Koga volit?

PREDSEDNIK ALI PREDSEDNICA NAJ BO…?

…Tisti kandidat ali kandidatka, ki bo zadel odgovor na največji izziv trenutka, ki ga živimo! Prebral sem, to kar so povedali na tri vprašanja v častniku Delo, Šarec, Novakova, Pahor, Makovec-Brenčičeva, Tomčeva, Popovič, Likovičeva in Lazar-Kravseva in našel skorajda ničesar uporabnega, razen splošnosti in nekaj malega konkretnega glede zdravstva, arbitraže in mladih. O tem kar nas lahko vsak trenutek doleti nihče nič.

Smo na robu jedrske vojne najmanj med ZDA in severno Korejo, ki če se vname, ne ve se kam bo šla, ali bo ostala regionalno omejena in povzročila žrtve in škodo samo tam, ali bo zajela še širši prostor, morda ves preostali svet  in postala svetovna, kar pomeni apokaliptična, a o tem niti besede, kot da se tega stanja ne zavedamo, kot, da je še vse in povsem obvladljivo in nas nič hujšega ne more doleteti, kot da če se že ima zgoditi, bo ostalo tam daleč in se nas ne tiče, kot da smo na povsem varni strani sveta in nam kvečjemu grozijo nov val beguncev, provokacije in incidenti v Piranskem zalivu, kak recidiv v bivši SFRJ ter nova gospodarska kriza. Tudi do klimatskih sprememb smo dokaj prizanesljivi in neodzivni. No, da ne bom do koga prehud in krivičen, dopustim tudi resignacijo, češ karkoli povemo, smo tako mali in nepomembni, da nas nihče od ta glavnih ne upošteva. Zato tudi molk, previdnost, neopredeljenost do naslavljanja odgovornosti in odgovornih.

Prvi izmed vseh, ki nosijo to odgovornost je po mojem in mnenju še velikega dela svetovne javnosti, ne nazadnje tudi njegovih sodržavljanov, ki se vse prej kot spoštljivo vedejo do njega, Donald Trump, človek za katerega sem napisal, ko je bil izvoljen, da če so ZDA 2001 doživele svoj 11. September, je Svet lani doživel svoj 9. November.

In se novi ameriški predsednik v ničemer ni izneveril. Napovedal je umik iz pariškega podnebnega sporazuma, ena največjih zapuščin Baracka Obame, ter v samem hramu miru, dogovarjanja in iskanja političnih, diplomatskih in pravnih odgovorov na izzive sveta, na sedežu OZN, napovedal totalno uničenje Severne Koreje, ki da s svojimi raketami in atomskimi konicami grozi južni sosedi, Japonski in samim ZDA ter posredno, celotnemu Planetu, napadel  jedrski dogovor Zahoda, z Evropsko unijo na čelu, z Iranom, ki da ga vodi »morilski režim, glavni izvoznik nasilja«, in nakazal možnost posredovanja tudi v Venezuelo predsednika Madura, »v bran ustavne ureditve, svobode, demokracije in človekovih pravic«. Oklofutal je ves dobromisleči svet, samo svetovno organizacijo in…oklofutani tiho, da je ne bi prejeli še na drugem licu.

Naš predsednik vlade ga je celo pohvalil ker se bojda postavil na stran spoštovanja vladavine prava, misleč morda da nam bo s tem pomagal pri udomačitvi Hrvaške z arbitražno sodbo in njeno implementacijo, ter se navdušeno z njim in  njunima damama poslikal. Pa sem pomislil na vse tiste evropske politike, ki so se v drugi polovici tridesetih letih prejšnjega stoletja veselo fotkali s takratnim nemškim kanclerjem.

Ne le to. Zagovornike pristopa Slovenije k OZNovi Pogodbi o prepovedi jedrskega orožja je dr. Cerar okvalificiral za populiste in še enkrat poudaril, da naša država omenjenega dogovora ne namerava podpreti. Naj se torej jedrsko oboroževanje kar nadaljuje in se to orožje, ker prepovedi ne postavljamo, lahko tudi uporabi. Bravo premier!

In naši pretendenti za Erjavčevo 17? Vsi pridno tihi. Le o tem ali je ali ni predsednik moralna avtoriteta ter o tem, seveda z različnimi pristopi, da treba poskrbet za narodov blagor, še zlasti za mlade, ki da so naša prihodnost. Da! Če nam je ne bo kdo, tam daleč, v Washingtonu, vzel.

Še je čas, gospe in gospodje. Volilna tekma se je šele začela in soočenj še ni. Dajmo, malo korajže, samozavesti in suverene drže. Smo majhni a pomembni, kar so dokazali Dragič in tovariši na nedavnem Eurobasketu. Da bomo vsi tisti, ki mislijo podobno kot jaz, vedeli komu oddati glas.

Potrebno pojanilo

ZAKAJ HRVAŠKA NIMA PRAV?

Da bo povsem jasno, onstran domoljubnih vzgibov in čustev, da je v sedanjem sporu med Hrvaško in Slovenijo glede implementacije arbitražne odločbe o meji med državama, Hrvaška v zmoti, oziroma da svojo in tujo javnost zavaja s trditvami, da je bil proces arbitraže »kontaminiran« zavoljo nepooblaščenega telefonskega klepeta med slovenskim sodnikom Jernejem Sekolcem in slovensko vladno agentko Simono Drenik, in da je morala zato od arbitraže odstopiti, je nujen vpogled v besedilo in člene arbitražnega sporazuma. Poleg tega najdemo tudi argument, ki demantira hrvaške trditve, da v ta spor Evropska Unija nima kaj početi. A pojdimo po vrsti.

Hrvaška seveda ima vso pravico do lastnega mnenja o tem ali so bila tokom arbitražnega procesa posamična dejanja njej v škodo, toda njena presoja ni in ne more biti relevantna za sam postopek od trenutka, ko je s podpisom arbitražnega sporazuma, odločitev o tem prepustila arbitrom.

V 4. alineji 3. člena namreč piše da »za razlago sporazuma je pristojno arbitražno sodišče«,  

V 5. členu, poleg ostalega,  da »nobeno enostransko dejanje katere koli strani po 25. Juniji 1991 – tu lahko umestimo pogovor med Sekolcem in Drenikovo – za naloge arbitražnega sodišča nima pravnega pomena ter nikakor ne more prejudicirati razsodbe«, in  

V 2. Alineji 6. Člena, da »razen če ni drugače predvideno, arbitražno sodišče vodi postopek v skladu z Izbirnimi pravili Stalnega arbitražnega sodišča za razsojanje o sporih med dvema državama«. Le-ta pa predvidevajo tudi razreševanje, oziroma razsojanje o odgovornostih in učinkih morebitnih odstopanj od pravil dovoljenega vedenja posamičnih akterjev procesa na končno odločitev, zavoljo katere je bila arbitraža sklenjena. Po teh pravilih je arbitražno sodišče tudi presodilo, po razpravah, ki so trajale kar nekaj mesecev, da omenjeni incident procesa ni v ničemer kontaminiral, oz. da ni imel nikakršnega vpliva na okoliščine za izrek razsodbe.

To kar je sporno pri izmenjavi informaciji med Sekolcem in Drenikovo je le to, da sta to storila na idiotski način, da sta omogočila prisluh in objavo njunega telefonskega kramljanja in dala s tem Hrvaški izgovor, ki ga je samo čakala, da odstopi od arbitraže in skuša prisiliti Slovenijo na pot k rednemu sodišču pristojnemu za reševanje meddržavnih sporov.  Zakaj slednjega Slovenija noče pa je jasno. Na takem sodišču bi bilo upoštevanje poleg mednarodnega prava, »vseh relevantnih okoliščin« kot sta stik Slovenije z odprtim morjem in režim za uporabo ustreznih morskih območji (točki b in c prvega odstavka 3. Člena) vprašljivo. Tudi načeli pravičnosti in dobrega sosedstva sta pri takem presojanju zanemarljivi. Zato je bil arbitražni sporazum tudi nastal in vemo koliko težav je bilo potrebno premostiti da bi prišlo do njegovega podpisa. Vemo tudi, da mu niti Slovenija ni bila naklonjena, a morala je ogristi vanj potem, ko je skoraj leto prej predsednik vlade Borut Pahor blokiral pogajanja Hrvaške z Evropsko unijo za vstop v njeno članstvo. Ker so se morala ta pogajanja nadaljevati in zaključiti, je prav EU pritisnila na obe strani, da bi mejni spor prenesli na arbitražo.

In smo tu pri demantiju teze Zagreba, Plenkoviča in vse hrvaške politike, da EU nima pristojnosti vstopati v sedanji spor z Ljubljano, češ, razreševanje mejnega vprašanja je povsem bilateralna stvar. Slednjemu bi bilo moč pritrdili le če se nebi oblikoval in podpisal nek dogovor, ki zajame še nekoga v njegovo izvrševanje.

Preberimo nekaj in uvoda arbitražnega sporazuma:

»Vladi Republike Slovenije in Republike Hrvaške ( v nadaljnjem besedilu: pogodbenici) sta se….z odobravanjem posredovanja Evropske komisije sporazumeli za: Ustanovitev arbitražnega sodišča«….in vse ostalo.

Vlogo Evropske komisije najdemo še ob sestavi arbitražnega sodišča in ob pomoči le-temu, ter ne nazadnje v 8. in 9. Členu, ki opredeljujeta pogoje, pravice in obveznosti obeh strani glede nadaljevanja pogajanj za pristop Hrvaške k EU.

Na koncu pa še sopodpis na sporazum, ob predstavnikih pogodbenic, Pahorju in Kosorjevi, takratnega predsednika Sveta Evropske unije, Fredrika Reinfeldta.
EU torej ima in še kako tako pravico kot dolžnost poseži v ta konflikt in obraniti avtoriteto arbitraže!

Se Svet bliža apokalipsi?

KOT ZOMBIJI KORAKAMO V PREPAD!

Tako mi je opisala to kar sama opaža in čuti, da se dogaja s človeštvom bivša generalna sekretarka Socialistov in demokratov v Evropskem parlamentu, s katero sva pogosto v elektronskem stiku in ji skrbno poročam a dogajanjih v odnosih med Slovenijo in Hrvaško posebej v zvezi z arbitražo o meji. Trenutno je svetovalka za zunanjo politiko predsednika skupine Giannija Pittelle in povsem soglasna s našimi prizadevanji za implementacijo arbitražne sodbe. Kolikor mi je sam Pittella odpisal – poznava se od takrat ko sem sam bil v Bruslju - tudi on nima dvoma, da ni alternative uveljavitvi vladavine prava in da bo morala slej ko prej Hrvaška to dejstvo sprejeti.

Pa sinoči sem gospo Anno Colombo seznanil z govorom Plenkoviča na generalni skupščini OZN, z njegovim pljuvanjem po arbitraži in arbitrih, ki da se niso vedli po najvišjih standardih mednarodnega prava, ter z odločitvijo našega premiera da prekliče napovedano in s hrvaškim kolegom že dogovorjeno pot v Zagreb 27. Septembra. Odgovor je bil zaskrbljen, zlasti ker sama ne ve več koga pocukat za rokav, naj se zgane in z avtoriteto Evropske Unije posvari Zagreb, da se tako takim rečem ne strže in da bo zabredel v težave v kolikor bo še vztrajal pri tej drži. Timmermans ji je še najbližji in jo je pobaral ko se je odpravljal na nedavni strateški forum na Bledu.

Mislim, da bo  ta zaostritev med premieroma, ta neposredna komunikacijska blokada med vladama, v Bruslju vendarle sprožila alarm in da bo vsaj evropska Komisija prevzela neko bolj vidnejšo in konkretno vlogo. Ne nazadnje je bila ponudila pomoč pri implementaciji arbitražne odločbe in vse bolj jasno postaja da sami Slovenija in Hrvaška nista kos tej nalogi.

Sicer se je vnovični zaplet zgodil na sedežu Združenih narodov, kjer v množici drugih svetovnih težav in izzivov, izpade lahko le kot droben in nepomemben prepir starih zakoncev, ki se itak kregata že 26 let.

In res je. Če vzamemo samo uvodni nastop Donalda Trumpa, ki jo osupel dvorano Steklene palače in vso svetovno javnost, ko je zagrozil s totalnim uničenjem Severne Koreje, obsodil jedrski sporazum »šesterice« z Iranom, ki da ga vodi »morilski režim, glavni izvoznik nasilja« s čimer je oklofutal vse podpisnike in še zlasti Evropsko unijo z ubogo Federico Mogherini, visoko predstavnico za zunanjo politiko, ki je svoje ime, svojo čast in verodostojnost zastavila na uspeh tega dogovora, ter napovedal poseg tudi proti Venezueli predsednika Madura, zgleda spor za Piranski zaliv prava smešnica.

Pa relevantno je, da si je tak nagovor ameriški predsednik dovolil v samem hramu prizadevanj za mirno, politično, diplomatsko in pravno  razrešitev svetovnih problemov, kot da bi hotel poizkusiti domet svoje moči, češ mu itak nihče nič ne more, večina se mu raje klanja in mu prepušča skorajda vlogo Boga na zemlji.

In v tej množici bogaboječih smo, žal, tudi mi, spoštovani dr. Cerar. Imeli ste sicer pohvalni nastop, ko ste spregovorili o »šokantnih prizorih« človekovega trpljenja, ob oboroženih spopadih, degradiranem okolju, lakoti, pomanjkanju gospodarskih priložnosti, hujših kršitvah človekovih pravic in terorizmu. Pribili ste tudi da se od Pariškega podnebnega sporazuma ne sme odstopiti in pozvali k razglasitvi svetovnega dneva čebel 20. Maja, zavoljo njihove nezamenljive vloge pri preprečevanju lakote, zagotavljanju prehranske varnosti, izboljšanju zdravja ljudi in ohranjanju okolja.  Super! Bravo! Toda ene same kritične besede niste zmogli na račun  Trumpovih groženj svetovnemu miru. Celo pohvalili ste ga, ko se je zavzel za vladavino prava, pri čemer ste takoj uvideli, po mojem iluzorno, podporo našim tezam glede arbitraže. In nazadnje ste se navdušeno poslikali z njim in vajinima damama.

Pa ni bilo dovolj. Okrcali ste za populiste vse ljudi in vlade, ki so nedavno podpisale na sedežu in pod okriljem OZNa Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja in ki se te dni prizadevajo za njeno ratifikacijo v svojih parlamentih. 50  je teh opravil že pod streho. Vi pa kar vztrajen: »Ne, Slovenija te listine ne bo podpisala! Tako orožje ima na primer tudi Severna Koreja – pojasnjujete - in dokler ga bo imela je težko pozivati druge, ki ga imajo, da se mu odrečejo«. Prepričljiv, da te kap! Torej, naj se tekma k jedrskemu oboroževanju kar nadaljuje. Bomo morda kako jedrsko postojanko zveze NATO sprejeli tudi na naših tleh?

Si pa res privošči...

TRUMP IZZVAL SVET!

Prebiram:  »Apokaliptične grožnje Donalda Trumpa. V dvorani ZN je bilo slišati vzdihe osuplosti, ko je ameriški predsednik zagrozil, da je pripravljen uničiti Severno Korejo«. Nič kaj več prizanesljiv do Irana in Venezuele, zatrdil je, da bodo ZDA še naprej sila dobrega proti zlu in da bodo sodelovale z mednarodno skupnostjo, a da bo vendarle »Amerika ostala prva!« 40 minutni govor brez običajnih spremljajočih aplavzov ostalih voditeljev, razen nekaj izjem, kar že samo pove kako in koliko je Trump pomiril svet. Med redkimi navdušenimi, izraelski premier Netanjahu, ki je najmočneje zaploskal, ko je predsednik ZDA dejal, da je »morilski režim Irana – kot ga je poimenoval - glavni izvoznik nasilja ter da je jedrski dogovor mednarodne skupnosti s Teheranom sramota za Združene države Amerike«.

In tu smo. Rokavica je glede Irana vržena kar v obraz celotne mednarodne skupnosti, sopodpisnice omenjenega dogovora, še posebej Evropske unije, ki si je najbolj prizadevala zanj in ki še danes najbolj vztraja pri svojem prepričanju, da je bilo to nujno potrebno in koristno tako za stabilnost in mir v regiji, kot tudi za politične, poslovne in ostale odnose med Iranom in EU.

Sicer je tudi grožnja z uničenjem Severne Koreje in z vojaškim posegom v Venezuelo klofuta OZNovim in še posebej evropskih prizadevanjem, da se naj krize rešujejo politično, izključno z diplomatskim orožjem. Prepričan sem, da celo najtesnejši Trumpovi zavezniki na Daljnem vzhodu, ki so najbolj izpostavljeni nevarnosti politike in zlasti raketno-jedrskega programa severnokorejskega režima, se bojijo morebitne aktivacije ameriške grožnje. Tako Japonska kot sama Južna Koreja. Dobro vedo' kaj bi to tudi za njuno varnost in preživetje pomenilo. Da ne govorimo o usodi planeta ob opozorilih Rusije in Kitajske.

In znova tu smo. Trump se je še enkrat izkazal in dokazal. Tak pač je. Se nič ne špara, nič ne skriva, nič ne pretvarja, nič ga ni sram. Zanj je politika le črno-bela, boj dobrega z zlom pri čemer dobro seveda predstavlja on sam. Nianse, postranska škoda in nepredvidljive ali celo za večji del svetovne javnosti predvidljive in napovedane posledice na usodo sveta, so zanj zanemarljivi, celo nepomembni. Zato tudi vztrajanje na odklonu Pariškega podnebnega sporazuma, četudi mu je Irma na Floridi in še kje prizadejala za nekaj milijard dolarjev škode. Čuti se Bog, ki mu nihče nič ne more.

In – sprašujem se ter sprašujem našega predsednika vlade Cerarja, ki bo na Skupščini Združenih narodov spregovoril v četrtek - smo, del razsodnega sveta, lahko prijatelji in partnerji s takim človekom, zmoremo z njim res sodelovati in nanj računati pri udejanjanju naši prizadevanj za mir, varnost in blagostanje na planetu? Smo res prepričani, da gre zgolj za robato retoriko, ki nikogar ne more oškodovati?... češ, »pes, ki laja, ne grize«?!

Iluzije, gospodje! A nas ni zgodovina prejšnjega stoletja ničesar naučila? In tokrat je predmet retorike tudi jedrska grožnja.

Me zanima, kaj bodo po Trumpovem govoru povedali evropski voditelji. Kot da ga niso slišali? Težko se bo izogniti povedanemu. Visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini, se je odločno postavila nedavno v bran dogovoru z Iranom in pri tem zastavila tudi svoje ime, svojo čast, svojo verodostojnost. In kaj bo izustil naš premier? Da južna soseda vztraja pri neupoštevanju arbitraže o meji s čimer krši načelo spoštovanja mednarodnega prava in da zavoljo tega, ob neurejenih meja Hrvaške tudi z drugimi sosedami bivše SFRJ, se znova lahko vname zahodni Balkan? Sodeč po prvem njegovem odzivu na Trumpa o čem drugem ne bo govora. V nastopu ameriškega predsednika je zaznal le resnost mednarodne situacije in Trumpa celo pohvalil, ko se je zavzel za vladavino prava. Ne samo to, Cerar je šel dlje, potrdil je odločnost svoje vlade da ne pristopi k  pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja. Ma bravo,Miro! A ko bo »tam daleč« na Korejskem polotoku počilo in če se boste, dragi premier in podobni oportunisti Trumpu samo klanjali, ne da bi mu namenili ene same kritične opombe, se bo to tudi zgodilo, o naši arbitraži bosta ostala le še pojem in spomin ter vaša prva skrb, če boste vlado še vodil, bo postala nabava potrebnih količin jodovih tablet.

Implementacija sodbe o meji? Brez EU ne bo šlo!

POZIV VLADI RS

Spoštovani predsednik vlade, dr. Miro Cerar,

Zagovorniki arbitraže o meji s Hrvaško in implementacije njene razsodbe smo čakali na kako novo izjavo predstavnikov Evropske unije po tisti, ki jo je bil dal takoj po njeni razglasitvi prvi podpredsednik Evropske komisije, Frans Timmermans, da naj vladi opravita implementacijo in da je komisija pri tem pripravljena sodelovati. In dobili smo jo, znova iz ust gospoda Timmermansa, a tokrat – kolikor prebiram na strani Multimedijskega centra RTV – nič pretirano obetavno: »Arbitražno razsodbo BI morali spoštovani obe strani.«… s pogojnim prizvokom torej in brez ponovitve pripravljenosti k sodelovanju.

Enako splošno in neodločno je izzvenelo to kar je zunanjemu ministru Erjavcu povedala visoka predstavnica EU za zunanjo politiko, Federica Mogherini. Potrdila naj bi mu zavezanost unije implementaciji mednarodnih pogodb.

Spoštovani premier,

Minila sta dva meseca pa še kak dan od razglasitve sodbe arbitražnega sodišča o razmejitvi med republikama Slovenija in Hrvaška. Še manj kot štirje torej do njene zaukazane uresničitve. A proces uveljavljanja le-te stoji in nič ne kaže, da bi stekel. Nek mrtvi tek v katerem obe strani ohranjata svoji poziciji in si sporočata da umika ne bo, pri nobeni. Bruselj pa še komaj kaj pove in zdi se, če sodimo po izjavah Timmermansa in Megherinijeve na strateškem Forumu Bled, da bi raje ne bil poprašan. Kje šele, da bi kdo od evropskih pomembnežev na kakršni koli način požugal Zagrebu, oziroma sporočil jasno in nedvoumno kaj bo sledilo in na račun koga v kolikor bo šest mesečni rok minil in odločitev arbitraže ne bo udejanjena. Ker so več ali manj vsi, ki so se oglasili, zaprisegli na spoštovanje mednarodnega prava, kamor umeščajo tudi tovrstne sodbe – ne pozabimo, da je bil arbitražni dogovor sklenjen pod okriljem EU - bi morala biti Plekovičeva vlada že od razglasitve sodbe dalje pod hudimi pritiski bruseljske administracije in diplomacije, deležna celo groženj s sankcijami in se morda, za kulisami, to dogaja, a slišati ni ničesar. V primeru neevropske in vsekakor sporne ustavne reforme na Poljskem je izzvenelo svarilo o odvzemu glasovalnih pravic zelo glasno.

Medtem je Hrvaška oznanila, da je nekako pripravljena na tri scenarije, tudi na najhujšega – na izbruh incidentov v Piranskem zalivu.

Mi pa imamo tri ključne politike vsak s svojim scenarijem: Vaš, ki dopušča še nekaj časa sosedom da se zavedo da je implementacije neizbežna, preden boste ukrepali in to premišljeno, preudarno, ne brez načrta. Predsednik Republike, Pahor, ki pravi, da je potrebno ostati mirni, potrpežljivi, da naj čas kar teče, razumeti ga je tudi preko zapisanega šest mesečnega roka, ker da bo slej ko prej soseda spoznala, da ni druge poti k razrešitvi spora in k ohranjanju prijateljstva in dobrega sosedstva. Zunanji minister Erjavec pa, ki zahteva, da se sodba, glede meje na morju, uresniči takoj, ker da če sami ne bomo storili ničesar, tudi Evropska unija se ne bo zmigala. Kdo ima prav ne vem, vem pa, da sami, brez odločnega posega vrha EU, pri čemer mislim predvsem na trojico Junckers, Tusk in Taiani, oziroma na Evropsko Komisijo, Evropski Svet in Evropski parlament, v soglasni bran pravni državi in mednarodnemu pravu ter obenem avtoritete ustanov, ki jih vodijo, in opozorilu Hrvaški, da si bo nakopala kar nekaj težav če bo ta princip še nadalje ignorirala in teptala,  ne bomo zmogli ničesar, razen totalne zaostritve bilateralnih odnosov z morebitnim tudi oboroženim konfliktom, česar si ne gre želeti.

Zato vas pozivam, dr. Cerar, zlasti po medlih opredelitvah Timmermansa in Mogherinijeve, da skupaj morda z Državnim zborom in predsednikom Republike čim prej zaprosite omenjene tri evropske veljake za jasen odgovor na vprašanje: Kako in kdaj nameravajo ukrepati , če sploh, ko bo predviden čas za implementacijo arbitražne razsodbe tik pred iztekom ali celo čez, oziroma ali naj raje mi sami tožimo Hrvaško na pristojno evropsko sodišče, ali se celo sprijaznimo z dejstvom, da je arbitraža zaključena zgodba brez epiloga, ker da se vztrajanju Zagreba res na da upreti in pristanemo znova tam kjer smo bili, na farso brezplodnega bilateralnega iskanja rešitve?

Če tega odgovora ne bo, če se mu bodo trije gospodi izmikali, nam ne bo preostalo drugega kot to, da ugotovimo, da je Evropska Unija še enkrat pokazala vso svojo šibkost in nemoč, kot v primeru begunske in še kake krize, in da ni to v kar smo verjeli, ko smo vanjo vstopali, ter revidiramo vsa naša dosedanja prepričanja, da je arbitražna sodba zavezujoča in sodno izterljiva ter se sprijaznimo z dejstvom, da bo treba s Hrvaško znova za pogajalsko mizo tudi o meji. Menim, da si streljanja v Piranskem zalivu ne želi nihče, ki premore kanček razsodnosti.