VRAT NE SMEMO ZALOPUTNITI
»Prav
je, da Slovenija, kadar naši sosedi storijo nekaj, kar je nesprejemljivo, na to
opozori, a obenem mora tankočutno graditi mostove sodelovanja in ne sme
zaloputniti vrat, temveč odpreti nova«
Pričakoval
sem takšen odziv predsednika Republike e se ga tudi veselim. Soseda si ne moreš
izbrati in bo večno tam kjer je, zato ga imej, kolikor lahko, za dobrega. Le
tako bo sobivanje ob skupni meji znosnejše in ljudje bodo od tega tudi nekaj
imeli, še posebej oni, ki ob meji živimo. Velja za vse sosede: za Hrvaško,
Italijo, Avstrijo in Madžarsko. A Pahorjev odziv, sicer načelen, sledi predvsem
najnovejši prisluškovalni aferi na relaciji Ljubljana-Zagreb.
Kot
pobudnik že leta 2004 arbitražnega razreševanja mejnega spora s Hrvaško me
obnašanje sosede seveda jezi, tako kot me je, ko je zavrgla tri leta prej
sporazum Drnovšek-Račan, ki je sledil pričakovanjem in pozivom predvsem
Istrskih ljudi, in ustvarila pogoje za permanentne napetosti zlasti v Piranskem
zalivu in je za iskreno prijateljico več nimam, niti za partnerico vrednega
zaupanja. Toda soseda ostaja in jemati jo moram za tako kot je, ter si sproti
prizadevati za to, da z njo ohranim čim boljše odnose. V politiki, tako kot v
gospodarstvu, ni prijateljstva, so samo interesi. Žal, a je pač tako.
Da
so nam hrvaške tajne službe prisluškovale in ujele nedovoljen telefonski klepet
med slovenskim arbitrom Sekolcem in vladno agentko Drenikovo ter ga pretvorile
v izgovor za miniranje arbitraže, kar je bilo očitno v interesu Zagreba že od
podpisa dogovora o njej, name ni naredilo kakega posebnega vtisa, še manj da bi
se nad takim početjem zgražal. Prisluškovalci so plačani da to počno, enako
naši in ni nekaj novega, da vsi vse več ali manj prisluškujemo. Ali je bila
ujela Sekolca in Drenikovo ameriška CIA in predala posnetek Hrvaški, ali so to
bili Severno Korejci, ali Srbi, ali Hrvatje sami je meni vseeno, v trenutku ko
je bil incident pase', oziroma ko so arbitri sklenili, da le-ta ni imel
bistvenega vpliva na razsodbo o meji. Kar je danes še relevantno in zgražanja
vredno je to, da se Hrvaška še vedno otepa implementacije arbitražne razsodbe,
da usiljuje mejo na morju, ki jo ni nihče, razen nje same, odločil, a še huje
ostaja zame indiferentnost Evropske komisije, ki dobro ve, kdo je kriv, da spor
traja, katera je stran v tem sporu, ki noče izvrševati arbitražne zapovedi, a ne
stori niti koraka dlje, v uveljavljanju svoje autoritete, od tega da pove
vsakič znova, da »sta obe strani dolžni implementirati arbitražo!«. Niti
požugati s prstom proti Zagrebu si doslej ni upala. To je glavni problem zavoljo
katerega smo bili primorani vložili tožbo na sodišče Evropske unije v Luxembourgu
in sosedo okriviti nespoštovanja pravnega reda EU.
Zato,
opustimo zgražanja na račun Hrvaške, ker nam je prisluškovala, počakajmo kaj bo
omenjen tribunal povedal in se nato odzovimo. V tem času bo oblikovan nov
Evropski parlament, ki bo imenoval novo Evropsko komisijo, ki bo morda nekoliko
drugačna in bolj načelna, ne nazadnje mora Hrvaška skozi sito preverbe pogojev
za nadgradnjo lastnega statusa v EU, kot prosilka za vstop v Schengenski
prostor, tu pa je dorečenost meje še kako relevanten pogoj.
