Še kaj pameti na tem svetu?

 

Enotni k miru?... kje pa, k orožju!

 

Srečata se Američan in Rus – bili so časi ko se je to še dogajalo. Prvi se hvali kako pri njih vlada demokracija in pojasni: »Mi gremo lahko pred Belo Hišo in kričimo Dol z Bidnom!« In Rus odgovori: »Tudi mi gremo lahko pred Kremljem in kričimo - Dol z Bidnom!«.

Stari,  prastari vic še iz časov hladne vojne, za tokratno rabo aktualiziran, na katerega sem se spomnil, ko se sredi ukrajinske krvave drame, ki jo je zakrivila ruska agresija,  ameriškega angažmaja v njej, neposredno ali v okviru Nata, v Washingtonu in drugje po ZDA množice protestirajo zoper odločitev Vrhovnega sodišča da odpravi po vsej zvezni državi pravico do splava. Dan prej je razsodilo tudi, da za nakup in posest orožja Američani ne potrebujejo več ustreznega dovoljenja. »Hud zdrs in korak v mračno preteklost« - je sodbo glede splava pokomentirala naša zunanja ministrica Fajonova. Enako velja - dodajmo - za sodbo o orožju, ki vrača državo v obdobje osvajanja divjega zahoda. Pa še zadnja cvetka teh sodnikov. V bran premogovniškemu lobiju so omejili moč vlade, da zaukaže zmanjšanje toplogrednih izpustov.

In se vprašam, kako to da je taka stvarnost referenca in zgled za vso zahodno civilizacijo, za našo Evropo, s čim nas je očarala, da nam z lahkoto prenaša, da ne rečem vsiljuje, svoje vzorce razmišljanja in vizije na svet ter preko nas uresničuje svoje tudi geostrateške interese? OK, priskočili so nam Američani na pomoč, ko je Hitler osvajal celino, a hvaležnost se mora po 77 letih od konca druge svetovne vojne vendarle nehati, pa tudi če jo ohranimo, to ne pomeni, da jim moramo slediti pri vsem ali skoraj, kar si zahočejo.

Če bi temu ne bilo tako, če bi bila Evropa bolj suverena, samozavestna in samosvoja, četudi povezana z ZDA v Natu in sicer, če bi se zavedala lastne zgodovine in kulture ter prisegala na lastne vrednote in na lastno znanje, bi se odzvala tako kot se je ob Putinovem napadu na Ukrajino tudi ob Bushevem na Irak 2002. Res da se ni dogajalo na evropskih tleh, a agresija je agresija in ko rusko obsojamo, povsem pravilno, da se razumemo, ker proti suverene in neodvisne države, ob posiljevanju mednarodnega prava in ustanovne listine Združenih narodov, enako bi moralo veljati za Irak.  A ne, ono smo odobravali, podpirali in pri njej celo sodelovali, kot pri mnogih drugih tovrstnih avanturah, ki so si jih zamislili Američani, katera vrhovna sodna oblast danes razveljavlja pomembne civilizacijske dosežke in brani onesnaževalce okolja.

Minule dni je bilo veliko govora in pisanja o dveh pozivih civilne družbe Golobovi vladi, kako naj se vede do ukrajinske vojne. Prvo jo poziva k iskanju, skupaj z evropskimi partnerji, alternativnih, bolj pogajalskih poti za umiritev razmer, potem ko dosedanja politika sankciji, oboroževanja Ukrajincev, izločanja agresorja in mednarodnega prizorišča, ni dala, glede na stanje na bojiščih, želenih rezultatov. Drugo pa obratno zagovarja ohranitev enotnosti EU in Nata in še več dobav orožja braniteljem, ker da »samo poražen bo Putin pristal na pogajanja«.

Zunanje ministrstvo je prisluhnilo obema, ju prediskutiralo na svojem strateškem svetu in sporočilo, da se je potrebno potruditi za končanje vojne čimprej, najraje s pogajanji, da pa Slovenija ostaja na strani Ukrajine z vso možno podporo, ki jo lahko nudi, in da enotnosti zavezništev do te krize ne namerava načeti. Slednje stališče, kolikor lahko razumljivo in pričakovano, pove brez ovinkarjenja da se je pot »mirovniškega« poziva vladi končala na seji strateškega sveta in pri nekaj prijaznih ocenah ministrice, oz. kot bi dejal Slavoj Žižek, da »mirovništvo« ne more biti odgovor na rusko agresijo.

Mu pritrjujejo dejanja vrhov tako Evropske Unije kot Nata. Pri nikomur niti drobca priznanja, da se dosedanja kaznovalna politika do Putina ni obrestovala. Obratno, orožje se v Ukrajini kar kopiči, prihaja celo težko, z dolgim dosegom, ruske sile, ki so že zasedle skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja, odgovarjajo z vnovičnimi in še bolj krutimi raketiranji Kijeva, vse bolj vre ob litovski blokadi Kaliningrada, ruske enklave na Baltiku, in v Madridu vrh Nata, ob razglašanju Rusije, ki jo je imel doslej za strateško partnerko, za največjo grožnjo lastni varnosti, oz. za prvo sovražnico, načrtuje nekajkratno povečanje sil čim bližje njenemu ozemlju in se ji obenem, s povabilom k včlanitvi še Finske in Švedske, vse bolj bliža in jo obkroža, pri čemer se gre znova vprašati, kdo bolj ogroža koga. Povej zdaj Rusom, da Putin laže, ko jim pravi da jih hoče Zahod uničiti!

Vsemu naštetemu je naš trio v španski prestolnici (Golob, Fajonova in Šarec) ubogljivo in ponižno rekel DA! »Levica se lahko vzdrži, - je dejal premier - a naš pristanek na predlagane sklepe tudi v parlamentu ne bo z ničemer ogrožen.« 124. člen naše Ustave pravi da »pri zagotavljanju varnosti izhaja država predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja.« Kaj je že to?

In pomislim še enkrat kako so v ujetništvu ZDA in Nata vsi vladajoči, katerekoli politične provenience, isti. Glavni odločijo, ostali sledijo. Enotnost za vsako ceno! Ker je pač oportuna. Korakanje k pogubi se torej nadaljuje, a pomembno je da korakamo enotno!

 

Ekscelenca dr. Rupel - velik ljubitelj ZDA

https://www.vecer.com/v-soboto/pismo-dimitrij-rupel-svetovna-revolucija-kot-resitev-uklrajinske-krize-10287858

Dimitrij Rupel vs Spomenka Hribar

Priznam, da mi solate, ki jih včasih objavlja eminenca dr. Dimitrij Rupel, kolikor že lepo sestavljene in vsebinsko bogate, ni lahko prebrati. A tokrat sem se potrudil in šel do zaključne pike, prvič ker pismo Večeru izpod naslova »Svetovna revolucija kot rešitev (ukrajinske krize)?« iz 25.6.2022 zadeva temo o kateri tudi sam modrujem že od lani jeseni, drugič da bi našel kaj oprijemljivega kot nasvet, priporočilo ali vsaj sugestijo prenovljeni oblasti pri nas kako se spoprijeti z omenjeno krizo.

Naj takoj sklenem, da ničesar koristnega nisem razbral. Le polemičen odziv na nedavno pismo njegove pomembne sopotnice v procesu našega osamosvajanja dr. Spomenke Hribar na isto temo z dne 18.6.2022.

Ne nameravam si nadeti toge odvetnika dr. Hribarjeve, ki se mu bo, pričakujem, zoperstavila sama in bolj prepričljivo v kratkem, a ne morem mimo nekaj tez dr. Rupla, ki kličejo na repliko.

Naš veliki osamosvojitelj na parketu diplomacije se tudi tokrat obregne, da bi pojasnjeval vlogo Rusije, pred njo Sovjetske zveze, in okarakteriziral profile in ambicije njunih voditeljev, od Stalina preko Hruščova do Jelcina in Putina, nekdanje jugoslovanske in slovenske Zveze komunistov, Tita in njegovih, pozablja pa znova povedat, tako kot to redno počne njegov trenutni navdihovalec Janez Janša, (bil je njegov, nato proti njemu, zadnja leta spet zraven) da je tudi sam sodeloval pri takratnem sistemu, kot formalni komunist, z izkaznico, celo kandidat za člana Centralnega komiteja, in da je kot odgovorni urednik študentske Tribune simpatiziral z idejami o proletarski revoluciji. Dajte že enkrat, gospodje osamosvojitelji, priznati: »Da, zagovarjali smo samoupravni socializem, verjeli v ZK in aktivno delali zanjo, mea culpa, mea maxima culpa«, pa nato kot pojasnilo lahko dodate: »Bili smo še mladi, zaletavi, in vsega nismo vedeli o partijskih nečednosti. Ko smo to spoznali, nam je vera v takratno ideologijo pošla!«. Lepo bi bilo kaj takega enkrat slišati ali prebrati iz peres Janše, Rupla, Gorenaka, Jambreka, Černača in drugih danes najhujših rabljev takratne ureditve. Le evroposlanca in podpredsednika SDS, Milana Zvera sem nekje prebral, da je bilo to njegovo članstvo v ZKS »napaka iz najstniških let«, ki se je vendarle nadaljevala tudi onstran najstništva, tam do že zrele mladosti, pri 27tih, ko je člansko izkaznico vrnil baje šele na predvečer osamosvojitve.

Druga pomanjkljiva in zgrešena Ruplova teza, če se vrnem k njegovem pismu, je da pripisuje le Putinovi Rusiji neokolonjalne apetite, ameriških, ki jih ZDA imajo, tu pa tam izvajajo in tudi uresničujejo že odkar so svetovna velesila, pa ne vidi ali noče videti. Njihova kolonija če še nismo povsem že postali, pa postajamo, preko Nata in tudi sicer, žal tudi mi Evropejci. Recite mi da pretiravam, da je ocena prekruta, a verjamem, da nisem sam ki se tako počuti. In te dni vidimo komu smo privrženi in predani, kdo nam je za vzor, kdo nam dopoveduje kaj je prav in kaj ni... najbolj razvita, ambiciozna, materialno bogata in močna država na planetu kjer sodstvo ukinja pravico do splava in dovoljuje prosto nošenje orožja.

Pojdiva za trenutek k spominom izpred 20 let, dr. Rupel. Ko so se Busheve ZDA 2002 pripravljale na napad na Irak in iskale izgovor v orožju za množično uničevanje, ki naj bi ga režim Sadama Husseina imel, pa ga ni, ter same skonstruirale lažne dokaze o tem, ki jih je zunanji minister Colin Powell z ampulco v roki prodajal Varnostnemu svetu OZN, da bi prejel zeleno luč za poseg, smo kot Slovenija, na vašo pobudo, pristopili k Vilenski izjavi. Le ta je brezpogojno  podpirala ameriška prizadevanja »za razorožitev Iraka«, kljub vedenju da inkriminiranega orožja ni bilo in da je minister Powell lagal, a ste nam jo na parlamentarnem odboru za zunanjo politiko vseeno vsilili, ker da smo – ste pojasnjevali - potrebovali ameriško vizo za v Nato. Za to vizo smo razprodali našo digniteto! Si štejem v čast da temu pritisku nisem podlegel in da sem glasoval proti. Žal sem bil pri tem edini. Pomnim tisto glasovanje kot enega izmed največjih madežev Slovenije, poleg onega o izbrisanih, od osamosvojitve dalje. ZDA so napadle Irak tako kot je to storila Rusija z Ukrajino, brez mandata Združenih narodov in v nasprotju z mednarodnim pravom ter z ustanovno listino svetovne organizacije a takrat smo mi ravnali povsem drugače kot ob Putinovem zločinu.

Zadnji očitek, dr. Rupel. Dr. Hribarjeva in oni ki mislimo enako ali podobno, si prizadevamo za čimprejšnje končanje vojne v Ukrajini, za povratek k miru in sodelovanju med Evropsko Unijo, z Ukrajino ali brez znotraj svojih vrst, in Rusko federacijo, za umiritev kriznih razmer v katerih smo zapadli in ki se z nadaljevanjem konflikta dan za dnem zaostrujejo, nenazadnje zato, da Putinu film ne poči povsem in da se ne znajdemo na poti brez povratka. Čaka nas tudi skupni boj, če bo ob ali po tej vojni sploh še smiseln, s podnebjem.

Kaj pa ponujate vi? Boj Ukrajincev, Bog ne daj še vseh Evropejcev, do zadnjega moža in vero v zmago proti Putinu? Boj za načelo spoštovanja suverenosti in neodvisnosti drugih in nedotakljivosti njihovih meja, ki pa ni veljalo, kot sem opisal, pri Iraku pa še kje, za vsak ceno, pa naj bo kar ko?

Niste edini profesor mednarodnih odnosov, niste naš edini dolgoletni zunanji minister, ste pa med najbolj zaljubljenimi v ZDA, karkoli počno, in če se že hvalite s predsedovanjem OVSEju, bi moral že takrat zaznati in opozoriti do česa je vodilo širjenje Nata proti ruskim mejam, ki so jo nekateri vidnejši strokovnjaki na tem področju v ZDA sami označevali za najhujšo strateško napako zavezništva od njegove ustanovitve.

In - zadnji poudarek - ni res, žal, da se je razmišljanju, pogojno rečeno, »mirovnikov« priklonila, kot pravite, uradna zunanja politika, oz. ministrica za zunanje zadeve. Prisluhnila nam je, tako kot tudi nasprotni strani, a nič ne kaže še, da bi mi bili prepričljivejši. Čas bo pokazal, a kot sem že nekje zapisal, časa za spodobno rešitev krize je vse manj!

  

Vsota vseh strahov vse bližje

 

Kdo bo koga se nadaljuje in vse bolj diši po 

koncu vsega!

Da bi se čim manj ponavljal, sem se sprehodil po svojem pisanju o ukrajinski drami od jeseni dalje, oz. odkar se je v najnovejšem obdobju znova pogrela in se pričela kuhati do prelitja, z rusko agresijo, v že 4 mesece trajajočo krvavo in razdiralno vojno.

Napisal sem 20 prispevkov in videl da so bili že prvi precej preroški, a bolj zato, da bi odvračal odločevalce, pri nas in v Bruslju, od politike zaostrovanja dialoga z Kremljem, ki je obvezno vodila k radikalizaciji in eskalaciji razmer, namesto, da bi jih skušala pravočasno umirjati. Da bi šli in danes prišli tako daleč, to je da bi Putin vendarle napadel sosedo in izzval tako obsežen in trd odziv Nata in EU ter po logiki: kdo bo koga, začeli korakati vsi k »vsoti vseh strahov«, takrat še nisem verjel. Nisem mogel doumeti, da je bil tak razplet možen, da je bil človekov um,  po vse videnem v prejšnjem stoletju, po napredku človeštva v vseh mogočih znanosti, po spoznanju, da smo imeli pred seboj za zagotovitev še kako stoletje znosne prihodnosti le še bitko s podnebjem, prav za prav odpravo lastnih napak do njega, česa takega še sposoben. Pa ne mislim le na Putina. Prst kažem tudi na Bidna, Stoltenberga, Leynovo, Michela, Borrella in na vse državnike, ki jim sledijo.

Agresijo je bilo potrebno seveda obsoditi, razglasili smo Putina za vojnega zločinca, uvedli zoper njegov režim sankcije in pričeli dodatno oboroževati Ukrajince v veri, da bo to kremeljskega vladarja odvrnilo od nadaljevanja krvave avanture. A danes lahko ugotovimo, da sicer dobri nameni niso obrodili sadov, da smo se ušteli. Videti je da sankcije Putin, oz. njegovo gospodarstvo prenaša veliko bolje kot jih prenašamo mi, ki smo jih sprožili, ter da  oboroževanje braniteljev učinkuje le delno. Upočasnilo je namreč rusko invazijo in jo od Kijeva preusmerilo na jugovzhodni del države, a kljub močnemu odporu Ukrajincev je Rusom uspelo, hočeš nočeš, zasesti že skoraj četrtino njihove domovine ter še napredujejo. Zelenski pravi, da jih bo, ko dobi težko orožje, orožje dolgega dometa, premagal in pregnal, Putin svari, da če bo tako orožje uporabljeno bo udaril še huje in tudi tam kamor ni nameraval – pod raketnimi napadi je znova spet Kijev -  Stoltenberg govori že o več let trajajočem konfliktu, a kljub temu bodri Zelenskega k nadaljevanju boja do končne zmage (ali do zadnje kaplje krvi zadnjega Ukrajinca?!) in mu obljublja še in še orožja.

Zgrešeni, neproduktiven, samouničevalen pristop se torej nadaljuje in množijo se napake, ki so vse hujše in lahko celo usodne.

Zadnja po spisku, medtem ko čakamo še na ukrajinsko uporabo topov z daljšim dometom in na napovedan odziv agresorja, delna blokada s strani Litve ruske enklave na Baltiku Kaliningrad. Zagotovo spodbujena v Bruslju iz pisarn Nata in Evropske komisije. Zunanje politični predstavnik EU Borrell je odločitev pojasnil z izvajanjem sprejetih sankciji. Kremelj poziva k takojšnji odpravi blokade, sicer bo ukrepal, kot pravi, za zaščito svojih nacionalnih interesov. In ukrep bo seveda prizadel članico Nata, morda kar s silo. A se sploh še kdo od odločevalcev v tem konfliktu zaveda kaj to pomeni? Kam to vodi? Kaj nas čaka? A si res gre želeti preizkušanje Putinovih živcev? Dolivati in dolivati v loncu norosti dokler se ne prelije? Po tej poti se bo Stoltenbergova napoved večletne vojne razblinila v blisku atomskega poka in še prvi ne bodo, Rusi. A se bo dalo takrat še kaj sanirat?

Želim si, da naša nova oblast pokrene v Bruslju nov pristop, ponudi drugačno izhodno pot s te tragedije, dokler je še čas ob zavedanju da je tega, dan za dnem, vse manj!

 

Mir s pogajanji ali z vojaško zmago?

 

https://www.dnevnik.si/1042991110/mnenja/odprta-stran/poziv-vladi-glede-ukrajine-polemika

NAČELNOST ALI REAL POLITIKA?

 

Pri skoraj 73tih pogledam nazaj, na svojo že dolgo prehojeno pot, na šolska, carinska in novinarska leta, na ona, ki sem jih preživel v poklicni politiki, kajti politika je bila že prej pri nas doma kot dnevni obrok, z očetom in bratom. In se vprašam, ali sem se držal načel, ki sem jih zagovarjal? Ne vsakič, priznam, a v 90% primerov da. Bil sem tudi grešnik in sem marsikoga prizadel, tako kot verjamem, da večina zemljank in zemljanov, toda glede pacifizma, priseganja na mirovno politiko, na kulturo miru in nenasilja, sem redkoma zašel s poti. Kolikor pomnim, rekel bi da nikoli, vsaj od takrat ne, ko sem zapustil mlajša odrasla leta in čas delovnih brigad ter občasnega udeleževanja vaj Teritorialne obrambe v maskirni uniformi in s puško v roki. Nadomeščal sem pač služenje vojaščine v JLA do katerega sem bil zaradi zdravja oproščen.

Zgodila se je vojna za Slovenijo, prišlo je do streljanja tudi v Kopru in do smrti treh zveznih vojakov, kar je napovedovalo eskalacijo spopadov, zato sem kot takratni prvi občinski mož, ki je bil pravkar iz novinarskih vrst prestopil k politikom, z veseljem sprejel poziv domačega šefa policije, da bi se s poveljniki agresorske vojske vendarle dogovoril za umiritev strasti in za mirno čakanje na politični razplet konflikta. Ker sem to storil me je doletela etiketa kapitulanta, kolaboracionista in jugo-nostalgika s strani takratnega obrambnega ministra, ki mi tudi danes pripisuje simpatije in razumevanje do agresorja, v tem primeru do Putina v odnosu do Ukrajine. Ter enako še vsem podpisnikom Poziva izpred nekaj dni vladi, da ubere drugačno, bolj miroljubno in politično pot od one, ki jo je do te krize vodil sam.

Priskočilo mu je na pomoč – ubogi, 1. junija je moral oblast predati drugemu in je sedaj v opoziciji – 50 mislecev in influencerjev iz različnih političnih in nazorskih provenienc, tudi nekateri izmed njegovih nekdanjih hudih oponentov iz liberalnega kroga, ki pa pozivajo vlado k vztrajanju pri dosedanji drži do omenjene drame, oz. k še bolj odločni podpori ukrajinskemu odporu »z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne skupnosti na razpolago« - pravijio. Le poražen – se bere med vrstnicami – bo Putin pristal na mir.

Ker so tudi tile gospe in gospodje vendarle razumni in razgledani ljudje, - avtor pisma Luka Lisjak Gabrijelčič, Miro Cerar, Pavle Gantar, Gregor Golubič, Roman Jakič, Renata Salecl, Ivan Štuhec, ki naj bi bil predan Bogu in Frančišku, poleg ostalih, se sprašujem, kako to, da ne vidijo, da poraza agresorske vojske tudi na obzorju ni, da slednja obvlada že skoraj četrtino ukrajinskega ozemlja in četudi počasi, napreduje pri osvajanju ozemlja, da vojna je že vstopila v četrti mesec, da se žrtve na obeh straneh štejejo na tisoče in tisoče, tudi med civilisti, razseljenci na milijone, da je že danes materialna škoda nepopisna, da posledice te krize, ki se odražajo v pomanjkanju ali draginji energentov, surovin, prehrani in še česa, že trpi in še huje bo, ves svet, da pričakujmo zavoljo tega nove in vse bolj udarne migracijske pritiske na Evropo, da že izgubljamo boj s podnebjem in da eminentna svetovna stroka svari, da še nikoli naša celina in svet nista bila tako blizu jedrskemu spopadu?! Smo torej korak pred nepovratnim.

Plemenito je gojiti načela in vztrajati pri njih, prisegati v to da naj Zahod stori vse kar zmore – in če z orožjem, ne zmore malo! -, da pomaga ukrajinskemu narodu obraniti suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost svoje domovine ter njeno pravico da se mu pridruži (EU in Nato), toda ko se vse glasneje rožlja z jedrskim orožjem je potreben, in rekel bi kar nujen, tudi občutek do realpolitike, do razumevanja strahov, ki ženejo »zlobneža« k takim pohodom, do smisla pravočasnih pogajanj z njim.

Naj sklenem z lepo, če ne bi zadevala tako krvavo in abotno zgodbo, mislijo dr. Marka Pavlihe, ki sem jo prebral na Facebooku: »Sila sproži še več nasilja, puška mutira v atomsko bombo in vojna v planetarno pogubo. Zatorej menim, da naj se Slovenija raje angažira s humanitarno pomočjo in diplomacijo v duhu svetovnega etosa, ki temelji na nenasilju in nedotakljivosti človekovega življenja. Želim si – zaključuje dr. Pavliha – da bi bila vladavina dr. Goloba zaznamovana z golobico miru namesto z divjim jastrebom!«

Kaj naj rečem? Hvala Marko za podporo.

EP zre v prihodnost...

 

Od 2035 v EU e-mobilnost tudi za oklepnike?

Evropski parlament je minuli četrtek sprejel predlog, ki od leta 2035 naprej prepoveduje prodajo vozil na bencinski in dizelski pogon. Še en korak torej k uresničitvi načrtov Evropske unije, da bi do leta 2030 znižala emisije toplogrednih plinov za 55 % v primerjavi z letom 1990.

Super! Toda… Bo veljalo za vse vrste vozil? Tudi za tanke, transportne oklepnike in druga vojaška premična sredstva? Bodo vsa poganjali litijski ali še bolj sodobni in zmogljivi akumulatorji?

Sarkazem? Morda, se pa resno sprašujem in sprašujem ali je sploh realno  zastavljati si tovrstne cilje ob tem kar se dogaja onstran vzhodne meje EU, kjer je skrb za okolje, za izpuste CO2 in za segrevanje ozračja povsem zadnja stvar, če sploh, in kamor tudi sama unija se gre politiko, ki je vse prej kot v skladu s prizadevanji za zmanjševanje emisije toplogrednih plinov. Dobave tankov in drugih vojaških vozil z notranjem izgorevanjem ukrajinskim braniteljem, da ne govorimo o ostalem orožju ter nov pospešek lastnemu oboroževanju in ponovnemu zagonu energetsko potratne orožarske industrije, gredo težko z roko v roki s načrtom, ki si ga je EU zadala, da se do 2030 izpusti ogljikovega dioksida zmanjšajo za več kot polovico v primerjavi s časom slovenskega osamosvajanja.

Kot da bi se evropski poslanke in poslanci za trenutek spozabili na čas ki ga živimo, na energetsko, prehransko, begunsko in socialno katastrofo, ki preti predvsem Evropi zavoljo nadaljevanja vojne v Ukrajini in nezmožnosti, ali raje pomanjkanja volje in idej, da bi jo utišali, oz. privedli do konca in ponovno vzpostavili mir. Rafali sankciji proti Putinovemu režimu in kontinuirano oboroževanje Ukrajincev učinkujejo le do neke mere, a ne tako, kot bi si želeli, oz. da bi Kremeljskega vladarja nagovorili k prekinitvi sovražnosti in k umiku ruskih sil iz napadene sosede. Orožje, ki roma iz ameriških in evropskih skladišč na ukrajinsko fronto je vse bolj sofisticirano in udarno, a nič manj ono, ki ga posledično aktivira in uporablja agresor, in vojna tako, namesto da bi pojenjala, eskalira. Beremo že o izstrelkih dolgega dosega, ki »če bi jih dobili, bi v dveh do treh dneh premagali Ruse« - pravi Zelenski. Bodrijo ga ZDA in Velika Britanija, ki tovrstne pošiljke že pakirajo in si mašijo ušesa ko jim Putin sporoča, da bo ruski odziv hud, hujši kot doslej, da bodo napadeni cilji, ki jih niso načrtovali napasti. In mir se vse bolj oddaljuje.

Preden bi torej načrtovali in določali kake jeklene konjičke bo smela avtomobilska industrija proizvajati čez 13 let, bi se v Evropskem parlamentu in sicer v vseh ustanovah EU morali spraševati ali bo ta čas sploh še na voljo, če se strasti okrog ukrajinske krize, ki že prerašča v svetovno, ne umirijo čim prej in ali bo sploh še kaj manevrskega prostora, da se ujamejo roki in vsebine dogovorjeni v Parizu in Glasgowu za zajezitev segrevanja planeta če bo šla ta vojna naprej še kak mesec, pa ne nujno v zaostrenih tonih.

Priznajmo si že enkrat, da  vse kar je Evropska unija storila doslej, da bi odvrnila Putina od vztrajanja pri zločinu, ki ga je zagrešil, od obsodb do sankciji, od izgona diplomatov in črtanja letalskih povezav do oboroževanja Ukrajinskih braniteljev, je obrodilo bore malo sadov. Zagotovo vojne ni ustavilo in jo tudi omililo ni, medtem pa posledice na gospodarstvo in na kakovost življenja Evropejci že čutimo. Zavoljo energetske, prehranske in begunske krize, ki se stopnjuje, bo jeseni še huje.

Bo naša nova vlada sposobna ponuditi vrhu EU in ostalim članicam skupnosti kak alternativni pristop, ki naj resno pokrene diplomatsko-politično kolesje in naslovi vprašanja, ko so bila odprta a ne tudi sprejeta, še pred rusko agresijo: varnostna jamstva tako za Rusijo kot Ukrajino ter implementacija minskih sporazumov za vzhod Ukrajine? Pozvana je k temu, zaveznike lahko najde, v Macronu, Dragiju, morda tudi Scholzu, v samem jedru Evrope kamor prisega, da nas vrača.

POZVANI K PODPISU

 

POZIV VLADI REPUBLIKE SLOVENIJE         

Vlado Republike Slovenije pozivamo k razumnemu oblikovanju stališča do vojne v Ukrajini in k uresničevanju zaveze iz koalicijske pogodbe, da bo vlada na področju zunanje in obrambne politike izhajala iz »ustavnega načela mirovne politike ter kulture miru in nenasilja«.

Ni dvoma, da je ruski predsednik Vladimir Putin zagrešil neizbrisljiv vojni zločin z ukazom o napadu na sosednjo, neodvisno in suvereno državo Ukrajino, ki Rusije ni ogrožala. Neposredna posledica te odločitve so tisoči mrtvih vojakov in civilistov, skoraj 8 milijonov razseljenih, od teh 5 milijonov beguncev v državah članicah EU, in nepojmljivo materialno uničenje države, ki je bila že prej obubožana. V tem pozivu ne razpravljamo o okoliščinah, ki so privedle do te drame, ki je poleg krvavega razpada nekdanje Jugoslavije najhujša na evropskih tleh po drugi svetovni vojni.

Ugotavljamo le, da je konflikt prestopil stoti dan, da so okupacijske sile že zasedle in nadzorujejo petino ukrajinskega ozemlja ter da vse dosedanje sankcije zoper Putinov režim oz. Rusijo niso niti najmanj omajale njegove odločenosti za nadaljevanje agresije. Zahodno oboroževanje ukrajinskih sil zagotovo prispeva k moči njihovega odpora, kljub temu pa ni realnih izgledov, da bi ukrajinska vojska lahko v celoti pregnala agresorja s svojega ozemlja.

Več sofisticiranega orožja prejme Ukrajina, več ga aktivira tudi Rusija. Tako se vojna podaljšuje in eskalira v dolgotrajno pozicijsko vojno, ki prinaša dolgotrajno pobijanje in uničevanje, s podražitvami energentov in žitaric pa ima za talca Evropo in velik del sveta. Zaradi draginje in lakote v revnih državah lahko pričakujemo nov, še hujši begunski val.

Zato ocenjujemo, da morata Zahod in Slovenija kot njegov del poiskati alternativne pristope k ukrajinski vojni - take, ki bi rusko in ukrajinsko vodstvo pripravili k resnim mirovnim pogovorom.

Tanja Fajon se je kot kandidatka za zunanjo ministrico na zaslišanju pred parlamentarnim odborom za zunanje in evropske zadeve pravilno vprašala: »Kako potem, ko bodo vse sankcije izčrpane?«

Predsednika vlade, ministrico za zunanje zadeve in ves ministrski zbor pozivamo, da s podporo Državnega zbora v Bruslju izpostavijo to vprašanje, ki naj vodi v oblikovanje konkretne in uresničljive, za obe vojskujoči si strani sprejemljive evropske ponudbe za mirovna pogajanja. Prekinitev sovražnosti, umik okupacijskih sil in implementacija minških sporazumov za vzhod Ukrajine iz leta 2014 in 2015 realno niso mogoči, če ne bosta obe državi dobili mednarodnih varnostnih jamstev. Ta za Rusijo vključujejo prekinitev nadaljnjega širjenja zveze Nato in ameriške vojaške navzočnosti proti ruskemu ozemlju. V Evropi je potrebno zgraditi novo varnostno arhitekturo, ki jo je širitev zveze Nato na vzhod celine vse bolj načela.

S takšno opredelitvijo do ukrajinske vojne in diplomatsko proaktivnostjo bo nova slovenska vlada uresničevala ustavno načelo mirovne politike ter zavezanosti kulturi miru in nenasilja in pri v tem prizadevanju zagotovo ne bo osamljena.

Z najboljšimi željami in pričakovanji.

 

prvopodpisniki: 

 1. Aurelio Juri                                

2. Maja Breznik

3. Bojko Bučar

4. Lucija Čok

5. Bogomil Ferfila

6. Franco Juri

7. Gorazd Kovačič

8. Milan Kučan

9. Vlado Miheljak

10. Vesna Mikolič

11. Mirovni Inštitut

12. Rastko Močnik

13. Rudi Rizman

14. Svetlana Slapšak

15. Iztok Šori

16. Primož Šterbenc

17. Darko Štrajn

18. Danilo Türk