pultom. Da, tu se praviloma zberejo župan ter svetniki in svetnice Mestne občine Koper na njihovih rednih in izrednih sejah. Citat iz najstarejšega statuta mesta, ki nam sporoča kako je bil mir vrednota in modus vivendi Kopra skozi njegovo dolgo zgodovino. V tem duhu je jeseni 1990 leta, ko je že dišalo po osamosvajanju republike in prehodu v novo družbeno ureditev, takratna občinska skupščina sprejela Izjavo o demilitariziranem statusu občine. Soglasno! Tudi lokalna Demosova opozicija. Zavračali smo vsakršno vojaško postavitev ali prisotnost na občinskem ozemlju in še enkrat častili zgodovinsko mirovniško poslanstvo Kopra v stičišču narodov in treh velikih evropskih kultur - slovanske, romanske in germanske.

No, Demosova vlada v Ljubljani in njen obrambni minister, danes premier, Janez Janša, sta sprejeto izjavo razglasila za brezpredmetno, češ da je izvajanje obrambnih nalog države vrši na njenem celotnem ozemlju in da Koper pri tem ne more biti izjema.

Zgodila se je vojna in streljalo ter umiralo se je tudi v Kopru, a “požar” je bil s prevlado razuma dokaj hitro obvladovan in z umikom enot JLA tudi dokončno pogašen. In prav ob umiku zadnjega jugoslovanskega vojaka iz Slovenije sem dejal, da sem v njem videl prvi korak k postopni demilitarizaciji ne le Kopra, ampak celotne Slovenije. Kako sem se uštel! Še grdo so me pogledali vsi, ki so me 26. oktobra 1991 poslušali na koprskem pomolu.

Dvanajst let kasneje smo že vstopali v Evropsko unijo in NATO. V Ankaranu, v prostorih nekdanje bolnišnice, je že domoval 430. Mornariški divizion Slovenske vojske in pričeli smo prejemati obiske vojaških ladij prijateljskih držav in članic severno-atlantskega zavezništva. Protokol ministrstva za obrambo ni mogel mimo občine in svojo vlogo gostitelja je slednja dostojno odigrala. Pa še priložnost je bila, da bi gostom, z vso potrebno vljudnostjo, povedali o zgodovini miru predanega Kopra ter o naši izjavi proti vojaški navzočnosti.

A časi se očitno spreminjajo in mir postaja kot vrednota vse bolj ohlapni pojem, poetika za romantike. NATO in EU stopnjujeta, prva z izkazovanjem vojaških mišic, druga s sankcijami, pritisk predvsem na Rusijo, sicer tudi na Kitajsko, če ostanemo le pri jedrskih velesilah, ker da malopridni državi, le ti se odzivata z vse bolj bojevito retoriko in s povračilnimi ukrepi in drvimo vsi skupaj v novo zaenkrat le hladno vojno. Kot da zgodovina ne bi več učila in človeški idiotizem vse bolj kraljeval.  In v tem kazanju NATOvih mišic sodeluje tudi Slovenija, ki gosti te dni, pa do konca tedna, del mednarodne vojaške vaje holywoodskega prizvoka »Zvezdni vitez 2021«, nato še do 22. maja vajo »Jadranski udar 2021« Pod komando seveda ZDA so zraven še Italija, Hrvaška, Grčija in Albanija. In kateri lokaciji sta bili pri nas izbrani za rožljanje z orožjem? Letališče Cerklje ob Krki kot sedež glavnega poveljstva za izvedbo vaje ter, glej ga hudiča, naš koprski Črni Kal. Tu je stala v sredo 26. junija 1991 glavna cestna zapora proti prihodu enot JLA v Koper, tu je bila 3 dni kasneje prispela in se po parih urah vrnila v Pivko kolona vojaških okrepitev po jutranjem streljanju in umiranju na Škofijah, do tu smo 3. julija 1991 pospremili vojake, ki so bili zavzeli mejna prehoda Škofije in Lazaret in se po ukazu poveljnika reškega Korpusa, generala Marjana Čada, umaknili nazaj v matične vojašnice. Kraj torej ki ima nek simbolni pomen v sklopu dogajanj, ki so zaznamovala občino Koper sredi osamosvojitvene vojne, - spomnili se je bomo, ob 30.obletnici, čez dober mesec -, ki pa priča tudi o tem, da je bila želja po ohranjanju miru in zato potrebnih treznih glav na pogajanjih, ki so močno razhudila g. Janšo, močnejša od klicev k na jurišu.

Mednarodna vojaška vaja torej na Črnem Kalu – razmeščene so enote zračne obrambe Slovenske vojske in ZDA – a da bi kdo iz občine o tem kaj rekel, vsaj povedal, da ni najbolj dobrodošla, ni slišati. Obratno. Berem Danijela Ceka v Primorskih novicah, da » Prebivalci velikega dela Primorske v teh dneh lahko mirneje spimo«. Ne vem ali misli resno, ali je tu malce ironije? Kakorkoli že, Pax in hac civitate je vse manj!