Sodniki vseh dežel združite se!

NEUSKLAJENOST SODSTVA, OD BAZE DO US, KRHA UGLED VSEH NJEGOVIH INSTANC!

V mojem zadnjem komentarju v zvezi z odločanjem Ustavnega sodišča sem se vprašal, ali niso kdaj prav tako imenovani varuhi ustave v zmoti, ko se zatekajo k »težko popravljivih posledicah« nekega primera zato da opravičijo sprejeto odločitev?! Odpustili so, in to absolutno prednostno, Janeza Janšo iz zapora, ker da je vodja opozicije in bi v nasprotnem lahko hudo trpela demokracija, so si pa vzeli nekaj več časa seveda, po mojem zgolj zaradi boljšega vtisa, da vsebinsko presodijo pravnomočno obsodbo na njegov račun v zadevi Patria in povedo ali si dve leti zapora res zasluži, ali mu je redno sodstvo storilo krivico.

No, dovolil sem si prognozo, še pred izrekom o začasnem zadržanju izvajanja zaporne kazni, da mu bodo povsem ugodili, pa ne zato, ker bi bili dokazi o očitanem dejanju šibki, oziroma ker bi mu okrožno, višje in vrhovno sodišče sodili politično, ampak ker so nekateri izmed ustavnih sodnikov že pred začetkom sojenja izkazovali simpatije do predsednika SDS, ali ob sami prvostopenjski sodbi izrekali dvom vanjo. Sodnik Zobec je, sicer nepovezano s tem, celo diskvalificiral predsednika Vrhovnega sodišča, Maslešo, ko ta ni še bil imenovan. In napovedujem tudi, da ko bodo končali mandat, tako kot svoj čas Jerovšek, Šturm in Jambrek, bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, zakorakali v politiko, seveda k svojemu »varovancu«. Da bodo takrat povsem razkrili svoje politično in ideološko srce bo že prepozno za današnje presojanje njihovih odločitev. Bom vesel, če bo prognoza napačna. Toda ni kaj, nad njimi je še danes le Bog in jim nihče nič ne more. Njihove odločitve so dokončne in ni druge izbire, kot da se jim ukloniš.

A znova vprašanje: se morda ne zavedajo, tile gospodje, da z rušenjem avtoritete in ugleda rednega sodstva rušijo obenem tudi vero v lastno institucijo, v svoje poslanstvo? Nekdo, kot podpisani, ki je vedno prisegal v sodstvo in druge prepričeval, da zaupanje v to vejo oblasti gre gojiti, sicer se nam bo slabo pisalo, ko se sedaj sooča z demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria, ko vidi razveljavljene tudi druge sodbe, ki so prestale vse redne poti, kot je tista zaradi davčne utaje na račun Borisa Popoviča, ker da mu ni bila dovoljena učinkovita obramba, se sprašuje, ali je res tako narobe z našimi sodniki in edini sposobni in pošteni so oni na Beethovnovi 10, ali je prej obratno? 

Nisem pozabil polemike, ki sem jo vodil nekaj let, še kot župan MO Koper, z ustavnimi sodniki, ki so si prizadevali razkosati občino kljub jasnemu nasprotovanju njenih prebivalcev v slehernem njenem delu. Ob enem zasebnem pogovoru je Dr. Lovro Šturm vztrajal pri tem, da je bilo 100 in več naselji preveč za eno mestno občino. Da bi bilo do 30 zanj še nekako sprejemljivo. Spraševal sem ga kje pa je bil ta kriteriji  zapisan, glede na to, da v Ustavi piše le da »Območje občine obsega naselje ali več naselji, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev«? Odgovora, seveda ni bilo, razen, da se že »samo po sebi to razume«, ali pa, kot me je vprašala in okarala njegova gospa, da bi moža suportirala, čemu nasprotujem malim občinam, "ki so tako luštne?!«….

In tako danes, ko vzamejo v bran pritožnika, ki očita sodišču, da mu je kršilo pravico do aktivne obrambe. Kje so merila za objektivno presojo pojma »aktivne obrambe«? 

Skratka, bilo bi dobro, da bi se sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči, pa ne zato, da bi vsi pihali v isti rog, sicer več instanc, sit in varoval ne bi potrebovali, ampak zato, da bi se sive cone, ki so danes prepuščene arbitriranju in osebnim ocenam, ki se prikradejo tudi preko političnih in ideoloških oči, in ki jih je več, kot preveč, zmanjšale na minimum. Razumeti gre novega pravosodnega ministra Zorana Klemenčiča kot dovzetnega za tak razmislek in tudi dogovor o potrebnih izboljšavah pravil, ki določajo delo slovenskega pravosodja. 

ODZIV BIVŠEGA USTAVNEGA SODNIKA, MAG. MATEVŽA KRIVICA, V DNEVNIKU 19.1.2015

Aurelio Juri in “usklajevanje” sodstva

Bralci Dnevnika morda ne vedo, Aurelio Juri pa dobro, da sem pred skoraj 20 leti, ko je bil on koprski župan, jaz pa ustavni sodnik, ostro kritiziral odločitve takratnega ustavnega sodišča o koprski občini (in kasneje še nekatere druge) – in enakega mnenja o njih sem še danes. A kritiziral sem jih s strokovnimi argumenti, ne z nedostojnimi političnimi insinuacijami, kot si je to dovolil on v četrtkovem prispevku v Dnevniku. Da se pri nas v pismih bralcev lahko brez vsakih zavor zasmehuje in zaničuje institucija, ki je po ustavi zadnji branik ustave in ustavnih pravic, smo se zadnje mesece že navadili, a dokler to počno prava neuki laiki, je to eno, ko začne prilagati polena na grmado zaničevanja dolgoletni ugledni politik, župan in poslanec, je pa to nekaj še precej hujšega. A taka je očitno stopnja pravne kulture pri nas.

Zoper ustavne sodnike je pri nas očitno dovoljeno vse – celo razširjanje popolnih neresnic, kot je Jurijeva, da so »ob sami prvostopenjski sodbi (namreč o Patrii) izrekali dvom o njej«. Če ima politik Juri kaj časti in odgovornosti, pričakujem, da bo to trditev bodisi dokazal bodisi se zanjo opravičil. Potem si je dovolil, kot da gre za razpravljanje za gostilniškim pultom: »... napovedujem, da bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, ko bodo končali mandat, zakorakali v politiko, seveda k svojemu varovancu«. In takole prerokovanje naj bi imelo pri nas status resnega razpravljanja o resnih problemih? Še bolj demagoška in pod vsako ravnjo resnega razpravljanja o sodstvu je tista, ko razglasi za »demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria«, če so bile tu (in še kje drugje) od ustavnih sodnikov razveljavljene »sodbe, ki so prestale vse redne poti«. Mar ta dolgoletni politik res ne ve, da je točno to ena od funkcij ustavnega sodišča: razveljavljati »sodbe, ki so prestale vse redne poti«, če ugotovi, da so bile z njimi kršene ustavne pravice? Ustavno sodišče to dela, on pa se nad tem zgraža!?

Jurijeva demagogija je tu ena skrajnost pri neodgovornem odnosu do ustavnega sodstva pri nas. Nasprotna skrajnost pa je zgražanje Janševih podpornikov nad tem, da je v desetih letih ustavno sodišče tako razveljavilo »kar« 422 sodb rednih sodišč, češ torej so ti redni sodniki 42-krat na leto kršili človekove pravice. Seveda so jih, a nič bolj pogosto, kot se to dogaja tudi v Nemčiji, Španiji ali kje drugje, kjer imajo ustavna sodišča enako pristojnost. Tudi sodišča so zmotljiva, zato je nad njimi v mnogih državah še ena nadzorna instanca – z omejeno pristojnostjo intervencije samo v primeru kršitve ustavnih pravic. In ustanovljena je bila zato, da bi varstvo teh pravic še izboljšala, ne pa zato, da bi njegovi razveljavitvi neke »nižje« sodbe potem sledilo zaničevanje sodnikov, ki so jo izdali. Ne pozabimo tudi, da je ustavnosodno varstvo ustavnih pravic relativna novost v evropskih državah in da se prav v vseh, ne le v tranzicijski Sloveniji, redno sodstvo še ni dovolj usposobilo tudi v tem, po marsičem specifičnem in zelo zahtevnem vidiku sodnega varstva pravic.

Ko nam na koncu naš priučeni ustavnopravni strokovnjak postreže še z nasvetom, naj bi se »sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči«, je jasno, kako ga je Cerar polomil, da bi ni vzel njega za pravosodnega ministra: samo Aurelio Juri namreč ve, da obstaja »sodna stroka«, da ima ta stroka stopnje – in da se nesoglasja med njimi razrešujejo tako, da se »usedejo skupaj«. Tudi če teh njegovih besed ne vzamemo čisto dobesedno, namreč da res govori o sodni stroki in njenih stopnjah, ampak vzamemo, da je v resnici mislil na »neusklajenost sodstva, od baze do ustavne stopnje« (kakor se glasi naslov njegovega prispevka), pa dragoceno bistvo njegovega nasveta ostaja nedotaknjeno: sodišča vseh stopenj naj se usedejo skupaj in »dorečejo te reči«. Ne tako, kot pravi ustava, da se te neusklajenosti usklajujejo tako, da so nižja sodišča dolžna spoštovati presoje višjih sodišč, vsa pa ustavnega sodišča – ne, Aurelio Juri je iznašel nekaj boljšega: kar vsi naj se usedejo skupaj, pa kar koli bo že iz tega nastalo, bo (zanj) boljše kot to, da bi pri razlagi ustave devet ustavnih sodnikov imelo zadnjo besedo. Nas nič ne briga, če je drugod po svetu tako – mi (kdo pravzaprav?) naših ustavnih sodnikov ne maramo in bomo te stvari uredili čisto po svoje! Bravo, Aurelio Juri!

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

IN MOJ ODZIV NANJ, 20.1.2015

Spoštovani Matevž Krivic, pa ste me!

Sicer, se boste spomnili, da smo s strokovnimi argumenti tudi mi s koprske občine kritizirali odločitve takratnega Ustavnega sodišča glede ustavne oporečnosti naše teritorialne organiziranosti  in se vam zahvalili za vašo podporo. Strokovno smo tudi oskrbeli izvedence Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, ki so po dveh obiskih v Sloveniji in pogovorih z vsemi udeleženimi v takratni polemiki, od nas malih občinarjev do vlade, državnega zbora in varuhov ustave, zapisali da smo v Kopru imeli prav in tako oddali priznanje tudi vaši drži. Toliko o takratni zgodbi, ki sem jo priklical k spominu samo zato, da bi razkril eno od verzeli v »strokovnosti« dr. Lovra Šturma, ki je predsedoval takratnemu US.

Glede zadeve JJ, res je, nič strokovnega ni v mojem dvomljenju do ravnanja in odločitev ustavnih sodnikov, le vprašanje čemu gre njim verjeti bolj kot okrožnim, višjim in vrhovnim sodnikom? Samo zato, ker so na vrhu piramide? Da, insinuiram marsikaj, a nisem prvi, ki to počne in tudi vam, dragi Matevž, bi odkrili tovrstne grehe. Ko pišeš in pripoveduješ svoja prepričanja, se ti zgodi tudi to, da zaideš na polje občutkov, sumov, prognoz, ne da bi jih nujno podkrepil s fakti. Toda vaš najbolj verjeten odgovor bo: nikoli, niti z besedo, nisem ničesar insinuiral, vselej kritiziral izključno s strokovnimi argumenti! Dopustiva sleherniku, da si o tem misli svoje, velja?

Strinjam se z vami, da bi morali sodne instance spoštovati, ustavno najbolj, in opozoril sem v svojem komentarju, da sem to vero gojil in jo tudi ostalim skušal prenesti, toda da pojenja tako vame kot v mnogih, nisem kriv jaz, temveč nosilci ustanov, ki se jim gre klanjati. Janez Janša, ki je še vedno – ne pozabimo - pravnomočno obsojen na zaporno kazen, je odkorakal iz zapora, ker je politik, poslanec in vodja največje opozicijske stranke in ker bi brez njegove aktivne prisotnosti v Državnem zboru in v siceršnjem političnem življenju demokracija lahko trpela. Halo?! A je nenadomestljiv? Je taka utemeljitev sodbe ta prava, mag. Krivic, za utrditev vere v nepristranskost in strokovnost varuha ustave?

Trditev, da so ob sami prvostopenjski sodbi o zadevi Patria nekateri ustavni sodniki izrekli dvom o njej popravljam le toliko, da se je to zgodilo, po izreku na drugi stopnji. Ustavni sodnik, Mitja Deisinger: »V opisu kaznivega dejanja torej ni zakonskega znaka kaznivega dejanja!«.

In celo pred prvostopenjsko sodbo, sta svojevrstna dvom in svarilo izzvenela iz izjave dr. Ernesta Petriča, takrat še predsednik US:  »Ta sodba, kakršnakoli bo, mora biti vodotesna. Upam, da se tega zavedajo vsi, ki jo pripravljajo.«

Glede prognoze, kaj bodo počeli posamezni ustavni sodniki po končanem mandatu, priznam, da je v njej nekaj zlobe, a tudi upanje, da sem v zmoti. Zgodovina mi delno pritrjuje: Šturm, Jambrek, Jerovšek… so se politično opredelili in svoje strokovne storitve ponudili opciji, do katere so od vselej izkazovali simpatije. Ne verjamem, da bodo Mozetič, Deisinger in Zobec, če jih bo že politika zamikala, šli k SMCju, SDju ali ZL?!

Na koncu mi mag. Krivic očita, da pozivam vse instance sodstva k večji usklajenosti, oziroma k temu, da se usedejo skupaj in dorečejo reči, ki mnogokrat privedejo do razveljavitve sodb. Implicira se seveda pri tem vloga zakonodajalca, ki bi moral tudi na predlog sodstva, poskrbeti za to, da se tako imenovane »sive cone« v katerih dobesedno plavajo odvetniki, ko branijo svoje varovance in izkazujejo zmote, procesne in vsebinske, sodišč, skrčijo na minimum. Tega očitka ne razumem. Da sodbe padajo je dokaz delovanja sodstva, da jih pada toliko in preveč, je pa lahko tudi znak šibkosti in nedorečenosti zakonodaje na katero se sodstvo naslanja, oziroma njegove nesposobnosti.

JJ je svoboden, a tudi na US so zmotljivi ljudje...

KAJ ČE NEPOPRAVLJIVE POSLEDICE PRINESE ODPUST JJ?

Včerajšnja prva vest bi naj bila veleslalomska zmaga Tine Maze v Areju, a nič. Zasenčil jo je odpust Janeza Janše iz zapora po sklepu Ustavnega sodišča, da se zadrži izvršitev sodbe v zadevi Patria vse dotlej, dokler ne bo o tem vsebinsko in dokončno odločeno. Morda čez kak teden, ali čez nekaj mesecev. Sledila sta vnovičen, a tokrat zmagoslaven, miting privržencev predsednika SDS pred »hišo sramote«, kot je sam Janša poimenoval stavbo Vrhovnega sodišča, ter napoved samo oklicanih »vstajnikov«, da se bodo na tem mestu vsak teden vračali in protestirali dokler ne odstopita predsednik Vrhovnega sodišča, Branko Masleša, in generalni državni tožilec, Zvonko Fišer, ker da glavna krivca za krivico, ki bi se naj godila njihovemu vodji.

Slišali smo nekaj odzivov politikov, ki so vsi po vrsti zatrjevali, da gre odločbo varuhov Ustave spoštovati in to brez komentarja, le z dveh ust, je priromala kaka misel več. Jani Moderndorfer, vodja poslanske skupine Zavezništva Alenke Bratušek je pravilno ugotovil, da pravnomočna sodba Janše za enkrat še ni odpravljena, ustavnega pravnika, Lojzeta Udeta, pa je zmotila zlasti obrazložitev tovarišije z Beethovnove 10, da je pritožnik poslanec in vodja najmočnejše opozicijske stranke in bi zavoljo tega lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote, če ga ne bi izpustili.

Ajoj, tu pa so se ustavni sodniki, po mojem, hudo prenaglili in zakorakali z obema nogama  v polje, ki je eminentno politično in z vprašanjem kratenja človekovih pravic, zaradi katerega se je JJ sploh pritožil, nima nič! Povsem delim razmislek in oceno dr. Udeta.

Preberimo kaj so zapisali in soglasno sprejeli:

»Poleg tega je Ustavno sodišče upoštevalo tudi dejstvo, da pritožnik na podlagi sklepa Ustavnega sodišča št. Up-790/14, U-I-227/14 z dne 21. 11. 2014 izvršuje poslanski mandat. Pritožnik je poslanec, ki je hkrati predsednik največje opozicijske stranke v Državnem zboru, dobro delujoča opozicija pa je eden od temeljev demokracije. Nastajanje političnih napetosti in negotovosti, ki presegajo tiste, ki so same po sebi lastne parlamentarnemu delovanju, lahko negativno vpliva na delovanje parlamenta kot celote, ki mora učinkovito opravljati funkcije oblasti, zaupane na volitvah, tako zakonodajno kot nadzorne funkcije. Učinkovito delovanje zakonodajne oblasti je hkrati temelj učinkovitega delovanja izvršilne oblasti in s tem državne oblasti kot celote. To je ustavna vrednota; za njeno varstvo Ustava predvideva mehanizme, ki prav s tem namenom razrešujejo politične napetosti v delovanju Državnega zbora, kadar se te stopnjujejo do te mere, da resno ovirajo učinkovitost delovanja oblasti«… ter:

»V primeru, da bi pritožnik na koncu uspel z ustavno pritožbo, bi torej na eni strani lahko nastale težko popravljive posledice za dobro in učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta in oblasti kot celote. Na drugi pa bi morebitna zavrnitev ustavne pritožbe pomenila le ponovno vzpostavitev sedaj obstoječega stanja, torej nadaljevanje prestajanja zaporne kazni,«

Ker nisem politik in nosilec nikakršne javne funkcije si bom dovolil malce poigravanja s tezo o »težko popravljivih posledicah«… Že sam Ude je spomnil, da v ničemer ni bilo učinkovito delovanje demokratičnega parlamenta ogroženo, ko je bil Janša zapornik, ker mu je bilo tako in tako dovoljeno opravljati poslansko funkcijo, razen v tistih parih tednih, ko mu je bil mandat odvzet in kasneje vrnjen, spet s posegom US. Poleg tega, kdo lahko predvidi, da težko popravljive posledice nastanejo le ko njega ni na Šubičevi 4, ne pa obratno? Kaj če kot član komisije za nadzor nad varnostno-obveščevalnimi službami, pridobi neke informacije, ki jih politično zlorabi, oziroma poskrbi za izbris zanj neprijetnih in obremenilnih dokazov?Kaj če kot lider najmočnejše opozicijske stranke ter ikona Odbora 2014, ko Masleša in Fišer ne odstopita, ali pa četudi to naredita, sproži gibanje, ki sesuje pravosodje, ker da pokvarjeno, politično vodeno, vezano na prejšnji režim in podrejeno ubogemu Milanu?Oziroma, prisili k odhodu vse nezaželene sodnice in sodnike ter jih zamenja z sebi zvestimi? Pripisal je, Janša, svojo in druge podobne zgodbe večletni »negativni kadrovski selekciji« v pravosodju, s česar daje jasno vedeti, da bo, ko bo, če bo spet pri oblastnem koritu, poskrbel, da se trend obrne. Pozitivna selekcija bo seveda tista, ki bo njemu ustrezala, ker da edini merodajen sodnik med dobrim in zlom. Kaj če pride do splošnega kravala v tej že tako napeti družbeni in politični klimi in bodo pod dežniki in ne le dežniki tekali redni, izredni in tudi ustavni sodniki ter politiki vseh ravni?

Gre seveda za fantapolitiko, upam?!...a ni tako nedolžno in povsem popravljivo to kar so odločili ustavni sodniki in sodnice. Pokazal bo čas. Sicer, ponavljam še enkrat to, kar sem v zvezi s to temo že povedal. Čemu bi verjel, da so se zmotili ali namerno zagrešili zločin proti JJ, Ferlic, Fišer in Masleša, ne pa Mozetič, Deisinger, Zobec, Petrič in ostale do njih?Oziroma, da za prvimi tremi stoji Kučan, ne pa Janša za ustavnimi sodniki in sodnicami?

Je vlada pozabila, da je Slovenija pomorsko usmerjena?

ALI SMO POMORSKO USMERITEV REPUBLIKE SLOVENIJE ZAPISALI LE NA PAPIRJU?

Medtem ko se predsednik Republike, Borut Pahor, v Pragi srečuje s kolegi iz srednje Evrope in jim pripoveduje o pomenu Luke Koper za trge in gospodarstvo njihovih držav  pri čemer kasira vso njihovo pozornost, doma izvemo, da je Vlada sprejela neko uredbo, ki znižuje standarde pridobivanja znanja za pomorščake in poveljnike. Po novem, naj se ti kadri ne bi več nujno izobraževali na naših uveljavljenih pomorskih šolah, ampak zadostoval bi jim že kak schnellkurs  tudi drugje. Tako, več ali manj, kot, če imaš barko, ali pa tudi ne, greš na Upravo za pomorstvo, ti povedo iz kakšnih učbenikov se moraš učit, o navigaciji in motoristiki , nato opraviš preizkus znanja, dobiš ustrezno listino, oz. vozniško, stopiš na čoln ali jadrnico in odpluješ…. Ker bi moral v tem primeru upravljati z čezoceanko, potniško ali trgovsko, bi bila preverba znanja seveda zahtevnejša. Vsekakor, zato da postaneš mornariški častnik ali poveljnik, je po novi uredbi dovolj da imaš osnovno, oziroma srednjo šolo, obiskuješ nekaj mesečni program usposabljanja in položiš izpit. Do sedaj je bilo to izključno v domeni srednje Pomorske šole, oziroma Fakultete za pomorstvo.

Toda stroka in šolniki s tega področja opozarjajo: Nekajmesečni tečaj ne more nadomestiti strokovnega šolanja! Mednarodni ugled slovenskih pomorščakov bo definitivno padel, močno se bodo znižali standardi plovne varnosti ob vse večji gostoti pomorskega prometa in vse bolj rizičnih tovorih. Kapetani Schettino bodo nastajali kot gobe po dežju.

Ko se to dogaja se znova in znova vprašujem ali Ljubljana ve kaj dela, ko se loteva morja in pomorstva?

Ali ve, da obstaja nek papir, ki nosi naslov RESOLUCIJA O POMORSKI USMERITVI REPUBLIKE SLOVENIJE, kjer v tretji alineji tretje točke piše, da bo država "spodbujala razvoj pomorskega in prometnega šolstva ter znanstvenoraziskovalnega dela v zvezi z morjem in pomorskimi dejavnostmi"?  

Ali sodijo schnellkursi v to razvojno vizijo? Dvomim! In čemu resolucija? Preberimo uvod in ga položimo, s celotnim besedilom seveda, na dušo sedanjim vladarjem:

»Slovenski narod (ter vsi, ki z njim živimo…o.p.) je bil v svoji zgodovini, glede na srednjeevropsko lego Slovenije ter s tem povezanimi primerjalnimi prednostmi, vselej tudi pomorsko usmerjen. To usmeritev ohranja in jo bo razvijal tudi v bodoče. Prednosti, ki jih nudi izhod na Jadransko morje, sodobno pristanišče in v pomorske dejavnosti usmerjena podjetja omogočajo vključevanje v mednarodno delitev dela in hitrejše prilagajanje kriterijem svetovnega gospodarstva. Ob tem pa je potrebno upoštevati, da so razvojne možnosti slovenskega morja in obale prostorsko omejene. Da bi zagotovili še boljše možnosti za razvoj Republike Slovenije v moderno državo, ki ima tudi vse prednosti pomorske države in da bi pri tem dosegli čim boljšo kakovost življenja, boljše varovanje okolja, sobivanje pristanišča, industrije in turizma na omejenem in občutljivem območju severnega Jadranskega morja, je Skupščina Republike Slovenije na zasedanju Zbora združenega dela in Zbora občin dne 6. marca 1991 ter Družbeno političnega zbora dne 7. marca 1991 sprejela«….to resolucijo.

Si štejem v čast, da sem bil med soavtorji tega dokumenta, ki ga v celoti lahko preberemo s klikom na spodnjo povezavo.

http://www.mzi.gov.si/fileadmin/mzi.gov.si/pageuploads/DPomorstvo_splosno/Druge_datoteke/Pomorska_Usmeritev_RS.pdf

Pa ob tem ne pozabimo, da s tem dokumentom mahamo tudi na mednarodni arbitraži o meji na morju, zato, da bi bila sodba nam čim bolj ugodna, oziroma nam zagotovila neposreden stik z mednarodnimi vodami Jadrana.

In čemu ta opomnik: Ker ne le, da se vlada nestrokovno in površno loteva vprašanja kakovosti izobraževanja bodočega pomorskega kadra, ampak ker bi kmalu usmrtila prvega hranitelja pomorske zgodovine Slovenije, to je Pomorski muzej »Sergej Mašera« iz Pirana, ker zavod z manj kot 15 zaposlenimi, in ker si nič kaj pretirano ne prizadeva, da bi onemogočila Italijo pri izgradnji kopenskih uplinjevalnikov zemeljskega plina v Tržaškem zalivu za katere je stroka dokazala, da zavoljo občutljivosti prostora (plitko morje in gostota pomorskega prometa, poseljenosti obale in drugih gospodarskih dejavnosti) predstavljajo veliko okoljsko in varnostno grožnjo. Še več. Potem, ko je Rusija sporočila odpis projekta »Južni tok«, se usmerjamo k terminalom za shranjevanje zemeljskega plina na naših obalah, ne da bi z eno sabo besedo pozvali sosede k iskanju okoljsko in varnostno  manj invazivnih in bolj sprejemljivih rešitev od Žavelj in Tržiča. Bila je več krat pozvana, naša vlada, k temu, da bi povabila Italijo in Hrvaško k delovnemu omizju na najvišji politični ravni (premierski ali ministrski) o vprašanju dostave zemeljskega plina in drugih energentov v severni Jadran s tehnologijami in lokacijami, ki mu ne bi ogrožali prihodnosti. K temu je bil pozval že pred leti tudi evropski komisar za okolje, dr. Potočnik, a pravega odziva še do danes ni.

Zato, ob ponovnem in pozornem prebiranju Resolucije o pomorski usmeritvi Republike Slovenije, znova poziv predsedniku vlade, Miru Cerarju ter ministroma za okolje in prostor Ireni Majcen ter za infrastrukturo Petru Gašperšiču, da razmislijo o izzivu omenjenega trojnega omizja in se lotijo njegove organizacije.

Ugibajmo kako bo US odločilo ob zadevi JJ...

ZAPORNIKU NI MESTA V PARLAMENTU…

Tako meni več kot 80% anketiranih državljank in državljanov Republike Slovenije in tako nalagata zdrav razum ter občutek za spodobnost. Le 10% bi pravnomočno obsojenim na zaporno kazen prepustilo vajeti vodenja države in upravljanja z usodo skupnosti. Desetina torej volivk in volivcev, ki ne vidijo razlike med oporečnim in neoporečnim politikom, oziroma jim je vseeno.

In skoraj 60% vprašanih je odgovorilo, da se ne strinja s tem, da je Ustavno sodišče vsaj začasno dovolilo Janezu Janši, da se vrne v poslanske klopi, s čimer so Varuhi Ustave nekako pritrdili gor navedeni manjšini, da tudi zaporniku, če je vanj izvoljen, pripada mesto v parlamentu. Se pa zavedajo, da stopajo po izjemno spolzkem terenu pravne dopustnosti in etične spodobnosti, zlasti ko bi širša javnost znotraj Evropske unije in dlje zaznala, da slovenska Ustava in zakonodaja dopuščata, da se vzvodov oblasti dokopljejo tudi obsojenci in zaporniki. Ob davčnih bi odkrili še eno, nepopisno bolj sporno oazo.

Torej, tezo, da ne vidi nič spornega če na zaporno kazen pravnomočno obsojen politik sedi in odloča v hramu demokracije, bo Ustavno sodišče ovrglo. Zato tudi ihta pri odločanju o Janševi pritožbi. In jo ovrže lahko na dva načina: da presodi, da je bila odločitev  parlamentarne večine o prenehanju mandata predsedniku SDS vendarle ustavna in zakonita, ali da slednjemu ugodi v zahtevi, da se nemudoma odpravi obsodba na zaporno kazen zaradi zadeve Patria, ker da je krivična, nezakonita in mu krati človekove pravice. Če preneha biti zapornik, problema ne bo več. Tudi član parlamentarne komisije za nadzor nad obveščevalnimi službami bo lahko postal. Pred zakonom bo znova povsem čist!

O tem bodo odločali v naslednjih dneh in to z vso prioriteto na Beethovnovi 10.

Janšev odvetnik, Franci Matoz, je za svojega varovanca napovedal oprostilno sodbo in to pred novim letom. Zelo suvereno! Mu dinamika obravnave na US pritrjuje? Glede na že videno ob prvi pritožbi nekaj mesecev nazaj, ko so se sodniki za las izognili oprostitvi, ker da niso še bile izkoriščene vse druge predhodne pravne poti, in nazadnje ob vrnitvi Janši statusa poslanca, si drznem napovedati, da bosta Janez in Franci zmagala. Toda, ali bosta zmagali tudi resnica in pravica je drugo vprašanje. Vsekakor bo to udarec, morda celo rušilni, slovenskemu pravosodju, ker bodo, Mozetič, Zobec, Deisinger, Petrič in ostali sporočili narodu, da so vse sodne instance, od prve do zadnje, razen njihove, pri tako odmevnem in prestižnem procesu odpovedale, bodisi ker nesposobne, bodisi ker politično vodene.

Le oni, seveda, bodo ostali nad vsem in nad vsemi…ali pač?! Čemu bi verjel, da za Ferlincem, Fišerjem in Maslešo stoji Kučan, ne pa tudi Janša za sedanjo ekipo Ustavnega sodišča, ki je mimogrede svoje politične in ideološke preference, vsaj pri nekaterih sodnikih, v preteklosti že izkazovala, veliko bolj kot omenjena tožilca in predsednik Vrhovnega sodišča? Največja težava bo, da ko se bo sesula še vera v pravosodje, ne bo lahko zlesti z ruševin.

Toda, pustimo se presenetiti… Morda je moja napoved povsem napačna. Upanje umre zadnje.