Sodniki vseh dežel združite se!

NEUSKLAJENOST SODSTVA, OD BAZE DO US, KRHA UGLED VSEH NJEGOVIH INSTANC!

V mojem zadnjem komentarju v zvezi z odločanjem Ustavnega sodišča sem se vprašal, ali niso kdaj prav tako imenovani varuhi ustave v zmoti, ko se zatekajo k »težko popravljivih posledicah« nekega primera zato da opravičijo sprejeto odločitev?! Odpustili so, in to absolutno prednostno, Janeza Janšo iz zapora, ker da je vodja opozicije in bi v nasprotnem lahko hudo trpela demokracija, so si pa vzeli nekaj več časa seveda, po mojem zgolj zaradi boljšega vtisa, da vsebinsko presodijo pravnomočno obsodbo na njegov račun v zadevi Patria in povedo ali si dve leti zapora res zasluži, ali mu je redno sodstvo storilo krivico.

No, dovolil sem si prognozo, še pred izrekom o začasnem zadržanju izvajanja zaporne kazni, da mu bodo povsem ugodili, pa ne zato, ker bi bili dokazi o očitanem dejanju šibki, oziroma ker bi mu okrožno, višje in vrhovno sodišče sodili politično, ampak ker so nekateri izmed ustavnih sodnikov že pred začetkom sojenja izkazovali simpatije do predsednika SDS, ali ob sami prvostopenjski sodbi izrekali dvom vanjo. Sodnik Zobec je, sicer nepovezano s tem, celo diskvalificiral predsednika Vrhovnega sodišča, Maslešo, ko ta ni še bil imenovan. In napovedujem tudi, da ko bodo končali mandat, tako kot svoj čas Jerovšek, Šturm in Jambrek, bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, zakorakali v politiko, seveda k svojemu »varovancu«. Da bodo takrat povsem razkrili svoje politično in ideološko srce bo že prepozno za današnje presojanje njihovih odločitev. Bom vesel, če bo prognoza napačna. Toda ni kaj, nad njimi je še danes le Bog in jim nihče nič ne more. Njihove odločitve so dokončne in ni druge izbire, kot da se jim ukloniš.

A znova vprašanje: se morda ne zavedajo, tile gospodje, da z rušenjem avtoritete in ugleda rednega sodstva rušijo obenem tudi vero v lastno institucijo, v svoje poslanstvo? Nekdo, kot podpisani, ki je vedno prisegal v sodstvo in druge prepričeval, da zaupanje v to vejo oblasti gre gojiti, sicer se nam bo slabo pisalo, ko se sedaj sooča z demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria, ko vidi razveljavljene tudi druge sodbe, ki so prestale vse redne poti, kot je tista zaradi davčne utaje na račun Borisa Popoviča, ker da mu ni bila dovoljena učinkovita obramba, se sprašuje, ali je res tako narobe z našimi sodniki in edini sposobni in pošteni so oni na Beethovnovi 10, ali je prej obratno? 

Nisem pozabil polemike, ki sem jo vodil nekaj let, še kot župan MO Koper, z ustavnimi sodniki, ki so si prizadevali razkosati občino kljub jasnemu nasprotovanju njenih prebivalcev v slehernem njenem delu. Ob enem zasebnem pogovoru je Dr. Lovro Šturm vztrajal pri tem, da je bilo 100 in več naselji preveč za eno mestno občino. Da bi bilo do 30 zanj še nekako sprejemljivo. Spraševal sem ga kje pa je bil ta kriteriji  zapisan, glede na to, da v Ustavi piše le da »Območje občine obsega naselje ali več naselji, ki so povezana s skupnimi potrebami in interesi prebivalcev«? Odgovora, seveda ni bilo, razen, da se že »samo po sebi to razume«, ali pa, kot me je vprašala in okarala njegova gospa, da bi moža suportirala, čemu nasprotujem malim občinam, "ki so tako luštne?!«….

In tako danes, ko vzamejo v bran pritožnika, ki očita sodišču, da mu je kršilo pravico do aktivne obrambe. Kje so merila za objektivno presojo pojma »aktivne obrambe«? 

Skratka, bilo bi dobro, da bi se sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči, pa ne zato, da bi vsi pihali v isti rog, sicer več instanc, sit in varoval ne bi potrebovali, ampak zato, da bi se sive cone, ki so danes prepuščene arbitriranju in osebnim ocenam, ki se prikradejo tudi preko političnih in ideoloških oči, in ki jih je več, kot preveč, zmanjšale na minimum. Razumeti gre novega pravosodnega ministra Zorana Klemenčiča kot dovzetnega za tak razmislek in tudi dogovor o potrebnih izboljšavah pravil, ki določajo delo slovenskega pravosodja. 

ODZIV BIVŠEGA USTAVNEGA SODNIKA, MAG. MATEVŽA KRIVICA, V DNEVNIKU 19.1.2015

Aurelio Juri in “usklajevanje” sodstva

Bralci Dnevnika morda ne vedo, Aurelio Juri pa dobro, da sem pred skoraj 20 leti, ko je bil on koprski župan, jaz pa ustavni sodnik, ostro kritiziral odločitve takratnega ustavnega sodišča o koprski občini (in kasneje še nekatere druge) – in enakega mnenja o njih sem še danes. A kritiziral sem jih s strokovnimi argumenti, ne z nedostojnimi političnimi insinuacijami, kot si je to dovolil on v četrtkovem prispevku v Dnevniku. Da se pri nas v pismih bralcev lahko brez vsakih zavor zasmehuje in zaničuje institucija, ki je po ustavi zadnji branik ustave in ustavnih pravic, smo se zadnje mesece že navadili, a dokler to počno prava neuki laiki, je to eno, ko začne prilagati polena na grmado zaničevanja dolgoletni ugledni politik, župan in poslanec, je pa to nekaj še precej hujšega. A taka je očitno stopnja pravne kulture pri nas.

Zoper ustavne sodnike je pri nas očitno dovoljeno vse – celo razširjanje popolnih neresnic, kot je Jurijeva, da so »ob sami prvostopenjski sodbi (namreč o Patrii) izrekali dvom o njej«. Če ima politik Juri kaj časti in odgovornosti, pričakujem, da bo to trditev bodisi dokazal bodisi se zanjo opravičil. Potem si je dovolil, kot da gre za razpravljanje za gostilniškim pultom: »... napovedujem, da bodo Zobec, Deisinger, Mozetič in Petrič, ko bodo končali mandat, zakorakali v politiko, seveda k svojemu varovancu«. In takole prerokovanje naj bi imelo pri nas status resnega razpravljanja o resnih problemih? Še bolj demagoška in pod vsako ravnjo resnega razpravljanja o sodstvu je tista, ko razglasi za »demontažo dolgoletnega dela rednega sodstva ob zadevi Patria«, če so bile tu (in še kje drugje) od ustavnih sodnikov razveljavljene »sodbe, ki so prestale vse redne poti«. Mar ta dolgoletni politik res ne ve, da je točno to ena od funkcij ustavnega sodišča: razveljavljati »sodbe, ki so prestale vse redne poti«, če ugotovi, da so bile z njimi kršene ustavne pravice? Ustavno sodišče to dela, on pa se nad tem zgraža!?

Jurijeva demagogija je tu ena skrajnost pri neodgovornem odnosu do ustavnega sodstva pri nas. Nasprotna skrajnost pa je zgražanje Janševih podpornikov nad tem, da je v desetih letih ustavno sodišče tako razveljavilo »kar« 422 sodb rednih sodišč, češ torej so ti redni sodniki 42-krat na leto kršili človekove pravice. Seveda so jih, a nič bolj pogosto, kot se to dogaja tudi v Nemčiji, Španiji ali kje drugje, kjer imajo ustavna sodišča enako pristojnost. Tudi sodišča so zmotljiva, zato je nad njimi v mnogih državah še ena nadzorna instanca – z omejeno pristojnostjo intervencije samo v primeru kršitve ustavnih pravic. In ustanovljena je bila zato, da bi varstvo teh pravic še izboljšala, ne pa zato, da bi njegovi razveljavitvi neke »nižje« sodbe potem sledilo zaničevanje sodnikov, ki so jo izdali. Ne pozabimo tudi, da je ustavnosodno varstvo ustavnih pravic relativna novost v evropskih državah in da se prav v vseh, ne le v tranzicijski Sloveniji, redno sodstvo še ni dovolj usposobilo tudi v tem, po marsičem specifičnem in zelo zahtevnem vidiku sodnega varstva pravic.

Ko nam na koncu naš priučeni ustavnopravni strokovnjak postreže še z nasvetom, naj bi se »sodna stroka, od prve do ustavne stopnje, usedla skupaj in dorekla te reči«, je jasno, kako ga je Cerar polomil, da bi ni vzel njega za pravosodnega ministra: samo Aurelio Juri namreč ve, da obstaja »sodna stroka«, da ima ta stroka stopnje – in da se nesoglasja med njimi razrešujejo tako, da se »usedejo skupaj«. Tudi če teh njegovih besed ne vzamemo čisto dobesedno, namreč da res govori o sodni stroki in njenih stopnjah, ampak vzamemo, da je v resnici mislil na »neusklajenost sodstva, od baze do ustavne stopnje« (kakor se glasi naslov njegovega prispevka), pa dragoceno bistvo njegovega nasveta ostaja nedotaknjeno: sodišča vseh stopenj naj se usedejo skupaj in »dorečejo te reči«. Ne tako, kot pravi ustava, da se te neusklajenosti usklajujejo tako, da so nižja sodišča dolžna spoštovati presoje višjih sodišč, vsa pa ustavnega sodišča – ne, Aurelio Juri je iznašel nekaj boljšega: kar vsi naj se usedejo skupaj, pa kar koli bo že iz tega nastalo, bo (zanj) boljše kot to, da bi pri razlagi ustave devet ustavnih sodnikov imelo zadnjo besedo. Nas nič ne briga, če je drugod po svetu tako – mi (kdo pravzaprav?) naših ustavnih sodnikov ne maramo in bomo te stvari uredili čisto po svoje! Bravo, Aurelio Juri!

Matevž Krivic, Spodnje Pirniče

IN MOJ ODZIV NANJ, 20.1.2015

Spoštovani Matevž Krivic, pa ste me!

Sicer, se boste spomnili, da smo s strokovnimi argumenti tudi mi s koprske občine kritizirali odločitve takratnega Ustavnega sodišča glede ustavne oporečnosti naše teritorialne organiziranosti  in se vam zahvalili za vašo podporo. Strokovno smo tudi oskrbeli izvedence Kongresa lokalnih in regionalnih oblasti Sveta Evrope, ki so po dveh obiskih v Sloveniji in pogovorih z vsemi udeleženimi v takratni polemiki, od nas malih občinarjev do vlade, državnega zbora in varuhov ustave, zapisali da smo v Kopru imeli prav in tako oddali priznanje tudi vaši drži. Toliko o takratni zgodbi, ki sem jo priklical k spominu samo zato, da bi razkril eno od verzeli v »strokovnosti« dr. Lovra Šturma, ki je predsedoval takratnemu US.

Glede zadeve JJ, res je, nič strokovnega ni v mojem dvomljenju do ravnanja in odločitev ustavnih sodnikov, le vprašanje čemu gre njim verjeti bolj kot okrožnim, višjim in vrhovnim sodnikom? Samo zato, ker so na vrhu piramide? Da, insinuiram marsikaj, a nisem prvi, ki to počne in tudi vam, dragi Matevž, bi odkrili tovrstne grehe. Ko pišeš in pripoveduješ svoja prepričanja, se ti zgodi tudi to, da zaideš na polje občutkov, sumov, prognoz, ne da bi jih nujno podkrepil s fakti. Toda vaš najbolj verjeten odgovor bo: nikoli, niti z besedo, nisem ničesar insinuiral, vselej kritiziral izključno s strokovnimi argumenti! Dopustiva sleherniku, da si o tem misli svoje, velja?

Strinjam se z vami, da bi morali sodne instance spoštovati, ustavno najbolj, in opozoril sem v svojem komentarju, da sem to vero gojil in jo tudi ostalim skušal prenesti, toda da pojenja tako vame kot v mnogih, nisem kriv jaz, temveč nosilci ustanov, ki se jim gre klanjati. Janez Janša, ki je še vedno – ne pozabimo - pravnomočno obsojen na zaporno kazen, je odkorakal iz zapora, ker je politik, poslanec in vodja največje opozicijske stranke in ker bi brez njegove aktivne prisotnosti v Državnem zboru in v siceršnjem političnem življenju demokracija lahko trpela. Halo?! A je nenadomestljiv? Je taka utemeljitev sodbe ta prava, mag. Krivic, za utrditev vere v nepristranskost in strokovnost varuha ustave?

Trditev, da so ob sami prvostopenjski sodbi o zadevi Patria nekateri ustavni sodniki izrekli dvom o njej popravljam le toliko, da se je to zgodilo, po izreku na drugi stopnji. Ustavni sodnik, Mitja Deisinger: »V opisu kaznivega dejanja torej ni zakonskega znaka kaznivega dejanja!«.

In celo pred prvostopenjsko sodbo, sta svojevrstna dvom in svarilo izzvenela iz izjave dr. Ernesta Petriča, takrat še predsednik US:  »Ta sodba, kakršnakoli bo, mora biti vodotesna. Upam, da se tega zavedajo vsi, ki jo pripravljajo.«

Glede prognoze, kaj bodo počeli posamezni ustavni sodniki po končanem mandatu, priznam, da je v njej nekaj zlobe, a tudi upanje, da sem v zmoti. Zgodovina mi delno pritrjuje: Šturm, Jambrek, Jerovšek… so se politično opredelili in svoje strokovne storitve ponudili opciji, do katere so od vselej izkazovali simpatije. Ne verjamem, da bodo Mozetič, Deisinger in Zobec, če jih bo že politika zamikala, šli k SMCju, SDju ali ZL?!

Na koncu mi mag. Krivic očita, da pozivam vse instance sodstva k večji usklajenosti, oziroma k temu, da se usedejo skupaj in dorečejo reči, ki mnogokrat privedejo do razveljavitve sodb. Implicira se seveda pri tem vloga zakonodajalca, ki bi moral tudi na predlog sodstva, poskrbeti za to, da se tako imenovane »sive cone« v katerih dobesedno plavajo odvetniki, ko branijo svoje varovance in izkazujejo zmote, procesne in vsebinske, sodišč, skrčijo na minimum. Tega očitka ne razumem. Da sodbe padajo je dokaz delovanja sodstva, da jih pada toliko in preveč, je pa lahko tudi znak šibkosti in nedorečenosti zakonodaje na katero se sodstvo naslanja, oziroma njegove nesposobnosti.