TISTI LEPI ČASI…
… Ko govora o podnebnih spremembah še ni bilo - dogajale so se sicer že, a še nismo bili dovolj ozaveščeni o njih -, ko smo se poleti sončili in močili tudi s plohami ter se hladili doma le s prepihom ali ventilatorjem, ko je na poljih in v vrtovih še vse cvetelo, ko je zagorelo v naravi le če je kdo namenoma ali nepazljivo zakuril, ko je človeštvo še sanjalo o več tisočletni prihodnosti.
Govorim o le treh desetletjih nazaj, ko smo si bili plebiscitarno izglasovali novo, suvereno in samostojno Slovenijo, ki smo jo mnogi videvali kot sodobno in napredno, po svojem vzorno državo brez vojske in vojaške industrije - varovala naj bi jo le policija in Teritorialna obramba - predana prispevanju k miru tudi po svetu. Podpisovala se je v tem smislu posebna »Deklaracija za mir«, ki se je zavzemala za to, da bi bili v Sloveniji osamosvajanje, demilitarizacija in mirovna varnostna politika trije vzporedni procesi.
»Nocoj so dovoljene sanje, jutri je nov dan« - je dejal prvi podpisnik omenjene deklaracije, predsednik Milan Kučan na večer razglasitve rojstna nove republike. In prav je prerokoval. Zbudili smo se v nov dan. JLA nas je napadla, zgodila se je vojna, k sreči kratkotrajna in z omejenimi posledicami v primerjavi z onim kar se je kuhalo in je nato zavrelo v drugih predelih razpadajoče federacije, in mirovništvo je bilo v hipu posiljeno ter ekskomunicirano, čeprav se je izkazalo, da sta bila za oboroženi odpor policija in teritorialna povsem dovolj.
Kakorkoli že, »Deklaracija za mir« je končala v koš. Oblikovanje novorojene države, ob zapisu nove ustave, ji ni sledilo skoraj v ničemer. Teritorialna obramba je prerasla v klasično, profesionalno vojsko, začeli smo se oboroževati tudi s težkim orožjem in se 10 let kasneje pridružili še najmočnejši vojaški druščini na planetu - zvezi Nato, češ nas bo kolektivna varnost bolje varovala (vedi od koga?!) in stroški za to bodo manjši (pa ni res!). Edino kar je ostalo od mirovniškega prebliska iz osamosvojitvenega časa je 124. člen Ustave, ki zapoveduje, da »Pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.
No, »zapoveduje« v metaforičnem smislu, ker smo se te zapovedi odpovedali že z vstopom v Severnoatlantsko zavezništvo. Podpisali smo sicer pogodbo, ki ima v skoraj vseh 14 členih plemenite cilje - varovati ustanovno listino OZN, svobodo, skupno dediščino in civilizacijo svojih narodov, demokracijo in vladavino prava, združevati prizadevanja za kolektivno obrambo in ohranitev miru, reševati mednarodne spore miroljubno, da se ne ogrožajo mednarodni mir, varnost in pravičnost in tako naprej, toda praksa delovanja te povezave skozi svojo zgodovino kaže povsem drugo sliko iz katere, priznajmo si ali ne, izstopa zadovoljevanje strateških interesov in potreb jedrskih članic, v prvi vrsti Združenih držav Amerike. So one, ki določajo politiko, strategijo in doktrine zavezništva, ki povedo in zapovedo kaj je prav in kaj ne. Le Turčija se čuti sama dovolj močna, da zapoje kdaj izven zbora. Zadnje čase tudi Madžarska. Vsi ostali, več ali manj, ubogajo in sledijo. Z nami vred.
Na začetku pregledne konference na sedežu OZN o Pogodbi o neširjenju jedrskega orožja (NPT), je generalni sekretar svetovne organizacije Guterres opozoril, da v stanju v kakršnem smo v odnosih med velesilami, že en sam nesporazum sproži lahko jedrsko uničenje, kako uro za tem pa je predsednica predstavniškega doma ameriškega Kongresa Nancy Pelosi storila prav to - požvižgala se je na vsa svarila iz Pekinga in celo iz lastnega Washingtona, da naj bi tega ne storila ker huda in nevarna provokacija do Ljudske republike Kitajske, in priletela je v Tajvan, ki ga Kitajska šteje za svoje ozemlje, podpirat ambicije tamkajšnje oblasti po mednarodnem priznanju otoške neodvisnosti. Sicer nič presenetljivega. Še hujše stvari so si med hladno vojno in potem predstavniki ZDA privoščili širom sveta (Kuba, Vietnam, Čile, Nikaragva, Irak, Afganistan, Sirija in še bi lahko našteli) a v času najnižjih odnosov doslej s Kitajsko in po novem, zavoljo vojne v Ukrajini, tudi z Rusijo, ko vse strani premikajo flote, si kažejo prelete bombnikov in rožljajo z jedrskim orožjem, so take eskapade lahko pogubne za ves svet. Guterres ne pretirava in ne straši brez veze!
Kaj pa naša diplomacija v New Yorku? O Pelosievem podvigu tiho, o krepitvi »strateškega partnerstva« z ZDA pa glasno in navdušeno. Res je, tudi o jedrskem razoroževanju je ministrica Fajonova spregovorila, nič pa o Pogodbi o prepovedi jedrskega orožja (TPNW), o kateri Američani nočejo slišat. Tako da tudi z novo, Golobovo vlado, počnemo v odnosu do »velikega brata« onstran Atlantika le tiste reči, ki so njemu všeč ali ga vsaj ne iritirajo. In to ni partnerstvo - draga Tanja - strateško še manj, gre za čisto služabništvo, česar me je, kot državljana RS, še enkrat sram!
Nessun commento:
Posta un commento