O 20. BSF

 

Genocid v Palestini 4, vojna v Ukrajini 1…

Na prvi dan novega šolskega leta se je znova diplomatsko obudil Bled, kot že 20 let v tem času in si po mojem zaslužil gornji oceni. Fokusiral naj bi se na stanje v Zahodnem Balkanu in na perspektive pristopanja posamičnih njegovih držav k Evropski Uniji – prva grožnja človeštvu in izziv sveta, oz. podnebne spremembe ga ne zanimajo?! -, a sam začetek sta v uvodnih nagovorih, razpravah in protestih pred konferenčno dvorano letos jubilejnega Blejskega strateškega foruma zaznamovala dogajanja v Palestini in vojna v Ukrajini. Protesti sami so ciljali na neodzivnost Zahoda in še posebej EU ter njenih vodilnih ljudje do genocida v Gazi pri čemer sta najhujše besede soodgovornosti in sostorilstva kasirala visoka predstavnica za zunanjo in varnostno politiko Kaja Kallas in posredno tudi  predsednik Evropskega sveta Antonio Costa. Manj naša diplomacija, ki je v zadnjem letu vendarle pokazala nekaj več sočutja, empatije in poguma pri naslavljanju te teme, morda največ med članicami unije. Priznali smo Palestino, genocidu rekli genocid, uvedli nekaj sankciji na račun Izraela ter judovskih priseljencev na Zahodnem bregu, zaveznice večkrat pozvali k enakemu ravnanju, v Varnostnem svetu OZN sprožili vrsto iniciativ za zaustavitev tega masakra. Sam vse to pozdravljam a tako kot protestniki na Bledu trdim da ni dovolj. Pozivi gredo še k pristopu k tožni Južne Afrike na Meddržavnem sodišču proti Izraelu, k zahtevi po preklicu pridružitvenega sporazuma z njim s strani EU, k vetu nad nadaljnjimi sankcijami proti Rusiji vse dotlej dokler se enakovredne ne uvedejo tudi proti Tel Avivu. Rad ponavljam, da če si Netanyahu ne zasluži sankciji si jih ne nihče! Da je Gaza postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu je priznala v svojem uvodnem govoru na BSF sama predsednica Republike Nataša Pirc Musar: "Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjerkoli drugje?" – je vprašala prisotne.

 Iz vsega tega moja ocena za letošnji BSF glede Palestine relativno pozitivna – » 4« - nezadostna, kot razvidno iz naslova, pa na temo vojne v Ukrajini in načrtovanega nadaljnjega ukrepanja Zahoda na poti iskanja rešitev za njeno končanje. Nedavno je na TV Slovenija, eden naših najbolj modrih in izkušenih diplomatov ter poznavalcem mednarodnih dogajanj, nekdanji predsednik Republike Danilo Turk, znova posvaril domačo in evropsko diplomacijo ter javnost da brez dialoga z Rusijo, samo z demoniziranjem in nenehnimi sankcijami na njen račun, dokopati se miru ne bo možno. Sprašujem se kako to da ta glas, ki ni osamljen – k temu pozivajo znane in cenjene slovenske osebnosti, akademiki,  diplomati, bivši ministri, tudi nekdanji predsednik Kučan, in drugi intelektualci, že od samega začetka vojne -  ne seže v režnje možganov in uma sedanjih vodilnih dam in gospodov?! Ko je napovedovala pripravo in teme letošnjega blejskega snidenja, sem Tanjo Fajon vprašal če je bila povabila tudi ruskega kolego Lavrova, ali vsaj veleposlanika pri nas Eyvazova, da bi slišali tudi ruske teze in pričakovanja v zvezi z Ukrajino, a tokrat – večinoma mi odgovarja – je ostala nema. In ko sem slišal gospo Kallas odgovarjati na vprašanje kaj meni o ostri slovenski retoriki do Izraela – odgovor je bil: »Če hočemo pomagat Palestincem se moramo pogovarjat tudi z Izraelom« - sem znova uvidel dvojne standarde katerim tudi mi ne znamo, nočemo, si ne upamo ubežati, kajti »Če hočemo pomagat Ukrajincem (in miru) bi se morali pogovarjat tudi z Rusijo!«. In iz tega vidika je izpadel panel posvečen vojni v Ukrajini politično in diplomatsko katastrofalno, ena sama enosmerna, enoznačna in sprenevedava razprava v duhu  nadaljnjega izključevanja in demoniziranja Rusije, ki pot do miru v Ukrajini močno razteguje če že ne kar sesuva. Še ena zamujena priložnost naše diplomacije, da bi stopila korak naprej tudi na tej fronti.

 

Luč na koncu tunela?

 

https://www.youtube.com/watch?v=2fFd1fUS4UM

Dolga pot domov…

 

Temna je cesta od tu do nje.
Kje bo zaspala noben ne ve!

Dolga pot domov,
hladi me, ni več smeha.
Ne znam naprej…

Uvodni verzi čudovite pesmi Tomija Megliča se kar prilegajo sedanjemu iskanju poti do končanja vojne v Ukrajini. Le »domov« zamenjajmo z »k miru«.

Pohvale vredno, da se je ta pot, po treh letih in pol krvi, razdejanj in trpljenja, začela in da se je našel Zahodnjak, kakorkoli že čudaški in muhast, ki je nanjo zakorakal, z Vladimirjem Putinom se hitro ujel, se z njim dobil in pogovoril ter menda našel niti razvozlanja tega hudo zapletenega klopčiča?! Menda?!

Je pa manj pohvalno, celo sramotno in nečastno, da Trumpove vloge, kljub mnogim pozivom razsvetljene strokovne in druge, ne le mirovniške javnosti, ni hotela prevzeti Evropa in to takoj, ko se je vojna začela in ni bilo videti, da bo pristop, ki ga je bila ubrala do agresorja, oz. Rusije, vodil h kakršnikoli rešitvi, prej obratno. Morda bi se v dialogu s Putinom našel dogovor že veliko prej, ali celo pred agresijo samo, ko bi razumela kaj je Kremeljski vladar sporočal z zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo?! V tem primeru bi Evropa odigrala, vlogo, ki se ji pritiče, posrednika, tvorca miru, tako kot jo je izvrstno opravila ’91 ob napadu JLA na nas. Posredniki so hodili od Ljubljane do Beograda in obratno, vse dotlej, dokler sprti strani niso privedli na Brione in se je tam sklenil mir! Dopuščam medklic, da primerjam neprimerljivo, ker Slovenija ni bila takrat še mednarodno priznana, toda mnoge vzporednice se dajo vendarle povleči med našo in ukrajinsko zgodbo, če hočemo tudi pri agresivnem odnosu Kijeva do rusko govorečih oblasti v Lugansku in Donetsku.

Sedaj pa, ko je Trump opravil prve korake s Putinom in prva poizvedovanja o pogojih, ki jih sogovornik postavlja v zameno za mir, Evropa sili zraven in to skoraj že obsesivno, v bran, pravi, »pravičnemu« miru, oz. ozemeljski celovitosti Ukrajine ter celo njeni pravici, da se sama odloči o članstvu v Natu. Kako naj drugače razumemo odpovedovanje vseh že načrtovanih obveznosti doma in mrzlično tekanje 5 evropskih voditeljev, predsednice Evropske komisije in generalnega sekretarja Nata – mimogrede, slednja dva tudi v našem imenu? - skupaj z Zelenskim v Washington k Trumpu, par dni potem ko se je bil dobil s Putinom v Anchoregeju in sporočil, da je bil vrh uspešen, konstruktiven.

Ve se, kaj ruski predsednik zahteva: priznanje ruske jurisdikcije nad ozemlji, ki jih je Rusija zavzela, četudi še ne v celoti: Lugansk, Donetsk, Zaporožje in Herson, - Krim je že zdavnaj ad acta! - ter nevtralnost Ukrajine, Zelenski, s podporo Evropejcev iz »koalicije voljnih«, kot so si zadali ime – jaz jim osebno pravim »komplikatorji« - pa na nič od tega ne pristane, ker da bi bila to kapitulacija. Zato mi je težko razumeti izjave Zelenskega samega in ostalih udeležencev tega vrha, od Macrona do Starmerja, od Merza do Rutteja, da so bili pogovori s Trumpom konstruktivni in ohrabrujoči, zlasti kar zadeva varnostna jamstva, ki bi jih njihove države skupaj z ZDA zagotovile Ukrajini potem, ko bi bil sklenjen mir. Ali so se pogovarjali eden mimo drugega, ali vsak v svojem jeziku ne da bi preveril, ali ga ostali razumejo, ali so vmes vendarle zrli z mislimi v težave, ki jih čakajo doma, dejstvo je, da je težko biti nasmejani i se kazati za optimiste, ko so si osnovni postulati za sklenitev miru vzajemno izključujoči. Tudi glede samih varnostnih zagotovil Ukrajini po eventualno doseženem dogovoru se zagotovo na relaciji Putin – Trump in še posebej Putin – Evropejci, niso razumeli. Dajati nekomu jamstvo, da ga boš varoval pred potencialno novo agresijo pomeni imeti stacionirano na njegovem ozemlju primerno močno vojaško silo in dvomim, da je ali da bi Putin privolil v to, da to prisotnost zagotovijo članice Nata, izjema morda za ZDA, ker se vendarle kažejo kot mediator. S »prijateljem«, sicer tudi s spretnim trgovcem Trumpom, seveda. Kaj pa jutri? Ne pozabimo, da je Putin napadel Ukrajino prav zato, da se Nato vanjo ne bi vselila.

Skratka, vidim še »dolgo pot domov… pardon, k miru, in temno cesto od tu do njega.«

Evropski balast pri iskanju miru

 

Si evropski voditelji res želijo konca vojne v Ukrajini?

Sodeč po izjavah slehernega od njih je seveda odgovor DA… TODA – dodajajo – mir mora biti pravičen, pošten, dosežen s soglasjem Ukrajine! Žrtev je vendarle ona. »Nič o Ukrajini brez Ukrajine!«, je moto  ki ga ponavljajo. Načeloma vse lepo in prav, TODA - tokrat sem jaz, ki ga izpovem - spoštovanje načel pri urejevanju mednarodnih odnosov je postala bolj redka praksa, skorajda izjema. Pa bodimo vsaj toliko pošteni, gospodje Macron, Starner, Merz, Tusk, pa naš Golob, ter dame z njimi, od Melonijeve do Leynove in Kallasove, in priznajmo, da ni Rusija prva in edina poredna članica mednarodne skupnosti.

Mir je mir, je predvsem odsotnost vojne in pobijanja, in težko ga je opredeljevati s kakovostnimi pridevniki. Ko je domnevno pravičen za eno od vpletenih strani, utegne biti krivičen za drugo in obratno. Putin se je znesel nad Ukrajino predvsem zato, ker si je želela stopiti v Nato, s čimer bi zavezništvo dokončno obkolilo evropski del njegove države. In ker si tega, potem ko je leta in leta opozarjal da je to približevanje ogrožalo varnost Ruske federacije, ni mogel ali smel privoščiti, je sodelovanje Ukrajine pri tem preprečil z agresijo. Ni nepomembno da je bil dober mesec pred njo naslovil ZDA, Natu in EU zahtevo po varnostnih jamstvih za Rusko federacijo in po implementaciji Minskih sporazumov o samostojnem statusu rusko govorečih oblasti Donetsk in Lugansk, ki sta jo takratna ameriški predsednik Biden in generalni sekretar Nata, Stoltenberg grobo zavrnila.

Vojna traja že pol četrto leto, ruske sile nadzorujejo že 21% ukrajinskega ozemlja, v glavnem v Donbasu, in navkljub na stotine milijardam evrov vredni vojaški pomoči Nata ukrajinskim braniteljem, še napredujejo, padli vojaki na eni in drugi strani se štejejo na stotine tisočih, umrli civilisti na desetine tisočih, razdejanje na 150 do 200 milijard evrov, medtem ko 4 milijone Ukrajincev se potepa po Evropi in svetu, večina brez namere da bi se vrnila domov. In znanstveniki iz Bulletina of atomic scientist nam sporočajo, da smo vse bližje polnoči človeštva. Le še minuta in 29 sekund od prvotnih 7 minut ko je bil Doomsday clock – ura sodnega dne, ali apokalipse, prvič nastavljena 1947 leta, na začetku hladne vojne.

Situacija je torej danes hudo resna, najhujša doslej po drugi svetovni vojni, in skrajni čas je, da se jo razreši tako da se kazalci omenjene metaforične ure vrnejo vsaj za kako minuto nazaj in našim otrokom prikažejo perspektivo odraščanja do starosti, kolikor jim bo to seveda dopustilo tudi podnebje.

Svojevrsten ameriški predsednik Trump je že ob nastopu mandata obljubljal, da bo poskrbel za konec vojne v 24 urah. Ker mu to niti po 7 mesecih vladanja  ni ratalo je okrivil najprej Zelenskega, nato še Putina, češ da nihče si v resnici ne želi miru in zagrozil, da se bodo s te vojne ZDA umaknile, ker da ni njegova, ter breme iskanja poti k miru v celoti prepustil vojskujočima stranema in Evropi.

A slednja, ki že od samega začetka konflikta ni dojela zakaj se je bil zgodil, še manj kako bi naj z njim upravljala, še vedno vztraja z odzivom, ki se ni kaj pretirano izkazal, če je danes stanje kakršno je. Zato se je Trump vrnil v igro in se dogovoril s Putinom za neposredno srečanje. Pri tem je dal Kremeljski vladar takoj vedeti, da je bila priložnost, da bi Ukrajina ostala cela, zamujena spomladi 2022 v Carigradu, ko je Zelenski zavrnil podpis že parafiranega dogovora, in da se tokrat, po treh letih bojevanja in toliko žrtvovanih življenj ruskih vojakov, Rusija ne namerava odpovedati osvojenemu ozemlju.

Kakorkoli že, če bi si Evropejci res želeli miru, bi velikemu prijatelju čez lužo, kolikor že čudaškemu in nepredvidljivemu, prepustili povsem proste roke in četudi s kislim nasmeškom ali s stisnjenimi zobmi, sprejeli karkoli bo na Aljaski dogovorjeno. A tega ne zmorejo. Znova s pogoji – »Nič o Ukrajini brez Ukrajine… in Evrope!« - ki Trumpovo misijo le otežujejo. Če bo po njej Melanjin soprog dokončno dvignil roke, bo še upati da se konflikt ne bo sprevrgel v neposredni spopad med jedrskima supersilama. Če pa se bosta s Putinom, Bog ne daj, udarila, se bo še tista skromna minuta in pol do polnoči skrčila le še na kako sekundo. Hvala Evropa!

Ujetniki mafijskih pravil

 

SLOVENIJA SI JE ODDAHNILA…

… Ne vsa, recimo da večji del, zagotovo tisti, ki si želi miru v odnosih z zavezniki, kakršnikoli že oni so, pokvarjeni, dvolični, nepošteni, smrdljivi, nemarni do mednarodnega reda ter človekovih pravic, celo genocidni, a z njimi prijateljujemo ves čas odkar smo se odločili stopiti skupaj. Navadili smo se že tudi na njihov vonj. In v tem krogu so tudi najmočnejši na planetu, po ekonomski, finančni, predvsem politični ter vojaški plati, da lahko nanje računamo, ko bi potrebovali varstvo. Da je Donald Trump čudak, neotesan, nepredvidljiv, bolj nevaren za stabilnost in prihodnost sveta kot Putin ali Ali Khamenei, si to tu pa tam priznamo, sicer šepetajoče, da nas ne bi slišal, a dlje od tega ne gremo, ker bo lahko le on miril in utišal iredentistične težnje, ki bi se na račun našega ozemlja pri sosedih lahko prebudile v trenutku, ko bi se razšli. Navsezadnje ima za soprogo Slovenko, mar ne?! Pohvalil sem zunanjo ministrico, ko je napovedala prepoved vstopa v Slovenijo dvema najbolj zločinskima izraelskima ministroma, potem ko je Evropska unija znova zavrnila kakršnokoli kolektivno sankcioniranje Izraela ob genocidu nad palestinskim ljudstvom, ki ga brezsramno izvaja v očeh sveta že skoraj dve leti, a jo obenem spet opomnil na skromnost, neambicioznost in invalidno načelnost takega odzivanja: »Če si Izrael ne zasluži sankciji, Tanja, si jih ne zasluži nihče, niti Rusija!« Vztrajam namreč že pol leta pri tem, da naj naša vlada prične pogojevati sodelovanje pri nadaljnjem kaznovanju Rusov, zaradi agresije na Ukrajino, s  sprožitvijo enakovrednih ukrepov tudi proti režimu Netanyahuja. Ne pozabimo, da je v polovici časa ruskega spornega početja pobil 5 krat več civilistov (v poprečju 180 na dan) in kar 9 krat več otrok! In EU je pred sprejetjem 18. svežnja sankciji proti Moskvi naslovila dodatne sankcije še proti Iranu. Zaradi česa? Kršenja človekovih pravic. Nepojmljivo, politično perverzno. Proti Iranu, nedavno žrtev nezakonitih letalskih in raketnih napadov najprej Izraela, nato še ZDA. Skratka, sankcije ne proti morilcem, najhujšim kršiteljem človekovih pravic,  ampak proti onim, ki nam niso povšeči.

Tu se mi lahko očita, da nedoslednosti, nenačelnosti in krivičnosti obtožujem Evropsko unijo in ne zvezo Nato, ki je bila tako s samim članstvom vanjo ali z višino članarine predmet napetosti in celo panike, ter medsebojnih obtoževanj o igračkanju z varnostjo države ali z voljo ljudstva v minulih tednih, na domačem političnem parketu. Odgovarjam, da je postala EU, pod vodenjem Ursule Von der Leyen in po volji najmočnejših članic – Francije, Nemčije, Poljske, Italije – ter s pomočjo Združenega Kraljestva, ki se po ponesrečenem Brexitu znova sili zraven, izpostava ali, če hočemo, izvajalka in nič več kot to, Atlantskega zavezništva, ter služabnica nove ameriške administracije, z generalnim sekretarjem Nata Ruttejem v vlogi dvornega norca.

A naj se vrnem k uvodnem ugotavljanju, da se je država oddahnila, ko je bil v parlamentu preklican sklep o razpisu referenduma na načrtovano višino obrambnih izdatkov do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica. Kravce so se vrnile v štalco in so znova mirno zadihali šefica države, premier, ministrstva za zunanje in evropske zadeve ter za obrambo, poslanke in poslanci Svobode, RTV, pro-režimski ustavni pravniki, obramboslovci, kolumnisti. Ne povsem ostali. Desni opoziciji, ki je bila prvotno špekulativno glasovala za referendum, razkroj koalicije, padec vlade in razpis predčasnih volitev ni uspel, Socialni demokrati, ki so zagotavljali da se ne bodo premislili, so storili prav to, edini ki so ostali dosledni do konca, poslanci Levice, toda brez referenduma za kar so si prizadevali. Delimo njihovo žalost tudi mirovniki, ki prav v Natu že od slovenskega pristopa k članstvu vidimo prej generatorja kot blažilca mednarodnih napetosti.

V Odmevih je predsednica Državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, kot stroga »tovršica« minulih časov, oštela malodane vse parlamentarne akterje, razen seveda svoje Svobode, ker da so se šli populizma, politikantstva, predvolilnega preračunavanja ter sprenevedanja pri igračkanju s to zgodbo in pripisala preklic poizvedovanja, »neprimernemu« referendumskemu vprašanju iz katerega bi se lahko porodil nejasen izid volje ljudstva. A se je tu sama spotaknila ob sprenevedanje. Če so povprašani ustavni pravniki ocenili vprašanje za potencialno zavajajoče, bi ga lahko tudi pomagali preoblikovati. Jasna in odkrita je bila SDjevka zunanja ministrica: storiti je bilo potrebno vse da se naše članstvo v Natu nebi niti slučajno postavilo pod vprašaj. Veliki brat nas gleda!

 

Preberimo in se zamislimo

 

Severnoatlantska pogodba - jo je naš vrh sploh prebral?

Če so jo, predsednica Republike, predsednik Vlade, ministrica za zunanje in evropske zadeve ter minister za obrambo, ali njihovi pravni svetovalci in prišepetovalci, bi se morali vprašati ali to kar vanjo piše, po 76 letih od podpisa (Washington D.C. - 4 april 1949) še vedno drži? Izločil sem nekaj del tega dokumenta in nanje preslikal obstoječe stanje.

Preberimo kar takoj uvodni stavek preambule:

»Pogodbenice te pogodbe ponovno potrjujejo svoje zaupanje v cilje in načela Ustanovne listine Združenih narodov ter svojo željo, da bi z vsemi narodi in vladami živele v miru.«

Plemeniti zapis, toda ali danes še velja? Se ga članice te druščine še držijo? Ocenjujmo obnašanje ZDA, glavne pogodbenice, one, ki bi morala služiti za vzornico vsem ostalim, do Palestine, v brezpogojno zaščito in podporo Izraela, ki v posmeh vsem resolucijam OZN, dela s Palestinci kar se mu zahoče. Jih pobija in to v očeh sveta, po sto na dan že skoraj dve leti, jim uničuje domove, ustanove, onemogoča zdravljenje in reprodukcijo, sestrada z lakoto, žejo in boleznimi. In pri tem ga, ob ZDA, ki Izrael tudi neprekinjeno oborožujejo, v Evropi močno protežira še Nemčija, ki onemogoča kakršno koli resno ukrepanje EU proti temu početju. Kaj pa občasne agresije Združenih držav Amerike, brez nikakršnega mandata svetovne organizacije, na suverene in neodvisne države, članice OZN, ki jim niso povšeči:  na Afganistan, na Irak, nedavno na Iran? In ostale pogodbenice molče vsemu temu pritrjujejo, kdo več kdo manj s stisnjenimi zobmi, ampak pazljivo, da bi tega Donald Trump ne opazil. Sicer so enako počeli njegovi predhodniki. Še zadnja ugotovitev, ki ne priča o spoštljivem vedenju ZDA do Severnoatlantske pogodbe, oz. do ciljev in načel Ustanovne listine OZN, sankcije, ki jih sprožajo do sodnic Mednarodnega kazenskega sodišča in posebne poročevalke svetovne organizacije za Palestino, ker obtožujejo Izraelu genocida nad Palestinci. Drži, da so se časi spremenili, da se je Nato spremenila in to hudo na slabše?

Pa pojdimo dalje, k 1. členu pogodbe:

»Pogodbenice se zavezujejo, da vse mednarodne spore, v katere bi bile lahko vpletene, rešujejo miroljubno, kot določa Ustanovna listina Združenih narodov, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi, in da se v svojih mednarodnih odnosih vzdržijo grožnje s silo ali uporabe sile na način, ki ni v skladu s cilji Združenih narodov.«

Kaj lahko rečemo o tem? Ali članice Nata res rešujejo, recimo, vojno v Ukrajini, ki so jo mimogrede s procesom širitve zavezništva vse bližje ruskim mejam prispevale zanetiti, miroljubno, kot določa Ustanovna listina OZN, tako da mednarodni mir, varnost in pravičnost niso ogroženi? Trdim, da ne. Za miroljubno reševanje spora je nujen dialog z obema stranema in pri vojni v Ukrajini, dialoga z Rusijo ni. Kot drugo, igranje na stavo, da bo Rusija v tem sporu poražena ogroža svetovni mir! Kaj pa pogled na Gazo? V tem konfliktu dialog sicer je, a tako kot ga usmerja in določa agresor, oz. Izrael, ob sponzorstvu, kot sem že dejal, ZDA. Svetovni organizaciji sta obe zaveznici odvzeli celo razdeljevanje humanitarne pomoči preživelim v Gazi in opravilo prenesli k ubijalskim plačancem. Od državnikov pogodbenic, slišal sem besedo genocid samo iz ust naše predsednice. Vlada in zunanje ministrstvo jo nista še izrekla.

Preskočimo člene, ki ne ponujajo kakega posebnega komentarja, vse do 10.tega, ki v prvem stavku pravi:

»Pogodbenice lahko s soglasnim dogovorom povabijo katero koli drugo evropsko državo, ki je sposobna podpreti načela te pogodbe in prispevati k varnosti severnoatlantskega območja, da pristopi k tej pogodbi.«

Je RS kdaj dala soglasje k povabilu Ukrajini, da pristopi k zavezništvu? Kdaj in kdo je o tem odločal? In če je bilo soglasje dano je temeljilo na prepričanju da je Ukrajina sposobna podpreti načela te pogodbe, za katera smo že prej ugotovili njihovo »fleksibilnost« zlasti s strani najmočnejše pogodbenice – ZDA, ter prispevati k varnosti severnoatlantskega območja? Sam dvomim, da je vojna z najmočnejšo jedrsko silo na planetu, četudi pričeta z agresijo slednje, prispevek k varnosti območja Nata, toliko bolj, ker se je zavezništvo samo podalo v ta spopad, zaenkrat še le posredno, z dostavo orožja in inštruktorjev, a vse bližje smo k napotitvi tudi živih sil – glej predlog Francije in Združenega kraljestva da bi nadzor nad morebitnim mirom med RF in Ukrajino izvajala »koalicija voljnih« (v glavnem članice Nata) pod njunim poveljstvom ali poveljstvom ZDA. O sposobnostih Ukrajine podpreti načela te pogodbe ne bom sodil četudi iz prve roke vem, da kakega bistvenega odstopanja od ruskega režima ni.

Gremo dalje - 12. člen

»Po desetih letih veljavnosti te pogodbe ali kadar koli pozneje se pogodbenice, če katera od njih to zahteva, skupaj posvetujejo z namenom, da jo pregledajo in pri tem upoštevajo dejavnike, ki takrat vplivajo na mir in varnost na severnoatlantskem območju, vključno z razvojem dogovorov na svetovni in regionalni ravni po Ustanovni listini Združenih narodov za ohranjanje mednarodnega miru in varnosti.«

Smo kot RS kdaj izkoristili določila tega člena da bi se z drugimi članicami posvetovali o dejavnikih miru in varnosti znotraj zavezništva in opozarjali na stranpoti ZDA in še koga (ZK)  vis a vis Ustanovne listine OZN? Ne pomnim, da bi. Smo vselej ali kimali, ali v najboljšem primeru molčali.

In na koncu še beseda dve ob 13. členu.

»Po dvajsetih letih veljavnosti te pogodbe lahko katerakoli pogodbenica preneha biti pogodbenica eno leto po tem, ko je obvestilo o odpovedi poslala Vladi Združenih držav Amerike, ki bo vlade drugih pogodbenic obvestila o deponiranju vsakega obvestila o odpovedi.«

Ali zagovorniki članstva v Natu, ki jih škandalizira že sama zamisel katerekoli politične stranke ali civilnodružbene skupine, da bi povprašali ljudi, ali se po 22 letih članstva imamo lepo in se čutimo varni v tem zavezništvu, poznajo besedilo 13. člana pogodbe? Le ta nam daje pravico, da od nje odstopimo, ne da bi si v ničemer ogrožali kredibilnost. Povsem spoštljivo do same pogodbe in ostalih pogodbenic. Rekli bodo, ja pravno to že drži, a politično bi bili odzivi nič kaj prijazni. Temu tudi sam pritrjujem. Bilo je podobno pri osamosvajanju. Ustava SFRJ nam je omogočala samoodločbo in na to pravico smo se tudi sklicevali, a sledila je agresija JLA, kar pa je bil dodaten dokaz, da smo morali »iti po svoje«. Toda, če je ratalo takrat, zakaj ne bi še enkrat?

Skratka, zveza Nato ni več to kar je bila, ko so jo ustanavljali. Pogodbenice še manj. In če smo pošteni in predani vrednotam in načelom, ki smo jim sledili ob osamosvajanju, bi se morali vsaj vprašat ali smo sploh kadarkoli sodili k Natu?

Nenazadnje podnebje. Takrat se o njegovim spremembah še ni govorilo, vedelo domnevam da, vsaj v znanstvenih krogih, a si mislim da vendarle ne toliko, da bi predvideli obseg, dinamiko in posledice le teh. Slednje, ki predstavljajo zagotovo največjo grožnjo človeštvu, oz. njegovemu preživetju, bi morale in kako vstopiti v doktrino in politiko Nata, a se to ne dogaja. Še huje, politika ekspanzije in vsiljevanja mednarodne dominacije, netenja konfliktov in militarizacije družbe z vso obilnejšo proizvodnjo orožja, ves ta proces vse hitreje poslabšuje. V treh letih vojne v Ukrajini, na primer, se je globalni ogljični odtis povečal za 5%. In sedaj bi še dvignili obrambne proračune za vsaj dvakrat ter EU bi temu prispevala z 800 milijardami evrov. Zamislimo se, ljudje. Ali bodo naši vnuki sploh uspeli nazdravit naslednjemu stoletju?

Priporočam pozorno branje Severnoatlantske pogodbe - dostopna je na spletu - tudi tistim 73% domače javnosti, ki naj bi po Ninamediji še vedno podpirala naše članstvo v Natu.

Ne tič, ne miš... le Golob

 

Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih?

Bili smo vplivni člani širše družine jugoslovanskih narodov, katera mednarodna teža se je pokazala na pogrebu njenega tvorca in dolgoletnega voditelja. Noben državnik ni bil pritegnil ob svojem slovesu toliko kolegov. Spoštovali in cenili so jo Američani, Sovjeti, ostali Evropejci z vzhodnega in zahodnega brega, voditelji tretjega sveta. Kot vodilna članica gibanja neuvrščenih je igrala eno ključnih vlog pri mehčanju napetosti hladne vojne med Natom in Varšavskim paktom ter zlasti med ZDA in Sovjetsko zvezo,  posledično pri ohranjanju svetovnega miru in avtokrati tu pa tam po deželah v razvoju so pazili na to da svojih čekanov in krempljev niso preveč kazali.

A bila je tudi socialistična, socializem pa se  ob zahtevah družbe po bolj razvejanem in rastočem gospodarstvu, višjem materialnem blagostanju in večje pozornosti do človekovih pravic ter državljanskih svoboščin, ni bil vedi kako izkazal. Poleg tega pojav Slobodana Miloševiča in njegovega sna o »veliki Srbiji« sta bila spodbudila speče nacionalizme tudi ostalih narodov in narodnosti, kar je vezivo »Bratstvo in enotnost« + skupni zmagoviti boj proti fašizmu in nacizmu, razjedlo do konca in smo se razšli. Bili smo prvi, ki smo rekli ostalim, že na 14. partijskem kongresu v Beogradu,  »Gremo mi po svoje«.

Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se spuščali je bilo veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato,  najbolj krvoločna, še v Bosni in Hercegovini. Bili smo sami, obdani z grožnjami iz Beograda in opomini več ali manj celotnega sveta, najbolj glasni iz Zahoda, da smo bili ubrali napačno pot, da je morala SFRJ obstati. Skratka, nismo vedeli kaj nas je čakalo. Toda duh svobode in poguma ter vera v cilj, ki smo si ga bili zadali, sta nam pravila: »Gremo dalje!... do konca, do neodvisnosti in samostojnosti! pa ostanimo optimisti!«. In ratalo je.

Klicati so nas pričeli čari Evrope, njena kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenost - smo se prepričevali -, a veliko profitirali iz te nove pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni prihodnosti. Enaka prizadevanja med neuvrščenimi so bila hitro pozabljena. Toda kar me je hudo motilo, ker so bile niti poveljevanja čez lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato, v vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat - govorimo o letu 2003 - vidno iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, ZDA, ter z vsiljevanjem ostalemu svetu svojih geostrateških ciljev, nenazadnje po širitvi  v Evropi so samih ruskih meja, kazalo prej kot vir mednarodnih napetosti in ne obratno.

In danes smo kjer smo. Tudi novo vojno v Evropi imamo. Volja in odločanje Bele Hiše preko Nata, oz. njenega generalnega sekretarja Rutteja, preglasujeta že suverenost in samostojnost same Evropske unije. S sostorilstvom  seveda bruseljskih birokratov, predsednice Evropske komisije Leynove in predsednika Evropskega sveta Coste, ter glavnih evropskih voditeljev, od Francoza Macrona, do Nemca Merza, od Poljaka Tuska do Italijanke Melonijeve. Organizacijsko, politično, vsebinsko, EU postaja vse bolj ekspozitura Nata. Čudaški ameriški predsednik Trump je zahteval od članic zavezništva dvig vojaških izdatkov iz 2 na 5% BDPja, do 2035,  rečeno storjeno. DA tudi iz Slovenije,

Levica je predlagala referendum o tem, pridružili so se ji Socialni demokrati in ob glasovanju v Državnem zboru tudi desna opozicija, da bi vnesla razdor v koalicijo. In nenapovedano  je bil sklep sprejet. »Pol pa vprašajmo ljudi kar o članstvu v Natu, ker če smo not, se moramo njenih odločitev držati« - je odgovoril premier Golob ter napovedoval še en referendum. Kuloare Natofilov, od obramboslovcev do pravnikov in politologov, do same predsednice Republike, je zajela panika. »Ne igrajmo se s tem, ogrožamo našo verodostojnost in varnost. Resnih alternativ pripadnosti kolektivni obrambi ni!« Da bi kjer od glavnih medijev povprašal o tem nasprotno stran, zagovornike nevtralnosti, niti slučajno.

In premier, z obratom 180 stopinj, je opustil svojo zamisel ter predlagal parlamentu razveljavitev že izglasovanega referenduma. »Prednost moramo dati varnosti države«. Pa se vprašam: Kam je odšel svoboden duh iz konca 90tih? Takrat sta bila prednost svoboda in neodvisnost.

 

Končno priložnost da povemo kaj si mislimo o tem članstvu

 

NATO da, NATO ne?!

Zgodovinski parlamentarni petek, 4. julija 2025. Nekoliko presenetljivo za vse politične akterje, to česar si največja parlamentarna stranka, Svoboda, ni želela - razpis posvetovalnega referenduma o višanju obrambnih izdatkov iz 2 na 3% BDPja do leta 2030, ki ga je bila predlagala Levica s podporo SDja - je bil izglasovan. Glasove je prispevala opozicijska SDS, da bi vnesla razdor v koaliciji ter posledično izsilila padec vlade in razpis predčasnih volitev.

A slednje se ni zgodilo, vsaj še ne, je pa premier Golob vrnil nekako udarec z napovedjo referenduma tudi o samem članstvu v Nato. Jah, super kontra udarec,  sem pomislil. Kar naenkrat priložnost h kateri pozivamo že vrsto let mirovniki, prepričani, da bi Slovenija živela bolje, varneje in ponosneje izven te druščine, kot nevtralna ali neuvrščena članica mednarodne skupnosti. In zamisli predsednika vlade ter Svobode sta seveda  tako Levica kot SD veselo prikimali.

Že takoj, po tem za fanse Nata posebej šokantnem dnevu, so se le ti oglasili, češ da se je šla politika neodgovornega početja. Med prvimi sam vodja SDS Janez Janša, ki se je čutil poklicanega ta del javnosti pomiriti s pojasnilom, da njegovi poslanke in poslanci niso bili nič hudega zagrešili  ker je govora o le posvetovalnih in torej ne-zavezujočih referendumih,  in da sploh za razveljavitev takega članstva je potrebna dvotretjinska parlamentarna večina, ki je ni. Nič bat, ostali bomo v Natu – njegovo sporočilo – karkoli bodo rekli ljudje.  In, žal, ima prav, a ne glede na to, bo zanimivo in poučno za vse, vedeti kaj si vendarle državljanke in državljani Republike Slovenije mislijo o tem članstvu, po 22 letih vstopa vanj, ob bistveno spremenjenih geopolitičnih in geostrateških okoliščinah. Finci in Švedi, so recimo lani opustili tradicionalno, dolgoletno nevtralnost in vstopili v to zvezo – efekt Rusija nad Ukrajino -, medtem ko o tem še ne razmišljajo Švicarji, Avstrijci in Irci, navkljub vsemu trudu, ki ga vlagajo vodilni Nata in EU ter najmočnejših članic, od Rutteja, do Leynove, od Merza do Kallasove, Macrona in Tuska, da bi Evropejke in Evropejce prepričali, da njihovi varnosti, njihovim vrednotam, demokraciji, življenjskemu slogu in prihodnosti, grozi Rusija in da je zato nujno da zavezništvo še okrepimo.

Oglasila se je danes še predsednica Republike, Pirc Musarjeva, s pozivom vsem, da naj si »Slovenija ne dela sramote v mednarodni skupnosti,  politika pa da se naj pogovori in naj ne bo pri tako pomembnih temah na različnih bregovih«. Komu leti očitek, gospa predsednica? Razumem da Levici in SDju, pa tudi SDSu, ker so izglasovali razpis referenduma.

Sicer med resnejšimi odzivi tudi dr. Jelene Juvan, predstojnice katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede, s trditvami, ki terjajo malce bolj prepričljivo pojasnjevanje.

"Zdi se – tako Juvanova -  kakor da bi se vrnili v leto 2003, ko smo imeli referendum za članstvo v Natu, ko se je veliko govorilo tudi o drugih alternativah, ampak nikoli ni bilo jasno predstavljeno, kaj te druge alternative sploh lahko prinašajo, kaj je v danih varnostnih razmerah na evropski celini globalno sploh alternativa Natu.«

No, spoštovana gospa, bodimo odkriti. 2003 ste bila kot mlada raziskovalka pravkar sprejeta na FDV in ste verjetno pozabila, ali takrat niste bila dovolj pozorna, da so bile vse parlamentarne stranke, od Drnovškove liberalnodemokratske, preko Pahorjeve Združene liste socialnih demokratov, do Janševe SDS, da ne naštejem vseh, poenotene pri zagovarjanju enega samega, skupnega referenduma z dvema vprašanjema: »Ali smo za vstop v Evropsko unijo« ter ločeno, ali naj »si zagotovimo nacionalno varnost tudi znotraj zveze Nato«?!, ter enega samega DA obema povezavama. Ljudstvo je bilo že vnaprej skorajda prisiljeno v ta DA.

Predsednik parlamenta Pahor, ki bi naj bil najbolj nevtralen, spoštljiv do slehernega mnenja, je pri iskanju najbolj primerne formulacije obeh referendumskih vprašanj izjavil: »Taka mora biti, da ne bo v nobenem primeru ogrožala našega vstopa v Nato in EU!« S tem hočem povedati, da prave razprave o tem ni bilo, o alternativah Natu se ni govorilo skoraj nič, razen posameznih medklicih bolj redkih dvomljivcih v ta korak. Sam sem znotraj Socialnih demokratov zastopal vstop v EU, ne pa v Natu in to argumentiral v enajstih alinejah. Ko bo priložnost jih bom citiral, pa naj si bralec ustvari vtis ali so danes enako ali še bolj aktualne. Spregovoril sem tudi o alternativah… v statusih Irske, Avstrije, Švice, Švedske in Finske. Tu mi bo Juvanova lahko takoj opomnila, da sta se celo Švedska in Finska, državi z dolgoletno nevtralnostjo, lani odločili stopiti v Nato. Res je. Rusofobija vodilnih evropskih elit je učinkovala. So pa ohranile nevtralnost Švica, Avstrija, Irska in Malta. In tu znova naletim na izjavo ge. Juvan, ki ne priča kaj veliko o njeni strokovnosti. »Resnično upam, da nekdo od teh, ki nasprotujejo članstvu in pozivajo k izstopu, ne mislijo, da bo potem tri odstotke ali pa pet odstotkov BDP-ja za obrambo dovolj. Ne bo, ampak bo vse skupaj še bistveno dražje,". A res? Pa nam pojasnite, prosim, kako to, da je Avstrija s svojim obrambnim budžetom trenutno pri niti 1% BDPja in ga namerava dvigniti na 1,5% do 2030,  medtem ko je Švica še bolj skromna, trenutno pri 0,8% s ciljem do 2030 na 1,1%?

Zaenkrat le tole. Ne dvomim, da bo še veliko priložnosti, da soočimo argumente.