Bolj žalosten rekord!

 

Ko se na praznik dela štejejo milijardni nakupi orožja…

 

Beremo te dni o najvišji vojaški porabi lani v Evropi od konca hladne vojne. Skupni znesek: 480 milijard dolarjev. Ker da je Putin napadel Ukrajino - pravijo. No, Rusija je tudi povečala svoj vojaški budžet, a za skoraj 400 milijard manj (86,4). In čigav je ta denar? Jah, od davkoplačevalcev, za katere mi nekaj govori, da če bi z njim upravljali neposredno, kot to počno po naših občinah s participativnim proračunom, bi ga namenili vsemu drugemu kot nakupu orožja in financiranju vojska. Vse prej kot na to, da bi jih sosed napadel in okupiral na kar bi naj bili pripravljeni, bi pomislili na odpravo težav v zdravstvu, šolstvu, socialni in pravni državi, na to kako prispevati k višji dodani vrednosti in konkurenčnosti domačega gospodarstva, na investicije v boljšo energetsko, prometno in ostalo ključno infrastrukturo ter na bivalne kapacitete in na bolj urejeno okolje. Verjamem, da bi kaj dodelili še kulturi in športu.

Ko bi jih vlade opomnile, da je tudi varnost dobrina in da je treba pomisliti ter investirati tudi vanjo, bi najprej vprašali pred kom ali čem, kdo ali kaj nam jo ogroža? Ter prejeli odgovor: poglejte kaj počne Rusija, pa napetosti med Srbijo in Kosovom, in pa Dodik s svojo Republiko srbsko krajino v Bosni ter, nenazadnje, prihodi sumljivih osebkov iz nestabilnega in nevarnega juga. Aha, res je, pa dajmo še policiji, da nas ustrezno varuje, in pa še, če bi hudičevemu Putinu padlo na pamet, da seže tudi po našem ozemlju, vojski, ki bo take zle namere preprečila. Koliko? Toliko da bo dovolj! 480 milijard dolarjev? Torej ves tisti denar, ki bi ga  »participativno« raje dali zdravstvu, šolstvu, sociali, gospodarstvu, okolju, stanovanjem, kulturi itd? Ajej! In ali je to dovolj, preveč ali premalo? Generalni sekretar Nata, Stoltenberg nas že skoraj dnevno prepričuje, da je še vedno premalo, da moramo priti do najmanj 2% bruto družbenega produkta in graditi ter krepiti vojaške zmogljivosti naprej, ker da se nikoli ne ve koliko utegne biti močan oni, ki nam hoče slabo, ki nam ogroža varnost.

Zajemimo sapo in se vprašajmo: smo že pri 400 milijardah več kot za svojo vojsko namenja ta prekleti, zločinski agresor Ukrajine za katerega mnogi pravijo, da če jo uspe pohrustati, bomo na njegovem jedilniku v kratkem še mi. Jah, tu pa nekaj ne štima. Ti isti, ki nas pred njim svarijo, pravijo da je vendarle premagljiv, da več kot toliko že sedaj ne zmore in da ga utegne načrtovana »spomladanska« (kmalu bo že »poletna«?!) ukrajinska protiofenziva dokončno spodnesti ter ga pregnati domov. Kako in s čim naj bi nas torej ogrožal, tudi če Ukrajincem ne bi uspelo?

Sarkazem na stran, verjamem, da so izčrpani eni in drugi, da razlika je le morda v tem, da ima Rusija na voljo več človeškega resursa in da je s tega naslova s strani Ukrajine težko premagljiva, vsej zahodni vojaški pomoči navkljub, a da bi si v nadaljevanju privoščila še kako tako pustolovščino, po 50 ali 100 tisoč odtrganih življenj lastnemu narodu, po izpostavljenosti širokemu mednarodnemu preziru in pa sankcijam, ki kolikor se bolj maščujejo snovalcem bolijo hudo tudi njo, verjame lahko le idiot ali nekdo, ki je zaobjel to vero.

In le slednji ne vidi, ali noče videti, da ves denar, ki ga namenjamo oboroževanju primernemu izključno konvencionalnemu bojevanju, je denar s katerim si orožarji kupujejo, ne samo gradove, megajahte in letala, ampak tudi vlade, države in počasi svet. Največ jih je iz ZDA. Kupujemo orožje, ki bi nam, ob morebitnem spopadu z jedrsko velesilo kakršna je, s potencialom 1.600 jedrskih konic, že dobro leto dni osovražena Rusija, koristilo le do prvega tovrstnega izstrelka. Nato bi postalo stopljeno železo, v najboljšem primeru, če omenjenemu izstrelku ne bi sledili še drugi, pa eksponat za, v našem primeru, vojaški muzej v Pivki.

Radi se naši »veliki osamosvojitelji«, oni, ki hočejo svoj muzej, hvalijo, kako smo ’91 premagali peto najmočnejšo vojsko v Evropi. Res je, toda s kom, s čim? Tisti, ki smo bili takrat že rojeni in smo spremljali dogajanja ter vanje tudi kaj posegli, vemo da z večinoma nenasilnim odporom motiviranega prebivalstva, s partizanskim bojevanjem skromno oborožene Milice in Teritorialne obrambe, s proaktivno diplomacijo, predvsem pa z veliko modrostjo.

In slednja prav nič ne stane. Bi kdo to prišepnil gospodom in gospem iz Bruslja ter ostalih evropskih prestolnic? Tudi našimi Pirc Musarjevi, Golobu in  Fajonovi?

Sicer pa, naj živi 1. maj!

Mirovniki, miiirno'!

 

Koliko se glas miru še sliši v Sloveniji?

No, sebe slišim, pa preko mailov, ki si jih »mirovniki« izmenjujemo, še kar  nekaj, pomembnih, vztrajnih, prepoznavnih, ki v domovini in tudi širše nekaj pomenijo in veljajo – Milan Kučan, Danilo Turk, Spomenka Hribar, Niko Toš, Jože P. Damijan, Uroš Lipušček, Svetlana Slapšak, Božo Repe, Emil Milan Pintar, Mojca Drčar Murko, Matjaž Kmecl, Lojze Ude, Boris Frlec, Rado Bohinc, Rudi Rizman, Stane Pejovnik, Vesna Godina, Miroslav Gregorič, Ladislav Lipič in še in še…. Spisek je  dolg, toda ne toliko, da bi se vladi in ostalim kreatorjem slovenske zunanje politike zdelo zdravorazumsko, če že ne vsaj spoštljivo do njihovega minulega dela in ugleda, jim nekoliko bolj pozorno prisluhniti. Etablirani mediji enako. Ko bi se tak zbor oglasil pri kakem notranjem političnem vprašanju bi njegov glas prigrabili vsi, a tokrat gre za vojno v Ukrajini, ki je očitno postala tabu' tema že skoraj nedotakljiva, rekel bi da kar dogmatična. Pa ni razlik med političnimi opcijami. Koalicija in opozicija pri tem pihajo v isto trobilo in mediji to nekritično ter servilno prenašajo. Demokracija vendarle ščiti svobodo razmišljanja in oglašanja in teh nadležnežev, ki mislijo drugače kot misli oblast ter vsa parlamentarna srenja se da utišati le tako, da o tem kar imajo povedati preprosto ne poročaš, pustiš jih da se kuhajo sami s seboj na družbenih omrežjih, na izmenjavi mailov, tu pa tam s kakim pismom v časopisih. Na najbolj spremljanem mediju, na televiziji, so personae non gratae, tudi ko zaprosijo za malo miloščine. Pisal sem Kseniji Horvat potem ko je gostila seveda na temo Rusija in Ukrajina, v enem od svojih Intervjujih, dolgoletnega dopisnika Dela iz Moskve Branka Sobana, ki tudi ko se trudi da bi ohranjal držo čistokrvnega profesionalca in objektivnega opazovalca ter pripovedovalca dogajanj, mu sovraštvo in nek oseben odnos do ruskega predsednika Putina tu pa tam uide. Pričevanje je seveda pritrjevalo skoraj v celoti politiki, ki jo Zahod že od samega začetka in še prej vodi do tega konflikta. Da bi slišali tudi kako drugačno pa ne nujno nasprotno mnenje sem ji predlagal kot gosta Uroša Lipuščka, njenega dolgoletnega televizijskega kolego, nekdanjega dopisnika RTV iz Washingtona in Pekinga, nič manj kompetentnega sogovornika pri zadevi o kateri se je pogovarjala s Sobanom. Minil je dober mesec, odgovora ni bilo, tega intervjuja še nisem  videl. Pa imel sem Horvatovo za eno od ikon ter vzornic žurnalizma na informativnem programu Nacionalke.

No, pri tem ni sama, tudi sicer mirovnikov pri širši javnosti ni ne videti ne slišati. Minuli ponedeljek je Pretorska palača v Kopru, v organizaciji Mirovnega Inštituta iz Ljubljane, gostila drugo konferenco iz serije Misliti Mir – prebujanje mirovnega gibanja, kakopak, v luči vojne v Ukrajini. Mednarodna, s pričevanji in sporočili na videoposnetkih, eminentnih imen mirovništva iz Ukrajine, ZDA in Evropskega parlamenta. V nadaljevanju pa v živo,  smo svoje povedali,  mirovniki iz Trsta, Buj, Celovca in podpisani ter tudi mnogi slušatelji iz prepolne dvorane. Odzvali so se vabilu koprski župan ter predsednik Unije Italijanov na Hrvaškem in v Sloveniji. Bil je glavni dogodek dneva v Kopru in širši regiji in to na temo, ki nas, vso Evropo in dober del sveta dnevno bremeni i straši že več kot leto dni. A kot da se vse to ni zgodilo. Medijev le za vzorec, pa so bila že teden prej obveščena in povabljena vsa pomembnejša uredništva v državi in tudi onstran meje, v sosednjem Trstu. Edina ki sta o tem dogodku poročala, Radio Koper-Capodistria in le v italijanskem programu, ter regionalni spletni portal Regional Obala. Me je začudilo, da so zatajile TV Koper-Capodistria, oba jezikovna programa, Primorske novice, ki včasih poročajo tudi o reševanju mačke na strehi, in še posebej Primorski Dnevnik ter Il Piccolo iz Trsta, glede na to, da v Italiji, za razliko od nas, - vidi se da imajo daljšo in bogatejšo demokratično kulturo - vsi pomembnejši dnevniki in televizijske oddaje spregovorijo o vojni v Ukrajini s poročanji in soočenji mnenj zagovornikov in nasprotnikov politike Zahoda do konflikta. Vsakič so na papirju ali v studiu pro et contra, česar smo se mi že odvadili. Nek tovrstni preblisk je bil le v prvem mesecu vojne in , kar me je presenetilo, mesec nazaj v Odmevih, v Žitnikovem intervjuju slovitemu ameriškemu ekonomisti Jeffreyu Sachsu, ki je pripisal vso odgovornost za ukrajinsko dramo že 200 in več let stari Monrojevi doktrini ZDA, ki teži k ameriški globalni hegemoniji. Verjetno bolj po pomoti ali nepazljivosti uredništva?!

Vprašanje vsem uredništvom: se vam zdi, da je tako prav? Da sodi tak bojkot z oblastjo neusklajenih pogledov k razviti demokraciji in k ustavni pravici javnosti do obveščenosti?

Pri predsednici Republike nič novega glede vojne

 

 

Ukrajinsko-ruska bolečina. Naša bolečina – 2

https://www.delo.si/mnenja/pisma-bralcev/ukrajinsko-ruska-bolecina-nasa-bolecina/

Čestitam avtorju zapisa pod tem naslovom, ki je eden redkih doslej, kolikor sem jih prebral, učlovečil in to na pravi način, razmišljanja, ki se pojavljajo v javnosti glede odločitev in ravnanj oblasti do vojne v Ukrajini. Bravo, Marijan Lačen, iz Črne na Koroškem!

Priporočam branje vašega pisma iz ponedeljkovega Dela, predsedniku Vlade, zunanji ministrici in še posebej predsednici Republike, ki se je povzpela na to mesto z blagoslovom dveh njenih predhodnikov – Milana Kučana in Danila Turka, ki ju je častila v času volilne kampanje, a na njiju očitno pozabila v trenutku, ko je bila izvoljena, sicer bi kazala, ob raznoraznih intervjujih in izjavah na temo vojne v Ukrajini, več dojemanja kompleksnosti te drame, njene zgodovine, oziroma geneze, njenih akterjev, njihovih dejanj in odgovornosti. Oba pokrovitelja njene kandidature sta namreč podpisala v zadnjem pol leta dva poziva k drugačnemu, bolj mehkemu, recimo mu, mirovniškemu pristopu do tega konflikta, pozvala vse akterje, voditelje in vlade ZDA, Nata, Evropske Unije in Rusije, k takojšnjemu končanju spopadov, k prenehanju oboroževanja vojska in k pristopu resnim mirovnim pogajanjem. A predsednica, kot da teh klicev ne sliši, ali ne razume. Še 87 letni papež Frančišek si ne privošči takih poenostavitev in črno-belih poslikav, kot smo jim priča pri zahodnih državnikih, z go. Natašo Pirc Musar vred, in s katerimi  prepričujejo svoje in širšo svetovno javnost v pravičnost, pravilnost, edino smiselnost njihovih presoj in odločitev v odnosu do konflikta in do njihovih neposrednih protagonistov. »Vsem nam – pravi predsednica – mora biti popolnoma jasno, kdo je v tej vojni agresor, kdo je kršil Ustanovno listino Združenih narodov, kdo je okupiral tuje ozemlje«. Da, ga. predsednica, tudi nam tako naivnim, nadležnim in medijsko izobčenim »mirovnikom« je popolnoma jasno da je agresor Rusija in žrtev agresije Ukrajina, toda se tudi sprašujemo in zvemo za vlogo ZDA in Nata pri tem, da se spopadi še danes po več kot enem letu trajanja, po 300 tisoč in več mrtvih, po nepopisnem razdejanju napadene države, nadaljujejo in se stopnjujejo. Ne pozabimo na prve odzive Zelenskega na ruski napad: »Pripravljeni smo se odpovedati članstvu v Nato in se pogovoriti o avtonomiji Donetska in Luganska«, ter na že skoraj dosežen dogovor o tem, ob mediaciji Turčije, ko sta vstopila v igro ameriški predsednik Biden in takratni britanski premier Johnson, ter ogovorila ukrajinskega predsednika k ne-popuščanju, ker da mu bosta pomagala z orožjem in sicer odvrniti okupacijo, poraziti Putina.

Pa naj še enkrat ponovim in morda vas tudi vprašam, ga predsednica: menite, da je bila zavrnitev s strani Nata (Stoltenberg) Putinove zahteve po varnostnih jamstvih za Rusijo in po implementaciji dogovorov iz Minska o vzhodnem delu Ukrajine, ne da bi ga o tem niti povabili za skupno mizo, pametna, odgovorna, nepomembna za to kar je vladar Kremlja kasneje storil? Kaj pa vaš odnos do ameriško-britanske agresije na Irak 2003, ki je bila, enako kot ruska na Ukrajino, povsem v nasprotju z Ustanovno listino OZN in mednarodnim pravom in nič manj zločinska, povrh še utemeljena z lažnimi, načrtno prirejenimi dokazi o posedovanju s strani režima Sadam Huseina orožja za množično uničevanje? Ker kazniva dejanja zoper človečnost ne zastarajo, menite da bi ob Putinu morali poklicati na Haaško sodišče tudi Georgea Busha mlajšega  in Tonyja Blaira?

Na koncu pa še o tem kdo naj se pogaja s kom, kar smo slišali v vašem intervjuju v Globusu. Pravite da ne ZDA in Ruska federacija, ker da je napadena Ukrajina, a dvomim, da ste toliko naivna da ne veste, da sta pri tej zgodbi ključna sogovornika Putin in Biden. Če je slednji že enkrat preprečil že skoraj podpisan dogovor med vojskujočima se stranema, enako omogoči lahko da do njega pride. Moral bi le dvigniti »rdeči« telefon in poklicati Putina, kot sta to storila pred 60 leti Kennedy in Hruščov in preprečila da bi se Kubanska kriza izrodila v jedrski spopad med prvima velesilama sveta. A bomo res morali počakati in celo upati na vrnitev Donalda Trumpa v Belo Hišo, da se s tega telefona odpihne prah? Le da ne bo prepozno?!

Saga na RTVSLO se počasi izteka

 

Komu mar, če ugrabijo RTV? – 2

 https://www.dnevnik.si/1043020678/mnenja/pisma-bralcev/komu-mar-ce-ugrabijo-rtv

Čestitam Magdi Plementaš Lombar za odličen zapis pod gornjim naslovom z dne 6.4.2023. Tudi sam sem na obravnavani torek spremljal informativne termine na TV Slovenija, da bi videl kako bo zavoljo stavke novinarjev, program prilagojen. In razen informativnega skrpucala nisem videl ničesar, kar bi na to kazalo. Še ustreznega obvestila gledalcem ne, da bo na ta dan posredovanje informaciji o dogajanjih doma in po svetu okrnjen, skrajšan na minimum, ker kolektiv pač stavka.

Imam za seboj tovrstno izkušnjo iz časov, ko sem kot novinar in urednik informativnih oddaj še delal na televiziji Koper-Capodistria. Vodil sem tudi sindikat vseh zaposlenih in smo si enkrat leta ’87 ali '88 - spomin mi že malce peša - v odgovor na nek poizkus vodstva zavoda, da bi posegel po naši organizacijski, programski in uredniški avtonomiji, privoščili enodnevno stavko z grožnjo po ponovitvah. Vsa poročila in osrednja dnevnika tako v italijanščini kot v slovenščini – Tuttoggi in Primorska kronika -  so bila skrajšana na minimum, na le nekaj minut, z uvodno seznanitvijo gledalk in gledalcev s stavko in njenimi razlogi ter zahtevami. In protest je uspel. V Ljubljani so vodilni dokaj hitro dvignili roke. Da, tudi takrat, v času enopartijske ureditve, so se nekateri radi igrali in se izkazovali s pozicije moči, a vedeli so za limite. Bili so angeli in bili so demoni. In bila je amorfna množica. Tako kot danes.

No, iz naslova te izkušnje danes še bolj prepričano solidariziram s stavkajočimi kolegicami in kolegi na RTVju in mi ni vseeno, kako se bo zgodba s propadajočim osrednjim javnim medijskem servisom končala. Ko sem videl že prvi tv dnevnik od 13h, ki ga je vodil Nejc Krevs, ne da bi nas, gledalce, že v samem uvodu seznanil s potekajočo stavko in s posledično okrnjenim informativnim programom, sem razumel koliko je bila ura. Čisto stavkokaštvo s strani onega, ne vem še koliko velikega in vplivnega dela novinarskega kolektiva, a bi ga poimensko v osrednjem Dnevniku razkril sam Igor Pirkovič, ki z vodstvom zavoda dela roko v roki pri prevzemu hiše. In spet Krevs ob 17h ter znova v Dnevniku ob 19h. Eno samo izživljanje nad trenutno oblastjo, nad domnevno spornimi finančnimi transakcijami in krajo identitete premiera Goloba v Romuniji, javljanja iz ukrajinske fronte - vedi če res?! – Valentina Areha, ki potem ko je bil zaloten pri ponarejenih, že doma montiranih prispevkih in to s tujim materialom, mu gre težko verjeti (no, ukrajinsko čelado in neprebojni jopič je že imel?!) do Pirkovičevega modrovanja o zgodbi naših in vaših glede obvladovanja RTV ter Možinovih zgodb povojnih pobojev. Na kupu vse to s čimer pogosto in zelo rada operira opozicijska SDS. O sami stavki novinarskih kolegic in kolegov le kratek zapis proti koncu oddaj, da pač »eden od treh reprezentativnih sindikatov na RTVju stavka ker da se ne more zmenit z vodstvom«.

A najbolj žalostno pride na koncu dneva, v Odmevih, ki jih vodi Rosvita Pesek. Vsaj od nje, izmed ikon osrednjega informativnega termina, bi pričakoval korektnost do dolgoletnih kolegic in kolegov in do njihovega protesta. A bilo je isto kot pri Krevsovih javljanjih. Kot da stavke ni, oddelala je svoje: ustavne spremembe in polemika o tem med NSi in SDS, volitve v Furlaniji Julijski Krajini, nove napetosti ne severnem Irskem ter pot Leynove in Macrona v Peking. Povsem na koncu pa znova le bežna omemba stavke »enega od treh reprezentativnih sindikatov«. Pisal sem tako Krevsu kot Peskovi, da sta po mojem ravnala neprofesionalno in predvsem krivično do stavkajočih. Odziva ni bilo. »Komu mar, če stavkajo?!«

In medtem ko je javni zavod že skoraj klon Nove24TV, ustavni sodnike in sodnice, ki bi naj odločali o ustavnosti novega zakona o RTV razmišljajo komu izmed njih to prepovedati, ker domnevno kontaminiran, oz. nepristranski, pri čemer stranke v postopku ugotavljajo, da povsem »neomadeževan« ni nihče. In smo znova pri Kafki in Beckettu, oz. pri vprašanju ne dolgo nazaj, Polone Jamnik, ki se tudi javlja v Dnevniku: ali si sploh zaslužimo državo?