Mi, vojne in svet - 2
Ker doslej nisem bil vreden odgovora, sprašujem znova, ter seveda ob najnovejšem izzivu, tokrat na Bližnjem vzhodu.
Sem res storil(a) vse kar je v moji moči, da bi vsaj skušal(a) preprečiti Hamasov napad na Izrael ter posledično novo vojno med Izraelci in Palestinci, privesti ono drugo, v Ukrajini do konca, ustaviti nadaljnje pobijanje in umiranje med Rusi in Ukrajinci ter omiliti vse ostale njene posledice? Se o tem kdaj vprašate, gospe in gospodje na oblasti? Naslovljeno na predsednico Republike, na predsednika vlade, na zunanjo ministrico ter ostale ministre, na poslanke in poslance Državnega zbora. A velja tudi za vse kolumniste, ki s svojimi pogledi soustvarjajo javno mnenje.
Kolikor spremljam vso to dramo, pa imam v mislih oba konflikta, in odzivanja Slovenije nanjo, je moj odgovor NE! Začnimo s prvim: Še preden bi se začel, - pa si naj vsak razlaga kako, ali z rusko agresijo 24.2.2022, ali z začetkom širitve Nata na območju bivšega Varšavskega pakta in celo Sovjetske zveze leta 1999 -, so vaši predhodniki molčali ali soglašali s trdo roko odločevalcev v Washingtonu in Bruslju do Rusije v odnosu do njenih vendarle legitimnih zahtev po varnostnih jamstvih in implementaciji minskih sporazumov o vzhodnem delu Ukrajine, kar je že dajalo slutiti, da to ne bo šlo mimo brez posledic, ko ste od njih prevzeli vodenje države in je bila prilika, da bi kurz spremenili, pa ste preprosto nadaljevali po isti poti, brez ene same bolj zaznavne spremembe, ki bi napovedovala odločnejša prizadevanja za dokončanje vojne in vzpostavitev miru. Nisem enega oz. ene od vas slišal ali bral, da bi pravilno diagnosticiral stanje, analiziral vzroke in napovedal nadaljnji potek te najbolj nevarne patologije po drugi svetovni vojni. Le nemo poslušanje, oz. pritrjevanje in izvrševanje vsega kar se je odločalo v poveljniških sobanah Nata in Evropske unije, tu pa tam celo prehitevanje z idejami, ki so nas še bolj tlačile v to sranje. Prevzeli ste in ponavljate mantro, da »se ve, kdo je agresor in kdo žrtev in da mir bo ko bo pravičen« ter verjamete, ali se tako delate, v tezo, da je agresorja in okupatorja, z vso vojaško pomočjo, ki jo daje Zahod in mi z njim Ukrajincem, moč poraziti, ga odgnati domov, ga prisiliti k reparaciji škode in voditelja poslati v Haag, ne da bi tvegali aktiviranja najhujšega orožja – jedrskega. Niste ene rekli, vsaj javno ne, niti, ko so se ZDA odločile poslati braniteljem po mednarodnih konvencijah sporno in prepovedano orožje – kasetno ter z osiromašenim uranom. Tudi ne, ko so sankcije proti Putinovemu režimu udarile po ruskemu občestvu v celoti, po njegovi zgodovini, kulturi, znanosti, športu, po preprostih in nedolžnih ljudeh, celo po tistih, ki ugovarjajo Putinovemu početju. Da o tem, da se nam sankcije vračajo kot bumerang niti ne govorimo. Nič od nič, gospe in gospodje. Le nekaj lepih in navidezno spodbudnih besed v prid reševanju spora za pogajalsko mizo, a konkretnih dejanj, korakov, predlogov, iniciativ v Bruslju in do glavnega režiserja ter končnega odločevalca v Washingtonu še danes ni videti, oz. zaznati.
Napad ekstremističnega palestinskega gibanja Hamas na Izrael: Seveda obsodbe vreden, zlasti ker pospremljen z zverinskim pobijanjem civilistov v njihovih domovih in ker je moral predvideti posledice odziva napadene strani na račun lastnega naroda. Getu Gazi, z več kot 2 milijonoma prebivalcev, grozi zradiranje z obličja planeta. Pričakujmo na desetine tisočih mrtvih in na milijon razseljenih Palestincev, na nepojmljivo humanitarno katastrofo. Torej, nobenega pomislega na obsodbo Hamasa. Toda se sprašujete čemu vse to? Zakaj se je to zgodilo? Izrael, na kar vas opominjajo in spominjajo 42 podpisniki iz vrst civilne družbe, že desetletja okupira dober del palestinskega ozemlja in ga z gradnjo vedno novih judovskih naselbin koloniriza ter martratira tamkajšnje prebivalstvo, v posmeh vsem resolucijam Varnostnega sveta OZN, Ženevski konvenciji in svarilom mednarodne skupnosti. Kaj ste storili in kaj nameravate storiti, da se ta okupacija in to kršenje mednarodnega ter humanitarnega prava končata? Pred 11 leti se je Fajonova v Evropskem parlamentu krčevito zavzemala za priznanje Palestinske države, od tega do danes nič, celo salto mortale, da v luči najnovejše tragedije še ni čas za to, oz. da bo priznanje prišlo ko bo tako enotno dogovorjeno v EU, ergo nikoli! Kdaj bomo izšli iz teh ponavljajočih se sramot naše zunanje politike?
Nessun commento:
Posta un commento