Smo še kaj suvereni?

 

https://vecer.com/mnenja/kaj-je-ostalo-od-slovenske-zunanje-politike-10346815

Kaj je ostalo od slovenske zunanje politike? – 2

 

Borisu Javšovcu čestitam za odlično kolumno pod tem naslovom. Pove tisto, sicer na lepši način, kar tudi sam trdim že ves čas izraelske agresije na Gazo, oz. Netanyahovega obračunavanja s palestinskim svetom. Suverene slovenske zunanje politike več ni, ni več doslednosti v njej, ni več vrednot, ni več razuma, ni več časti, samozavesti in poguma, da bi izpovedala in zagovarjala kar piše v 124. členu domače Ustave o zagotavljanju varnosti skupnosti s politiko in kulturo miru. Toda njeno konsistentnost ni zapravila sedanja vlada, marveč prejšnja, Janševa, ali če hočemo Logarjev mandat, le da sta to počela zavestno, preračunljivo, po pričakovanjih in smernicah velikih botrov, beri kapital in ZDA, ki imata v starosto slovenske diplomacije, dr. Dimitrija Rupla, svojega prvega interpreta. Golobova, preko Tanje Fajon je kriva le toliko, da tega ni znala, hotela ali si upala prepoznati in je v skoraj popolni kontinuiteti, s kakim lepotnim popravkom, nadaljevala po stopinjah, ki jih je bila nasledila. Temu je seveda botrovalo tudi ravnanje ameriški administraciji povsem predanih vodstev Nata in Evropske unije, ki sta od samega začetka že vojne v Ukrajini z rusko agresijo 24. februarja lani in pa tudi sedanje izraelske ofenzive na Gazo, po Hamasovem napadu na jug Izraela 7.oktobra, jasno povedali na kateri strani mora Zahod stati, koga mora podpirati in kako. Dodajmo k temu še obsedenost z enotnostjo in strnjenostjo vrst v obeh povezavah za vsako ceno, češ samo tako bomo lahko kos »silam zla«, ki da nam ogrožajo varnost, svobodo, demokracijo in mode of life, pa je krog sklenjen.

Lepo je bilo videti na velikem ekranu Generalne skupščine OZN številko 153 ZA po glasovanju o naši kandidaturi za občasno članstvo v Varnostnem svetu, ne toliko tisto najstniško veseljačenje ministrice ter kolegic in kolegov, ki mu je sledilo, a sem takoj pomislil, kako nam je uspelo pretentati toliko članic svetovne organizacije, ali bolje kako je to ratalo našim prvim promotorjem in sponzorjem? Jah, denar sveta vladar, pač?! Toda bila je nastala priložnost, da bi me Tanja Fajon demantirala, da bi utišala vse glasove dvomljivcev in nevernikov v to, da smo si ju zaslužili - in priložnost, in Tanjo - da bi dokazala, da naša drža do ruskega početja v Ukrajini ni imela alternative, da je bila edina konsistentna z mednarodnim pravom, četudi malce onstran načela, ki ga imamo v ustavi, da nismo na »pravi strani zgodovine« zagovorniki miru za vsako ceno, ki ne verjamemo v poraz Putina, v zmago resnice in pravice, oz. dobrega nad zlim, v Ukrajino v Natu in EU.

Že takoj, ko je sedla, Fajonova, na Varnostnem svetu še kot opazovalka, se je zgodila Gaza, pravzaprav 7. oktober, bestialni napad Hamasa na jug Izraela, a ne da bi vsaj pomislila kaj ga je bilo sprožilo, pobrskala po kakem učbeniku iz zgodovine prejšnjega stoletja, ali Wikipediji, se spomnila na večno izraelsko okupacijo palestinskega ozemlja, na že kronično kljubovanje s strani izraelskih vlad, vseh resoluciji Združenih narodov proti tej zasedbi, na pravico Palestincev da se okupatorju uprejo, tudi z orožjem, nenazadnje na svoje zavzemanje še v Evropskem parlamentu za priznanje Palestinske države, je ustrelila tisto ponesrečeno izjavo, da je naša »solidarnost z Izraelom (torej z okupatorjem!) neomajna« ter da se ima Izrael »pravico braniti v skladu z mednarodnim pravom«. Naj pojasni kje v mednarodnem pravu piše da se okupatorska država ima pravico braniti na okupiranem ozemlju?!

In tudi v nadaljevanju, ko je Izrael, v odziv na Hamasovo dejanje, sprožil obsežno ubijalsko ofenzivo na Gazo, iz zraka, morja in kopna, v enem samem tednu neselektivnega raketiranja in bombardiranja vsega kar lege in gre, tudi bolnišnic, zbirnih centrov, mošej, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk, humanitarnih konvojev, podvojil škodo v človeških žrtvah in razdejanju, ki jo je bilo prizadejalo Hamas, ko se je število ubitih civilistov povzpelo na nekaj tisoče, največ žensk in otrok, ko je bilo vsako humanitarno posredovanje onemogočeno ali hudo otežkočeno, podpore Izraelu ni preklicala. Začela je objokovati le nastajajočo »veliko humanitarno katastrofo«. Povzročitelju pa enkrat ni dala ime. Kaj šele da bi ga obsodila ter EU pozvala k sankcijam ter k mednarodni izolaciji zoper njega. Še danes, ko ubite Palestince štejemo na 21 tisoč, na več kot 9 tisoč pokončane otroke, na 170 padle uradnike OZN in na več kot 100 novinarje, ki jih je vojna vihra odpihnila, izrecne, formalne obsodbe Izraela ni slišati, ne z naše, ne strani Bruslja.

Kaj nam to pove? Da sta tako slovenska kot evropska zunanja politika pogoreli na celi črti, sesuli se v prah, kot poslopja v Gazi, in da od našega tako opevanega članstva v Varnostnem svetu OZN ne pričakujmo nič več kot to, kar nam bodo dovolili zavezniki, najprej ZDA.

Damijanovim željam dodam še moje

 

https://www.dnevnik.si/1043040190/mnenja/kolumne/bozickove-zelje-razumna-in-suverena-evropa

Božičkove želje: Razumna in suverena Evropa – 2

 

Če mi še rata ujeti vlak objave, sporočam Dnevnikovim bralkam in bralcem da jim iskreno voščim vsaj nekoliko bolj sončnega, pa ne prevročega, in nasmejanega 2024, kot je bilo leto, od katerega se poslavljamo. Zase vem, zavoljo osebnih in družinskih okoliščin, da bo temu tako, razen, če mi dom sesujeta potres ali bomba, medtem ko gledam Odmeve. Tam kjer sem, se poplav ne bojim.  No, pa zdravje mora zdržati. Cepil sem se!

Delim »Božične želje« prof. Damijana, da bi se v Evropo vrnil razum in da bi vendarle znova našla pot do svoje suverenosti in avtonomnosti. To sem zaprosil še Dedka Mraza, v kolikor bi Božiček zatajil, kot je recimo Miklavž. Tudi njemu sem bil tudi pisal, a ni bilo učinka. Streznitve naše celine še ni videti. Njeni vzorci obnašanja se kar ponavljajo, nadaljujejo, nespremenjeni, do vseh izzivov s katerimi se EU spopada.

Pa mi ne zamerite, če se še enkrat, seveda zadnjič letos, ustavim pri tistih dveh, ki najbolj skrbita svetovno javnost, ker oba lahko uvod v globalni spopad in trenutno največja pospeševalca podnebnih sprememb, oz. globalnega segrevanja planeta. Naj pojasnim: Vsaka vojna je zavržna ne le z vidika civiliziranosti, humanosti, umskega zdravja, morale in etike, ker uničuje življenja in stvarstvo kot tako, ampak tudi ker fizikalno prispeva k toplogrednim izpustom še posebej ob uporabi težkega orožja, kot na frontah v Ukrajini in Gazi. Ko bombe padajo in se dim njihovih deflagraciji dviguje do neba, ne moremo reči, da prečistijo ozračje, pa tudi proizvodnja orožja, od pušk do raket, od tankov do letalonosilk, ki zadnja leta cveti kot dolga desetletja poprej ni,  ne sloni, vsaj za enkrat še ne, na obnovljivih energentih. In pa nenazadnje onemogoča, vsakršni spopad, dogovarjanje vojskujočih se strani in njunih botrov o skupnem, usklajenem boju za preprečitev podnebnega kolapsa. Toliko o vplivu vojne na podnebje.

A se vrnimo k željam po bolj otipljivemu razumu in bolj prepoznavni suverenosti Evropske Unije, kar po mojem pomeni tudi vračanje k vrednotam, načelom in pravilom na katerih je nastala, se krepila in mednarodno uveljavila. Da povem na bolj preprost način: če bi 2003 vedel kam bo EU zašla pod vodstvom Uršule Von dr Leyen in njenih kompanjonov, bi nagovarjal in glasoval enako kot pri Natu - PROTI vstopu vanjo! Ko slišim danes Nemčijo zagovarjat Izrael tudi ob moriji žena in otrok, ki jo dnevno izvaja v Gazi in jo v živo gledamo, nemškega obrambnega ministra, ki hoče Nemčijo znova močno oboroženo ker že vidi začetek tretje svetovne vojne konec desetletja, proti Rusiji, kakopak, vse vodilne v EU in njenih članicah, ki udrihajo le po Ruski federaciji in Putinu zaradi agresije in okupacije dela Ukrajine, ene ostre pa ne povedo Izraelu in Netanyahuju s čimer mu dovolijo, da počne kar počne -  ene same obsodbe ali samcatega poziva k sankcijam proti izraelski vladi, po več kot 8000 pobitih otrok v dveh mesecih, nisem še slišal ali bral, z izjemo turškega predsednika Erdogana, ki pa ne sodi k Uniji, je pa kot član Nata njen tesen zaveznik – se vprašam ali je to tista bolj civilizirana in napredna družina kateri smo si na začetku stoletja želeli pripadati? Naj k temu dodam še odnos ki ga izkazujemo do beguncev če iz Ukrajine, ali tretjega sveta, oz. če bele polti, ali manj bele.

Vse to govori, da smo se, tudi naši vodilni doma, močno odmaknili od razuma, če mu ne rečemo oportunizem, ter od suverenosti pri dojemanju in izpovedovanju naših pogledov na dobro in zlo. Ne moreš, draga Tanja, neprestano poudarjati zločinskost ruske agresije na Ukrajino in Hamasovega napada na jug Izraela, ter objokovati humanitarno katastrofo v Gazi, ne da bi imenovala njenega povzročitelja in izvršitelja, ga vsaj tako ostro kot Rusijo obsodila ter pozvala mednarodno skupnost, EU najprej, k kaznovanju njegovega početja, ki je, mimogrede, po razmerju ubitih civilistov in okupiranega ozemlja ter trajanju okupacije veliko hujše kot rusko v Ukrajini. Zadnjič v Odmevih s Tanjo Starič, nisi enkrat citirala Izrael! In suverenost pomeni prav to, imeti pogum za tako načelnost, navkljub morebitnim in tudi verjetnim zameram izraelskih botrov, in primis ZDA.

Naj 2024 odpre glave in srce, vsaj našim odločevalcem. Srečno vsem!

 

Orban drži priprta vrata do Putina

 

Preberimo Petra Žerjaviča... nato moj odziv

https://www.delo.si/mnenja/komentarji/kriza-z-imenom-orban/

Kriza z imenom Orbán - 2

 

Prebral sem Petra Žerjaviča (16.12.2023) pa naj povem da me niti malo ne prepriča. Prej nasprotno. Zakaj? Ker je strogo izključujoči in ne vidi ali noče videti morebitne koristi iz Orbanovega ravnanja za vso Evropsko unijo in celino, nenazadnje za svetovni mir. Res je, ruši, madžarski premier, opevano enotnost povezave v odnosu do ruske agresije na Ukrajino, enotnost, ki priznajmo si, že zaudarja po obsedenosti, krši njen pravni red, morda tudi njene vrednote, se vede samodržno in sebično (Hungary first!... prosto po Trumpu), a je edini evropski državnik, ki očitno ve, ali se mu vsaj dozdeva, da drugo najmočnejšo jedrsko velesilo na svetu, povrh še sosedo, ki bo soseda ostala dokler bo človeštvo še živo, ne moreš potisniti v klet, ji zapreti vrata in vreči ključ, če hočeš sebi in vsem dobro, oziroma da se moraš z njo, kolikor že grda, zlobna, pokvarjena in nevarna, pogovarjati in to ne le pod mizo.

Sicer ni edini, Orban, ki malce potrese to mantro o enotnosti in ni edini, ki krhka njen pravni red ali zamaje vrednote na katerih je EU nastala in stoji. Evropska Unija sama to počne, po volji njenega vrha v sostorilstvu s članicami. Naj še enkrat poudarim dvojna merila, dvojne vatle, neprincipielnost pri tem kako se odziva do druge najhujše vojne v tem času, v Gazi. To kar Putinu ni dovoljeno, je dovoljeno Netanyahuju. Na račun slednjega niti ene obsodbe, niti ene ideje, kje šele poziva k sankcijam,  k mednarodnemu izobčenju, k ovadbi zaradi vojnih zločinov. 18 tisoč ubitih Palestincev v dveh mesecih, od tega 3/4 žensk in otrok? Ah, statistika…?! Kar EU kot taka premore je očitek Izraelu o nesorazmernosti napadov na civilno prebivalstvo Gaze in ponavljajoče brezplodne prošnje naj privoli v daljša humanitarna premirja. Z Netanyahujem je komunikacija povsem odprta in dinamična.

In kaj je tako hudega storil Orban? Rekel je NE dodatnemu, večletnemu, 50 milijardnem financiranju Ukrajine tudi z denarjem, ki mu ga je Evropska komisija odtrgala, oz. zamrznila, ker malopriden do vladavine prava pri sebi doma in v EU. »Dajte najprej Madžarski kar ji pripada, nato bom umaknil veto« - je bilo njegovo pojasnilo. Nič kaj plemenitega, a prispeval je, hote ali ne, k skrajšanju ukrajinske drame. Pa naj tu citiram, v zvezi s tem denarjem, kaj je predsednici komisije naslovil v Evropskem parlamentu hrvaški evroposlanec Mislav Kolakušič:

»Gospa Von der Layen, potem ko ste se šli Božiča zdravja in pokurila 70 milijard evrov za lažna cepiva, ki so ubila najmanj 12 tisoč državljanov Evropske unije, se zdaj greste Božiča vojne. V Ukrajini je bilo doslej ubitih na sto tisoče ljudi in  razseljenih na milijone Ukrajincev, in kot da to ni dovolj, želite sedaj to agonijo podaljšati ter državljanom Evropske unije vzeti še 50 milijard evrov, toda kakšne bodo posledice tega? Bo prišlo do miru? Ne bo! Umrlo bo še vsaj 100 tisoč ljudi, ki ne bi umrli, če ustavimo to vojno. In kako? S pogajanji. Orožje jo ne more ustaviti. S smrtjo mladih ljudi se ta vojna ne bo ustavila!«

Povsem enako si mislimo mnogi, ki ne verjamemo v tezo, da bo prelivanja krvi, ukrajinskega in ruskega, konec šele takrat ko bo okupator, ki v skrajni sili uporabi lahko tudi jedrsko opcijo, poražen in izgnan iz ukrajinskega ozemlja. Celo v ZDA, ki z Natom imajo kar nekaj masla na glavi pri tem kako je do vojne v Ukrajini prišlo, je republikanska večina v Senatu rekla dovolj z njo! Naj Ukrajina odmisli okupiran prostor in bo mir. Senat je namreč blokiral dodatnih 100 milijard dolarjev, ki jih je bil predsednik Biden zahteval za nove dobave orožja in za povojno obnovo razdejane države.

Širi se torej naveličanost do te drame in računica, ki se z njo ne izide. Zato je, spoštovani Žerjavič, ohranjanje odprtih ali vsaj priprtih vrat do Kremlja pomembno. Slej ko prej se bo treba s Putinom pogovarjati, se z njim pogajati najmanj o miru, stabilnosti in skupnem boju proti podnebnim spremembam! In kot je enkrat dejal naš najbolj izkušeni diplomat ter nenazadnje tudi predsednik Republike, Danilo Turk: »Se ne pogajaš s prijateljem, ampak s tistim, ki je na oblasti.« In kot kaže bo Putin na oblasti še nekaj časa.

 

 

Kdo nam vlada nas vodi k globalni katastrofi

 

Na pragu Armageddona – 2

 

Smo še na pragu podnebnega Armageddona, od katerega lahko še stopimo korak nazaj, ali smo ga že prestopili in se prepustili usodi v upanju, da ne bo tako kruta, kot se napoveduje, oziroma, da bo narava sama, za mnoge kar Bog, tako ali drugače, poskrbela za ohranitev preživitvenih ravnovesji na zemlji? Sam sodim med pesimiste glede tega, med tiste, ki se spričo svoje starosti tolažimo s tem, da bomo umrli »še pravočasno«, pri poletnih stopinjah še pod 40, a imamo potomce, jaz konkretno dva otroka in pet vnukinj ter vnukov. Kaj bo z njimi? Najmlajša, če bo preživela stoletje, bo ob vstopu v novo praznovala 87 let. In naj si ustvarijo družine in prispevajo k nadaljnjemu prokreiranju človeške vrste?

Delim razočaranje in žalost, ki ga razberem iz poročanja Anje Hreščak v Dnevniku 13.12. o 28. Konferenci Združenih narodov o podnebju v Dubaju. Tudi tokrat, pravi, kot vsi tovrstni dogodki doslej, ena sama farsa. Sam dodajam, kolikor sem to farso spremljal iz medijev, še posebej iz tv prenosov in odzivov strokovne in druge javnosti, en ogromen, razkošen prikaz metanja peska v oči svetovne javnosti (in v Emiratih peska res ne manjka!) o tem kako si odločevalci »resno in odgovorno« prizadevajo za upočasnitev in zajezitev tako globalnega segrevanja kot vseh ostalih razdiralnih manifestaciji podnebnih sprememb. Da sem upravičeno pesimist mi pove tudi odziv Lučke Kajfež Bogataj, naše vodilne in mednarodno najbolj priznane ter v dogajanja s podnebjem vpete klimatologinje, češ da »izkupiček COP28 pušča na cedilu tudi mlado generacijo«. Mi dovolite, spoštovana profesorica, da namesto besede »tudi« uporabim »predvsem«?

Ko smo se pri nas v Sloveniji 2003 odločali o pristopu k Evropski uniji in Natu, - bil sem še poslanec Socialnih Demokratov - sem v svojem sicer neuspelem prepričevanju volivk in volivcev, da ni kazalo vstopiti v Severno-atlantsko zavezništvo, ker bi se znašli, kot dejansko smo se, v službi zgolj kapitala in ameriških geostrateških interesov, zapisal: »Spoznal sem, da našo varnost, blagostanje in prihodnost, tudi če odmislimo posledice vseh bližjih vojn, ki jih nameravajo sprožiti ZDA (danes proti Iraku, jutri proti severni Koreji, pojutrišnjem proti Libiji, Sudanu in še kom?!) nas bistveno bolj ogrožajo porušena ravnovesja v naravi, oziroma ekološke katastrofe in še zlasti spremembe podnebja, kot Bin Laden, Saddam Hussein in njima podobni. Da se nam nebo sesuva in ledeniki topijo, da so zrak, voda in zemlja vse bolj zastrupljeni, pa so najbolj odgovorne prav tiste politike s katerimi bi se naj v Natu družili, oziroma politike velikih sil, in primis Združenih držav Amerike«.

Od takrat sta minili dve desetletji, zamenjali so se prizorišča in gospodari vojn, ne pa aktualnost, ki se kaže danes v še bolj dramatični luči. Zadnji dve leti sta najtoplejši v zgodovini meritev temperature na planetu, - bojim se da bomo primat presegali iz leta v leto - zavoljo taljenja ledenikov se gladina morji dviguje, male otoške države se utapljajo, vremenski pojavi vsepovsod, tudi pri nas doma, so vse bolj divji in neukrotljivi, jemljejo vse več življenj in dobrin, a vlade se še vedno raje gredo osvajalnih in  drugih vojn, kot, da bi doumele, da za preživetje človeštva še kako stoletje več, bi se morale družno in z vsemi močni ter predvsem znanjem osrediniti na eno samo, ki je resnično smiselna - kot je nedavno dejala naša predsednica Republike Nataša Pirc Musar - obrambno proti podnebni krizi.

V Dubaju še ena farsa torej. Dr. Bogatajeva je zapisala nekoliko bolj elegantno, da »sprejeto besedilo vidi kot rešitev pogajanj v Dubaju, ne pa za planet!« Amen!  Kaj nam to pove? Da če zloglasnega praga še nismo prestopili, smo tik pred tem, ker ni videti, med »velikimi« odločevalci, enega samega, ki bi zakričal »Utihnimo orožje, sedimo skupaj in rešimo prihodnost!«

 

Tudi šefica države je lahko površna

 

Odprto pismo predsednici Republike

 

Spoštovana gospa predsednica, Nataša Pirc Musar,

 

Vzemite si kako minuto in preberite kar vam piše nekdo, do katerega domnevam, da ne gojite kake posebne simpatije, ker večinoma tečen, »premalo razumevajoč« in prestrog pri ocenjevanju tudi vašega dela, ne le vladnega, zlasti na terenu zunanje politike, ki pa vas bo tokrat vsaj nekoliko pohvalil za vaš nedavni intervju za TV Slovenijo. Dober, zanimiv, s lepo artikuliranimi in prepričljivimi odgovori na tudi zahtevna vprašanja - delim povsem vaše poglede na relacije in odgovornosti pri urejanju manjšinskih vprašanj in to kot sam manjšinec, pripadnik italijanske narodne skupnosti pri nas, ki je v Kopru manjšino tudi vodil in marsikje predstavljal v svoji dolgoletni aktivistični in politični dobi - toda pri nečem vas bom znova "špiknil". 

Ko ste spregovorila o okorelosti OZN, o imperativu po njeni reformi, po drugačnem Varnostnem svetu, ste dejala: "Mi si nikoli nismo mislili, da bo katera od teh držav (o.p. zmagovalke 2.svetovne vojne) kdaj povzročila novo vojno, pa jo je, in to Rusija". Morala bi biti natančnejša: "novo vojno v Evropi". Nove vojne po 2. svetovni, širom sveta, ki so jih zanetile "zmagovalke" jih je bilo namreč kar nekaj in najbolj so se pri tem potrudile ZDA, od Vietnama dalje, ter primerljivo s sedanjo v Ukrajini, ker "v nasprotju z mednarodnim pravom in ustanovno listino Združenih narodov" - zavoljo tega smo na prvo žogo Putina tudi obsodili - v Iraku 2003 in to skupaj s še eno stalno članico VS OZN, Združenim Kraljestvom. Torej, če smo pošteni, ni samo Rusija grešnica in vredna obsodbe! Imejte to v mislih.

Pa še nekaj sem pogrešal, morda prav v povezavi z Rusijo in Ukrajino. Zgrozila ste se nad tem kar Izrael počne v Gazi, obsodila Hamas, a izrecne obsodbe Izraela nisem slišal, še manj o sankcijah in drugih ukrepih, ki bi jih moral Zahod, ali vsaj EU sprožiti zoper Netanyahujevo vlado, da bi ta uničevalni in ubijalski pohod ustavila. Če si Rusija zasluži sankcije, toliko bolj Izrael!  Pri tem pa še vedno ne vidim enakih vatel z naše kot s strani celotnega Zahoda. Zato tudi "protektorat", ki bi naj bdel nad Palestinsko državo, ko bo širše priznana in ustanovljena, naj bo poverjen OZN in ne EU. Smo žal preveč pristranski in podrejeni politiki ter interesom ZDA.

Lahko mi pri tej oceni tudi ugovarjate, a ne boste kredibilna, kar tudi sama veste.

Upam, da sem tokrat nekoliko bolj prebavljiv. Lepe prihajajoče praznike voščim vam, vašim sodelavkam/sodelavcem ter vašim najdražjim.

Bomo končno pokazali malce ponosa?

 

Španija in Slovenija skupaj k priznanju Palestine?

 

Humanitarni nekajdnevni predah v spopadih med Hamasom in Izraelom v Gazi je mimo. Oboroženo krilo palestinskega gibanja, ki je po vseh merilih v defenzivi – ne more se meriti z eno najmočnejših vojska na svetu – ga je skušalo podaljšati, a je njegovim pogajalcem Netanyahu zabrusil: »zdaj pa dovolj, gremo dalje vse dotlej, dokler vas ne zradiramo z obličja zemlje!«. In takoj, že na prvi dan nadaljevanja bombardiranja in raketiranja tega kar še stoji, hodi in diha med ruševinami enklave, več kot 200 mrtvih. V glavnem med civilisti, palestinskimi seveda.

A smo znova le pri številkah. Bili smo pred premirjem pri 16.000 pobitih, od teh 6.500 otrok, pri deset tisočih ranjenih, pri skoraj polovici porušenih stavb, pri milijonu in pol razseljenih ljudi, palestinskih seveda. »Hudo je. Priče smo grozljivi humanitarni katastrofi« - objokujejo zahodne diplomacije, ki ponavljajo ja pozive k novim premorom, nekateri tudi začetku resnih pogajanj za dokončno rešitev izraelsko-palestinskega konflikta, toda nikogar še ni, razen turškega predsednika Erdogana, ki bi si upal pripisati Izraelu, oziroma Netanyahujevi vladi, glavno odgovornost za tako stanje - skrajneži Hamasa in njihov napad na jug Izraela 7. oktobra, ki je zanetil tokratno vojno, so vendarle posledica nečesa, ki nosi ime Izrael:

-  56 let trajajoče in »zadušujoče« - kot pravi prvi mož OZN - okupacije Palestine,

-  izraelskega preziranja vseh resoluciji svetovne organizacije proti kolonizaciji okupiranih ozemelj,

-  prizanesljivosti Zahoda, ki je edini, ki lahko Izrael prisili k spoštljivemu odnosu do Združenih narodov, do vseh dosedanjih izraelskih vlad in njihovih, tudi zločinskih početji,

-  nenazadnje so, Hamasovci, otroci samega Netanyahuja, ki jih je ustvaril, da bi oslabil zmerneže Fataha na Zahodnem bregu in Palestincem preprečil razglasitev lastne države.

- In ja, je Izrael znova in še huje odgovoren za sprožitev tako obsežne in ubijalske »specialne operacije« nad Gazo, ker nesorazmerna s početjem Hamasa in povsem prezirajoča do mednarodnega in zlasti humanitarnega prava. No, Erdogan je še bolj neposreden: »Izrael izvaja genocid nad Palestinci!«. Omenjam turškega predsednika ker sodi k Zahodu – Turčija je pač pomembna članica zveze Nato.

Nekaj prebujanja je opaziti v Španiji. Premier Sanchez, je Evropsko unijo pozval k priznanju palestinske države ob napovedi, da če širšega dogovora ne bo, bo njegova vlada to storila sama.

Še ena priložnost za naš, Golobov ministrski zbor, kateri akterji so si še pred volitvami prizadevali za tako priznanje, med prvimi in najbolj odločnimi že 2014 kot evropska poslanka, danes zunanja ministrica Tanja Fajon, a zaenkrat še ni glasu v to smer. Prej korak nazaj: »Priznanje Palestine v tem trenutku ne bi zagotovilo varnosti«  - pravi Fajonova, ki očitno sama ne ve o čem govori. Halooo, Tanja?! O kakšni, oziroma čigavi varnosti sploh govoriš? Beri številke smrti, uničenja in trpljenja v Gazi. A je sploh kdo tam varen? - se dolgo poznava in tikava - Le še sprožitev jedrske bombe, ki jo Izrael ima, bi zagotovila hitrejšo »dokončno rešitev« palestinskega vprašanja, ki si jo je zadal Netanyahu z vse bolj očitno podporo ZDA. Če pa misliš na varnost Izraelcev, pol si znova ustrelila mimo. Kako naj nova, mednarodno priznana država, vezana k spoštovanju mednarodnih pravil in podvržena mednarodnemu nadzoru ter z vojsko, ki bo zagotovo le protokolarne narave - zavoljo zgodovine in drugih razlogov, dvomim, da bo nastala kot povsem suverena tvorba z vsemi državnimi atributi, prej jo vidim, vsaj za nekaj desetletji, kot neko vrsto protektorat Združenih Narodov - ogrozi varnost 10 in več krat močnejše in jedrsko oborožene sosede?

Osebno menim, da samo priznanje palestinske države – spomnimo, da jo je 9 članic EU že priznalo: Malta, Ciper, Švedska ter še pred več kot 35 leti, ko so bile še socialistične republike, Češka, Slovaška, Poljska, Madžarska, Romunija in Bolgarija - brez izrecne obsodbe Izraela zaradi politike na kateri vztraja ter za to kar počne z Gazo in sicer s Palestinci v zadnjem obdobju, ter brez najave sankciji v kolikor bo tako nadaljeval, ne bo Netanyahuja odvrnilo od svojih namer, a bo prvi pomemben korak v pravo smer, ker se bo moral pri tem vsaj zamisliti. In z njim tudi ameriška administracija. Pokažimo Sanchezu, da ni sam v EU, da cenimo njegov pogum in stopimo mu zraven!

Izrael ruši in ubija dalje

 

LAHKO REŠIMO PRIHODNOST PALESTINCEV IN OZN

 

 Kdo?

Ja, mi, državljanke in državljani Republike Slovenije.

Kako?

Tako, da ne odnehamo "težiti" domači oblasti, da naj stopi odločneje do vrha Evropske unije ter vlad ostalih članic povezave z zahtevo po jasni in nedvoumni obsodbi Izraela za to kar počne v Gazi in drugje palestinskemu ljudstvu, po sprožitvi sankciji zoper Benjamina Netanyahuja in njegovih ministrov ter generalov, po ovadbi le teh pristojnemu tribunalu za vojne zločine, po vsaj začasni zamrznitvi diplomatskih, poslovnih in drugih odnosov z Izraelom, po priznanju palestinske države, četudi brez definiranega ozemeljskega konteksta.

In ZDA?

Zagotovo nam bodo zamerile, a jim ne moremo večno služiti kot butlerji, ne da bi pokazali vsaj malce poguma in ponosa ter suverenosti pri razumevanju dobrega in zla. To kar dela Izrael je po vseh postulatih človečnosti in vladavini prava zlo! Da ne naštejemo znova številke človekovega trpljenja in kršitev mednarodnega prava.

Kaj pa vrh v Bruslju in vodstva ostalih držav EU?

Na Nemčijo s Scholzom na čelu in njene ljudi v Bruslju - glej v prvi vrsti Ursulo Von der Leyen - ni računati. Travma holokavsta jim je oklestila razum. Za ostale pa so vsi scenarij možni. Naj tvegam skoraj s prepričanjem, da bi se nam pridružile Španija, Portugalska, Belgija, Irska, Malta in Ciper, morda celo Francija, kar bi vodilo k premisleku tudi ostale vlade

In kaj če ne, če bi pri tem ostali sami?

Tudi to je seveda možno, Janez Janša bi rekel da zagotovo, a bi celotni EU pokazali, da si upamo, da imamo pogum, ponos in spomin! Bi nas morda zapisali kot neke vrste črna ovca, ker da rušimo enotnost skupne zunanje politike, a jih imamo že kar nekaj v povezavi, - Poljska, Madžarska - pa še vedno njihov glas šteje.

Kaj če bi se nam EU finančno maščevala?

Kje pa, s tako držo, za razliko od omenjenih dveh članic, ne bi prekršili ničesar iz političnih in ekonomskih atributov zavoljo katerih smo bili sprejeti: stabilnost instituciji, ki zagotavljajo demokracijo, pravno državo, človekove pravice, varstvo manjšin, ter delujoče tržno gospodarstvo in sposobnost soočanja s konkurenco in s tržnimi izzivi. Še več, pokazali bi kako in koliko nam je mar za usodo ljudi ter za načelo pravičnosti! Navsezadnje bi unijo obvarovali pred dodatnimi migracijskimi pritiski.

Omenil sem tudi prihodnost OZN, a ne da?!

Da, gre tudi za to, ali bodo Združeni narodi, kot vsaj formalno največja avtoriteta pri varovanju svetovnega miru ter omogočanju človeštvu čim daljšo prihodnost, - v mislih imam poleg tveganja jedrskega spopada, podnebje in globalno segrevanje planeta - znova vredni spoštovanja, tudi s strani velikih sil in stalnih (jedrskih) članic Varnostnega sveta, ali bodo potisnjeni še bolj na margino, kot le dekor in morda izgovor, češ saj imamo »Boga, ki bdi nad nami«, delamo itak po svoje. Izrael redno in brez zadržkov, še manj sramu, dezavuira vse odločitve, ki jih sprejemajo organi OZN, od Varnostnega sveta do Generalne skupščine, do vseh agenciji, ki mu niso povšeči, celo tiste, ki jim njihov pri boter, ZDA, z vzdržanim glasom, pripre vrata. Tako je tudi z zadnjim pozivom VS k humanitarnim premorom v Gazi in k zaščiti civilistov, predvsem otrok.

Naši trenutni oblastniki kažejo znake oživljanja v to smer, predvsem predsednica Republike in premier. Tudi zunanja ministrica se zaveda, da je bila izjava o »neomajni solidarnosti« z Izraelom prenagljena in neumestna ter na torkovi Areni se je izkazala ministrica za pravosodje s pozivom EU in nam samim k bolj pogumni drži do dvoličnosti ameriške zunanje politike. Pazimo, da jih ne izgubimo, ker ponovni prihod na oblast Janeza Janše bi pomenil vrnitev k popolne zlizanosti z ZDA in Izraelom, morda tudi k pregonu kritikov, ter dokončna opustitev vloge, ki jo lahko odigramo pri zagotavljanju Palestincem neko znosno prihodnost in Organizaciji Združenih narodov avtoriteto, ki ji pripada. Gre nenazadnje tudi za našo prihodnost brez zgodovinskega sramu!

 

 

EU in RS se otepata obsodbe Izraela. Noro!

 

Koliko otrok mora Izrael še pobiti, da ga bomo obsodili?

 

"Zagotovo Palestinci ali pa Hamas sam ni imel motiva za izvedbo tega gnusnega terorističnega napada, ko je pobijal civiliste po Izraelu, ker je vedel, kakšna bo reakcija Izraela," – tako prvak opozicije Janez Janša, po nedavnem posvetu premiera Roberta Goloba s predsedniki parlamentarnih strank o sanaciji po-poplavnih škod. Da bi pomislil na to, da je bil Hamas sploh nastal zavoljo obupanosti Palestincev v Gazi in drugod po 56 let trajajoči izraelski »zadušujoči«, kot jo je označil generalni sekretar OZN Guterres, okupaciji njihovega ozemlja, niti slučajno. Še manj, da bi videl v »reakciji Izraela« nekaj zavržnega, enako vsaj gnusnega kot Hamasov zločin pred mesecem dni. Prej nasprotno, v izjavi berem, sicer med vrsticami, opravičevanje izraelskega početja. Naj me predsednik SDSa demantira, če je moj vtis zmoten. Pa znova, izraelska okupacija 4/5 Palestine res nima pri tem nič? 400 pobitih palestinskih otrok ter 280 palestinski žena na dan je opravičljiva kolateralna škoda, če že ne kar načrtno krčenje najbolj perspektivnega in plodnega segmenta palestinske populacije? 10 tisoč in več pobitih Palestincev, od teh 4500 otrok, 60% povsem zradirane Gaze, milijon in pol razseljenih njenih prebivalcev, so res bagatela napram 1300 žrtev gnusnega Hamasovega 7. oktobra? In kmalu bomo pri najbolj kričavi statistiki »večne« izraelske okupacije Palestine, ki se ji resno nihče na Zahodu še ne upira, to je pri 20 ubitih Palestincev na 1 Izraelca, huje kot nemški okupator v 2. svetovni vojni, ki je za enega ubitega nemškega vojaka postrelil 10 talcev iz vrst nedolžnih lokalnih prebivalcev.

Toda, pričakovati kaj drugega od Združenim državam Amerike in Natu,  posledično tudi Izraelu, najbolj predanega slovenskega politika, bi bilo iluzorno.

Nikakor ne od deklarirano bolj do usod ljudi čuteče »levo-sredinske« koalicije, od katere še mnogi čakamo, poleg obsodbe Hamasa, tudi eksplicitno obsodbo Izraela ter najava sankciji zoper njegovo vlado. To se še ni zgodilo, tudi ne na četrtkovi seji parlamentarnega Odbora za zunanjo politiko, ki je izglasoval deklaracijo o trenutnih razmerah na območju Izraela in Palestine in znova decidirano obsodil le Hamas, Izrael pa bolj posredno in z rokavicami, nekoliko sprenevedavo in norčavo do števila žrtev na eni in drugi strani. Toda nekaj se vendarle premika v pravo smer. Po podpori resoluciji Generalne skupščine OZN, ki poziva k prenehanju sovražnosti in odločnejšemu humanitarnemu posegu v razdejani Gazi, sta tu še dokaj sveži izjavi predsednice republike Nataše Pirc Musar v podporo generalnemu sekretarju Združenih Narodov, Antoniu Guterresu, pred napadi in pozivi k odstopu s strani Izraela in ZDA zaradi povedanega o več kot pol stoletni izraelski okupaciji Palestine, ter predsednika vlada Roberta Goloba v četrtek v Parizu na Macronovi konferenci o humanitarni pomoči Gazi.

Znova kot vsa zahodna nomenklatura je decidirano obsodil le Hamas ter zahteval izpustitev talcev, in do tu nič novega, je pa takoj za tem vsaj obtožil Izrael nesorazmerne uporabe sile. »Danes se nam srce para zaradi palestinskih otrok - je dejal - Bombardiranje in odstreljevanje (Gaze) vsem na očeh, nista v sorazmerju s pravico do samoobrambe. To je kršitev mednarodnega in humanitarnega prava«. Pohvalno, g. premier. Pojdimo od tu dalje in preidimo k glasni, nedvoumni obsodbi tega početja ter k pozivu k sankcijam zoper storilca - že sami prizori iz Gaze kličejo po tem! - dodajmo še, k priznanju palestinske države, tako kot zahtevano na četrtkovem večernem drugem shodu v Ljubljani v podporo Palestincev, ki ga je organiziralo Gibanje za njihove pravice. Vem da veste da je tako prav.

 

Kam smo zašli?

 

Podprimo Antonia Guterresa!

Čez dober teden bo Odbor za zunanjo politiko Državnega zbora obravnaval predlog Deklaracije o trenutnih (?) razmerah na območju Palestine in Izraela. Recimo temu, končno. Po 3 tisočih mrtvih na teden, predvsem med civilisti v Gazi, po ubitem otroku vsakih 10 minut,  po polovici porušene in sicer razdejane palestinske enklave, brez goriva, elektrike, vode, hrane, zdravil, osnovnih pogojev preživetja, kamor humanitarna pomoč prihaja po kapljicah, je naše koalicijske poslanke in poslance očitno malce zapekla vest. Odločili so se za poseben dokument, ki bi naj usmerjal nadaljnje delovanje vlade v odnosu do te najnovejše bližnje-vzhodne tragedije. Kar je slednja počela doslej je bila več ali manj improvizacija ali golo sledenje zahodnemu toku. Najprej ponesrečena izjava zunanje ministrice Fajonove, o »neomajni solidarnosti z Izraelom«, ko je le-ta 7. oktobra kasiral svoj »11. september« – upad skrajnežev iz Hamasa na jug Izraela in pokol tisoč in več izraelskih ter tujih državljanov, v glavnem civilistov, ki ga, pravijo, da najboljša tajna služba na svetu – Mosad, ni znala preprečiti, nato priznanje Izraelu pravice »do samoobrambe v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom«. Netanyahujeva vlada je bila namreč najavila povračilni napad, oz. dokončni obračun s Hamasom in pričela z raketiranjem Gaze. Dokaj hitro so žrtve med Palestinci presegle število ubitih v Izraelu in vsak razumen človek je že uvidel, da bo spoštovanje mednarodnega in humanitarnega prava Izraelu zadnja briga.

Prvi iz politične konstelacije, ki je na to opozoril z izrecnim pozivom Izraelu, da naj bombardiranje Gaze takoj ustavi, ker da že presega pravico do samoobrambe in krši mednarodno pravo, je bil generalni sekretar Združenih Narodov, Antonio Guterres. Ob tem je krepko razhudil Natanyahuja in njegovega prvega botra, ameriškega predsednika Bidna, z opombo, da se Hamasovi napadi niso zgodili v praznem prostoru, temveč kot posledica 56 let trajajoče »zadušujoče okupacije« Palestine. Skoraj da banalna izjava ker ni povedal nič več in nič manj kot preprosto resnico, to kar vsak zemljan, ki malce pozna zgodovino izraelsko-palestinskega spora, ve. Toda na Zahodu nihče od odločevalcev, nikjer, niti v Evropski uniji, ni temu pritrdil, prvega skrbnika usode sveta vzel v bran. Tudi mi ne. Kar smo zmogli je bila 27. oktobra podpora pozivu Generalne skupščine OZN k takojšnjemu humanitarnemu premirju v Gazi, ki ga je itak Izrael zavrnil. Je sicer dovolil prihod nekoliko večje količine humanitarne pomoči, a obstreljevanja enklave ni ustavil. Še udrl je vanjo s tanki in ostalimi kopenskimi silami.

Zdaj stopa v akcijo parlamentarni OZP z deklaracijo, ki bi nekoliko usmerila nadaljnje poteze vlade in zunanjega ministrstva.

Predlaga jo koalicija na pobudo Gibanja svobode. A že prvo, hitro branje besedila, čakajočega na bolj jasen in pravičen odziv na to kar se tam dol dogaja, razočara. Najprej nudi kritje dosedanjim odzivom vlade in ne upošteva dinamike dogajanj v Gazi. Pohvalno da spomni dokaj korektno na zgodovino konflikta in da obsoja vsakršno nasilje ter poziva k humanitarni pomoči prebivalcem Gaze in k oživitvi mirovnega procesa, toda se v nadaljevanju, v bolj decidiranih točkah, spozabi na poglaviten vzrok sedanje rekrudescence te drame, oz. na 56 let - kot je spomnil Guterres – izraelske zadušujoče okupacije Palestine. Kot da je za vse kriv Hamasov masaker iz 7. oktobra na jugu Izraela, kot da okupacijska, segregacijska, genocidna politika izraelske vlade do Palestincev, odžiranje njihovega ozemlja z vedno novimi judovskimi naselbinami ter posmehovanje iz 25 resoluciji OZN nimajo pri tem nič. Kako lahko glavnino ugotovitev in obsodb nameniš palestinskim skrajnežem, za zavržno dejanje izpred meseca dni - ne pozabimo da bo deklaracija obravnavana 9. novembra - in ne Izraelu kateri odziv bo v desetkratniku, če ne več, presegel bilanco žrtev Hamasa. Že sami prizori iz Gaze in pa statistika pobitega palestinskega otroka na vsakih 10 minut kličejo po obsodbi Izraela, po sankcijah zoper njegovo vlado, po napotitvi Netanyahuja in njegovih generalov v Haag. Vnovično priznanje Izraelu pravice do samoobrambe, seveda v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, je v luči napredovanja, obsega in posledic izraelske ofenzive na Gazo norčevanje iz javnosti. Morda bomo 9. novembra že priče zradirane enklave z obličja zemlje. In kaj bomo rekli takrat? Da je pač to zakrivil Hamas, ker je vedel, kaj bo storil Izrael?

Slovenija, počni se vesti kot je prav!

   

ODPRTO PISMO DRŽAVNEMU VODSTVU

 

Brez velikega pričakovanja, da bomo uslišani, razumljeni, upoštevani, deležni odgovora, čutimo vendarle dolžnost kot pozorni in aktivni državljani ter nekateri od nas tudi dobri poznavalci, bodisi ker za to formalno izobraženi, bodisi kot dolgoletni javni poročevalci o tematiki, da vam znova javno zastavimo vprašanje, kam plove slovenska varnostna in zunanja politika. Nenazadnje, ker štejemo za sveto in ne kot poljubno, oz. izbirno, kar nam nalaga 124. člen Ustave, da “Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja”.

Odkar ste prevzeli oblast in vajeti usode države, pa vse kaže, da ste na ta člen pozabili ali ga zavestno zamrznili, ker da moteč v odnosu do naših mednarodnih povezav.

 

Zgodila se je, kot so priznali v samem Natu, izzvana ruska agresija na Ukrajino, ki je bila posledica predvsem brezglavega širjenja omenjenega zavezništva na območje nekdanje Sovjetske zveze, a kljub temu, neopravičljivo, zavržno, zločinsko dejanje, skregano z mednarodnim pravom in z najbolj osnovnimi civilizacijskimi načeli. Toda, namesto, da bi mi takoj, tudi v imenu že tradicionalnih prijateljskih odnosov z ruskim narodom in Rusko federacijo, izbrali mediatorsko vlogo, odpotovali v Moskvo ter s tamkajšnjim vodstvom skušali doseči njeno prekinitev, smo pristali na enosmerni ekonomski in vojaški kaznovalni odziv Nata in Evropske unije proti temu posegu in celo med prvimi odposlali orožje, tudi težko (tanke), ukrajinskemu odporu.

 

Mnogi izmed nas smo vas pozvali takoj, ko je bila nova levosredinska koalicija oblikovana in se je pokazala priložnost, da bi se vedli drugače od prejšnje, desne, da bi zakorakali k vsaj zunanjepolitični diskontinuiteti, k spremembi kurza, ki sta ga bila začrtala Janša in Logar s tihim soglasjem Boruta Pahorja. A razen nekaj prijaznih in pohvalnih besed na račun našega poziva, v nadaljevanju ni bilo ničesar. Nekritično in brez kančka analize vzrokov ruske odločitve ste sprejeli razlago, ki sta jo evropski javnosti pod vidno taktirko ZDA vsilili vodstvi Nata in Evropske unije, prisegli zvestobo zavezništvoma in enotnosti njunih vrst ter si tako prislužili status Rusiji sovražne države. Zamujena priložnost, da bi se izkazali drugače. Res smo majhna država, a nas to v ničemer ne ovira, da bi delovali modro. In to priložnost znova zamujamo sedaj, ob vnovičnem izbruhu sovražnosti na Bližnjem Vzhodu. 

Najodločnejša obsodba Hamasovega napada in pokola nad civilnim prebivalstvom v Izraelu je seveda samoumevna, tudi zato ker so akterji tega dejanja dobro vedeli, da bodo sprožili protinapad, ki bo ogrozil mnoga nedolžna življenja Palestincev. 

Samoumevna sta tudi poziv k izpustitvi zajetih talcev in priznanje pravice Izraelu do samoobrambe. 

A tu bi morali takoj dodati ne le poziv k izvajanju te pravice v skladu z mednarodnim in humanitarnim pravom, ki vključuje zaščito nedolžnih, ampak tudi opombo, da je bilo kaj takega mogoče pričakovati glede na nadaljevanje in zaostrovanje okupatorske, kolonizatorske, segregacijske in genocidne politike Izraela do Palestincev, ki jim ne priznava, v nasprotju s resolucijami Združenih Narodov, pravice do samoodločbe in do lastne države, ter tudi glede na permanentno mižanje Zahoda nad vsem tem. Na omenjene resolucije se je Izrael preprosto požvižgal. Ga je zato kdo kaznoval? Stresel nanj sankcije in občo mednarodno izolacijo?

 

Vse bolj očitno je, da nimamo jasno izoblikovanega stališča niti do izraelskih vojnih zločinov v primeru Gaze, kar je zlasti ob dejstvu, da bomo v kratkem postali člani Varnostnega sveta OZN, hudo narobe. To, kar dnevno spremljamo v tej enklavi - brezobzirna raketiranja in bombardiranja tudi bolnic, cerkva, šol, stanovanjskih sosesk in drugih civilnih objektov, na stotine ubitih otrok, ki jih vlečejo izpod ruševin ( medtem ko ta poziv nastaja, poročajo o že več kot 2360 pokončanih mladih, nedolžnih življenj ) , poglabljajoča se humanitarna katastrofa, ( Gaza je brez vode, hrane, zdravil, elektrike, goriva ), humanitarno pomoč, ki jo Izrael dopušča po kapljicah - že močno presega izvrševanje njegove pravice do samoobrambe! 

 

In mi? “Neomajno” podpiramo Izrael? Res je bil ponesrečen vzklik zunanje ministrice izrečen čustveno na dan Hamasovega masakra nad civilisti na jugu Izraela, a tudi danes, ko doživljamo Gazo in izraelski državni terorizem nad tamkajšnjimi prebivalci, se ne odzivamo bistveno drugače. Obžalujemo žrtve na obeh straneh, pozivamo Netanyahuja k sorazmerni uporabi sile oz. k spoštovanju mednarodnega in humanitarnega prava, a ne rečemo “NE v našem imenu!”, ko predsednica Evropske komisije, Ursule Von Der Leyen, in predsednik Evropskega sveta, Charles Michel, v Washingtonu na vrhu z ameriškim predsednikom Bidnom ponovita neomajno in brezpogojno podporo Izraelu v imenu celotne Evropske unije.

 

To je žalostno! Že leta 2010 smo bili na pobudo poslancev in poslank Zaresa, SD in LDS zelo blizu priznanju Palestine. Tudi takrat so se v Gazi odvijali brutalni napadi Izraela in posebna komisija OZN je to početje razglasila za vojni zločin. Trinajst let kasneje so Palestinci še zmeraj brez države, brez pravic, izgnani iz ozemlja, kjer se, naj ponovimo, z očitnim kršenjem mednarodnega prava in vseh dosedanjih resoluciji Združenih Narodov, naseljujejo novi in novi židovski koloni. 

Boste storili, vsaj enkrat, predsednica Republike, Nataša Pirc Musar, premier Robert Golob, zunanja ministrica Tanja Fajon, nekaj kar je moralno-etično prav, skladno z 124. členom Ustave in kar od vas pričakuje, verjamemo, večina naših državljank in državljanov, ki ne odobrava te hipokrizije, tega licemerstva in se čuti bolj zastopana v besedah Slavoja Žižka v Frankfurtu, kot v uradnih stališčih Vlade, oz. Zunanjega ministrstva ter v tihem soglasju predsednice države?! 

Pohvalno je, da smo med tistimi v EU, ki smo pozvali obe vojskujoči se strani k premirju zaradi varne in bolj konsistentne dostave humanitarne pomoči ljudem v Gazi. A to ni dovolj! Izraelu je potrebno reči, da naj končno preneha z dosedanjo politiko do Palestincev in prične izvajati predmetne resolucije Združenih narodov, sicer bodo sledile sankcije! Šele to bo korak v pravo smer.

Koper, 25.10.2023

Vsebinsko prispevali k besedilu:

Aurelio Juri , Uroš Lipušček, Spomenka Hribar, Danijel Rebolj, Polona Jamnik, Franco Juri

Ostali podpisniki:

Marko Apih, Ana Barbič , Andrej Bolčina, Maja Breznik, Miha Butara, Andrej Cetinski, Janez Černač, Anton Černe, Lucija Čok, Jože P. Damijan, Zvone Dragan , Božidar Flajšman, Vesna Godina, Matjaž Hanžek, Mira Hladnik, Miran Hladnik,  Ana Horvat, Pavel Jamnik, Janez Jančar, Milena Jesenko, Maca Jogan, Dušan Keber, Mitja Klavora, Matjaž Kmecl, Mira Kofler , Igor Kofol, Marjeta Kofol, Marjan Kotar, Bogomir Kovač, Stane Lunder, Srna Mandič, Andrej Mašera , Marjan Matjašič, Nevenka Mandič Orehek, Vesna Mikolič, Ljuba Miljuševič, Rastko Močnik, Maruša Mohorič, Emil Milan Pintar, Igor Polajnar, Tanja Rener, Rado Riha, Rudi  Rizman , Remzo Skenderovič, Božidar Slapšak, Svetlana Slapšak, Marjan Šiftar , Miloš Šonc  , Iztok Šori  , Darko Štrajn, Nada Turnšek, Dunja Ukmar, Mirjana Ule, Janez Verbič, Brane Virant, Ernest Vodopivec, Stana Vodopivec, Darij Zadnikar, Franjo Žagar, Boris Žnidarič.

Gaza nam ponuja izgovor da omejimo migracije

 

IZGOVOR

Pa smo znova pri delnem in začasnem (ne vese do kdaj?!) posiljevanju Schengena. Vsi okoli nas in mi z njimi dogovorjeni pri uvedbi mejnega nadzora, ker da dogajanja na Bližnjem vzhodu povečujejo varnostno tveganje pred dejavnostmi terorizma.  Italija proti nam, mi proti Hrvaški in Madžarski ter obratno. Da se gre bati teroristov pritrjujem, navsezadnje smo jih sami prebudili s spečega spanja, a da jih bomo lažje razkrili in ustavili z mejnim nadzorom ne verjamem. Te ukrepe prej vidim kot izgovor, zato da se na splošno omeji, oz. lažje nadzoruje ali odvrača prihod  obubožanih migrantov ter se jih nato preganja. Nočemo pač ljudi z revnega juga in drugih religiji. Dokazali smo to večkrat - glej odnos do Ukrajincev vs Azijcev in Afričanov. Teroristi potujejo z letali, ne s culo po gozdovih in poljanah. In ja, ustvarjamo jih sami z odnosom, ki ga imamo do izraelsko-palestinskega konflikta. Tudi mi v Sloveniji, ne le v Bruslju, oz. Washingtonu. Je več kot 70 let, ki si Izrael prisvaja in kolonizira okupirana palestinska ozemlja in več kot 50, ki se posmehuje iz resoluciji Varnostnega sveta ter Generalne skupščine Združenih Narodov. Mirno, nonšalantno gradi nova in nova judovska naselja na od OZN priznanem in deklariranem ozemlju Palestine, pa se mu nihče ne upira, nihče ga ne sankcionira. Zakaj? Ker ima močno zaslombo na ZDA, ne glede na to, kdo jih vodi, republikanci ali demokrati. In ker ZDA poveljujejo, če že ne svetu, ker jim ne uspeva,  Zahodu zagotovo, kamor se umeščamo tudi mi z Natom in EU, vse to dopuščamo, oz. toleriramo. Tudi ko bi kaj rekli, zavoljo prebliska poštenosti in pravičnosti, si raje ugriznemo jezik. Naša zunanja ministrica že 9 let nazaj, ko je bila evroposlanka, se je bojevito zavzemala za priznanje Palestinske države, danes "neomajno" solidarizira z Izraelom in pravi da mora priznanje Palestine še počakati, ker da se morajo razmere najprej umiriti.

Vedelo se je, da bo najnovejša, skrajno desna Netanyahujeva vlada, stisnila nadzor nad Gazo in Zahodnim bregom, držala Palestince v revščini in segregaciji ter še bolj pospešeno in obsežno nadaljevala z gradnjo judovskih naselji, s čimer bo ustvarjala take ozemeljske pogoje, ki bodo onemogočali, ali vsaj otežkočali ustanovitev enotne palestinske države, kot že določeno v resolucijah OZN, ter njeno mednarodno priznanje, oz. rešitev "dveh držav". Pa vemo tudi da je sam Izrael ustvaril Hamas, kot skrajno strujo palestinskega gibanja, da bi oslabel, oz. marginaliziral zmerneže palestinskega  predsednika Mahmuda Abasa. In ob vsem tem, na kar sem že povdarjal v mojih odzivih na vojno v Ukrajini, ko sem opozarjal na dvojne vatle pri obravnavanju konfliktov in njihovih akterjev, se je zgodil Hamasov masakr v delu Izraela. Naj se mi dovoli dvom v to, da Mossad in vlada Netanyahuja nista vedela nič. Ugibam možnost da sta tak scenariji dopustila, da bi nato dobila izgovor za "končno rešitev" palestinskega vprašanja. Ja, in arabski terorizem se danes obuja. A naj ponovim, teroristi, ki so na seznamu tajnih služb in organov pregona, ne bodo vstopali v Evropo in k nam kot obični migranti in na mejnih prehodih. Bodo le tisti, ki so bili novačeni a ti niso na spisku, tako da bo ta mejna kontrola spet udarila po nas, ki ob meji in z njo živimo, in zadala morda še zadnji šus Schengenskemu dogovoru. Pa še vprašanje vladi: če bi nas naj ta ukrep obvaroval od terorističnih dejanj, kako naj bo začasen, če vemo da bo tovrstna grožnja trajala in se krepila toliko dolgo, koliko bo trajal in se stopnjeval najnovejši izraelsko-palestinski spopad?

Še enkrat poziv našim vladarjem, da se vprašajo...

 

Mi, vojne in svet - 2

Ker doslej nisem bil vreden odgovora, sprašujem znova, ter seveda ob najnovejšem izzivu, tokrat na Bližnjem vzhodu.

Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi vsaj skušal(a) preprečiti Hamasov napad na Izrael ter posledično novo vojno med Izraelci in Palestinci, privesti ono drugo, v Ukrajini do konca, ustaviti nadaljnje pobijanje in umiranje med Rusi in Ukrajinci ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike, na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in poslance Državnega zbora. A velja tudi za vse kolumniste, ki s svojimi pogledi soustvarjajo javno mnenje.

Kolikor spremljam vso to dramo, pa imam v mislih oba konflikta, in odzivanja Slovenije nanjo, je moj odgovor NE! Začnimo s prvim: Še preden bi se začel, - pa si naj vsak razlaga kako, ali z rusko agresijo 24.2.2022, ali z začetkom širitve Nata na območju bivšega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze leta 1999 -, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili, pa ste preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same bolj zaznavne spremembe, ki bi napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru. Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje, oz. pritrjevanje in izvrševanje vsega kar se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem, moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega. Niste ene rekli, vsaj javno ne, niti, ko so se ZDA odločile poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje – kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi, znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu še danes ni videti, oz. zaznati.

Napad ekstremističnega palestinskega gibanja Hamas na Izrael: Seveda obsodbe vreden, zlasti ker pospremljen z zverinskim pobijanjem civilistov v njihovih domovih in ker je moral predvideti posledice odziva napadene strani na račun lastnega naroda. Getu Gazi, z več kot 2 milijonoma prebivalcev, grozi zradiranje z obličja planeta. Pričakujmo na desetine tisočih mrtvih in na milijon razseljenih Palestincev, na nepojmljivo humanitarno katastrofo. Torej, nobenega pomislega na obsodbo Hamasa. Toda se sprašujete čemu vse to? Zakaj se je to zgodilo? Izrael, na kar vas opominjajo in spominjajo 42 podpisniki iz vrst civilne družbe, že desetletja okupira dober del palestinskega ozemlja in ga z gradnjo vedno novih judovskih naselbin koloniriza ter martratira tamkajšnje prebivalstvo, v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta OZN, Ženevski konvenciji in svarilom mednarodne skupnosti. Kaj ste storili in kaj nameravate storiti, da se ta okupacija in to kršenje mednarodnega ter humanitarnega prava končata? Pred 11 leti se je Fajonova v Evropskem parlamentu krčevito zavzemala za priznanje Palestinske države, od tega do danes nič, celo salto mortale, da v luči najnovejše tragedije še ni čas za to, oz. da bo priznanje prišlo ko bo tako enotno dogovorjeno v EU, ergo nikoli! Kdaj bomo izšli iz teh ponavljajočih se sramot naše zunanje politike?

Spet krivi samo Palestinci

 

ZNOVA STREL MIMO

Palestinsko gibanje Hamas je ponovno udarilo po Izraelu, tokrat najbolj bliskovito, odločno, krvavo doslej. Nekaj tisoč izstrelkov na izraelsko ozemlje in takoj sto mrtvih ter tisoč ranjenih predvsem med civilisti, poleg tega par desetin zajetih talcev. "Smo v vojni" - se je promptno odzval Izraelski premier Netanjahu in razglasil vojno stanje ter napovedal odziv, ki ga "napadalci ne bodo nikoli pozabili!". In tako je bilo. Dvesto petdeset mrtvih in dva tisoč ranjenih med Palestinci v Gazi in drugod v parih urah. Boji še trajajo in bodo trajali še dolgo - pravijo poznavalci. Število žrtev se grozljivo vzpenja.

In mednarodni odzivi? Rusija in arabski svet pozivajo obe strani k zadržanosti in umirjanju razmer, Zahod pa brez pomisleka in odločno obsodi Hamas in solidarizira z Izraelom. Tako ZDA, vrh EU in tudi naš premier. Rekel bi, da za Slovenijo kar konsistentno. Vsakič z macolo po prvemu, ki poseže po nasilju, - no, izjema je bila ameriško-britanski napad na Irak 2003 - a vsakič tudi, kar pa je vse prej kot pohvalno, pozabimo na zgodovino. Zakaj Hamas to počne? Ker so preprosto teroristi - tako jih je razglasila EU - in imajo nasilje v genih? Ker brez prelivanja krvi ne morejo živeti? Ali, kot pravi sam palestinski predsednik Mahmud Abas, s katerim Hamas ni v najboljših odnosih, ker "ima palestinsko ljudstvo pravico do obrambe (beri odpora, oz. vstaje) pred terorjem naseljencev in okupacijskih enot"?

Pozabljamo na dolgoletno izraelsko okupacijo dobrega dela Palestine? Na neprestano širjenje judovskih naselbin na okupiranem ozemlju in prisvajanje le tega, v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta Združenih narodov, Ženevski konvenciji in pozivom mednarodne skupnosti, ki pa dlje od tega ne gre - ni sankciji, ni ukrepov proti temu početju?!  In se znova vprašajmo: Če imajo Ukrajinci pravico odstreljevati naselja v Rusiji, ker Rusi okupatorji četrtine njihovega ozemlja, čemu tega ne priznamo Palestincem? Pri tem pa konsistentnost pade, gospod premier. Gre za sprenevedanje in za dvoličnost naše zunanje politike in odnosa celotnega Zahoda do tega vprašanja.

Že leta govorimo o priznanju Palestinske države, čemur seveda Janševa vlada ni bila naklonjena, vse prej kot to, a se tudi z vašo, z kao "levim in naprednim"  SDjem na zunanjem ministrstvu, nič ne premika. Iz vrst vladajočih se edino Levica oglaša primerno. Opozarja na to, da že od leta 1967 Izrael z vojsko okupira in kolonizira palestinska ozemlja ter izvaja apartheid nad Palestinci. "Poudarjamo - piše Matej Tašner Vatovec - da se palestinsko-izraelski konflikt v zadnjem pol stoletju ni premaknil nikamor, svet pa je mižal. Znal je obsoditi napade Palestine, ne pa Izraela. In tudi zato nikoli ni kazalo, da bi bila rešitev kje na obzorju. Danes tudi Slovenija ponavlja to napako!"

Ja, kaj naj rečem. Bravo, Levica. Rad bi vas slišal še o sedanjem stanju v Ukrajini in o naših odzivih, s strani oblasti, opozicije in mirovnikov.