venerdì 30 giugno 2017

EU naj poklice Hrvaško k redu, sicer bo hudo


RAZGLASITEV SODBE ARBITRAŽNEGA SODIŠČA O MEJI MED SLOVENIJO IN HRVAŠKO

Živela arbitraža in živeli tisti Slovenci, ki se z njeno sodbo ne strinjajo.
Hvala Bogu, da jih je kar nekaj in nehajmo s pozivanjem k nacionalni enotnosti. Le tako bo morda kak Hrvat zaznal, da to kar so odločili v Haagu ni zmaga sosede in njihov poraz, ampak nekaj vmes, nekaj kar ne sme ne navduševati, ne razočarati nikogar, tako kot se vsakršnemu dobremu kompromisu spodobi!
Ko me je Boris Šuligoj iz Dela že dan pred objavo razsodbe poklical in vprašal ali bi dal takoj po njej kako izjavo – spomnil se je, da sem se od samega nastanka mejnega spora z njim ukvarjal in da sem bil 2004 leta prvi formalni pobudnik arbitražnega reševanja – sem odgovoril pritrdilno. »3-4 stavke, ne predolgo«, »Velja, pokliči me, pa dobiš komentar.«
Zbral sem misli in ga kar napisal. Takoj. Še nevedoč kakršna bo sodba. Glasil se je približno takole: »Karkoli je odločeno je zame prav, ker se varneje počutim znotraj meje, če ji že priznamo to funkcijo, ki je določena in obče priznana, četudi ne po mojih željah, kot nedorečena in predmet permanentnega spora«.
A sem vseeno počakal da je predsednik arbitražnega tribunala, Gilbert Guillaume, spregovoril. »Super!« - sem si rekel, ko sem slišal za rešitev morskega dela spora. Piranski zaliv večinoma slovenski (3/4 in 1/4) in stik naših teritorialnih voda z mednarodnimi preko nekega 2 milji in pol širokega kvazi kondominialnega koridorja. Spomnil sem se in sem tudi Borisa, da se je ta del sodbe skorajda povsem ujemal s kompromisom, ki smo ga bili predlagali že 1995 leta Istrani, oziroma delegaciji slovenskega in hrvaškega dela Istre na srečanju v Izoli, in ki se je šest let kasneje znašel v sporazumu Drnovšek-Račan.
Če je kdo pričakoval več kot to, je živel med oblaki. Joras? Ostal je tam kjer je vedno bil, v delu k.o. Sečovlje, a v občini Buje, kjer so ga tudi postregli z gradbeno dokumentacijo, ko si je hišo zgradil. Da bi ostal na Hrvaškem je predvideval tudi parafiran dogovor iz leta 2001.
Za veliko večino naših državljanov torej, kar se Istre in morja tiče, vse ok. Drugje, kot vidim, malo manj, a kompromis je pač kompromis.
Toda zgodba še daleč ni končana. Zagreb sodbe ne priznava in nič ne kaže, da bi jo v kratkem. Ko prejme kako opozorilo iz Bruslja ali druge evropske prestolnice, da naj odločitev arbitražnega sodišča in njegovo avtoriteto spoštuje, odvrne, da nad Saborom, kot predstavnika hrvaškega naroda, je le Bog, ali naj se tretji ne vmešajo v povsem bilateralno vprašanje med Hrvaško in Slovenijo. Sodbi priznajo kvečjemu to, da je lahko dobra osnova za nov krog dvostranskih pogajanj. In ko jih spomniš, da smo prišli do arbitraže po vztrajanju Evropske unije in pod njenim pokroviteljstvom, da je bilo soglasje obeh strani na ta dogovor pogoj za sprejem polnopravnega članstva Hrvaške v EU, kot da o tem slišijo slišijo.
A ni vojna med dvema državama, če ne zajame drugih ozemelj, eminentno dvostransko vprašanje, draga Vesna Pusič? Poznava se. Spoznal sem jo, ko sva pred šestimi leti sodelovala na nekem forumu na Siciliji, o medkulturnem dialogu v Sredozemlju in obžalovala sva takrat, skupaj, da mejni spor med našima državama ni bil še rešen ter soglašala da je bil sporazum Drnovšek-Račan zamujena priložnost. Ni bila še zunanja ministrica v Milanovičevi vladi.
Pisal sem ji in ji postavil gornje vprašanje. Prejel sem povsem neprepričljiv odgovor. Pa sem pomislil: Si lahko predstavljamo trajanje in izid vojn na območju razpadle SFRJ brez posega EU, NATO in ZDA?
Skratka, arbitraža o hrvaško-slovenski meji in izvajanje njene sodbe je, in kako, multilateralno vprašanje znotraj Evropske unije. Gre za urejenost meja, za varnost, stabilnost in mir na njenem najbolj občutljivem in krhkem območju, gre za spoštovanje avtoritete mednarodnih sodišč in samega mednarodnega prava, gre za ohranjanje lastne kredibilnosti! Zato ne razumem in ne sprejemam odlašanja vodilne trojice EU (Taiania, Tuska in Junckerja) s jasnim in odločnim opozorilom Zagrebu, da tako dolgo ne bo šlo in da če v šestih mesecih sodba ne bo implementirana tudi s hrvaške strani, bodo sledile sankcije! Vse pohvale Nemčiji.
Trump ne čaka in se že poigrava s podžiganjem spora. »Nismo ne z eno, ne z drugo stranjo – pravi veleposlanik ZDA v Ljubljani – računamo pa da se bosta državi dogovorili.« A ne trdi enako tudi hrvaški premier Plenkovič?


martedì 13 giugno 2017

Erjavčeva prizanesljivost do Trumpa


KARL, GO HOME!


Spoštovani g. minister, Karl Erjavec,

Poslušal sem Vas v ponedeljkovem Studiu Cityju in se, milo rečeno, začudil, ko sem slišal vaše razlaganje svetovnih razmer v luči sprememb ameriške politike po prihodu v Belo Hišo Donalda Trumpa. Za vas nič tako hudega, nobenega preloma s prejšnjimi politikami, ki da so vse po vrsti, tudi evropske in siceršnje z gospodarsko krizo pred 9 leti vred, botrovale trenutnemu stanju napetosti in negotovosti. Tako Vas je bilo razumeti. In ob taki oceni gre razumeti tudi prizanesljivost slovenske oblasti, od predsednika republike do predsednikov vlade in Državnega zbora, do odločitev, ki jih je napovedoval in jih sedaj sprejema novi ameriški in svetovni vladar.
Da ni bistvene razlike med prejšnjim, Obamovim vladanjem in sedanjim, da je vseeno ali so ZDA del Pariškega podnebnega dogovora ali ne, da nas »križarjenje« ameriških letalonosilk blizu Severne Koreje ter spodkopavanje mirovnega procesa na Bližnjem Vzhodu  ter netenje celo konflikta med zalivskimi državami ne sme pretirano skrbeti, je razlaga, ki bi morala strašiti vsakogar, ki se vsaj malce spozna na te reči. Dopuščam oceno, da za vse to kar se nam danes dogaja na svetu ni kriv Trump, daleč od tega, ne pa da njegova politika ni bližnjica k razpadu sedanje civilizacije in izumrtja vsega živega na planetu, zlasti če se ne bo množil in okrepil svetovni pritisk nanj, tudi z jasnimi in odločnimi obsodbami, naj se popravi in to pravočasno, preden pritisne na kako tipko, ki jo ne bi smel. Sami  sporadični protesti pri njemu doma ne bodo zalegli. Kje so časi odzivanja svetovne javnosti ob ameriški agresiji na Vietnam? In zdaj je huje!

Zato, dragi Erjavec, Vam in zlasti predsedniku Pahorju, zaznajta nevarnost Trumpovega početja in ga obsodita! Molk je tudi sokrivda!

venerdì 2 giugno 2017

Adijo Pariški sporazum


MORDA USODNI TRUMPOV NE.

Spoštovani predsednik Republike, dragi Borut,
Kje si? Ameriški predsednik, Donald Trump, se ni premislil. Ni prisluhnil pričakovanjem svetovne skupnosti, svarilom znanstvenikov, skorajda moledovanju Evropske unije in nedavnega vrha G7 v Taormini, da naj vendar ZDA ostanejo del zgodbe Pariškega podnebnega sporazuma, ker bi brez njih, kot druge največje proizvajalke toplogrednih plinov, ves svetovni napor da se brzda prekomerna rast  temperatur na planetu in se mu podaljša življenje, bil vložen zaman. Uresničil je zloveščo napoved še iz volilne kampanje, da se ZDA ne bodo držale obveze, da bi do leta 2025 oklestile toplogredne emisije za 26 do 28% glede na leto 2005. Je sicer najavil nova pogajanja o tem a jasno dal vedeti, da v apokaliptične napovedi stroke glede posledic segrevanja ozračja ne verjame in da bo njegova prva briga ponovni zagon vsakršne, tudi okoljsko najbolj problematične industrije, in s tem nova delovna mesta.  Morda pretiravam, a sprožil je, Trump, hitrejše odštevanje časa do konca naše civilizacije in vsega živega na Zemlji.
In mi,  spoštovani predsednik? Kje smo? Premier Cerar na Twitterju vsaj obžaluje, kar menim da je odločno premalo, pa vendar nek odziv je.
Sedaj si ti na vrsti in domnevam da vsa slovenska in tuja javnost pričakuje več ostrine in odločnosti, vsaj tako kot Macron in Meklova. Odločitev Trumpa gre obsoditi! Pa ne na družbenih omrežjih. Uradno! Ni več časa za lepe, vljudne, prijateljske besede. Slišati mora, gospod v Beli Hiši, gnev in obsodbo ozaveščenega in do skupne prihodnosti odgovornega sveta! Sporočilo, da s takšnim ravnanjem ruši ne le dogovor, ki obeta vsaj za kako stoletje več kolikor toliko znosno življenje na Zemlji, ampak tudi prijateljstvo in partnerstvo tako z nami in z EU,  kot z vsemi državami,  ki so pripravljene žrtvovati del sebe za dobrobit skupnosti in samega sebe umešča na seznam največjih škodljivcev v zgodovini človeštva.
Tvoj molk, dragi predsednik, je tvoja soodgovornost pri Trumpovem početju!