domenica 20 agosto 2017

Ankaran-Hrvatini morajo igrati na Bonifiki!


ANKARANGRAD?

Da mi ne bo kdo očital, da se ukvarjam samo s Trumpom, podnebnimi spremembami, predsedniškimi volitvami in 2tirom…
Tokrat o nogometu, na katerega se sicer kaj pretirano ne spoznam in zato bom vesel in hvaležen vsakršnega resnega poduka, ki me pa bega, ko spremljam določena dogajanja, ki niso v ničemer skladna z zdravo pametjo. Povprašal sem naokoli, da mi kdo pojasni zadevo, a prepričljivega odgovora še nisem prejel. Govorim seveda o Ankaranu-Hrvatini, novopečenemu prvoligašu, ki je primoran »doma« igrati v Dravogradu…v Dravogradu, na nasprotnem koncu države?!  Prebral sem vse kar je bilo objavljeno v medijih in spoznal, da se je najprej zataknilo v samem Kopru, češ se Ankarančani z upravljavci, oz. lastnikom stadiona Bonifika niso uspeli dogovoriti. Nato je bila v igri Sežana, pa je tokrat župan Terčon rekel NE, kar me, če sem iskren, preseneča in žalosti – dragi Davorin. In tik pred dvanajsto, so jih sprejeli v Dravogradu.
A vrnimo se k izviru, v Koper. Ne poznam okoliščin pogajanj in niti ne pogojev, ki jih je postavila, domnevam, Mestna občina, kot lastnica objekta, da bi dovolila sosedom da bi doma igrali na Bonifiki, sklepam pa, da so bili slednji taki, da jih Ankarančani niso mogli ali hoteli sprejeti. Kakršnikoli so že bili so privedli do tega, da koprski stadion prvoligaškega nogometa še dolga leta ne bo videl, da domači gledalci bodo večinoma spremljali tekme preko tv ekranov, da se bo edini  prvoligaš iz naših krajev po eni sami sezoni, vrnil v nižji rang, ker ga bo že sama logistika pokopala, in v državnem prvenstvu ne  bomo imeli nikogar!
Spet ne vem pod kakšnimi pogoji je gostoval v stadionu Bonifika koprski klub, ki je letos, baje zaradi dolgov in ne transparentnega poslovanja, izgubil licenco, a nič hujši, oz. zahtevnejši bi smeli biti ti pogoji za sosede. Resda formalno pripadajo drugi občini, a so še vedno del našega skupnega prostora in, ne pozabimo, za obnovo stadiona pred leti so tudi Ankarančani kot davkoplačevalci in dolgoletni prebivalci enotne koprske občine prispevali svoj delež.
Morebitno slabo razpoloženje župana Popoviča do Ankarana in do vsega kar od tam prihaja se ne sme, če imamo v mislih skupno dobro, odražati na odnose, ki jih moramo Koprčani gojiti z Ankarančani in obratno, najmanj pa na uporabo športne, kulturne in vsakršne druga infrastrukture, ki smo jo pridobili skupaj ali zgradili povsem na novo z namenom trženja in čim boljšega koriščenja tudi onstran občinskih potreb.
Svoj čas smo se z sosedi južneje od Dragonje pogovarjali kako bi storitve Splošne Bolnišnice Izola koristili pod enakimi pogoji kot domači pacienti, bolniki iz hrvaške Istre, ter s Trstom kako bi mi lahko čim ceneje tam odvažali in sežigali odpadke ter še z Reko o tem da bi skupaj kandidirali za eno od ediciji Sredozemskih iger. Vse v duhu prijateljstva, sodelovanja in dobrega sosedstva, predvsem pa s ciljem čim bolj racionalne in optimalne uporabe vendarle omejenih resursov. Danes pa ne premoremo reči »da« in »dobrodošli« niti našim dolgoletnim someščanom na nasprotni strani zaliva. »Damo vam Bonifiko za simbolno najemnino evra na mesec, pod pogojem, da prevzamete vse stroške vzdrževanja trate, tribun in slačilnic ter organizacije tekem«. Tako bi se morala glasiti zahteva MO Koper. Nič več od tega. Govorim seveda nekoliko na pamet, a v to smer bi morali iskati dogovor.
Ne nazadnje bi morala poseči v to zgodbo sama Nogometna zveza Slovenije, a dlje od tega da je vzela na znanje, da je Ankaran-Hrvatini našel dom v Dravograd in to registrirala ni šla. Amen! Enako mediji, zlasti poročevalci, ki so se s tem kar hitro sprijaznili in ne izrekajo več niti besedice kritike ali začudenja do odgovornih, da se ta sramota za celoten slovenski nogomet dogaja. Kak žalostno!

venerdì 11 agosto 2017

22.10. - predsedniške volitve



POTREBUJEMO PREDSEDNIKA, KI ZMORE POVEDAT SVOJE!

Navdušil me je, predsednik Državnega zbora, Milan Brglez, ko je v petek v Narodni Galeriji, ob podpisu  odloka o razpisu predsedniških volitev na dan 22. Oktober 2017, izjavil nekaj, kar ves čas, odkar volimo državnega poglavarja, zagovarjam in to je,  če ga kar citiram, da potrebujemo »nekoga, ki se bo oglasil vedno ko bo treba, o perečih družbenih vprašanjih in dilemah, zavzeti stališča. Predsednik republike je namreč vrhovna moralna in politična avtoriteta v državi, zato se mora in je prav, da svojo avtoriteto udejanja tudi s tem, da se opredeljuje do vseh dogajanj v naši državi in družbi,«… Naj dodam: Družbi, tudi v širšem, mednarodnem in svetovnem pomenu. Ne pozabimo, da skoraj vse kar se dogaja izven naših meja vpliva, tako ali drugače, na dogajanja doma!
Bravo, Brglez! Sporočilo in usmeritev glasov je jasno, vprašanje je le, ali se bodo po njej volivke in volivci tudi ravnali. Imeli smo namreč predsednika, ki se je opredeljeval in s tem mnoge politične akterje tudi razhudil, a mu drugega mandata nismo podelili, izbrali smo naslednika, ki je bil do sprotnega opredeljevanja bolj zadržan, ali se sploh ni odzival in se ne odziva, pa mu ankete  pripisujejo vnovično zmago. Zdi se, kot da nam je bolj pomembno, da se predsednik Republike, s prostovoljci, v kombinezonu in rokavicah, udeležuje čistilne akcije na obrežju Ljubljanice, kot pa, da Donalda Trumpa okrega, ker se je odpovedal Pariškemu podnebnemu sporazumu ter Svet pahnil v dodatno negotovost v trenutku, ko je norčavi Severni Koreji zagrozil »z ognjem in gnevom, kot ju svet še ni videl!« Da se razumemo, režim Kim Jong Džuna si najbolj ostra opozorila ter sankcije Združenih Narodov tudi zasluži, a največji problem je v tej oživeli krizi Trumpova retorika, ki če se prevede v dejanja, bo še Adolf Hitler izpadel kot cucek. Namig je k uporabi jedrskega orožja z močjo, ki jo človeštvo še ni videlo. Gre le za besede? Upajmo! A ko bo norec s Pjongjanga, ki se ob takih grožnjah bolj zabava kot ne, kako raketo usmeril v bližino otoka Guam? Bo ostal Melanin soprog le pri besedah?
No, idiota ne moreš utišati in onesposobiti s tem, da se vedeš kot on!
A če se vrnem k našim predsedniškim volitvam… Sam sem že zdavnaj napovedal, da bom podprl, s podpisom kandidature in sicer, ime, ki bo, recimo, zmoglo pozvati Trumpa in to z ustrezno ostrino, pa četudi ovito v celofan, k umiritvi strasti in napetosti do Severne Koreje, k preklicu groženj do Venezuele, ki že vnemajo vso latinsko Ameriko, ne nazadnje k povratku svetovnemu Dogovoru o podnebju in k politiki zmanjševanja jedrskih arzenalov. Pa vabilo k  novemu, bolj spoštljivemu in solidarnemu partnerstvu z Evropsko unijo, tudi ob prerazporejanju bremena migraciji.
A nič manj pomemben bo poziv naši vladi, naj pristopi k nedavno podpisani Pogodbi, pod okriljem OZN, o prepovedi jedrskega orožja. Če je Slovenija, kot pravi Ministrstvo za zunanje zadeve, naklonjena opuščanju te grožnje, naj zbere toliko poguma in suverene volje, da kljub članstvu v NATO, naslovi tak signal in se pridruži 122 članicam svetovne organizacije, ki so to zmogle.
Pa še morda opredelitev doma, do 2. Tira. Resda, bo referendum o predmetnem zakonu že mimo, a volilna kampanja za predsedniška Republike bo še ujela referendumsko. Da vidimo, kdo bo izmed kandidatov, oziroma kandidatk, temu referendumu rekel NE in gradnjo tira po sprejetem zakonu podprl?! Vsi ki to zadevo poznajo vedo, da če zakon pade, bo zgodba z 2. Tirom praktično končana, oziroma v najboljšem primeru, odložena za kar nekaj let in tudi kaj to pomeni za prihodnost Luke Koper – slovenskega okna v svet.

martedì 8 agosto 2017

Eliminiamo l'atomica!


HIROSHIMA MON AMOUR
Trieste, 6.8.2017

Ringrazio il Comitato Dolci e tutti gli organizzatori per l'invito, ringrazio tutti i presenti per esser venuti a render omaggio alle vittime di Hiroshima e Nagasaki  nonché sdegno e condanna  nei confronti di chi continua a  scommettere sull’arma atomica.
In questo giorno, 72 anni fa, gli USA, con la loro “Little boy” sganciata su Hiroshima fecero da  subito da 90 a 166 mila morti (ancor oggi non si hanno i dati certi), e tre giorni dopo la “Fat man” su Nagasaki, altri  60-80 mila, tutti fra la popolazione civile. A decine e decine di migliaia moriranno negli anni a seguire a causa delle radiazioni subite.
Si, il Giappone, dopo questa disumana e immorale dimostrazione di forza, si arrende e la seconda guerra mondiale si spegne, ma scatta, e proprio all’insegna della corsa all’atomica, poi seguita da quella alla conquista del cosmo, la guerra fredda fra le potenze della NATO, USA in prima fila, e il Patto di Varsavia capitanato dall’Unione Sovietica, un periodo che terrà il mondo col fiato sospeso in piu’ di un’occasione  (vedi la crisi di Cuba che nel ’62 sfiorò di poco la catastrofe!) sino alla fine degli anni ’80 e la caduta del Muro di Berlino, lo scioglimento del patto di Varsavia e dell’Unione sovietica, il fallimento anche di altre federazioni socialiste (cecoslovacca e jugoslava) e la nascita di nuovi stati sovrani.
Ma questa ondata di democratizzazione delle relazioni internazionali non si accompagna però ad una auspicata distensione nelle stesse e ad un disarmo anche nucleare. Anzi, le testate con potenze addirittura 4 mila volte superiori agli ordigni del ’45 sul Giappone, (50.000 kT rispetto ai 13 kT) si accumulano a migliaia nei depositi americani e russi, a decine in quelli delle altre potenze atomiche europee e non.  Ci saranno tutta una serie di accordi fra Washington e Mosca e di trattati internazionali per ridurre questi arsenali, ma appena nel 2010, 7 anni fa, i presidenti Obama e Medvedev ci daranno un taglio effettivo, anche di 5 volte. In sette anni, ovvero fino ad oggi, USA e Russia non dovrebbero disporre ciascuna di più di 1550 testate e non più 7-10 mila.
Ne bastano alcune decine di quelle più potenti per mandare il pianeta in frantumi.
Un kT (chiloton) corrisponde a mille tonnellate di tritolo, un mT (megatone) a un milione di tonnellate di TNT (trinitrotoluene).
Ma il 2017 è contrassegnato anche dall’avvento alla Casa bianca di Donald Trump che, a differenza del predecessore, chiamiamolo “disarmista”, annuncia nuovi riarmi.
Non solo, squalifica pure l’Accordo climatico di Parigi sottraendo gli Stati Uniti dagli impegni presi e sottoscritti da Barack Obama e inficiando tutti gli sforzi che in anni di negoziati la comunità mondiale, sotto l’egida dell’ONU, ha profuso per un cambiamento delle politiche ambientali ma soprattutto economiche al fine di rallentare, ovvero ridurre le emissioni di CO2 nell’atmosfera e fermare l’accrescersi dell’effetto serra.
E come sappiamo – lo stiamo provando in questi giorni anche sulla nostra pelle – i mutamenti climatici sono, assieme al rischio di un conflitto nucleare, il secondo grande e globale cappio che l’umanità’ si e’ messa intorno al collo.
Quindi chi non fa nulla per togliercelo, anzi contribuisce a stringerlo, come sta facendo Trump e con lui tutti quelli che lo assecondano, ovvero lo lasciano fare, sono coloro sui quali l’opinione pubblica consapevole di tanto e responsabile deve puntare l’indice accusatore.
L’Accordo di Parigi va’ dunque salvato così come lo si deve fare con l’ultima ancora di salvezza che hai in barca, e altrettanto  va rinnovato lo sforzo per un completo e quanto più sollecito disarmo atomico, soprattutto quando vedi pazzoidi in giro, tipo  in leader nordcoreano Kim Jong-un,  giocarci con questi ordigni, per altro non proibitivi da rinvenire o assemblare anche dal terrorismo internazionale. E Kim Jong-un non è il solo ad avere le rotelle un tantino scosse. Mi pare che qualche problemino ce  l’abbia pure chi comanda alla Casa Bianca e condiziona molto più del despota nordcoreano l’esistenza e il destino del mondo intero.
Comunque, un passo in avanti verso la messa al bando, anche nell’ottica effettiva, dell’arma atomica, l’ha fatto l’ONU approvando un mese fa il Trattato di non proliferazione nucleare. Più di 120 i paesi firmatari, ahimè, tra loro nessuno dei possessori di questi arsenali, ne dei loro alleati più stretti, cosiddetto vassalli, fra i quali anche i nostri due - Italia e Slovenia, come membri della NATO in qualche modo vincolati alla politica della deterrenza anche atomica. Quando ho chiesto a Lubiana come mai la Slovenia non ha avuto il coraggio di sottoscrivere il Trattato, mi hanno risposto: Sì, ci stiamo al disarmo nucleare, ma è un processo che vediamo solo graduale e con la partecipazione anche dei paesi che possiedono quest’arma. Altrimenti non se ne fa nulla. Per altro l’armamento atomico rientra nella strategia dissuasiva e difensiva dell’Alleanza atlantica. Ve lo dicono, credo, anche a Roma. Sì al NO alla proliferazione nucleare, ma solo quando ci starà anche la NATO, ovvero ci staranno gli USA. Politiche ambigue, irresponsabili, deprecabili.
Comunque, il Trattato è oggi legge internazionale, come quello che proibisce le armi chimiche e biologiche. Ed è questo importante! Inizia ora il processo di adesione e ratificazione e ci si augura che rispetto ai due terzi dei membri dell’ONU che vi hanno aderito, anche l’opinione pubblica degli assenti, ovvero dei boicottatori, prenda coscienza della storicità di questo momento e spinga i propri governanti a muoversi nella stessa direzione.
Solo bandendo ed eliminando del tutto il pericolo di un conflitto nucleare e parimenti, recuperando in pieno l’Accordo climatico di Parigi, possiamo guardare a un domani un tantino più lungo e prospero per il Pianeta.