Kaj ko
bi se osamosvojili še enkrat?
Pred 34 leti smo se osamosvojili, ker da je bilo tako
grozno živeti v skupnosti, ki ti je bolj jemala kot dajala, z drugimi
slovanskimi narodi in nekaj desetin narodnih manjšin, v razpadajočem
socializmu, ki niti z iznajdbo samoupravljanja ni ponujal kaj pretirano
bleščeče prihodnosti. Imeli smo potenciale, predvsem intelektualne, kot neke
vrste jamstvo, da bi še bolje živeli, če bi šli na samem, oz. se nekako
odselili s te družine in shodili v polno na lastne noge.
No, priznati gre vsekakor, da s pojavom Slobodana
Miloševiča ki je, da bi vsilil hegemonijo svojega, srbskega naroda nad vsemi
ostalimi, razdejal ustavne temelje in siceršnja pravila tega sobivanja, je le
to postalo najprej težavno, nato nemogoče, zato je bil razhod nujen, neizbežen,
če smo hoteli še naprej pripovedovati kako se v lastni republiki imamo lepo.
In napočil je čas, ko smo si rekli in povedali tudi
ostalim »Gremo mi po svoje«. Ni bilo lahko, neznank v kaj smo se podajali je
bilo še veliko, navkljub zaupanju v naše takratne voditelje, zgodila se nam je
tudi vojna, usodna za padle in boleča za njihove svojce, kot če bi bila
svetovna, pa vendarle malenkostna v trajanju in posledicah v primerjavi z
onimi, ki so sledile drugod, najprej na Hrvaškem in nato, najbolj krvava,
še v Bosni in Hercegovini.
Klicali so nas čari Evrope, njena demokratičnost,
kulturna, jezikovna, veroizpovedna, svetovno nazorska bogatost, družbena
odprtost, razvitost, njena skrb za človekove pravice in državljanske
svoboščine, njena prizadevanja za mir, sožitje, dialog in sodelovanje med
narodi sveta. Žrtvovali bomo del suverenosti, a veliko profitirali iz te nove
pripadnosti, nenazadnje tudi iz obilnejših materialnih dobrin ki so bile na
voljo, in z ostalimi članicami Unije enakopravno soodločali o skupni
prihodnosti.
Sam sem do tu bil z glavo in srcem zraven, kot najprej
župan, nato še poslanec, v vlogi torej vplivneža pri oblikovanju javnega
mnenja. Če si izvoljen od ljudstva in se mu nisi izneveril, to isto ljudstvo
lahko tudi uspešno nagovoriš.
In od »Gremo mi po svoje«, smo si privoščili nov film:
»Gremo mi v Evropo«. Edino kar me je motilo, ker so bile niti poveljevanja čez
lužo, je bilo, da smo na referendumu združili odločanje še o vstopu v Nato,
vojaško-politično zavezništvo, ki je že takrat – govorimo o letu 2003 – vidno
iz Lune, povsem služilo interesom najmočnejše članice, Združenim državam
Amerike. Bil sem proti temu članstvu, a v manjšini, celo v lastni stranki SD.
Izid referenduma: 90% za EU, 66% za Nato.
Danes smo kjer smo. Če kdo prepozna v odločitvah,
retoriki, načrtih, naracijah sedanjih bruseljskih birokratov in tudi
evroposlancev takratno Evropo, trdim da je ali slep ali idiot.
2009, ko sem bil zamenjal Boruta Pahorja v Evropski
parlament, sem imel to čast da sem plenumu posredoval mnenje politične skupine
Socialisti in Demokrati o takrat prvem množičnem poboju Palestincev s strani
Izraela v Gazi – v dveh tednih je bilo pobitih cca tisoč civilistov, po
nekem atentatu Hamasa, ki je bil povzročil 20 žrtev med Izraelci. Resolucija
taka, kot bi si jo vsi zgroženi nad tem kar počne Izrael danes, lahko samo
sanjali: Obsodila je skoraj soglasno Izrael in zahtevala takojšen umik njegove vojske
ter zagrozila s sankcijami v kolikor se to ne bi zgodilo, le na koncu vseh
alineji, z enim stavkom, obsodba tudi terorističnega dejanja Hamasa. In morije
je bilo v parih dneh konec.
Danes, po skoraj dveh letih masakriranja v tej isti
enklavi te iste populacije s tempom 100 pobitih civilistov na dan (70% so
ženske in otroci), ne parlament, ne nobena institucija EU ne premore niti enega
resnega ukrepa proti sedanji izraelski vladi. Še huje, iz ust nekaterih izmed
glavnih določevalcev evropske agende kot so nemški kancler Merz, sekretar Nata
Rutte, in še kdo, smo slišali celo pohvale izraelskega početja in zahvale
premierju Natanyahuju za »umazano delo«, ki da ga opravlja v »našo evropsko
korist«. Dodatne čestitke in njemu in ameriškemu predsedniku Trumpu ob uspešnih
napadih na Iran, ker da bi se lahko dokopal do jedrskega orožja. Ko je Rusija
24.2.2022 napada Ukrajino, zato da bi se odpovedala članstvu v Natu, je bila
razglašena za državo, ki podpira terorizem in za absolutno sovražnico Evrope in
je do danes kasirala že 18 svežnjev sankciji, ob nenehnem oboroževanju
Ukrajine, ko so to storili Izrael in ZDA na račun Irana, pa prejeli pohvale.
Sklepno vprašanje: je to Evropa v katero smo vstopali
2003? V razmislek: si ne bi morda privoščili še eno osamosvojitev?