sabato 29 aprile 2023

Bolj žalosten rekord!

 

Ko se na praznik dela štejejo milijardni nakupi orožja…

 

Beremo te dni o najvišji vojaški porabi lani v Evropi od konca hladne vojne. Skupni znesek: 480 milijard dolarjev. Ker da je Putin napadel Ukrajino - pravijo. No, Rusija je tudi povečala svoj vojaški budžet, a za skoraj 400 milijard manj (86,4). In čigav je ta denar? Jah, od davkoplačevalcev, za katere mi nekaj govori, da če bi z njim upravljali neposredno, kot to počno po naših občinah s participativnim proračunom, bi ga namenili vsemu drugemu kot nakupu orožja in financiranju vojska. Vse prej kot na to, da bi jih sosed napadel in okupiral na kar bi naj bili pripravljeni, bi pomislili na odpravo težav v zdravstvu, šolstvu, socialni in pravni državi, na to kako prispevati k višji dodani vrednosti in konkurenčnosti domačega gospodarstva, na investicije v boljšo energetsko, prometno in ostalo ključno infrastrukturo ter na bivalne kapacitete in na bolj urejeno okolje. Verjamem, da bi kaj dodelili še kulturi in športu.

Ko bi jih vlade opomnile, da je tudi varnost dobrina in da je treba pomisliti ter investirati tudi vanjo, bi najprej vprašali pred kom ali čem, kdo ali kaj nam jo ogroža? Ter prejeli odgovor: poglejte kaj počne Rusija, pa napetosti med Srbijo in Kosovom, in pa Dodik s svojo Republiko srbsko krajino v Bosni ter, nenazadnje, prihodi sumljivih osebkov iz nestabilnega in nevarnega juga. Aha, res je, pa dajmo še policiji, da nas ustrezno varuje, in pa še, če bi hudičevemu Putinu padlo na pamet, da seže tudi po našem ozemlju, vojski, ki bo take zle namere preprečila. Koliko? Toliko da bo dovolj! 480 milijard dolarjev? Torej ves tisti denar, ki bi ga  »participativno« raje dali zdravstvu, šolstvu, sociali, gospodarstvu, okolju, stanovanjem, kulturi itd? Ajej! In ali je to dovolj, preveč ali premalo? Generalni sekretar Nata, Stoltenberg nas že skoraj dnevno prepričuje, da je še vedno premalo, da moramo priti do najmanj 2% bruto družbenega produkta in graditi ter krepiti vojaške zmogljivosti naprej, ker da se nikoli ne ve koliko utegne biti močan oni, ki nam hoče slabo, ki nam ogroža varnost.

Zajemimo sapo in se vprašajmo: smo že pri 400 milijardah več kot za svojo vojsko namenja ta prekleti, zločinski agresor Ukrajine za katerega mnogi pravijo, da če jo uspe pohrustati, bomo na njegovem jedilniku v kratkem še mi. Jah, tu pa nekaj ne štima. Ti isti, ki nas pred njim svarijo, pravijo da je vendarle premagljiv, da več kot toliko že sedaj ne zmore in da ga utegne načrtovana »spomladanska« (kmalu bo že »poletna«?!) ukrajinska protiofenziva dokončno spodnesti ter ga pregnati domov. Kako in s čim naj bi nas torej ogrožal, tudi če Ukrajincem ne bi uspelo?

Sarkazem na stran, verjamem, da so izčrpani eni in drugi, da razlika je le morda v tem, da ima Rusija na voljo več človeškega resursa in da je s tega naslova s strani Ukrajine težko premagljiva, vsej zahodni vojaški pomoči navkljub, a da bi si v nadaljevanju privoščila še kako tako pustolovščino, po 50 ali 100 tisoč odtrganih življenj lastnemu narodu, po izpostavljenosti širokemu mednarodnemu preziru in pa sankcijam, ki kolikor se bolj maščujejo snovalcem bolijo hudo tudi njo, verjame lahko le idiot ali nekdo, ki je zaobjel to vero.

In le slednji ne vidi, ali noče videti, da ves denar, ki ga namenjamo oboroževanju primernemu izključno konvencionalnemu bojevanju, je denar s katerim si orožarji kupujejo, ne samo gradove, megajahte in letala, ampak tudi vlade, države in počasi svet. Največ jih je iz ZDA. Kupujemo orožje, ki bi nam, ob morebitnem spopadu z jedrsko velesilo kakršna je, s potencialom 1.600 jedrskih konic, že dobro leto dni osovražena Rusija, koristilo le do prvega tovrstnega izstrelka. Nato bi postalo stopljeno železo, v najboljšem primeru, če omenjenemu izstrelku ne bi sledili še drugi, pa eksponat za, v našem primeru, vojaški muzej v Pivki.

Radi se naši »veliki osamosvojitelji«, oni, ki hočejo svoj muzej, hvalijo, kako smo ’91 premagali peto najmočnejšo vojsko v Evropi. Res je, toda s kom, s čim? Tisti, ki smo bili takrat že rojeni in smo spremljali dogajanja ter vanje tudi kaj posegli, vemo da z večinoma nenasilnim odporom motiviranega prebivalstva, s partizanskim bojevanjem skromno oborožene Milice in Teritorialne obrambe, s proaktivno diplomacijo, predvsem pa z veliko modrostjo.

In slednja prav nič ne stane. Bi kdo to prišepnil gospodom in gospem iz Bruslja ter ostalih evropskih prestolnic? Tudi našimi Pirc Musarjevi, Golobu in  Fajonovi?

Sicer pa, naj živi 1. maj!


Nessun commento:

Posta un commento