https://www.dnevnik.si/1042991110/mnenja/odprta-stran/poziv-vladi-glede-ukrajine-polemika
NAČELNOST
ALI REAL POLITIKA?
Pri skoraj 73tih pogledam nazaj, na svojo že dolgo
prehojeno pot, na šolska, carinska in novinarska leta, na ona, ki sem jih
preživel v poklicni politiki, kajti politika je bila že prej pri nas doma kot
dnevni obrok, z očetom in bratom. In se vprašam, ali sem se držal načel, ki sem
jih zagovarjal? Ne vsakič, priznam, a v 90% primerov da. Bil sem tudi grešnik
in sem marsikoga prizadel, tako kot verjamem, da večina zemljank in zemljanov,
toda glede pacifizma, priseganja na mirovno politiko, na kulturo miru in
nenasilja, sem redkoma zašel s poti. Kolikor pomnim, rekel bi da nikoli, vsaj
od takrat ne, ko sem zapustil mlajša odrasla leta in čas delovnih brigad ter
občasnega udeleževanja vaj Teritorialne obrambe v maskirni uniformi in s puško
v roki. Nadomeščal sem pač služenje vojaščine v JLA do katerega sem bil zaradi
zdravja oproščen.
Zgodila se je vojna za Slovenijo, prišlo je do
streljanja tudi v Kopru in do smrti treh zveznih vojakov, kar je napovedovalo
eskalacijo spopadov, zato sem kot takratni prvi občinski mož, ki je bil pravkar
iz novinarskih vrst prestopil k politikom, z veseljem sprejel poziv domačega
šefa policije, da bi se s poveljniki agresorske vojske vendarle dogovoril za
umiritev strasti in za mirno čakanje na politični razplet konflikta. Ker sem to
storil me je doletela etiketa kapitulanta, kolaboracionista in jugo-nostalgika
s strani takratnega obrambnega ministra, ki mi tudi danes pripisuje simpatije in
razumevanje do agresorja, v tem primeru do Putina v odnosu do Ukrajine. Ter
enako še vsem podpisnikom Poziva izpred nekaj dni vladi, da ubere drugačno,
bolj miroljubno in politično pot od one, ki jo je do te krize vodil sam.
Priskočilo mu je na pomoč – ubogi, 1. junija je moral
oblast predati drugemu in je sedaj v opoziciji – 50 mislecev in influencerjev
iz različnih političnih in nazorskih provenienc, tudi nekateri izmed njegovih
nekdanjih hudih oponentov iz liberalnega kroga, ki pa pozivajo vlado k
vztrajanju pri dosedanji drži do omenjene drame, oz. k še bolj odločni podpori
ukrajinskemu odporu »z vsemi sredstvi, ki so naši državi kot članici svetovne
skupnosti na razpolago« - pravijio. Le poražen – se bere med vrstnicami – bo
Putin pristal na mir.
Ker so tudi tile gospe in gospodje vendarle razumni in
razgledani ljudje, - avtor pisma Luka Lisjak Gabrijelčič, Miro Cerar, Pavle
Gantar, Gregor Golubič, Roman Jakič, Renata Salecl, Ivan Štuhec, ki naj bi bil predan
Bogu in Frančišku, poleg ostalih, se sprašujem, kako to, da ne vidijo, da
poraza agresorske vojske tudi na obzorju ni, da slednja obvlada že skoraj
četrtino ukrajinskega ozemlja in četudi počasi, napreduje pri osvajanju ozemlja,
da vojna je že vstopila v četrti mesec, da se žrtve na obeh straneh štejejo na
tisoče in tisoče, tudi med civilisti, razseljenci na milijone, da je že danes
materialna škoda nepopisna, da posledice te krize, ki se odražajo v pomanjkanju
ali draginji energentov, surovin, prehrani in še česa, že trpi in še huje bo,
ves svet, da pričakujmo zavoljo tega nove in vse bolj udarne migracijske
pritiske na Evropo, da že izgubljamo boj s podnebjem in da eminentna svetovna
stroka svari, da še nikoli naša celina in svet nista bila tako blizu jedrskemu
spopadu?! Smo torej korak pred nepovratnim.
Plemenito je gojiti načela in vztrajati pri njih, prisegati
v to da naj Zahod stori vse kar zmore – in če z orožjem, ne zmore malo! -, da pomaga
ukrajinskemu narodu obraniti suverenost, neodvisnost in ozemeljsko celovitost svoje
domovine ter njeno pravico da se mu pridruži (EU in Nato), toda ko se vse
glasneje rožlja z jedrskim orožjem je potreben, in rekel bi kar nujen, tudi občutek
do realpolitike, do razumevanja strahov, ki ženejo »zlobneža« k takim pohodom,
do smisla pravočasnih pogajanj z njim.
Naj sklenem z lepo, če ne bi zadevala tako krvavo in
abotno zgodbo, mislijo dr. Marka Pavlihe, ki sem jo prebral na Facebooku: »Sila
sproži še več nasilja, puška mutira v atomsko bombo in vojna v planetarno
pogubo. Zatorej menim, da naj se Slovenija raje angažira s humanitarno pomočjo
in diplomacijo v duhu svetovnega etosa, ki temelji na nenasilju in
nedotakljivosti človekovega življenja. Želim si – zaključuje dr. Pavliha – da
bi bila vladavina dr. Goloba zaznamovana z golobico miru namesto z divjim
jastrebom!«
Kaj naj rečem? Hvala Marko za podporo.
Nessun commento:
Posta un commento