"Sem za mir storil(a) vse kar lahko"... a res?

 

Mi, vojna in svet

 

Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi vsaj skušal(a) privesti vojno v Ukrajini do konca, preprečiti nadaljnje pobijanje in umiranje ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike, na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in poslance Državnega zbora, zlasti iz koalicije.

Kolikor spremljam vso to dramo in odzivanja Slovenije nanjo, je moj odgovor NE! Še preden bi se konflikt začel, da, z rusko kriminalno agresijo, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili, pa preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same spremembe, ki bi napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru. Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje in izvrševanje vsega kar se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem, moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega, kar pa vemo vsi kaj bi to pomenilo. Niste ene rekli niti, ko so se ZDA odločile poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje – kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi, znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu ni videti, oz. zaznati.

In vojna traja že 550 dni. Priznajmo si, da smo se je že nekoliko navadili in da nam občasna poročanja o novih žrtvah kaj prehudo ne pretresejo. Kot da pri tem nimamo nič. Same zunanje ministrice nam to povedo. Iz Bruslja, New Yorka in še od kod  se veselo, nasmejano, razposajeno, brezskrbno družijo in fotkajo (instagram T.Fajon) kot bi bile srednješolke na maturantskem izletu ali na kaki dekliščini, pa imajo v rokah velik del odgovornosti za usodo sveta in to v času, kot svari že od vseh opozarjanj vidno utrujen in resigniran generalni sekretar Združenih Narodov, Guterres, poka po šivih! No, v mislih ima tudi druga konfliktna žarišča, vse bolj globalno begunsko krizo ter seveda največji izziv, če odmislimo jedrski spopad, ki nam ga nalaga vse manj ukrotljivo podnebje. A v vsem tem odigrava nezanemarljivo vlogo ukrajinska drama.

Ne sme se nadaljevati še naslednjih 550 dni ali več, pravzaprav niti en dan več, kolikor že traja, ker šivi sveta bodo do takrat že vsi popokani! Zberite se, predsednica, predsednik, ministrica in parlamentarci, preberite na glas kaj vam nalaga 124. člen Ustave in uberite končno pravo smer pri »reševanju vojaka Ryana«, vsaj toliko da si boste lahko rekli, »skušal(a) sem!«.

 

"Ekstremni vremenski dogodki bodo vse pogostejši!"

 

Podpišimo nov, globalni poziv za dokončanje vseh vojn!

 

»Razumel sem, da nam vojne in militarizem prinašajo manj varnosti, namesto da bi nas ščitile, da ubijajo, ranijo in povzročajo travme odraslim, najstnikom in otrokom, da resno škodujejo naravnemu okolju, da spodkopavajo državljanske svoboščine in izčrpavajo naša gospodarstva ter črpajo vire iz dejavnosti, ki uveljavljajo življenje. Zavezujem se, da bom izvajal in podpiral nenasilna prizadevanja za končanje vseh vojn in priprav na vojno ter za ustvarjanje trajnega in pravičnega miru."

Tako uvod peticije, ki na pobudo WorldBeyondWar.org, globalnega gibanja proti vsem vojnam, kroži že nekaj časa po spletu v iskanju čim več podpisnic in podpisnikov, ki bi naj tudi postali čim bolj dejavni prenašalci, zagovorniki in bojevniki te ideje v svojem in širšem okolju, zlasti do medijev, širše javnosti in seveda oblasti.

Ob podpisu naj bi se vsak zavezal tudi k izvajanju konkretnih dejavnosti, po svoji izbiri, svojem znanju in svojih močeh. Pozvali bi naj še druge da pristopijo k tej mreži, delali na zaprtju vojaških baz, proti novačenju vojakov, za mirovniško vzgojo v svojem okolju, nastopali in promovirali idejo javno, prispevali tudi finančno k njeni divulgaciji, sodelovali pri civilnem in nenasilnem odporu proti vojnam in militarizmu, vršili pritisk na politične izbrance in na oblast. K temu in še drugim aktivnosti so podpisniki in podpisnice pozvani.

Mi pa doma, v mislih imam predvsem državni vrh, od predsednice Republike do predsednika Vlade, zunanje ministrice, ostalih ministrov ter ministric, pa ne pozabimo na parlament, še vedno gluhi na vse to in ubogljivi do ukazov, ki v obliki »skupno dogovorjenih in sprejetih stališč« prihajajo iz Washingtona in Bruslja. Naše ustavno določilo o reševanju sporov z miroljubno politiko ter kulturo miru in nenasilja, kot da ga ni!  Nadaljevali bomo z oboroževanjem Ukrajine, v svojem odporu proti ruski agresiji vse dotlej dokler ne bo samim Ukrajincem te vojne dovolj. Sporočila iz ZDA in vrhov Nata in EU so jasna, še vedno v veri, da bo Zelenskemu uspelo Putina porazit in okupacijske sile odgnat iz zasedenega ozemlja, celo iz Krima. Tako tudi sklepi iz neformalnega srečanja zunanjih ministrov Evropske unije minule dni v španskem Toledu in večina pozivov iz Blejskega strateškega foruma. Nič novega torej, nobenega znaka, da bi kdo od sodelujočih na teh zborovanjih ali v pisarnah odločevalcev spoznal da ta pot ne vodi nikamor razen v brezno človekovega idiotizma.

Pa ja so vse udeležene vlade uvidele kje se nam prava vojna dogaja, proti komu se moremo vse odločneje boriti in to le da bi človeštvo dlje preživelo, kajti te vojne ni moč dobiti. Le njene posledice lahko omilimo in to le če si bomo podali roke vsi, tudi z Rusijo, Kitajsko, BRICSom, tretjim svetom.

A nam lekcija z največjo naravno katastrofo doslej v Sloveniji, ki se bo zagotovo ponovila, pa ni dvoma da v še hujših, oz. razdiralnih in uničujočih oblikah, morda že to jesen, ali pa kasneje, ne zadošča? 5 in več milijardna škoda ni dovolj? Razumemo kaj nam govore in povedo Bogatajeva, Polajnar, Gregorčič, Plut in drugi pametni ljudje? »Ekstremni vremenski dogodki bodo vse pogostejši!«. Pa nismo sami v tej vojni z naravo in podnebjem, Italija, Grčija, Španija, Nemčija, Švica, Avstrija, Beneluks, ZDA, Mehika, Kanada, Havaji, Karibi… In nam že zmanjkujejo obrambni ali odporniški resursi, ker denar odteka k brezveznim spopadom, v Ukrajini in drugam, ki nam mimogrede boj z podnebjem še otežujejo. Več industrija proizvaja tanke, topove, prestreznike, drone, strelivo in rakete, več preizkušamo in sprožamo njihovo uničevalno in ubijalsko moč, bolj poškodujemo ne le življenja in premoženje, ampak tudi podnebje in naravo, ki se nam vse bolj prizadeto in jezno maščujejo! Pa imamo ministra za obrambo, ki je že bil tudi predsednik vlade, in ki je pred 7 leti podpisal podporo k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja, ki je danes znova na oblasti, a ni storil še ničesar pri uveljavitvi takrat danega podpisa. Lažje mu gre podpisovanje pogodb o novih vojaških nabavah, o novem trošenju davkoplačevalskega denarja za brezvezno oboroževanje proti hipotetičnemu agresorju v časih ko nas narava in podnebje postavljata pred vse hujšimi in vse prej kot hipotetičnimi izzivi.