V nedeljo 27.11. ZA nov Zakon o RTV!

 

KO NAS VIDA PETROVČIČ SILI K PODPORI NOVEMU ZAKONU O RTV

 

Ponovimo še enkrat to kar itak že vsi vemo. Za vsak slučaj. Pozabljivcev je včasih preveč.

Pred nami je še ena glasovalna nedelja, tokrat referendumska. Na predlog SDSa bomo odločali o uveljavitvi ali zavrnitvi treh zakonov, med katerimi je za mnoge najpomembnejši oni o RTV Slovenija. Spomnimo kako in čemu je nastal: Pobudo je bila dala, tako kot tudi besedilo, iz vrst civilne družbe in stroke, Pravna mreža za varstvo demokracije, da bi se katastrofalno stanje zavoda, odkar ga vodijo ljudje ali simpatizerji Janeza Janše, čimprej saniralo in hišo vrnilo k normali, oz. k prejšnjemu javnemu poslanstvu in dolgoletnemu ugledu. Povzela jo je vlada Roberta Goloba in predala Državnemu zboru, ki je novelo zakona z veliko večino tudi sprejel.

Da bi se njena uveljavitev onemogočila ali vsaj upočasnila, tako da bi obstoječe vodstvo obdržalo čim dlje svoje stole in stranka SDS nadaljevala z misijo podrejanja javnega RTVja svojim interesom, ga pretvorila v svoj glavni propagandni mediji, je Janševa stranka poskrbela za razpis zakonodajnega referenduma in pridobila tako kar nekaj mesecev časa, da bi svojo raboto skušala privesti do konca. S svoje strani pa so se gospodje Gregorčič, Whatmough, Urbanija, Rebernikova in njihovi novinarski nameščenci – pa naj me demantirajo če se motim?! - odločili za serijo pred-referendumskih oddaj, s pretvezo čim bolj celovitega, prozornega in objektivnega seznanjenja javnosti z vsebino omenjenega zakona, ki pa so se od prve do zadnje izkazale kot velika pljuvalnica po njem. Ni se bilo potrebno spraševati, komu bo vodenje teh soočenj zaupano, ker so se takoj prikazali Igor Pirkovič s svojo Areno in pa, televizijska »Prima Donna« momenta, Vida Petrovčič, najprej z serijo oddaj »RTV Slovenija danes in jutri«, nato še, ko je referendumska kampanja štartala tudi formalno, s soočenji prijavljenih v njej, seveda o isti stvari. Med oddajami ni bilo razlik. Pravzaprav druga serija je bila le nadaljevanje prve. In Petrovčičeva ni prepustila enega samega soočenja kaki kolegici ali kolegu iz vrst prepoznavnih in bolj cenjenih imen televizije, da ne bi argumenti ZA zakon slučajno prekosili nasprotne. No, morda se gospa Petrovčič v to zgodbo sama ni vrinila, zagotovo pa sta se tako dogovorili z odgovorno urednico, Jadranko Rebernik. Vsa omenjena imena so javnosti že dolgo in dobro znana po simpatiziranju s političnimi strankami desnega pola, predvsem s SDSom.

In priča smo bili celi vrsti Petrovčičevih šovov proti predmetnemu zakonu. Na vsakem soočenju je bilo vabljenih več njegovih nasprotnikov kot zagovornikov, plus sama voditeljica, ki se je ob vsakem izzivu, ob vsakem vprašanju, trudila pomagati prvim in odmagati drugim, oz. slednje je kolikor se je le dalo, s podvprašanji in polemikami, potiskala v obrambno držo in skušala dokazati njihovo neverodostojnost.

Vrhunec tako abotnega početja je bila minula, četrtkova, domnevam zadnja tovrstna oddaja. Znova štirje nasprotniki zakona in tri zagovornice. Češnjica na torti pa sam uvod, kot iztočnica za izmenjavo mnenj, ki bi sledila – branje, s sočasnimi prosojnicami na ekranu, dolge recenzije zakonske novele, ki jo je bil objavil v Financah pravnik Matej Avbelj in ki sam zakon raztrga, kot protiustavnega. Nekdo bi rekel, ok, gre za priznanega pravnika, ki mu kaže prisluhniti, toda uravnoteženost prikazovanja argumentov, ki ji mora slediti vsak profesionalni novinar, bi terjala enako dolgo branje komentarja kakega pravnega strokovnjaka, zagovornika zakona, recimo demanti Avbeljevih  tez s strani predlagateljev zakona - Pravne mreže za varstvo demokracije, ki jo tvorijo enako priznani pravniki iz vrste pomembni ustanov (Pravni center za varstvo človekovih pravic, Amnesty International Slovenija, Danes je nov dan, Zavod za kulturo raznolikosti Open). Na to je Petrovčičevo tudi opozorila dr. Sandra Bašič Hrvatin, toda brezuspešno. »Povejte vi, v čem se Avbelj moti« - ji je zabrusila nazaj.

In kot da vse to ne bi bilo dovolj, ko se je oddaja bližala koncu, se je voditeljica poslužila še nekaj insertov njenih prejšnjih performansov, seveda samih nasprotnikov, oz. kritikov zakona, da bi slednjega povsem poteptala.

Skratka, tako neprofesionalnega, sramotnega, pristranskega in odkrito navijaškega ter agitatorskega vodenja nekega soočenja različnih pogledov na javni televiziji še nisem doživel. Verjamem, da je to prepoznala tudi večina volivk in volivcev in da bo v nedeljo njihov odgovor jasen. Ob tako prozorni propagandi SDSa zakona preprosto ne moreš zavrniti, četudi se ti ne zdi idealen. Hvala Vida Petrovčič!

 

  

Nov spodrsljaj naše diplomacije!

 

RS in EU obsojata ali ne, poveličevanje nacizma in fašizma?

 

Slovenska državnost je utemeljena na zmagi  nad  fašizmom in  nacizmom v drugi svetovni vojni. Brez te zmage danes svoje suverene in neodvisne  države ne bi imeli. Zato izzveni nepojmljivo in do neke mere šokantno, da ko se na najvišjem formalnem forumu sveta - na Generalni skupščini Združenih Narodov, pojavi predlog resolucije, ki obsoja vsakršno »poveličevanje nacizma, neonacizma in drugih praks, ki prispevajo k razpihovanju sodobnih oblik rasizma, rasne diskriminacije, ksenofobije in z njimi povezane nestrpnosti«,  ga pri glasovanju Slovenija ne podpre, še huje, glasuje celo proti. Enako vse ostale članice Evropske Unije, ob dejstvu da tudi demokratična Evropa temelji na že omenjeni zmagi.

Zgodilo se je minulega 4. novembra. Prvi odzivi ozaveščene demokratične javnosti, razumljivo v znaku nejevere in zgroženosti. Tudi sam sem tako odreagiral, ko sem za to izvedel. A nek razlog je moral obstajati, da je EU enotno ravnala tako kot je. Da, seveda, šlo je za predlagatelja resolucije – Rusija, in za glavne sopodpisnike - Azerbajdžan, Belorusija, Severna Koreja, Pakistan, Sirija in Sudan, torej za vprašanje kdo komu pridiga?! Gre namreč za režime, ki so tako daleč od demokracije, človekovih pravic, državljanskih svoboščin in strpnosti, kolikor so blizu totalitarnim praksam, ki ne zaostajajo veliko za onimi iz časov Hitlerja in Mussolinija. Pravi paradoks, torej! Poleg tega vemo s čim je Putinov, celo do lastnih ljudi izjemno represiven režim, opravičeval napad na Ukrajino – s potrebo po denacifikaciji sosede, ki se je resda spogledovala s tovrstno ideologijo in celo integrirala v svojo redno vojsko neonacistično paravojaško skupino Azov, a nič drugačnega ni storil Putin s plačanci skupine Wagner.

To kar gre vsekakor zameriti tako naši kot evropski diplomaciji je, da ob vedenju, da bo Rusija znova predlagala v sprejem omenjeno resolucijo, kar počne vsako leto že deset let, jo tokrat ni prehitela s svojo inačico nasprotovanja vsakršni obliki glorifikacije nacizma in neonacizma in tudi izvajanja političnih praks, ki se, četudi iz deklariranega nasprotnega ideološkega kota, poslužujejo, kot sem dejal, istih ali podobnih vzorcev vladanja. Tudi v lastnih vrstah. Poglejmo na primer, zahodno sosedo in novo premierko. Rodila se je, Giorgia Meloni, v neofašističnih ideoloških jasli, postala prvo italijansko politično ime, ker dovolj pametna in prisebna, razumela, da zgodovinskega zla njenih vzornikov iz prejšnjega stoletja ne more opravičevati in še manj podpreti, a ker kri ni voda, se Salvinijeva represivna politika do migrantov vendarle z njeno vlado znova obuja in pričenja izvajati. Kako bo do rasnih, narodnih in drugih manjšin, z našo slovensko vred, bomo še videli. Gospa je šele na začetku svojega mandata.

Zremo lahko tudi na vzhodno sosedo, na Orbanov režim. Pa tudi južno od nas, na širšem zahodnem Balkanu, ali bivši SFRJ, ter pri nas samih, kjer je fašistoidna miselnost še vedno živa in neumorna. Ni članice EU, ki bi bila nanjo imuna.

Ker smo to priložnost zamudili, je Rusija danes tista, ki se lahko kiti s podporo 106 držav njeni obsodbi oživljanju nacizma in fašizma, s čimer si pred tem delom sveta z obraza briše ukrajinski greh, oziroma pridobiva na razumevanju in opravičevanju vojaškega posega na južno sosedo, medtem, ko Zahod, še posebej Evropa, izpadeta kot tista, ki se odpovedujeta zmagi v drugi svetovni vojni in s tem tudi lastnim ustanovnim temeljem. Huda napaka, draga vlada! Celo prejšnja, Janševa, se je bila raje vzdržala.

 

 

Za vogalom, podnebni pekel!

 

Guterresov »glas vpijočega v puščavi«?

 

"Osebno sem se odločil, da bom na glasovnici zaokrožil besedo PROTI vstopu, včlanjevanju ali kakršnemu koli spečanju s tem zavezništvom in da bom k enakemu ravnanju nagovarjal vsakogar, ki me bo o tem pobaral. Zakaj? – Ker poslušam znanost in spoznavam, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, četudi dodam posledice vseh bližnjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v NATO družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike."   

Tako sem agitiral javnost k glasovanju proti temu, da bi se Slovenija pridružila zvezi NATO, skoraj 20 let nazaj, pred referendumom o tem, ki si se zgodil 23. marca 2003. Stranka, ki sem ji še pripadal, Združena lista Socialnih demokratov, je sicer to članstvo, skupaj z onim v Evropsko Unijo, podpirala, a dopuščala je tudi nasprotna mnenja. Demokratični centralizem, ki je krasil njeno predhodnico – Zvezo komunistov, je bil pač pase'. Če ne bi zmogla te odprtosti, bi jo zapustil že takrat.

Kakorkoli že, smo nasprotniki NATA pri nečem uspeli. Razlika z EU je bila očitna. 89,61% za unijo, le 66,05 za zavezništvo. Bolj slaba tolažba, a vendar podatek, ki nekaj pove.

Argumentov, ki sem jih navajal, v prid temu, da bi zavrnili formalno povezovanje z druščino, ki so ji poveljevale in ji še poveljujejo Združene države Amerike s svojimi strateškimi in drugimi interesi (omenim naj le najbolj razvito orožarsko industrijo), je bilo še za kopico, a izluščil sem onega, ki govori o podnebju, ker se te dni v egiptovskem Sharm El-Sheikhu, na konferenci OZN,  COP27, svet znova spogleduje s tem kar se s podnebjem dogaja.

In dogaja se hudo, ter vse huje. Pred 20 leti nas ni skrbelo, uživali smo še povsem običajna poletja in običajne zime, sezonski cikli so izgledali normalni, ponavljajoči se, morda s kako občasno izjemo. Da se je podnebje spreminjalo predvsem zavoljo rastočih izpustov toplogrednih emisiji, je zaznavala le znanost in nas sproti opominjala, da je bilo nujno pričeti z zmanjševanjem teh izpustov, da bi ohranili proces globalnega segrevanja planeta na dolgoročno obvladljivo raven. Vlade so resda začele zapisovati v svojih programih tudi boj proti podnebnim spremembam, več kot 140 jih je tudi podpisalo Kjotski protokol, prvi pomembni globalni dogovor o tem, a se nikoli niso resno spoprijele s tem bojem. Morale bi drastično poseči z rezi in transformacijami v industrijski proizvodnji, v energetski politiki, v potrošnji in v življenjskih standardih posameznikov in skupnosti, kar bi bilo vse prej kot popularno in bi jim težko zagotavljalo politično preživetje.

In danes, po zamujenih 20 letih, smo tam kjer smo. »Na poti v podnebni pekel, ki jo še pospešujemo!« - svari generalni sekretar OZN Guterres, ki pa, da ga ne bi razumeli povsem katastrofično, še vendar dopušča upanje v kolikor toliko pravočasno sanacijo stanja. »Dve sta smeri – pojasnjuje – v podnebno solidarnost (gre za to, da industrijsko razviti Zahod, kot največji proizvajalec CO2 in glavni krivec podnebnih mutaciji, pristane na to, da odplača svoj dolg zaradi njih najbolj prizadetim delom sveta, v prvi vrsti Afriki), ali v skupinski samomor!«

Sam se bojim, tudi spričo dejstva da na konferenci v egiptovskem letovišču polovico G20, skupine 20 največjih in najhitreje rastočih gospodarstev, zastopajo nižji uradniki in ne voditelji držav, kar veliko pove o skrbi, ki jo slednji posvečajo tematiki, da pred človeštvom ni daljše prihodnosti. Če k temu dodamo vojno v Ukrajini, siceršnji spopad Zahoda z Rusijo, kot posledica energetske krize ki je pri tem nastala, vračanje mnogih držav k fosilnim gorivom, in še vrsto drugih konfliktov širom sveta, napovejmo si še nekaj desetletji obstoja, tam morda do konca stoletja. Do takrat, pravi stroka, bo globalna temperatura narastla za dodatnih 2 in pol stopinj Celzija, kar pa ne pomeni da nam bo le za toliko bolj vroče, ampak tudi da ledenikov ne bo več, niti ledu v Arktiki in Antarktiki, da bodo obalni nižji predeli celin, kjer so še danes mnoge manjše države, pod vodo, da bodo suše vse daljše in da bo pitne vode vse manj, da bo narava gorela in se človek ne bo imel več kam dati.

A bi se Biden in Putin slišala in se dogovorila o skupnem reševanju sveta? In če Biden ne, bi to storila Evropska Unija? Ali bomo še enkrat več ugotovili da so glas razuma poslušali vsi, slišal pa ga ni nihče?