12. Blejski strateški forum velika blamaža!

 

BSF, kot bi se odvijal v Kijevu!

 

Ko sem slišal »Nobena od vaših držav v resnici ni varna pred temi vojnimi zločinci, ki k vam hodijo kot turisti«, in videl, da mu avditorji stoje ploska, sem si rekel: »Gotovi smo. Verjel sem v to Evropo, ki se razglaša za najbolj trezno, pravično, demokratično, solidarno, povezovalno, napredno in vizionarsko okolje sveta, a sem se očitno motil. Bila je le kulisa, ki zdaj razpada«.

Še Nemcev ne pomnim da bi jih Zavezniki v drugi svetovni vojni označevali vse povprek za »vojne zločince«, je pa Tretji Rajh pravil Židom golazen, ki jo je bilo potrebno iztrebiti in je to tudi počel. Se morda pretvarjamo v nek nov Rajh, ki novo grozečo golazen vidi tokrat v Rusih? Da diši po čem takem nakazuje odnos do ruskih znanstvenikov, športnikov, kulturnikov in spomenikov, od srede tudi do turistov, ki jim bo pot k nam hudo otežena, ki bodo v bistvu persone non grate, kolikor že turistična gospodarska zbornica moleduje vlado, da tega ne stori - temu se reče kolektivizacija krivde potem ko je Putin zaukazal »posebno operacijo«,- ter do beguncev in migrantov, ki če iz Ukrajine jih sprejemamo na milijone, če pa iz juga, iz tretjega sveta, iz Afrike in arabskih dežel, - in temu rečem rasizem - se jih otepamo, ker da potencialni teroristi in spet grožnja.

Govorim o meni pretresljivem video-nagovoru ukrajinskega predsednika Zelenskega Blejskemu strateškemu Forumu, pred katerega je znova pozval EU k uvedbi prepovedi izdaje turističnih vizumov ruskim državljanom, in o tem, da ni bilo nikogar, ki bi mu ugovarjal, ki bi se ogradil od njegovih izjav. Prejel je celo od velike večine prisotnih stoječi aplavz. Med redkimi, ki jih je bilo videti bolj mrkih obrazov, ministrica za pravosodje Pipanova, za šolstvo Papič in za finance Boštjančič.

In požgala je udeleženke in udeležence foruma tudi predsednica Evropske komisije, Ursula Von Der Leyen. » Če želimo ohraniti osnovna načela, kot sta samoodločba in nedotakljivost meja, Putin v tej vojni ne more (domnevam, da je hotela reči »ne sme«) zmagati. Zmagati mora Ukrajina!« Kaj to pomeni?...Recimo, če bi ruske sile, kljub vse obilnejšim dobavam orožja odporu, še napredovale pri osvajanju ukrajinskega ozemlja? Da nagovarja članice unije, ali zveze Nato, da posežejo v vojno tudi neposredno, s svojimi silami? Sam ne vidim drugih razlag, ker nabor sankciji je tako in tako izčrpan, slednje, dokazano, škodujejo bolj nam Evropejcem, kot Rusom, in česa drugega kar bi odvrnilo Putina od te norosti ne vidim?! Edino kar še lahko, ob predpostavki, da ne sme biti ne zmagovalca ne poraženca, so pogovori z njim o varnostnih zahtevah, ki jih je postavljal ZDA in Natu pred ukazom o napadu.

A češnjico BSF pustim za konec. Organizatorji dogodka, mislim predvsem na Ministrstvo za zunanje zadeve, so povabili na forum tudi Tonija Blaira, nekdanjega britanskega premiera. Tudi on seveda o vojni v Ukrajini. Označil je rusko agresijo za nesprejemljivo in šokantno, ki pa da je povezala Evropo, in poudaril kako je Putin podcenil tako Ukrajino kot Zahod. Da bi ga kdo vprašal ali je bil njegov napad na Irak, skupaj z ameriškim predsednikom Bushem mlajšim 2002, bolj sprejemljiv in manj šokanten, glede na to, da je bil izveden, tako kot Putinov na Ukrajino povsem mimo pravil mednarodnega prava, niti slučajno. Ne pozabimo, da je omenjena vojna, utemeljena z lažnimi obtožbami na račun režima, trajala 9 let, pobila pol milijona Iračanov, tudi 100 tisoč otrok, razdejala državo. Pobarali so ga o njej v Odmevih in kaj je odgovoril? Da sta takrat tako v Iraku kot v Afganistanu vladali diktaturi, ki ju je bilo potrebno odstraniti in zamenjati z demokracijo (ups…demokracija v Iraku in Afganistanu?) Ergo, vse države, ki nimajo demokratičnih ureditev, tudi če suverene in neodvisne, demokratični Zahod, prosto po Tonyju Blairu, lahko napade in zasede, ne oziraje se na ustanovno listino OZN. In ni edini Blairov zločin, opominja dr. Primož Šterbenc: Imel je roke vmes tudi pri kasnejši, še bolj brutalni in destruktivni vojni v Siriji, ki še traja.

O samem BSF pa, ministrica Fajonova ga seveda hvali, češ prvič se ga je udeležila predsednica Evropske komisije, a pomembna za ta pravo oceno je vsebina, ne udeležba, opozarja vrsta kvalificiranih opazovalcev, in s tega vidika je bila po mnenju dr. Uroša Lipuščka, bivšega  dopisnika nacionalne radiotelevizije iz ZDA in Kitajske , tudi udeležba tujih politikov slaba, pod  pričakovanji. BSF je recimo zasenčil celo dober Fajonov prijatelj,  nemški  kancler  Scholz, ki je isti  dan  ko se je forum začenjal,  na Karlovi univerzi v Pragi napovedoval temeljito reformo EU, čemur pa  naši mediji niso dali skoraj nobene pozornosti. Edini od vodilnih politikov  ki se je na Bledu zavzel za diplomatsko rešitev vojne v Ukrajini je bil islandski predsednik Johannesson, in še njega je predsednik Pahor skušal povoziti s pozivom da  naj se  Zelenskega  ne sili k temu, oz. k pristajanju na pogajanja. Profesor dr. Primož Šterbenc dodaja, da je bilo nemara preveč pričakovati drugačno zasnovo BSF, glede na to, da mu že dolgo pokroviteljstvo zagotavljajo različne ameriške multinacionalke.

Mene je sram, Tanja.

 

 

Naučiti se živeti s podnebnimi spremembami?

 

Koliko še, če globalnega segrevanja ne zajezimo takoj?

 So nam šteti dnevi, ali leta? Stoletja zelo težko. Sam že nekaj časa resda dokaj katastrofično prerokujem izumrtje človeške vrste ali vsaj njenega največjega dela tam do 2100, skrajno 2200, in to ob predpostavki, da jedrski arzenali ostanejo zaklenjeni in da se narodi ne selijo bolj množično kot doslej. Seveda,  špekuliram, po občutku, brez dokazov a po razumevanju vsega kar nam sporoča narava in se dogaja v družbi. Toda, rad bi slišal podnebne znanstvenike, pri nas recimo, dr. Lučko Kajfež Bogataj, ali se hudo motim? Ker če bi oblastniki in javnosti, ki jih nastavljajo slišali, da je temu res tako, da korakamo vse hitreje k pogubi, bi jih morda končno srečala pamet, opustili bi vojne ter se skupaj vrnili k temu izzivu, ki po težavnosti in posledicah presega vse ostale.

Ali sodi letošnje poletje, najbolj vroče, sušno in požgano doslej, v le občasne,  ciklične vremensko-naravne pojave, ali je znak, da so mutacije klime tudi zavoljo nepravočasnega in neprimernega ukrepanja vlad, da bi jih zajezile, upočasnile, se jim ljudje prilagodile, dobile novo dinamiko in da gremo vse hitreje proti neznosnim in ubijalskim temperaturam, v katerih bodo ob posledičnem taljenju ledenikov, dvigovanju morja, pomanjkanju pitne vode in hrane ter pojavu novih bolezni ljudje umirali na milijone? Prilagoditev? Evolucija? Tako kot od rojstva homo sapiensa? Vanjo je težko verjeti, ker je hitrost  segrevanja planeta nekajkratno večja od evolucijskih sposobnosti živalskih vrst, kamor sodimo tudi mi. Nam bosta pomagala preživeti znanost in tehnologija? Če nismo zmožni ali voljni, zaradi tisočerih ekonomskih in družbenih razlogov, zajeziti izpustov toplogrednih emisiji, ki jih že dobro poznamo in vemo, kako naj bi se jih lotili, vprašajmo se kako in kje si v času, ki ga še premoremo preživeti na površju zemlje, ki je najbolj na udaru, poiskati in ustvariti nova umetna a znosna bivalna okolja? Pod zemeljsko površino, v rovih, jamah, tunelih?... pod morsko gladino, v steklenih kupolah?

Minule dni je najbolj izostreno človeško oko, vesoljski teleskop James Webb odkril sledove ogljikovega dioksida in vodne pare v atmosferi nekega planeta, ki kroži okoli zvezde, podobne našemu soncu. Tudi če bi zaznal še ostale pogoje za naselitev živih bitji in človeka, vedimo, da bi morali do tam potovati celih 700 let s hitrostjo svetlobe. Morda nekaj hiberniranih izbrancev, toliko da ohranijo človeško vrsto in naselijo nove planete? Dvomim, da bomo do konca stoletja  sposobni takega podviga, pa tudi ne kake bližnje rešitve, recimo s kupolami prikritimi naselitvenimi habitati na Marsu ali drugem planetu našega osončja.

Ko poslušam klimatologe, meteorologe, hidrologe, ekologe in druge strokovnjake, ki opozarjajo kako že hudo zamujamo pri izpolnjevanju nalog dogovorjenih v Parizu in potrjenih v Glasgowu, ko preberem poročilo Medvladnega odbora OZN za podnebne spremembe, da bo povprečna globalna temperatura ozračja že okoli leta 2030 in ne 2050, glede na predindustrijsko dobo višja za 1 in pol stopinje Celzija in da se moramo s podnebnimi spremembami pač naučiti živeti, se vprašam, zakaj dajejo človeštvu še te kaplje upanja namesto, da bi jasno in glasno povedali: gospodje vladarji, vašim ljudstvom ni daljše prihodnosti, izumrli bodo in bomo v nekaj desetletjih, naši sedanji vnuki, zagotovo pa njihovi otroci, že na odrasla leta ne bodo zmogli preživeti poletja na svežem zraku, ker ga ne bo! Kako naj se naučimo živeti s podnebnimi spremembami? S temperaturami nad 40, 50 in še več, s presahnjenimi vodnimi viri, brez hrane in vse manj energije? Da, do 2050, 2070, 2100 a dlje ne bo šlo! Morda še nekaj časa več oni, ki živijo v Arktičnem in Antarktičnem krogu ali se bodo tam pravočasno naselili. Je ni rešitve za nek daljši rok, razen, če takoj stopimo skupaj in se resno začnemo bojevati proti tem spremembam. A čemu smo priča v zadnjih mesecih? Vojnam in drugim dejanjem človeštva, ki gredo v povsem nasprotno smer in ki izrisujejo sliko - kot pravi v eni od svojih zadnjih kolumn Ali Žerdin - novega svetovnega reda. Kakršen koli bo ta red, če sploh red bo (?!), ne bo dolgega daha. Nato pa konec in to v hudih mukah! Prebral sem nekje, iz žanra »teorije zarote«, tole misel: Ker zajeziti globalno segrevanje pomeni radikalne spremembe v življenju slehernika, gromozanska odpovedovanja in odstopanja od že doseženih življenjskih standardov česar redki sprejmejo, in ker vlade ter parlamenti ne vedo kako vse to zvoziti, oz. volka nasititi in kozo ohraniti celo, si utira pot zamisel, da naj si človeštvo skrajša muke z jedrsko »evtanazijo«, zato vojne, zato provokacije, zato nova in nova žarišča konfliktov, zato nobenega posebnega vznemirjenja več ko Putin, Kim Jon-un  pa še ostali, ki posedujejo jedrsko orožje vse pogosteje rožljajo z njim. Zakaj bi se matrali s pogovori. Naj že enkrat poči, pa bo v kratkem času vsega konec. Le ideja za kak katastrofični ali znanstvenofantastični filmski scenariji?

 

Ni kriv samo Putin. Krizo smo si tudi sami zakuhali!

 

Posledica česa je energetska kriza v katero smo zapadli?

 

Ubogi mi Evropejci. Vse se nam draži in množice z nižjimi dohodki vse bolj trepetajo pred prihajajočo zimo, v strahu predvsem, da jih bo zeblo in da bodo lačne. Inflacija raste, gospodarska rast se upočasnjuje, ko se dražijo energenti se draži vse in vlade, da bi nekoliko omilili stisko, iščejo načine kako pomagati vsaj najbolj ogroženim.

Ko se o tej krizi poroča se jo najpogosteje pripiše ruskemu napadu na Ukrajino. Ergo, zanjo je glavni če že ne edini krivec Vladimir Putin ter takoj za njim ves ruski živelj, ker da ga ni ustavil ko se je odločil napasti sosedo in mu še vedno dovoljuje, celo ga večinsko podpira, da počne to kar počne. Toda, kot bi rekel papež Frančišek, to je pojasnjevanje po črno-belem ključu in kot tako odraža le del resnice. Res je, da nič ne opravičuje zločinskega ukaza kremeljskega samodržca, da ruska vojska ne bi smela prestopiti meje neodvisne in suverene države in si prisvajati, za ceno tisočerih življenj, milijonov razseljenih ter nepopisnega uničenja, njenega ozemlja, toda, da je do tega prišlo obstaja neka zgodovina manjših a ne manj pomembnih dejanj, oz. vzročnih okoliščin. O tem se je pred samo agresijo in tudi ko se je zgodila, kar nekaj pisalo. O kubanski krizi 1962 in takratnem varnostnem razmerju med ZDA in Sovjetsko Zvezo, o varnostni arhitekturi Evrope, ki jo je 1975 leta vzpostavila Helsinška Konferenca o varnosti in sodelovanju na celini, o danih zagotovilih konca osemdesetih očetu perestrojke in demontaže Varšavskega pakta in ZSSR, Mihailu Gorbačovu, da zveza Nato ne bo vstopila v prostor, ki se je v tem procesu sproščal in preoblikoval, zlasti ne, da se bo širila proti ruskemu ozemlju, o nedoslednosti Evrope do agresivnih početji velesil (pri ameriški na Irak 2002 je celo asistirala, ruski na Ukrajino pa se zoperstavlja do tveganja jedrskega spopada!), o dogajanjih izpred 8 let na vzhodu Ukrajine, potem ko si je Rusija prisvojila nazaj Krimski polotok in o sporazumih iz Minska 2014 in 2015 o statusu ukrajinskih regiji z večinsko rusko populacijo Donetsk in Lugansk, ter vse bližje začetku današnje drame in najhujšega varnostnega izziva Evrope in sveta od druge svetovne vojne, o zahtevah Putina po varnostnih jamstvih za Rusijo in implementaciji minskih dogovorov. Naštel sem le najpomembnejše in širši javnosti najbolj znane etape poti, ki je pripeljala do sedanje vojne in obče krize. Boljši poznavalci vse te zgodbe bi dodali še na desetine detajlov ki jo podrobneje pojasnjujejo. Njihove analize in zgodovinski sprehodi so dostopni na spletu. Pa ne gre za ruske analiste. Govorim o zahodnih, celo ameriških. Pri nas se jih bolj malo citira, ker ne pritrjujejo oblastnim ocenam in stališčem o tej krizi, za katero velja in tako mora ostati tudi pod novo, Golobovo vlado, da zanjo ni nihče drug kriv razen Putina in Rusov! Američani so vselej ravnali prav! So pač naši zavezniki. Enako Nato ter mi Evropejci z dosedanjimi odzivi na rusko agresijo na Ukrajino, oz. s sankcijami, s poskusi izolacije Ruske federacije v mednarodni skupnosti in z nenehnim oboroževanjem ukrajinskega odpora. Da bi kdo glasno rekel, da je bila Natova zavrnitev Putinovih zahtev po varnostnih jamstvih za Rusijo, češ da se zavezništvo lahko prosto širi tudi proti ruskim mejam ker da vsaka suverena država ima pravico da si sama izbere s kom se bo povezovala in da Nato ohranja politiko odprtih vrat, napaka, ali vsaj prenagljena, ker da bi se bilo bolje prej pogovoriti s Putinom, no way! Le Orban bi naj spoznal da EU potrebuje do te vojne nov pristop, novo strategijo. A še kdo pomni Odmeve po nekaj tednih pričetka ruske invazije, enkrat spomladi, marca, če se ne motim, ki so gostili Danila Turka in Antona Beblerja, pa še prej ali potem profesorja Bojka Bučarja in Bogomila Ferfile? Ob soglasni obsodbi Putinovega ukaza, so gostje poudarjali in argumentirali so-odgovornosti tudi Zahoda, zlasti ZDA in zveze Nato, ter napačne odločitve EU. Nacionalka jih potem več ni povabila. Bili so glasovi, ki niso ustrezali v Bruslju in večini evropskih prestolnic vsiljeni in že uveljavljeni naraciji, da »energetska in obča kriza, ki se zgrinja nad nami je posledica izključno ukrajinske vojne, torej vso krivdo nosijo Putin in Rusi!«…Zato tudi razmišljanja, da bi slednje kaznovali še s prepovedjo potovanja k nam.

Ne, gospe in gospode. Kriza je posledica vseh odločitev, vseh povezanih dejanj, tudi pri nas na Zahodu, ki so predhodile Putinov ukaz o napadu na Ukrajino in tudi onih, ki so mu sledile, ker sankcije so se pokazale kot neučinkovite v smislu odvračanja ruskega predsednika od nadaljevanja vojne, in škodljive bolj za nas same, ki smo jih sprožili, kot za Ruse! Glede vztrajanja pri oboroževanju Ukrajincev pa lahko ugotovimo, da ruskega napredovanja le upočasnjujejo, a ga ne ustavijo, in da se tako vojna le podaljšuje ter kriza poglablja.

 

Končno dobra izjava B.Pahorja

 

Bravo, Borut!

 

»Slovenija ceni turško mediacijo med Ukrajino in Rusijo«… Grande, Borut! Ena najboljših izjav v tvojem 8 letnem predsedovanju naši ljubi Republiki, toda ali cenimo le turška tovrstna prizadevanja, ali vsakršna? Domnevam da vsakršna, sicer pademo na doslednosti, pa se vprašam čemu ni bilo s tvoje strani pohvale do nedavnega poziva 18 uglednih predstavnic in predstavnikov domačega političnega, akademskega, družbenega prostora vladi, da bi se tudi mi podali na pot mediacije - beri, pogajanj - med vojskujočima se stranema v Ukrajini, oz. nagovorili k temu tudi partnerje v Evropski uniji in Natu? Če se že odda priznanje Turčiji, pri čemer se pridružujem, ali ne bi bilo še bolj hvalevredno in plemenito, da bi to vlogo odigrala Slovenija? Še Madžarska nas bo tu prehitela. Pa smo imeli in še imamo z novo vlado priložnost za zastavimo tudi povsem novo, diskontinuirano zunanjo politiko, ki naj bo skladna z Ustavo in koalicijsko pogodbo da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«. 

Sledite sporočilu predsednika Republike, spoštovani Robert Golob, Tanja Fajon, Marjan Šarec in ostali člani vlade! Doslej ni bilo videti ničesar, razen odmika iz Višegrajske skupine, ki se zaradi razhajanj med Poljsko in Madžarsko glede ukrajinske drame, že itak poseda, in morda migraciji, ki bi vas razlikovalo od zunanje in varnostne politike Janše, Logarja in Tonina. Še vedno v coni udobja, sledimo temu kar povedo ZDA ter vodstva Nata in EU pa medtem kasiramo rusko izobčenje in to ni dobro.

Sicer Borut Pahor odhaja in upam, da nas bo do končnega slovesa iz Erjavčeve 17 presenetil še s kako bolj posrečeno izjavo, potem ko je dva mandata na veliko molčal, ko bi naj spregovoril in obratno. Prišel bo nekdo drug, ali prišla?! Vsi, ki so do sedaj najavili interes po predsednikovem prestolu obljubljajo, da bodo bolj odzivni in glasni.

Kakorkoli že sam še ne vem, katero ime bom 23. oktobra obkrožil, če bom sploh, vem le katera zagotovo ne bom, zato onim, ki so mi potencialno bližje naslavljam javno že zdaj 5 vprašanj, za katera menim, da so ključna za položaj, ki naj ga Slovenija v naslednjem obdobju zasede v Evropi in svetu, ali med države, ki si dejansko želijo miru in si  dosledno prizadevajo zanj, nenazadnje kot predpogoj za kolikor toliko še uresničljivo podnebno in zeleno agendo, ali med one, ki kot sem že dejal, raje služijo velikim, posebej Združenim državam Amerike, ki jim je glavni cilj, pa naj stane kolikor stane, uresničitev lastnih geopolitičnih in ostalih strateških interesov.

Torej.

Prvo: Če menite, tako kot Pahor, da si Turčija zasluži pohvalo za mediacijo, ki jo je opravila med Rusijo in Ukrajino za deblokado žitaric v Odesi, bi nagovorili vlado in parlament, da sledita temu vzoru in tudi Slovenijo napotita k taki vlogi, ergo podpreta že omenjen poziv 18 podpisnic in podpisnikov?

Drugo: Kako gledate na naše članstvo v zvezi Nato? Dober del javnosti mu nasprotuje, ker v službi predvsem interesom ZDA in orožarske industrije, ker nas vpleta v mednarodne misije, ki so prej vir konflikta in destabilizacije kot miru, ker s širjenjem proti Rusiji nas vse bolj izpostavlja ruskemu besu ter nenazadnje ker nas veliko stane in utegne še bolj stati. Bi zagovarjali razpis referenduma o tem?

Tretje: 7. julija 2017 je Organizacija Združenih Narodov sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (TPNW). Glasovalo je zanjo 122 članic svetovne organizacije. Med temi pa ni bilo držav ki posedujejo to orožje in tudi onih ne, ki s slednjimi institucionalno sodelujejo, kot je Slovenija v zvezi Nato. Ker smo svoj čas bili s Švedsko med pobudnicami ideje Sveta brez jedrskega orožja, menite da smo ravnali prav? Opominjam, da v severnoatlantski pogodbi ni določila, ki bi prepovedovalo nasprotovanje temu orožju in da je še vedno možno pogodbi pristopiti.

Četrto: Predsednica predstavniškega doma ameriškega Kongresa Nancy Pelosi se je nedavno podala na obisk Tajvana kljub vsem opozorilom celo iz samih ZDA da bi tega ne storila ker huda in nevarna provokacija do Ljudske republike Kitajske in dan potem, ko je generalni sekretar OZN Guterres posvaril svet, da ga lahko še en sam »nesporazum« pahne v jedrsko uničenje. Kako ocenjujete to Pelosijevo dejanje?

In peto: Kaj si mislite o pozivih iz mnogih sredin, da si po tolikšnem času izraelskega trpinčenja in podrejanja palestinskega naroda, slednji vendarle zasluži kako evropsko priznanje njegove države. In kaj o tem, da naj bo prva ter čimprej Slovenija, ko že skupne odločitve EU še ni? Srečno.

 

Kako pretendenti za Pahorjev prestol o zunanji politiki

 

Sprašujem kandidatke in kandidate za predsednika Republike

 

1. Kaj menite o nedavnem Pozivu 18 podpisnic in podpisnikov vladi k iskanju pogajalskih poti iz ukrajinske krize, namesto vztrajanja pri sankciji in izolaciji agresorja ter oboroževanju braniteljev? In v zvezi s tem, ali ocenjujete da bodo sklepi nedavnega vrha zveze NATO v Madridu prispevali k umirjanju ali prej k zaostrovanju razmer okoli te krize in sicer v odnosih z Rusijo ter na občo svetovno varnost?

         

2. Kako gledate na članstvo Slovenije v zvezi NATO? Naj vztrajamo pri njem, ali bi, po 20 letih in velikih, skorajda epohalnih pretresih na mednarodni sceni, kazalo vprašati ljudi kaj o tem menijo? Že pred državnozborskimi volitvami smo predlagali strankam, da bi vnesli v svoje programe razpis referenduma, vsaj posvetovalnega, o tem članstvu. Od strank, ki so vstopile v parlament je pobudo sprejela le Levica.

3. 7. julija 2017 je Organizacija Združenih Narodov sprejela Pogodbo o prepovedi jedrskega orožja (TPNW). Glasovalo je zanjo 122 članic svetovne organizacije. Med temi pa ni bilo držav ki posedujejo to orožje in tudi onih ne, ki s slednjimi institucionalno sodelujejo, kot je Slovenija v zvezi NATO. Pogodba je z ratifikacijo 50. članice podpornice, 22. januarja lani postala veljavna in pravnomočna. Ker je svoj čas Slovenija bila s Švedsko med pobudnicami ideje Sveta brez jedrskega orožja, si boste prizadevali za to, da tudi mi končno pristopimo k omenjeni pogodbi?

4. Kaj si mislite o tem, da si po tolikšnem času izraelskega trpinčenja in podrejanja palestinskega naroda, slednji vendarle zasluži kako evropsko priznanje njegove države? In da naj bo prva ter čimprej Slovenija, ko že skupne, enotne odločitve EU še ni?

 

To so vprašanja, ki sem jih naslovil GLASU LJUDSTVA, ki tako kot pri spomladanskih parlamentarnih volitvah, tudi tokrat, ob bližajočih se predsedniških, pripravlja nabor izzivov za kandidatke in kandidate, ki se bodo potegovali za oblast, kolikor jo pač v tem primeru premore predsednik Republike.

Političnim strankam je spomladi omenjeno gibanje predočilo, če me spomin ne vara, 138 vprašanji. Videli bomo koliko jih bo tokrat in kakšna bodo.

Povabljen sem bil k sodelovanju, ko predsednica Predstavniškega doma ameriškega Kongresa še ni bila na Tajvanu, sicer bi dodal še 5. vprašanje in to je: Ob vseh opozorilih, celo iz samih ZDA, da bi tega ne storila ker huda in nevarna provokacija do Ljudske Republike Kitajske, na dan ko je generalni sekretar OZN, Guterres svet posvaril, da ga lahko en sam nesporazum pahne v jedrsko uničenje, se je Pelosijeva vendarle podala na to pot, da bi - kot je sama rekla - branila demokracijo. Menite da gre za plemenito in odgovorno dejanje ali bi ga presodili kako drugače?

Kot je razvidno iz vseh petih vprašanj, sem izbral teme za katere smatram, da so ključne za položaj, ki naj bi ga zasedla Slovenija v naslednjem obdobju v Evropi in svetu, ali med državami, ki si dejansko želijo miru in si  dosledno prizadevajo zanj, nenazadnje kot predpogoj za kolikor toliko še uresničljivo podnebno in zeleno agendo, ali med onimi, ki zavoljo udobnosti raje sledijo velikim, posebej še ZDA, ki jim je glavni cilj, pa naj stane kolikor stane, uresničitev lastnih geopolitičnih in ostalih strateških interesov. Še nihče me ni prepričal da temu ni tako.

Trenutno smo še močno zasidrani v tej drugi skupini, kot zvesti in ubogljivi člani zveze Nato in tudi Evropske unije, ki se od prve, po zunanjepolitičnem profilu v  ničemer ne razlikuje. Rekel bi, kolikor razberem iz dejanj vodstva in večine voditeljev držav članic, da je prvi celo podrejena. Z ZDA pa še dodatno stavimo na krepitev strateškega partnerstva medtem ko smo si prislužili od Rusije status neprijateljske države. In pri vsem ni nobene razlike med sedanjo, Golobovo vlado in prejšnjo, Janševo. Čista kontinuiteta. Edina novost, odmik od Višegrajske skupine, ki se kot posledica razhajanj med Poljsko in Madžarsko glede vojne v Ukrajini, itak poseda, in morda še odnos do migrantov. Zaenkrat drugih razlik ne vidim, kar me seveda žalosti.

Ni mi treba pojasnjevati da je predsednik Republike omejen pri usmerjanju in določanju politike države, tako notranje kot zunanje, ki se izključno oblikuje v partnerstvu med Državnim zborom in Vlado, toda je in mora biti močna moralna avtoriteta, s svojim mnenjem, s svojimi pogledi in tudi opozorili o tem kar meni da je prav ali ne, oz. bolje ali slabše za skupnost, ki ji predseduje in jo predstavlja. Nedvomno zahtevno poslanstvo, ki ga od predsednikovanja dr. Danila Turka in še prej Milana Kučana ter dr. Janeza Drnovška osebno pogrešam, pa verjamem da nisem sam.

Šarec in Nato

 

Odziv na izjavo ministra Šarca, da pri Natu dilem nima

(Dnevnikov Objektiv 30.7.2022)

 

G. Marjan Šarec, ko je 2017 kandidiral za predsednika Republike, je na »peticije. online«  13. oktobra  na mojo sugestijo podpisal poziv vladi (takrat Cerarjevi) k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja (TPNW). Najdemo ga na 526. mestu med 1374 podpisniki. Peticijo smo bili spisali Neža Kogovšek Šalamon v imenu Mirovnega inštituta, Miroslav Gregorič, eminenca na jedrski varnosti in danes poslanec GS, in moja malenkost. Govorimo o pogodbi, ki je bila na pobudo gibanja ICAN (International Campaign to Abolish Nuclear Weapons) sprejeta 7. julija 2017 na sedežu svetovne organizacije s 122 glasovi, a brez onih s strani držav, ki posedujejo jedrsko orožje ali so z njimi formalno ali tudi ne povezane. Med slednjimi žal tudi Slovenija. ICAN si je s to iniciativo zaslužil isto leto Nobelovo nagrado za mir.

No, kot rečeno, Slovenija, ki je bila nekoč, v času Drnovška, sredi 90.let, skupaj s Švedsko in še nekaterimi drugimi državami pobudnica ideje sveta brez jedrskega orožja, tokratni pogodbi ni pristopila. »Smo proti vsakršni vrsti tega orožja - je pojasnjeval predsednik vlade Cerar - a dokler ga ima Severna Koreja in se mu ni pripravljena odreči, je težko pozivati ostale, da to storijo«. Ena od fraz, ki sodi v anale sprenevedanja. Moral bi preprosto reči, tako kot obramboslovec Klemen Grošelj, danes evroposlanec - »Slovenija je kot članica zveze NATO del tako imenovanega Natovega jedrskega dežnika«. Vsaj pošteno bi izpadel.

Sicer je jedrsko licemerje že stalnica pri naših oblastnikih, ki upravljajo z zunanjo politiko. Po eni strani besedno podpiramo jedrsko razoroževanje - tako tudi tokrat ministrica Fajonova na pregledni konferenci v New Yorku o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT), po drugi pa znotraj Nata, ki nanj stavi, ne storimo ničesar, da bi se mu začeli odpovedovati. Sodelujemo le tam kamor so tudi ZDA in ostale pomembnejše članice zavezništva, tam kjer jih ni, ali vihajo nos, tudi nas ni. Smo zraven pri NPT, še nič nisem slišal o tem, ali bomo po 5 letih pristopili še k TPNW. Bojim se, da bo tako končalo tudi dolga leta že obljubljeno priznanje palestinske države.

In naš obrambni minister ni pri tem nobena izjema. Zato tudi tako vneto zagovarjanje našega članstva v Natu, ki da je, po njegovem, namenjeno izključno obrambi svojih članic in mu moramo biti zato zvesti. Pa se takoj vprašam, ali v to res verjame, in ali se mu zdijo mnenja tudi eminentnih poznavalcev geopolitike ter mednarodnih odnosov, pa ne samo domačih, celo iz samih ZDA, da zavezništvo služi predvsem zadovoljevanju strateških in drugih interesov ameriških administraciji, zgrešena, zavajajoča, neosnovana? Pa v zvezi z vojno v Ukrajini, oz. rusko agresijo na sosedo, ali Nato s svojim nenehnim širjenjem proti ruskemu ozemlju kljub nenehnim opozarjanjem celo lastnih strategov, da se s tem rušijo varnostna razmerja v Evropi, res ni v ničemer soodgovorna za ta konflikt? In sklepno vprašanje, spoštovani g. minister, boste zvest podpisu, ki ste ga pred 5 leti dali na Poziv k pristopu Slovenije k Pogodbi OZN o prepovedi jedrskega orožja in storili vse na vladi, da se to končno zgodi, kljub pričakovanemu nerganju v Washingtonu in Bruslju?...ali boste raje pojasnjevali - podarjam vam odgovor - da takrat še niste vedeli o Natu toliko kolikor veste danes, oz. da ste bili nekoliko še mladostniško zaletav in vam je danes žal za oddani podpis?

Glede Skandinavcev, prištevni so več ali manj tako kot mi, a nas je parlament najprej spravil na referendum in šele na osnovi izglasovanega izida pokrenil vse postopke za vstop v Severnoatlantsko zavezništvo. 66% je bilo glasov ZA. Bi preverili znova po skoraj 20 letih izkušenj in spoznanj? Sam ocenjujem, da je oblasti v Stockholmu in Helsinkih zajela vojna psihoza, skorajda panika, pod stalnim pritiskom iz Washingtona in Bruslja, da ko bo Rusija obračunala z Ukrajino se bo lotila še kake druge nečlanice Nata. Kaj si pa o tem mislita naroda ne vem. Storili sta obe vladi in oba parlamenta prav to česar ne bi smeli, prispevali k nadaljnji širitvi zavezništva in tako dodatno ojačali ruski občutek ogroženosti in tveganje po jedrskem odzivu. Si mislim, morda tudi iluzorno, da naši ljudje razmišljajo drugače in če bi jih znova vprašali ali ostanemo, ali gremo iz Nata, bi tokrat prispevali k drobnemu a sporočilnemu zmanjšanju vrst te organizacije in vlili nekaj upanja v prepotrebni proces detanta v mednarodnih odnosih. Kaj praviš, Marjan? Bi opravili eno tako posvetovanje?

 

Slovenija krepi "strateško partnerstvo" z najbolj zdraharsko velesilo na svetu

 

TISTI LEPI ČASI…

… Ko govora o podnebnih spremembah še ni bilo - dogajale so se sicer že, a še nismo bili dovolj ozaveščeni o njih -, ko smo se poleti sončili in močili tudi s plohami ter se hladili doma le s prepihom ali ventilatorjem, ko je na poljih in v vrtovih še vse cvetelo, ko je zagorelo v naravi le če je kdo namenoma ali nepazljivo zakuril, ko je človeštvo še sanjalo o več tisočletni prihodnosti.

Govorim o le treh desetletjih nazaj, ko smo si bili  plebiscitarno izglasovali novo, suvereno in samostojno Slovenijo, ki smo jo mnogi videvali kot sodobno in napredno, po svojem vzorno državo brez vojske in vojaške industrije - varovala naj bi jo le policija in Teritorialna obramba - predana prispevanju k miru tudi po svetu. Podpisovala se je v tem smislu posebna »Deklaracija za mir«, ki se je zavzemala za to, da bi bili v Sloveniji osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi.

»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan« - je dejal prvi podpisnik omenjene deklaracije, predsednik Milan Kučan na večer razglasitve rojstna nove republike. In prav je prerokoval. Zbudili smo se v nov dan. JLA nas je napadla, zgodila se je vojna, k sreči kratkotrajna in z omejenimi posledicami v primerjavi z onim kar se je kuhalo in je nato zavrelo v drugih predelih razpadajoče federacije, in mirovništvo je bilo v hipu posiljeno ter ekskomunicirano, čeprav se je izkazalo, da sta bila za oboroženi odpor policija in teritorialna povsem dovolj.

Kakorkoli že, »Deklaracija za mir« je končala v koš. Oblikovanje novorojene države, ob zapisu nove ustave, ji ni sledilo skoraj v ničemer. Teritorialna obramba je prerasla v klasično, profesionalno vojsko, začeli smo se oboroževati tudi s težkim orožjem in se 10 let kasneje pridružili še najmočnejši vojaški druščini na planetu - zvezi Nato, češ nas bo kolektivna varnost bolje varovala (vedi od koga?!) in stroški za to bodo manjši (pa ni res!). Edino kar je ostalo od mirovniškega prebliska iz osamosvojitvenega časa je 124. člen Ustave, ki zapoveduje, da »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

No, »zapoveduje« v metaforičnem smislu, ker smo se te zapovedi odpovedali že z vstopom v Severnoatlantsko zavezništvo. Podpisali smo sicer pogodbo, ki ima v skoraj vseh 14 členih plemenite cilje - varovati ustanovno listino OZN, svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, demokracijo  in vladavino prava, združevati prizadevanja za kolektivno obrambo in ohranitev miru, reševati mednarodne spore miroljubno, da se ne ogrožajo mednarodni mir, varnost in pravičnost in tako naprej, toda praksa delovanja te povezave skozi svojo zgodovino kaže povsem drugo sliko iz katere, priznajmo si ali ne, izstopa zadovoljevanje strateških interesov in potreb jedrskih članic, v prvi vrsti Združenih držav Amerike. So one, ki določajo politiko, strategijo in doktrine zavezništva, ki povedo in zapovedo kaj je prav in kaj ne. Le Turčija se čuti sama dovolj močna, da zapoje kdaj  izven zbora. Zadnje čase tudi Madžarska. Vsi ostali, več ali manj, ubogajo in sledijo. Z nami vred.

Na začetku pregledne konference na sedežu OZN o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT), je generalni sekretar svetovne organizacije Guterres opozoril, da v stanju v kakršnem smo v odnosih med velesilami, že en sam nesporazum sproži lahko jedrsko uničenje, kako uro za tem pa je predsednica predstavniškega doma ameriškega Kongresa Nancy Pelosi storila prav to - požvižgala se je na vsa svarila iz Pekinga in celo iz lastnega Washingtona, da naj bi tega ne storila ker huda in nevarna provokacija do Ljudske republike Kitajske, in priletela je v Tajvan, ki ga Kitajska šteje za svoje ozemlje, podpirat ambicije tamkajšnje oblasti po mednarodnem priznanju otoške neodvisnosti. Sicer nič presenetljivega. Še hujše stvari so si med hladno vojno in potem predstavniki ZDA privoščili širom sveta (Kuba, Vietnam, Čile, Nikaragva, Irak, Afganistan, Sirija in še bi lahko našteli) a v času najnižjih odnosov doslej s Kitajsko in po novem, zavoljo vojne v Ukrajini, tudi z Rusijo, ko vse strani premikajo flote, si kažejo prelete bombnikov in rožljajo z jedrskim orožjem, so take eskapade lahko pogubne za ves svet. Guterres ne pretirava in ne straši brez veze!

Kaj pa naša diplomacija v New Yorku? O Pelosievem podvigu tiho, o krepitvi »strateškega partnerstva« z ZDA pa glasno in navdušeno. Res je, tudi o jedrskem razoroževanju je ministrica Fajonova spregovorila, nič pa o Pogodbi o prepovedi jedrskega orožja (TPNW), o kateri Američani nočejo slišat. Tako da tudi z novo, Golobovo vlado, počnemo v odnosu do »velikega brata« onstran Atlantika le tiste reči, ki so njemu všeč ali ga vsaj ne iritirajo. In to ni partnerstvo - draga Tanja - strateško še manj, gre za čisto služabništvo, česar me je, kot državljana RS, še enkrat sram!