martedì 21 giugno 2022

Vsota vseh strahov vse bližje

 

Kdo bo koga se nadaljuje in vse bolj diši po 

koncu vsega!


Da bi se čim manj ponavljal, sem se sprehodil po svojem pisanju o ukrajinski drami od jeseni dalje, oz. odkar se je v najnovejšem obdobju znova pogrela in se pričela kuhati do prelitja, z rusko agresijo, v že 4 mesece trajajočo krvavo in razdiralno vojno.

Napisal sem 20 prispevkov in videl da so bili že prvi precej preroški, a bolj zato, da bi odvračal odločevalce, pri nas in v Bruslju, od politike zaostrovanja dialoga z Kremljem, ki je obvezno vodila k radikalizaciji in eskalaciji razmer, namesto, da bi jih skušala pravočasno umirjati. Da bi šli in danes prišli tako daleč, to je da bi Putin vendarle napadel sosedo in izzval tako obsežen in trd odziv Nata in EU ter po logiki: kdo bo koga, začeli korakati vsi k »vsoti vseh strahov«, takrat še nisem verjel. Nisem mogel doumeti, da je bil tak razplet možen, da je bil človekov um,  po vse videnem v prejšnjem stoletju, po napredku človeštva v vseh mogočih znanosti, po spoznanju, da smo imeli pred seboj za zagotovitev še kako stoletje znosne prihodnosti le še bitko s podnebjem, prav za prav odpravo lastnih napak do njega, česa takega še sposoben. Pa ne mislim le na Putina. Prst kažem tudi na Bidna, Stoltenberga, Leynovo, Michela, Borrella in na vse državnike, ki jim sledijo.

Agresijo je bilo potrebno seveda obsoditi, razglasili smo Putina za vojnega zločinca, uvedli zoper njegov režim sankcije in pričeli dodatno oboroževati Ukrajince v veri, da bo to kremeljskega vladarja odvrnilo od nadaljevanja krvave avanture. A danes lahko ugotovimo, da sicer dobri nameni niso obrodili sadov, da smo se ušteli. Videti je da sankcije Putin, oz. njegovo gospodarstvo prenaša veliko bolje kot jih prenašamo mi, ki smo jih sprožili, ter da  oboroževanje braniteljev učinkuje le delno. Upočasnilo je namreč rusko invazijo in jo od Kijeva preusmerilo na jugovzhodni del države, a kljub močnemu odporu Ukrajincev je Rusom uspelo, hočeš nočeš, zasesti že skoraj četrtino njihove domovine ter še napredujejo. Zelenski pravi, da jih bo, ko dobi težko orožje, orožje dolgega dometa, premagal in pregnal, Putin svari, da če bo tako orožje uporabljeno bo udaril še huje in tudi tam kamor ni nameraval – pod raketnimi napadi je znova spet Kijev -  Stoltenberg govori že o več let trajajočem konfliktu, a kljub temu bodri Zelenskega k nadaljevanju boja do končne zmage (ali do zadnje kaplje krvi zadnjega Ukrajinca?!) in mu obljublja še in še orožja.

Zgrešeni, neproduktiven, samouničevalen pristop se torej nadaljuje in množijo se napake, ki so vse hujše in lahko celo usodne.

Zadnja po spisku, medtem ko čakamo še na ukrajinsko uporabo topov z daljšim dometom in na napovedan odziv agresorja, delna blokada s strani Litve ruske enklave na Baltiku Kaliningrad. Zagotovo spodbujena v Bruslju iz pisarn Nata in Evropske komisije. Zunanje politični predstavnik EU Borrell je odločitev pojasnil z izvajanjem sprejetih sankciji. Kremelj poziva k takojšnji odpravi blokade, sicer bo ukrepal, kot pravi, za zaščito svojih nacionalnih interesov. In ukrep bo seveda prizadel članico Nata, morda kar s silo. A se sploh še kdo od odločevalcev v tem konfliktu zaveda kaj to pomeni? Kam to vodi? Kaj nas čaka? A si res gre želeti preizkušanje Putinovih živcev? Dolivati in dolivati v loncu norosti dokler se ne prelije? Po tej poti se bo Stoltenbergova napoved večletne vojne razblinila v blisku atomskega poka in še prvi ne bodo, Rusi. A se bo dalo takrat še kaj sanirat?

Želim si, da naša nova oblast pokrene v Bruslju nov pristop, ponudi drugačno izhodno pot s te tragedije, dokler je še čas ob zavedanju da je tega, dan za dnem, vse manj!

 


Nessun commento:

Posta un commento